Niso prijatelji tisti, ki kimajo!

Včeraj je prijateljica izjavila nekaj res noro logično izjavo. Prijateljev nimam zato, d ami ploskajo ampak, da mi povedo svoje mnenje! Res neverjetno logično mišljenje. V kolikor ti ljudje zgolj ploskajo je jasno, da nekaj ne štima. Ali te popolnoma nič ne štekajo ali pa jim je tako ali tako vseeno in delajo stvari le zato, da se jim ni potrebno ukvarjat s čimerkoli. V vsakem primeru je to neugodno za prijateljstvo.

Prijateljstva, tista prava, pa so pomembna in vredna tako truda, kot časa. Življenje ni le niz dogodkov, ampak je predvsem zamotan mozaik odnosov.

In iskrena ugotovitev včerajšnjega dne? Jaz sem zelo velik srečko!

Nevarnost, da pot postane cilj...

Neverjetno je spoznanje, da delaš samodkrivanje na "avtopilotu". OK bere se še blj neumno, kot je zvenelo v moji glavi! Ampak to je spoznanje dneva, ko ne gre vse po maslo, ampak kdaj pa gre? Življenje je neverjeten klopčič nervoznosti, zapletov, tuhtanja začinjenega z neverjetnimi občutki in doživetju ter seveda povezano s smehom. Takšen je tudi današnji dan. Ni nič tako zelo posebnega, a hkrati je današnji del kamenček v mozaiku mojega življenja. Verjamem, da je vsak dan zgodba zase.

Ampak še bolj smešna je ugotovitev današnjega dne in sicer, da se določeno samoiskanje dogaja kot na avtopilotu. Iščemo "nekaj". Nihče ne ve kaj ali zakaj. Sila radi se vrtimo v krogu in vedno znova izprašujemo sebe, svojo vest, Boga ZAKAJ?!! Mnogokrat imamo občutek, da naša vprašanja odmevajo, kot krik vpijočega v puščavi. Ampak če smo iskreni, velikorat nočemo slišati odgovora ali pa smo preveč zaposleni s postavljanjem vprašanj, ali pa našim tavmiranjem, da bi bili sposobni slišati odgovor. Odgovor je tako ali tako vedno v nas samih, le dovoliti si je potrebno, da ga slišimo. Mnogokrat se tudi tako intenzivno zapletemo v iskanje samo, da pozabimo zakaj pravzaprav sploh želimo najti odgovor. 

Iskanje ni samo sebi namen! Res je, da je važna pot in ne cilj in da se na poti/iskanju učimo, a vseeno poti/isaknje izgubi smisel, če pot ali iskanje samo postane smisel. Sliši se preveč komplicirano, a da razložim kaj mislim. Hujšaš zato, da boš bolj suh/bolj zdrav/ etc. Vse lepo in prav in na tej poti hujšanja se naučiš kako živeti zdravo etc in je cilj še vedno določena teža. A če postane smisel hujšanje samo, smo pa v težavah. Tako je potrebno biti precej previden in vseeno "izpraševati vest" in biti kar se da iskren. Življenje je preluštno, da bi se izrabljalo samo zato, da se...

Za vsako negativno eno pozitivno!

Včeraj sme vzela v roke zbornik, ki je bil izdan ob 25. letnici Uskovniških tednov. Pustimo ob strani, da me je stisnilo v grlu, ko sem prebirala zapise in pregledovala slike. Najbolj me je pretresel zapis znanca z duhovnih vaj. Dejansko se srečujemo ob različnih priložnostih že preko 10. let, ampak prebrati njegov zapis o tem, kaj so njemu pomenili Uskovniški tedni je bilo kar malo pretresljivo.

