Kompleksi in danes

Ko sem se včeraj usedla za tipkovnico in napisala zapis... ni bil to zapis, ki sem ga imela v mislih. Želela se napisati nekaj drugačnega. Zakaj nisem? Verjetno zaradi strahu. In to mi ne da miru.

Včeraj sem želela pisati o kompleksih, ki jih imamo. Mogoče je bil včerajšnji zapis le uvod v to kar želim povedati danes. Vsi imamo komplekse. Pridobili smo jih tekom življenja. Tisti, ki imajo vedno občutek, da niso dovolj, tisti, ki imajo občutek, da vedno storijo vse prav in da je le njihova resnica prava in nekaj vredna. Poznamo cel spekter teh zavedanj. Eden mojih je, da nikoli nisem dovolj. Lahko postorim res veliko, a imam velikokrat še vedno občutek, da bi morala narediti še kaj. Verjetno kar nekaj teh stvari izhaja iz družine. Ko ti je bilo velikokrat "dano na znanje" da ni dovolj, da bi se moral potruditi bolj, da bi moral biti boljši, da nisi dovolj.

Niso krivi oni ampak jaz; kako jaz dojemam sebe. Verjetno imam kar pošteno začrtano delo. Kako dojeti, da si dovolj. Da je potrebno delati, a je prav tako pomembno počivati in dihati in ne pozabiti živeti v tukaj in danes. Ostati prisoten, ne sicer vedno priseben, a vedno v danes. Mnogokrat nas odnesejo ambicije in načrtovanje. Vse lepo in prav, a ne smemo pozabiti da največ kar lahko naredimo je da živimo v danes. Ne smemo prevzemati teže včerajšnjega ali jutrišnjega dne. Dovolj je dnevu njegova lastna teža! To pravi prijateljičina mama in močno se strinjam z njo.

Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš!

Danes nisem pisala ob svojem običajnem času, ki je namenjen le meni, blogu in kavi. Včeraj se mi je namreč zgodilo nekaj, kar me je prestavilo za približno 15 let nazaj, v moja najstniška leta. Odreagirala sem enako in to me je še veliko bolj šokiralo. V glavi mi je odmeval le vprašanje: "Ali se nisi nič naučila?!?"

Načeloma občutek izdajstva kanček otopi po prespani noči in pogovoru. V trenutnem primeru pa ni. Tako me je že sama misel na vse skupaj tako zaposlovala, da nisem imela poguma spustiti prstov čez tipke in popolnoma zblefirati zapis. Ne zdi se mi pošteno, ne do mene in ne do vas.

Tako sem se danes, ob mučenju mete in paradižnika, spomnila na blog, ki sem ga pisala nekaj časa nazaj. O tem, kako nismo odgovorni za čustva drugih. Tako me je prešinilo. Nihče drug ni odgovoren za moja čustva, le jaz. Sama sem odgovorna za to, da me dejanja drugih prizadanejo. Sama se moram spopasti z njimi. Takoj, dejansko takoj sem s epočutila bolje. Postalo mi je jasno kje sem in kje stojim. Nočem biti več boksarska vreča za družinske spopade. Kdo je s kom in kdo je z drugim. Niti si ne dovolim več, da se hodi po meni. Bilo je dovolj. Sprejemam njihova dejanja. Dejansko ne pričakujem, da me bodo razumeli, a upam, da bodo vsaj spoštovali moje odločitve.

Dejansko je tako pri skoraj vsem v našem življenju. Ničesar ne moremo ne zahtevati in ne pričakovati, vsaj od drugih ne. Vedno pa lahko nekaj pričakujemo od sebe. Zase je potrebno postavljati nove cilje, nove avanture. Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš.

Vsak dan je odločitev in z vsakim dnem si lahko bližje svojemu boljšemu jazu. Enostavno ne dovolim si več, da bi me moja razočaranost in bolečina povlekli navzdol. Vsekakor si dovolim, da jih občutim, a jih prav tako z veseljem izpustim. Nič več ne bom odgovorna za dejanja in brezobzirnost drugih. 

