Vladanje ega in čredni nagon

Zadnje čase se mi zdi, da se vse drži skupaj misli rojevajo nova in nova spoznanja. Vse je neka spektakularna kača. Ob vsem dirkanju in vsesplošni iztrošenosti pa prihaja do tega, da se nisem več sposobna ustaviti. Ne vzamem si več časa za t. i. "domačo nalogo" (tek, jogo, kolesarjenje ali pa vsaj molitev). Vidiš kaj piše? VZAMEM! Komu hoče karkoli vzeti? Saj je moj čas samo moj! Zakaj smo se pripeljali do tega, da imamo občutek, da nekomu nekaj krademo, ko pa le delamo nekaj zase? Zakaj je kraja čas, ki ga namenimo sebi?

Zakaj se počutimo krive, ko namenjamo času prijateljstvu, pogovoru ali pa srkanju piva/kave/kozarca vina v tišini/miru? Zakaj si dopustimo, da nas vodi le ego in naša "učinkovitost", ki nas tako zelo izčrpa, da nam na koncu ukrade še tisto, kar nam pomeni največ. Da nismo sposobni videti ali čutiti ničesar več?

Vzame nam vztrajnost, zaupanje, ki ga imamo sami vas, pustimo si vzeti zaupanje v ljudi in svet, sočutje in razumevanje. Kaj smo brez vsega tega? Kdo smo? Kaj je potem sploh vredno truda? In tukaj je srž težave. Ko smo "slečeni" vsega zgoraj omenjenega postanemo razvajen in ziritiran frocek, ki se ni pripravljen za nič potruditi, nič potrpeti in koncu koncev za nič odgovarjati ali prevzeti odgovornosti. Postanemo čreda lahko vodljivih robotkov, ki tečnari in na veliko žlobodra, a ne vidi najbolj očitnih stvari, ki jih ima pred nosom. Ta čreda potepta vse, ki ne sledijo in poveličujejo neumnosti. 

Znano?

Tekanje s tropom...

Pred dnevi sem napisala nekaj o obnasanju... No zadnjih nekaj dni sem bila v tujini z druščino iz službe. Pustimo ob strani, da sem z vasi in da mi kompliciranje, kot športna panoga sploh ni blizu in ga že v osnovi sami ne razumem.

No druščina mi je med drugim, po večurnem lazenju po mrzlem in deževnem mestu očitala, da nisem timski igralec. Razlog? Ker sem se odločila, da odidem v hotel, saj sem bila do kosti prmeočena in se mi enostavno ni več dalo poslušati konstantnega jambranja, ker pada dez, ker je nevkdo lačen, ker je v najbolj nabitem času zmanjkalo prostora v točno tisti oštariji ipd. Dejansko nisem timski igralec, če to pomeni, da moram konstantno poslušati in prenašat pritoževanja cepetavčkov.

A bistvena ugotovitev ni, da mi gredo njihovo tečnarjenje na živce, ampak da si nisem všeč, ko sem dalj časa v takšni družbi. Postanem zajedljiva in cinična. Takšna si nisem všeč in iz mene udari tisti del mene, katerega želim v največji meri omejiti, zato se umaknem, če se le morem. Ob tem pa ne razumem zakaj se določeni čutijo poklicane, da mi odpametujejo ZAKAJ je moja dolžnost, da prenašam najedanja... Ni fer ne do mene in ne do njih. 

Zakaj se moramo tako zelo predalčkati? Zakaj se ljudje čutimo ogrožene v kolikor kdo ni pripravljen tekat s kardelom in zakaj nas je strah drugačnosti? Ni mišljeno filozofsko ampak popolnoma praktično in vsakdanje... Nikakor ne obsojam nikogar, prav tako pa marsičesa ne razumem. Predvsem ne razumem zakaj je potrebno, da se vedno ljudje držijo v skupinah. Zakaj je individualna pot tako zelo strašljiva in nesprejeta?

Pasivnost?

Vedno znova se zaletavamo v ovire, ki se nam postavljajo. Vedno znova jih preklinjamo. Guruji današnjega časa nam razlagajo, da to niso ovire, ki nam bi jih postavljali drugi, ampak si jih postavljamo sami. Jaz pa menim, da je že samo poimenovanje slabo. To je življenje. Od nas zahteva žrtvovanje in veselje. Ne pusti nam biti ravnodušen. To je zgolj maska, ki smo si jo nadeli. Maska, da se na zunaj ne vidi, da boli, ali da ne vemo kaj se dogaja ali pa da se nam enostavno ne da. 

Pasivnost je problem oz. če obrambni mehanizem/masko ponotranjimo. Ni več način reševanja težav ampak postane izvor težav. Pasivnost te ubije. Izpije vse tisto, kar je dobrega v tebi. Potrebno se je zavedati kdo si in kam greš oz. zakaj sploh greš. Ti je vseeno? Ti je vseeno za vse kar se dogaja okoli tebe?

Pasivnost in apatija sta nekaj popolnoma drugega kot sprejemanje sveta takšnega kot je. Mnogi mešajo vse pojme zato, da se v zmešnjavi nebi videlo kako zmedeni so. To pa je poraz na vseh frontah.

Navkljub zavedanju dejstev vlade splošno prepričanje, da so danes ljudje apatični in popolnoma pasivni. V kolikor je to res, težko sodim. Vem pa, da večina ljudi s katerimi se družim oz. prihajam dnevno v stik ni takšnih. Niso pasivni. Izražajo in delujejo na svojih področjih, pa naj bo to poklicno ali pa zasebno. Ljudje smo začeli   iskati svoje poti do izkušenj in spoznanj. Ni več tradicionalno preizkušenih poti. Za to je preprost razlog, družba ni več običajna oz. nič ni več tako kot je bilo. Te relativno hitre spremembe vnašajo precejšen nemir in v kolikor se ne znamo umiriti in osredotočiti, nas kaj hitro posrka in se nekje vmes izgubimo.

Po drugi strani smo lahko še tako fizično aktivni, a kaj, ko ne razmišljamo več s svojo glavo in srcem. Zakaj je tako neverjetno težko poslušati tistega, kateremu bi morali že od začetka zaupati? Zakaj popustimo in nas vodijo drugi? Zakaj se prepustimo črednemu nagonu? Težava apatije je, da smo izkoriščeni, da nam je vseeno. Nikoli nam nebi smelo biti vseeno!

Tako so mnogokrat ovire, ki se navidez zde nepremagljive le stvor naših glav. V resnici jih ni. In včasih zahtevajo le malo potrpežljivosti, zaupanja in ljubezni. In seveda odprtih oči za vse lepo!