Birokracija in razprodaja duše

Besnim. Vem dihat je treba in podobne neumnosti... ampak ne morem. Spogledujem se z eno alkoholno/čokoladno zadevo v avtomatu s cukri... 

Nedojemljivo mi je, da ljudje ne gledajo oz. so tako zelo neverjetni, da zaradi svojega ega trmarijo, ker se iz elektronskega obrazca izbriše navodilo/primer, da pride obrazec na 1. stran namesto na 2. Pač prihraniš list. Pazi odgovor tega človeka: " Kaj pa tebe briga a je en list več al pa manj, sej ni tvoj!" Aaaaaaa!!?? SKoraj sem padla s stola. Če bi pri vsakem obrazcu printali 1 list namesto 2 koliko papirja bi prihranili? 50%!!!! Bemti!

In a gospodarno ravnanje komu še kaj pomeni? Kaj pa elektronski podpis? Zakaj imamo vse možne e-obrazce, ki pa jih moramo na koncu STISKAT!!!??? In oni mali list potujeeeeeeee ceelo večnost, do osebe, ki ne dopušča možnosti, da ni potrebe po natisnjenem primeru, SAJ SO VSTAVLJENI DEJANSKI PODATKI!!!!!

Kaj me najbolj zmoti? Ne to, da ponorim ob totalno debilskih zadevah. Zmoti me, ker zaradi teh egotripov moje delo trpi. Vse traja 10x več časa. In nihče ne prevzema odgovornosti, le podaja se stvari. Zakaj?

Tukaj pa me prešine spoznanje: To je le preslikava stanja v druži/realnem življenju. Prelaga se odgovornost, polni se egotripaše; ljudje se ne postavijo več zase, ne dvignejo glave in ne naredijo tistega, kar je prav. Le še hodijo sem in tja. So zagreti jogisti in muslimani, kristjani in verujoči v višje dobro le v zasebnem času. Svoje filozofije in etike pa ne prinašajo s sabo v službo. V službi se jim ne zdi smiselno spoštovati istega kodeksa. V službi je odprt lov na vse... na trače, opravljanje, egotripanje, lenobo...

Tega me je strah! Ako si sposoben te dvoličnosti, česa vse si še sposoben? Kako si lahko zvest samemu sebi ako delaš točno to? V službo hodiš zato, ker hrana stane? Verjamem v resničnost te trditve, a to ne pomeni, da bom zato prodala dušo. Niti ne pristanem na "dogovor" da se moje življenje začne, ko pridem s službe. Jaz sem jaz! V službi in doma! Na cesti, v cerkvi in na žuru. Ne dovolim, da se razvrednoti moje delo in moje vrednote! Vem, da niso popularne ali konvencionalne, a so MOJE! 

Kdaj si ti nazadnje dvignil glavo? Kdaj si nazadnje slišal svoj glas?

Spomni se me v molitvi...

Danes se mi je zgodilo nekaj res lepega. Noja zgodilo se mi je več lepih trenutkov. Prvi je definitivno bil, da sem se zbudila. Že samo to je bilo spektakularno, saj se zavedam, da je veliko ljudi, ki nimajo tega privilegija. Drugi bonus je bil, ker sem se zbudila v moževem objemu. :) Ja, ker imava oba precej zmešane urnike, se to ne dogaja pogosto, zato to še toliko bolj cenim. Naslednji dogodek je bila kava z mamo. Še vedno se razumeva in govoriva in se celo slišiva. Danes je bila tema kako prpraviti presenečenje za eno od nečakinj, ki je imela rojstni dan. Naslednji neprecenljiv dogodek je bil, ko se mi je ena od nečakinj vrgla v objem. :) Ja ja vem raznežena sem. Toda zavedam se da je bolj zadržana in me še toliko bolj veseli, ker se sprosti in mi pokaže, da ji ni vseeno ali sem tam ali ne. In izjava ene od nečakinj... "OK dost lupčkov.. noja lahko še 2..." Če to ni lušno, ne vem kaj je!

In potem se je zgodil še razlog za ta zapis. Sporočile sestre selezijanke. Kratko in iskreno sporočilo na FB-ju. Spomnim se te v molitvi. Pojma nimam zakaj, ampak ta pozornost me vedno gane. In ob tem se vprašam "Kolikokrat se spomnim v molitvi tistih, ki jo potrebujejo?" Če sem iskrena, se poskušam v molitvi spomniti tistih, ki nimajo takšne sreče in, ki potrebujejo pomoč.

Ampak bolj kot to ali se spomnim? me grize motiv. Kakšen je naš motiv, da se nekoga ali nečesa spomnimo v molitvi? Je razlog sebičen ali pa le zavedanje, da naš namen in molitev lahko prineseta olajšanje? Mnogokrat namreč naš molitveni namen pospremimo s prošnjo. Pa konec koncev s tem ni nič narobej, dokler se zavedamo, da to ni prosta "štacuna". Ni jaz ti "dam" en očenaš ti pa meni 5. pri matematiki. Ne gre sitem tako.

In vedno znova me preseneti, ko se pogovarjam s sestrami, in omenijo, da koliko staršev ne preseže stopnje "verovanja" običajnega za cca. 4. razred. Se razume, da nisem tu, da moraliziram ali pa da imam rešitev. Mislim le, da se mnogokrat niti ne zavedamo kakšno moč imamo pa je ne izkoristimo. Si ne pustimo, da prerastemo določenih okvirjev. Saj kdo pa smo če pogledamo čez ograjo? Ali še hujše splezamo čez njo?

In vedno znova me preseneti kako zgrešeno je dojemanje "neverujoče" javnosti. Češ, da smo vsi fanatiki in netolerantneži. Moja osebna ugotovitev namreč je, da so običajno ravno tisti, ki so globoko verni najbolj strpni ljudje. In v mojem primeru, mislim, da me ravno vera ohranja stabilno in prisebno. In da sem kristjan ni zgolj folklorno dojemanje okolice in običajev. Krščanstvo je ukoreninjeno globoko v meni in je del mene. In na to sem ponosna.

Kdaj si nazadnje molil po namenu? Ti je mar, da nekje nekdo moli zate? Se zavedaš moči molitve?

Hvala sestra Marija za misel in molitev!

Oktober

Ugotovila sem, da smo že 4. pa še vedno nisem napisala nič pametnega.. to res ni OK! :)

Oktober je vedno zanimiv mesec. Mesec, katerega vsi pričakujejo indijansko poletje, ampak to se le redko zgodi .. tako kot res lepo poletje avgusta... Miti, ki ostajajo neglede na neizpolnitev pričakovanj zadnjih let.

Nekako se jesen vedno izkaže za pestro. Zakaj? Družinska srečanja, ki so v večjem ali manjšem obsegu, kmetovanje (noja občasna pomoč dveh rok in v včerajšnjem primeru teže :) - nadvse zadovoljujoče) in opazovanje sprememb. Vedno znova me očara.. tako kot pomlad z njenih "KABUM" me vedno znova fascinira jesen.. kako počasi izgublja zalet. Nekaj lepega, a hkrati malo žalostnega. Ampak ne v slabem smislu ... očara.

Kolikokrat si vzamemo čas? Čas za stvari, ki so nam pomembne? Trenutek za čudež v naravi? Sproščujoče fizično delo? Družino? Zase?

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?