Jaz se trenutno ne omejujem zgolj na Uskovnico ampak gledam nazaj na vse duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala po celi Sloveniji. Dejansko so bile in so del mene že preko 15. let in vem, da so mi rešile življenje. Tam sem se postavila na noge. Tam sem videla kdo sem in kam hočem. Neizbrisljiv pečat so pustile na mojem življenju in na meni. Tam sem spoznala ljudi s katerimi hodim skozi življenje - prijatelje za življenje.

Verjetno me zaradi tega močno razjezijo teptanje vrednot v katere močno verjamem. Ne omejujem se na "cerkev" ipd. Ne bomo sedaj o tem kako ločujem institucijo od vere same, ampak o tem kako je popularno pljuvati po vsem, ki bi vsaj malo dišalo po omejitvah.

Pljuva se po verah, pljuva se po zakonih, pljuva se po zakonskih vezah. Vse je "brez veze" in vse omejuje. In tu pridemo do zelo zanimivega fenomena. Nekdo reče eno slabo stvar o nečem in se mu takoj avtomatsko verjame. Če pa nekdo reče eno dobro o nečem pa je vse potrebno podpreti z milijon dokazov in še žnj pričanj mora biti preden bi sploh vzeli resno prvo izjavo o pozitivnosti nečesa. 

Zakaj smo tako zelo nagnjeni k pesimizmu in obsojanju? Zakaj rajši verjamemo slabo, kot dobro? Zakaj si dopustimo, da gredo mimo nas dobre stvari le zato, ker smo preveč zaverovani v slabo in zaprti v svoje školjke, da bi sploh lahko pomislili na sonce dobrote, ki vseskozi sije?

Naloga dneva je: Danes za vsako temno, negativno misel, ki jo slišiš ali spomniš o nekom pomisli ali povej še vsaj eno pozitivno. Velja tudi za vse, kar mislimo o sebi ... pa sila pozitiven dan vsem!!!

Ne drezaj!!!

Včeraj sem bila na Shakti dance-u. Domnevam, da sem omenila, da hodim na jogo in tudi na tale ples. Smešna reč. Po mojem če nas kdo gleda "od zunaj" se neverjetno zabava. 

No včeraj ni bilo nič drugače. Sem pa bila drugačna jaz. Popolnoma me je razburilo, da smo po uri in pol dobre vadbe, obsedeli in naj bi "podelili" kaj smo občutili. Sej razumem, da je majhna skupina in da je deloma zadeva zastavljena tudi zato, da se stvari pretresajo in posledično izboljšujejo, samo oprostite, če nočem poslušat kako kdo joka in nevemkajše in prosim ne silite me, da razlagam kako se počutim. 

Tisti, ki me poznate vam je mogoče nenavadno, saj imam vedno mnenje o vsem in sem načeloma precej vokalna, kar se tega tiče, a ne tu. Tu se mi občutenja zdijo preveč intimna in intenzivna, da bi jih delila z ljudmi, ki jih poznam le na videz. In ravno to je po mojem včeraj pokvarilo celotno vadbo. In ne cenim, da pridem domov razkurjena, kot da nebi bilo tam že dovolj odprtih front!

Alor nauk dneva: "Ne drezaj!" v kogarkoli in kdorkoli.

Jasen cilj in jasna pot

Danes se počutim drugače. Smešno kako so nekateri dnevi enostavno drugačni. Počutim se, kot da je v meni več ostrine. Ne v smislu bolečine, le določene stvari vidim drugače in vsekakor bolj jasno. Včasih sprejemamo stanje in se zavedamo, da je potrebno stopati po poti spremembe, včasih pa enostavno hodimo in nam cilj postaja bolj jasen z manj popustljivosti. Ne z obsojanjem ipd. ampak zgolj s sprejemanjem a hkrati jekleno odločnostjo rešiti se spon, ki te dušijo že celo življenje. 

Danes vlada v meni divja potreba po opustitvi plašča tolažbe in zaščite. Smešno kako se nečesa oklepamo, a hkrati otepamo. Neverjetno! Mogoče se tega intuitivno zavedam že zelo dolgo, a mislim, da sem šele danes dejansko zagledala jasno sliko. To ni bil sad dolgotrajnega in načrtnega razmišljanja ampak eden tistih Aha! momentov. Ob tem pa se mi zdi, da so padle tudi iluzije. 

