Kompromisi in želja po Delovanju

Včeraj, ko sem pisala o naših pripetljajih, sem imela v glavi le željo, da se skašljam in  grem potem lažje naprej. Da naredim tisto v kar verjamem. A izkazalo se je, da se nikakor ne morem rešiti občutka ujetosti v papirje/obrazce in neumnosti. Nikakor mi ni jasno kako je lahko določenim ljudem dovoljeno vse. Izjavljanje neumnosti, nedelovanje in popolna nesposobnost. To pa se ne nanaša na naš projekt. Nanaša se na pripetljaje zadnjega meseca v službi in to me je mogoče pahnilo čez rob. Rezultat pa je bil včerajšnji zapis.

Danes sva pri kavi s sodelavko ugotavljali kako neverjetno je, da je ljudem popolnoma vseeno, ko prelagajo odgovornost in delo na druge. Ne končujejo svojega dela ali pa komplicirajo z motivom, da njim ne bo potrebno delati. Preseneča in fascinira (pa ne v pozitivnem smislu) me kako zelo oholi in prepotentni so ljudje. Vseeno jim je kaj njihovo nedelovanje povzroča, kakšne posledice ima njihovo nevestno delo in kakšno škodo povzroča egotripanje. Zakaj dobro dela tisti, ki ovira postopke in onemogoča, da bi se postopkovno kolesje vrtelo hitreje.

Potem se zgodi vsesplošno pljuvanje po ljudeh iz državne uprave. Ne gre se zame, meni je jasno kje sem, kaj delam in kdo sem; ampak žal mi je, ker so v isti kotel vrženi ljudje, ki res delujejo in so ekstremno pridni in fleksibilni, a so v isti mineštri, kot tisti, ki hodijo v službo na kavo. 

Nisem pravi državni uradnik. Pri meni šteje učinkovitost in opravljanje svojega dela. Sem pristaš spreminjanja sveta na bolje in izpolnjevanja svojega poslanstva. Ne verjamem v to, da lahko nekje stagniraš; vem pa, da je včasih potrebno marsikaj prežvečiti, da izpolniš svoje sanje. Ostro nasprotujem umiranju na obroke, apatiji in delu zaradi dela.

Vem, vprašali me boste zakaj potem ne vržem vsega stran, razširim krila in se z vso predanostjo posvetim svojim projektom in stvarem v katere verjamem. Razlog je enostaven. Hrana stane. Temu navkljub mislim, da je za ljudi, ki želimo spreminjati svet ravno toliko poti, kot je ljudi. Ni prave ali napačne. Ključno je le da Delujemo. Ne delamo ampak Delujemo! Kjerkoli smo in kdorkoli smo. Nekaterim se zdi takšno razmišljanje smešno jaz pa vem, da imam poslanstvo. Izpolnjevanje poslanstva je zame ključno in brez njega bi se verjetno ponovno izgubila v pričakovanjih drugih. Živeti v svoji pristnosti in delovati! 

Zase nikakor ne trdim, da nikoli ne bom izbrala drugačne poti, kot jo imam sedaj. Vse ob svojem času. Ko bo pravi čas bodo tudi odločitve temu primerne. Zavedanje tega je že pred časom prineslo spoznanje, da je potrebno delovati navkljub okolju, ki te obkroža. Nikoli ne smeš pozabiti na to kdo si in kaj delaš. Zakaj si tam in kaj je tvoje poslanstvo. Ni težko delovati v okolju tebi podobnih, pravi izziv je delovati tam kjer okolje ni idealno. Na to ne smemo pozabiti! Ostalo so le odrgnine in brušenje na poti...

Kdaj uspemo?

Pred nekaj dnevi mi je prišla pod roke knjižica, ki je imela smešno osladen naslov, ki me že v začetku odbijal. Še vedno ne vem, zakaj sem jo odprla, mogoče je bil pravi čas za to. Govori o tem kako neverjetno pomembno je, da verjamemo vase in v naše želje. Ne, da si nekaj želimo, a delamo vse, da se sabotiramo. Zavestno ali podzavestno. Dejansko ne morem govoriti kaj je res in kaj ne, ampak očitno sem v tako dojemljivem obdobju, da se me modrosti dotaknejo. Pri sebi sem ugotovila razliko. Drugače gledaš na stvari. Še eden izmed idej tiste knjižice je bil, da se moraš obnašati tako kot, da se ti je želja oziroma prošnja že uresničila. Brez dvomov! In smešna reč. Danes sem pogledala vlog Tommyja Rosenja, o škodi, ki nam ga dela ego. Noja Tommyja sem že večkrat citirala. Danes ogledan vlog pa govori o tem, kako nas ego prepričuje, kaj je prav in kaj ne in seveda predvsem, da sem JAZ in imam VEDNO prav. Zanimivo kako dve popolnoma različni deli govorita o dejansko istih stvareh. 

