Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Bleda senca iz ozadja

Zgodi se, da se bojda poznaš in deluješ v veri, da se razvijaš. Potem pa te začne vleči k tlom. Včasih nič oprijemljivega včasih pa kaj konkretnega. In te preseka v kako globokem zosu si se znašel...

No in enega takih razodetij sem imela včeraj. Najprej sem videla tale prispevek, nato pa prebrala še tole pesem... in sledil je plaz solz in spoznanje, da pojma nimam kaj se dogaja okoli mene. Da blodim. Da je sicer smer ampak me vleče prej nazaj, kot naprej. Da se zgubljam v vsakdanu. Izgovorov je vedno tako ali tako za izvoz. Ampak mislim, da ni razlog ne poškodba hrbtenice in konstanten glavobol niti pomankanje vitamina D, niti ne standardna januarsko-februarska depresija, ki me spremeni v zombija. Ni opravičilo, da se ne borim z vsakim utripom moje biti. Ni opravičila, da lahko jokam že, če se ustavim za hip predolgo. Tudi to je življenje. Ko si srčen in globoko hvaležen a toniš v nič.  

Nekateri bi rekli, da je pač potrebno stisnit zobe in preživet tudi to. Drugi bi rekli, da je pač treba vse skupaj ignorirat, spet tretji da se je smiselno le potopit v vse občutke. Jaz pa vidim le to, da me ni, pa čeprav sem sedaj bolj jaz kot kdajkoli prej. Potem je še resničnejše dejstvo, da sem le bleda senca iz ozadja.

Da sem v zosi pa mi je še jasneje, saj me je ponovno prijelo, da bi začela pisat poezijo... počutim se, kot bi imela spet zbeganih 15 let in potem ne morem biti niti jezna, saj je vse skupaj preabsurdno za besede.