Cilj je jasen in tudi pot se je že začela. Na kocki je veliko več, kot sem si upala priznati. Verjetno vedno s tajenjem in olepševanjem poskušamo pretentati sebe in svoje misli, da ne bomo čutili tolikšnega pritiska in imamo hkrati rezervo v primeru, da nam spodleti. No pri meni tokrat ni rezerve, ker mi ne bo spodletelo. 

Naj se popotovanje začne... saj je bil že čas! Gremo!

Ni potrebe, da se vse deli 50/50

Včerajšnji dan je bil kar močno zaznamovan s pogovori o odnosih. Partnerski odnosi, družinski, odnosi v službi. Presenetil me je zapis Laurie Gerber, ki govori o tem, da ni potrebno, da si vedno razdelimo "dela" v odnosu. Da ni potrebno, da ti narediš pol in jaz naredim pol. 

Zanimiva misel in, ko greš čez zgrožen krik v glavi "Če jaz delam več on dela manj! Smo potem nazaj v kameni dobi??!!!?" Ampak, ko dejansko pogledaš, da je mnogo prepirov, nesporazumov in razočaran povezanih ravno s tem, da si ne razdelimo dela v smislu kdo je v čem boljši in seveda tudi glede na prioritete.

OK ne rečem, da ta predpostavka ne obrne vsega na glavo ampak, če si dovolimo pomisliti.. Koliko prepirov izhaja ravno iz ene ali druge variacije argumenta "od tebe do mene je ravno toliko, kot od mene do tebe"? Primer: Po izkušnjah sodeč prijateljice, ki jih res močno cenim in spoštujem in za katere vem, da so ženske, ki so me sooblikovale in zaradi katerih sem kdor sem in tiste, ki bodo z mano do konca, ne bodo prišle k meni domov. Prihod iz mesta na vas je bolj podoben Mission Impossible, kot pa 25 min vožnji. Ampak to sem sprejela. To je dejstvo in nikakor ne pričakujem, da bodo prišle k meni večkrat, kot 1x na leto (za moj rojstni dan!! :))) carice, ni kaj). Bolj, ko bi se sekirala zakaj se "nikoli" ne moremo dobiti pri meni, slabše bi bilo. In v ta primer padejo vsi tisti prijatelji in kolegi, ki "ne znajo dvignit slušalke" ipd. 

Ampak bodimo tudi iskreni sami do sebe. Kateri prijatelji so res naši pravi? V zgornjem primeru ne govorim kar o nekom, ampak o ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo in nas nimajo radi le, ko ustrezamo njihovemu predalčki z nalepko kolega/prijatelj. Tukaj nato naletimo na drug običajen problem. Zasičenost življenja z ljudmi, ki nam ne omogočajo razvoja in "dihanja s polnimi pljuči". Ni tako dramatično, kot se sliši, a grem stavit, da ima prav vsak od vas v svojem življenju ljudi, ki tam pač so. Parazite, ki nam pijejo in energijo in kradejo čas ter nas seveda vedno znova podučijo kaj vse delamo narobe, ko pa sami pri sebi točno vemo, da imamo prav in da delamo v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. V primeru takšnih ljudi zgoraj opisan primer NE VELJA! Potrebno si je zaupati, da sami zase vemo kaj je za nas najbolje in enostavno spustiti odnose, ki nas dušijo. 

Odnosi nikoli niso enostavna reč. Močno so odvisni od naših komunikacijskih stilov in osebnostnih lastnosti in seveda potrebno je prilagajanje.  Nekje je možno deliti vse 50/50, nekje pa to enostavno ne gre. Potrebno je sprejemati druge prav takšne kakršni so. Takrat dopustiš drugim, da so in da imaš ti prostor biti ti. To pa je nekaj za čemer se vsi bolj ali manj pehamo, kaj ne?