Potrebno se je z vsem srcem in vedenjem predati in zaupati v Božjo/Univerzalno silo in se ne prepustiti dvomu, nezaupanju ali egu. Ne racionaliziraš in ne dvomiš, ne iščeš za in proti ipd. Najpopolnejša oblika je verjetno v popolnem zaupanju v Božji načrt. To po mojem ne pomeni, da samo sediš na riti in ne narediš ničesar. To nima popolnoma nobenega smisla. Bistveno je, da delujemo za druge in zase. Da smo najboljša verzija sebe, a ne le zase, ampak za vse stvarstvo. Nikakor ne moremo živeti življenja, kot samostojen otok, to je ugotovil že Will Lightman v "Vse o fantu".

Noro je, ko vedno znova opazuješ spopade egov in ne združevanje sanj, znanja in vizij. Dejansko postane napredek in boljše življenje žrtev Jaza. V družbi, kjer je še posebej izrazito poudarjeno moje in jaz, je še toliko bolj razvidno kako razdiralno moč ima Ego in njegovo šepetanje v naših glavah.

Omogoči si boljše življenje in uresničene sanje, naj ne bo življenje stopicljanje na mestu le zato, ker ti ego govori, da imaš prav le ti.

Poslanstvo?

Neverjetno kakšno spoštovanju čutim do ljudji, ki so tvegali. Ne tvegali svojo glavo po neumnosti, ampak, da so tvegali in spremenili svoje življenje. Se preselili v novo mesto, tvegali svojo finančno stabilnost in zapustili svojo cono udobja. Zakaj? Za uresničitev sanj. Za iskanje sebe in izpolnjevanje svojega poslanastva. Poslanstvo ni takšna nepomembna stvar, ki bi jo enostavno potisnil na stran. Niti ni modno ali "aktualno". Če imaš posluh zase in za svoje sanje običajno občutiš tudi svoje poslanstvo. Ni bolj ali manj plemenito, ali manj/bolj pomembno. Tvoje poslanstvo je najpomembnejše poslanstvo. Zate seveda. Moje pa zame. Ni ga enostavno čutiti, niti ga ni enostavno izpolnjevati. Ja, v popolnem svetu bi ga bilo možno izživeti in izpolniti v celoti, a kot si verjetno že ugotovil, svet ni idealen prostor. Ogromno je preprek, ovir in neugodnosti, ki se dogajajjo na dnevni bazi. Vsak dan si preiskušan. Včasih premamljen, včasih zavajan v upanju nikoli speljan s poti.
Velikokrat pa smo si sami največji "sovražniki". Mnogokrat si ne dovolimo, da bi zaživeli v celoti. Vedno rezerviramo kanček sebe. Težko se je v celoti izpostaviti. Mnogokrat to opravičimo z argumentom, da ni potrebno popolne predanosti, da je "dovolj dobro". Toda zakaj se potem počutiš izigranega? Zakaj je potem konec dneva grenak priokus, ko pomisliš na preživeti dan? Se zavedaš, da ga sčasoma sploh ne zaznaš več? Kot smrad, ki je od začetka neznosen, a se kasneje navadimo nanj.

Zakaj tako težko odkrijemo kaj je naše poslanstvo? Verjetno zato, ker je zato potrebno ogromno poguma, in običajno naša poslanstva niso konvencionalna. Prav tako je potrebno kar nekaj odrekanja in sprememb, da stopimo na pot življenja svojega poslanstva. Potrebujemo pogum, zaupanje vase in neizmerno veliko srce polno upanje in smeha. Ja brez smeha ne gre. In seveda ne gre niti brez razumevanja in sprejemanja naših pomankljivosti in napak. Težko si je priznati, d anisi "popoln". Še težje pa je to sprejeti in mogoče nekoč si  tudi odpustiti. Simpatija do svojih pomankljivosti je neverjetno težko. Še težje pa je razumeti, da nas naše pomankljivosti v nekem momentu tudi delajo boljše osebe.
Ker pa smo socialna bitja kmlau pridemo, do razkola v naši okolici. Med tistimi, ki razumejo nujnost sledenja srcu/sanjam/poslanstvu in tistim, ki mislijo, da je to bežanje pred resničnostjo. Da je to neumnost in zabijanje časa. Da je zgolj njihova pot/način, tisto pravo. In zanimivo je kako eni razumejo druge, drugi pa ne prvih. Mislim, da je jasno na strani katerih mislim, da sem.
Zanimivo je kako se sčasoma razkriva naše življenje pred našimi očmi. Kako neverjetne poti se razkrivajo v našem življenj. Sanje, ki se spreminjajo v resničnost, pa čeprav sploh nismo nikoli imeli občutka,da hrepenimo po njih. A smo v določenem momentu sprejeli izziv in si s tem spremenili življenje in mogoče našli smisel/poslanstvo. Kar ni nezanemarljiv uspeh. A hkrati te to stanje postavlja pred še večje izzive. Obstajajo še večje stvari, ki jih želimo/moramo storiti. Ni konca. Odvija oz. zavija se kot klopčič volne. Vedno večji izzivi, vedno večje preizkušnje. Pot pa nas vedno spreminja! Nikoli enostavno a neverjeten vir navdiha.