Odrešitev nikoli ne pride čez noč. Olajšanje pa lahko. Poskusi se tega spomniti naslednjič, ko te nekdo spet razočara. Lahko se obrneš proti njemu/njej in jim zameriš vsa njihova dejanja in besede. Lahko pa jih enostavno sprejmeš in vidiš življenje v svetlejših odtenkih. Poskusi! Ni potrebno, da te potegnejo s sabo. Pojdi po poti, ki si si jo izbral. Srečno!

Razmišljanje pred dogodkom leta

Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.

Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.

Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.

Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.

Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.

In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti.  Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.

Zeliščarstvo

Pri izdelovanju decembrskih daril oz. že pri pripravi sem odkrila nekaj kar me je mogoče že od nekdaj zanimalo, a se zato nisem prida zmenilo. Zeliščarstvo in izdelava različnih mazil. Vem sliši se smešno toda poznavanje različnih učinkovin rastlin, kako se kombinirajo in kaj vse lahko prispevajo k našemu počutju, imunskemu sistemu ipd. je prav neverjetno. Mogoče me to še posebej zanima, ker lahko določen del mazil in čajnih mešanic preizkusim tudi na sebi. Tako iščem v prvi vrsti nekaj pravega zase in še bolj zagreto berem in eksperimentiram.

Med decembrskimi darili in iskanju popolnega mazila zase, se je zgodila zanimiva zadeva. Ugotovila sem, da imajo tudi drugi podobne težave in želijo izdelke, ki nastajajo pri meni. Iz začtnega začudenja se je rodilo spoznanje, da zelo uživam v izdelavo mazil, vazelinov in različnih tinktur. Dejstvo, da lahko pomagam ljudem blažiti nevšečnosti in bolečine je neizmerna motivacija! Poleg branja in raziskovanja je sedaj sledilo še izobraževanje.

Navkljub zanimivim stereotipom, ki se drže tistih, ki se lotimo tega je tukaj še nekaj resnic. Na nedavnem izobraževanju sem bila priča zanimivemu fenomenu. Kako hitro ljudje izgubijo fokus. Zanese jih v filozofsko-teoretične vode. Zeliščarstvo ipd. je naravnano k produktivnosti. S tem mislim razvijanje novih mazil, čajnih mešanic, raziskovanju rastlin, vplivov okolja, učinkov na človeka ipd. Ne pa k filozofiranju. Moti me ker ljudje ne izkazujejo rastlinam in materialom s katerimi delajo dolžnega spoštovanja. Sliši se smešno, vem, toda nekaj popolnoma drugega je če delaš macerat iz cvetlic, ki so pridelane na njim prijazen način ali pa v naravi, posušene na njim primernem mestu in shranjene v primernih posodah, prostorih, ali pa da jih posiljujemo že ob rasti, mečkamo in potem od njih zahtevamo vse in še več in seveda TAKOJŠEN učinek. Zeliščarstvo je tako, kot vse podobne "panoge". Ima svoje zakonitosti, ki jih ne gre zlorabljati ali pa zanemarjati. Potrebuje svoj čas in se ne pusti priganjati.

Z leti se učimo. In če ob izdelavi daril, zeliščnih mešanic in mazil podamo izdelku na pot še lepo misel in molitev vsekakor ne gre škoditi. To nas nezavedno prisli, da se posvetimo opravilu, ki je tik pred nami. Nikakor tako ne smemo hiteti, poenostavljati ali pa biti nemarni. Zahteva, da smo tu in smo pozorni. To pa je dandanes precej neobičajno, saj smo večino časa razteresni, nemirni, nepotrpežljivi in zahtevamo vse, takoj sedaj. A to ne gre.

Ravno zakonitosti rokvanja z zelišči, olji in ostalimi skrivnosti izdelavi mešanic, mazil in podobnega je neverjetno pomirjujoče. Obstajajo pravila, postopki, zahteva se pozornost in prisotnost. In ko veš, da delaš nekaj kar lahko nekomu prinese olajšanje in trenutek zadoščenja je občutek spektakularen in pomirjajoč, skorajda meditativen. Ko se zavem tega, v meni odmeva spoznanje "prav je tako!"