Največ velikih življenskih sprememb se zgodi na zunaj v afektu, a z dolgo akumulacijsko dobo v nas samih.

Izobraževanje.. tisto "ta dobre sorte"

Ta vikend sem imela priložnost udeležiti se intenzivnega seminarja o govorni tehniki. V roke nas je vzel prof. Gubenšek. Gospod si je pridobil novega totalnega "fena" (in domnevam, da nisem edina iz naše skupine). Pustimo ob strani, da tako ali tako občudujem ljudi, ki veliko vedo in niso skopi glede deljenja svojega znanja. Ampak gospod je hkrati tudi lastnik glasu ob katerem sem odraščala. Nikoli prej nisem vedela kdo je lastnik  glasu, ki me, poleg Ravnohribovega, tako zelo fascinira. Ja nora sem na glasove. Priznam! ;) 

Tekom seminarju sem se ponovno spomnila na moje težko potlačene sanje o igralstvu. Sanje so smešna reč. Zavedaš se dejanskih omejitev, sesutega glasu in vseh ostalih zadevščin, ampak to še ne pomeni, da bo neracionalna stran tebe to dojela. Tako, da se je včasih potrebno pošteno potruditi, da razumni del nas premaga nerazumno sanjavi del.
Ampak moj koš neuslišanih sanj na stran. Fascinantno je gledati nekoga, ki res ve o čem govori in, da te ta isti že od začetka ne obravnava, kot totalnega kretena in te hkrati posluša, ko govoriš in povrh vsega še dovoli vprašanja. Če smo realni, nikoli pred tem vikendom nebi rekla, da je lahko glasovno izobraževanje tako silno zabavno in hkrati zahtevno. In seveda hkrati še depresivna misel, ko dojameš, da si popolnoma nepoučen in da pravzaprav nimaš nobene podlage na katero bi lahko "obešal" znanje, ki ti je ponujeno (teorija g. Buzana (Buzan, T.: Delaj z glavo ... (Univerzum, 1980). Noja kaj hitro se človek prelevi v gobo in srka vse kar lahko dobi. Smešne prispodobe, a verjemite mi, da zelo na mestu.

Zakaj se mi je zdelo tako nujno omeniti vse to? Zato, ker je g. profesor glas, ki mi je dolga leta govoril "Dober večer otroci!" in ker je za razliko od izobraževanja, ki se ga moram udeleževati zavoljo službe, dejansko smiselno, polno navdiha in kvalitetno. Priznam, da sem spoznala precej stvari, a jih hkrati še več čaka, da jih odkrijem. Koliko se bo obdržalo je odvisno od mene. Nadvse sem navdušena, da sem sploh imela priložnost.

Zdaj pa iskreno. Kolikim od vas se naježi koža, ko slišite "Dober večer otroci" rečen s "tistim" glasom in pravo glasbeno podlago? Koliko od vas se jih še vedno usede k radiju in napeto prisluhne? Iskreno?

*dvignem roko*

Začetki sprememb ali spremembe začetkov?

Začetki so smešna reč. Obstaja več vrst začetkov. Včasih vanje polagamo velike upe (novoletne obljube, začetki partnerstev, gradnje novih objektov, ipd.), jih na veliko komentiramo in okrog njih zganjamo veliko trušča. Kdaj pa pridejo popolnoma nepričakovano in neopaženo. Ampak za začetke se dejansko ne potrebuje nobenih datumov, ni potrebnih zrežiranih prelomnic. Začetki se dogajajo v nas samih. Velikokrat se niti ne poslušamo dovolj, da bi jih zaznali. 

Vzemimo tipičen primer. :) Novoletna, velikonočna ali pa vse življenjska obljuba, zaobljuba želja, sanje ipd. Kako se "naprogramirati", da dosežemo željen cilj. Vedno znova si rečeš "Ampak danes pa bi..".. hja pa danes mogoče ne, jutri je preveč obveznosti, da bi se ukvarjal še s tem ipd. izgovor na izgovor. Če imaš srečo se enkrat zgodi preskok v glavi. Ko si že zjutraj rečeš "Jupi, danes pa JE!" 

Ampak kaj sploh je začetek? Takrat, ko si rečeš, da boš začel hujšati ali takrat ko si začel razmišljati o tem? Ali pa mogoče takrat, ko izgubiš prvi kilogram? Ali takrat ko prvič rečeš ne., pa čeprav si bil vzgajan, da je potrebno potrpeti in "zdržati"? Je začetek, ko so vidni rezultati na zunaj ali takrat, ko si odpustimo? To je eden tistih neopaznih premikov, ki se začnejo veliko prej preden so vidni zunanji rezultati. In pri večini RES velikih stvari v življenju je tako. Potrebna je akumulacijska doba. Tako, da ne razumem, zakaj ljudje vedno znova od sebe zahtevajo vse in TAKOJ. Ko so se oni izmisli, da bi bili "zenovski", ampak ne gre takoj prvi dan ali pa prvi teden in nato ugotovi, da je to tako ali tako brez veze.  Se razume, da karikiram in pretiravam, ampak daleč od resnice nisem.

Na žalost se je ta nepotrpežljivost preselila tudi na medsebojne odnose. Zahtevamo takojšen učinek, časa, da bi vlagali in "akumulirali" pa si ne damo. Želimo globoke in smiselne odnose, ki nam bodo osmišljali življenja. S tem ni nič narobe, toda zavedati se je potrebno, da ti odnosi ne pridejo sami od sebe.  Potrebno je ogromno časa in energije, potrpljenja, poslušanja in smeha. Ne rečem, da se ne "začutimo" silno hitro, nikakor ne trdim tega. Smešno je, da z leti izostrimo ta občutek in da kaj hitro uvidimo ali z nekom lahko vzpostavimo trajnejši odnos ali pa vse ostane nekje pri oznaki "znanci po sili". Ampak s tistimi s katerimi se začutimo je dovolj že minimalno malo (recimo zaprta vrata), kar nam da povod za spoznavanje in ustvarjanje trdnih temeljev odnosa. :) 

Življenje nam vsak dan ponuja nepredstavljivo veliko možnosti za začetke. Ne začeti znova. To se ne da. Lahko pa začnemo danes, ta trenutek! Vzeti si čas in misliti bolj pozitivno, se več smejati, več upati, manj očitati, moliti več, se smejati več, pohvaliti, ko je pohvala na mestu, manj komplicirati, manj težiti in uresničevati sanje. Če ne sebi pa drugim. Potrebno je zelo malo.

Si pripravljen preskočiti teoretiziranje in začneš s spremembami? Začeti s spreminjanjem svojega življenje na bolje? Si pripravljena si odpustiti in stopiti naprej z dvignjeno glavo in doseč vse tisto, česar si sposoben?  

Zgodbe o uspehu

Včeraj je bil eden tistih popoldnevov s prijateljicami. Včasih so bili to večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.. sedaj so to popoldnevi, ki se navkljub možem in otrokom, zavlečejo v večer.

Ob prijateljih s katerimi lahko deliš tako vsakodnevne kot življenske travme in banalnosti vsakdana, se zaveš spektakularnosti življenja in sanj. Česa vse si sposoben, kaj si pozabil in kaj si želiš. Opomin ljudi, ki ti stojijo ob strani že leta.

Moje punce mi vedno dajo misliti. Včasih grem z naših srečanj popolnoma zmedena, zaradi količine idej in informacij.. drugič pa potrebujem le čas, da vse izčebljam, Včeraj se je zgodilo prvo in zato se danes dogaja ta zapis. Spodbudila me je prijateljica, ki si je upala tvegati. Postaviti vse na kocko. Tako zelo drugače kot večina ljudi naše generacije, ki bolj ali manj vegetira in se pritožuje. Ona je zbrala pogum in "dala denar tja kjer so njene besede" oz. v njenem primeru, talent. In danes lahko rečem, da ji gre super. Uživa, živi življenje, ki si ga želi in tako ali tako tudi zasluži.

In ravno takšne zgodbe dajejo navdiha. Da svoje sanje in hobije spreminjamo v dejanja. Ko gledam okoli sebe in se pogovarjam s kolegi iz faksa, spoznavam kako malo lahko potegneš iz študija za svojo kariero, in kako nekateri životarijo na delovnih mestih ali pa doma v brezdelju (kar meni nikoli ni bilo jasno). Med tem, ko so drugi sledili sanjam (eni iz ljubezni do hobijev, drugi iz nuje po preživetju) in so razvili neverjetne kariere. Spektakularno! Anja in Irena sta dva dokaz tega kaj vse se da, če se hoče!

Ravno to me opomni, da je vsak dan lahko nov začetek. Da vsakodnevnemu "Kaj je novega?" ne odgovorimo "Nič posebnega, pa pri tebi?" ampak "Ja! Veš česa sem se lotila? .... " (sledi plaz navdušenega razlaganja idej, dosežkov ...)

Pomisliš kdaj kaj vse bi lahko storil pa ne? Preprosto zato, ker si pozabil, da lahko ...