Kritiziranje in opravljanje...

Pred časom sem pisala o nesmislu opravljanja. Večkrat slišim, da se o tretji osebi pogovarjamo z negativnim prizvokom, namesto s pozitivnim tonom ali vsaj podtonom. Vedno, ko v svojo glavo spustimo ton obsojanja, dejansko kritiziramo sebe in stvari, ki nas motijo pri nas samih. Namesto, da bi se lotili sprememb v sebi se lotimo drugih, saj je vedno lažje obmetavati druge, kot pa urejati stvari in občutke v sebi.

V kolikor si vzamemo nekaj trenutkov in se spomnimo časa, ko smo bili kritizirani. Velikokrat ni imelo kaj dosti opraviti z nami, ampak so bili razlogi popolnoma drugje. Negotovosti, frustracije, želja po pozornosti tistega, ki je kritiziral. In sedaj pomisli, kolikokrat kritiziramo druge, ker se sami počutimo nezadostne, preobremenjene, nezadovoljene, razočarane?

Motivov je veliko več, kot bi jih lahko našteli. Življenje je namenjeno rasti, spreminjanju na bolje. Spremembo na bolje lahko začnemo že danes. Kaj, ko bi si obljubili, da ne bomo več ne kritizirali, ne opravljali? Si sposoben storiti neverjetno velik korak in začeti z razmišljanjem o teh dveh bolečinah večine odnosov?

Vse kar potrebujemo je obrat v dojemanju. Vsakokrat, ko kritiziramo dejansko napadamo sebe IN tistega, ki ga kritiziramo/opravljamo. Dejansko povzročamo krč v sebi in bolečino v druge. Dve muhi na en mah. Pa si res želimo takšne "učinkovitosti"? Zase vem, da ne. Veliko preveč stvari je potrebno postoriti in razčistiti, da bi si kratila čas še s tem. 

Vem, da vedno znova govorimo, da je vsak dan čas za nov začetek, a mislim da je naslednji korak ravno tako pomemben. Potrebno je vztrajati pri dobrih stvareh in odločitvah. Prehitro obupamo. V kolikor vemo, da smo se prav odločili, stojmo za svojimi odločitvami! Če ne gre, prilagodimo način. To ni vdaja! Vsekakor pa je potrebno paziti, da ne izgubimo smeri. Saj ni pomemben le cilj, pomembno je popotovanje, pomemben je vsak dan!

Potreba po odobravanju?

Trenutno sem v silno čudnem počutju. Kot slab zadah me spremlja neka utrujenost, ki se vleče že kar nekaj časa. Brez doktoratov in posebnih usposabljanj ali znanj domnevam, da je predvsem zaradi psihične obremenjenosti. Noja moji bi to v večji meri definirali, drugače. Priznam, da nimam več nobene želje ali pa potrebe po tem, da jih popravim ali da se opravičujem zakaj se počutim tako kot se. Obstaja približno 1000 boljših stvari, ki jih lahko v tem času počnem. 

Ob tem se vpraša, koliko časa svojega življenja namenimo opravičevanju za stvari, ki jih niti nismo zagrešili? Koliko časa branimo napake drugih in kolikokrat se izpostavimo za nekoga, za katerega vemo, da nebi tega nikoli storil za nas?

Ne razumite me narobe. Nikakor ne govorim, da je potrebno iti skozi življenje neobčutljiv za druge in brez kakršnegakoli občutka za dogajanje okoli nas. Govorim le o tem, da se je včasih potrebno izvzeti z vse drame, ki se dogaja okoli nas. Posvetimo naš čas tistim, ki jih imamo radi in seveda tudi sebi.

In mimogrede še nekaj. To pehanje po odobravanju je popolnoma zgrešena reč. Vedno znova bo nekdo, ki mu nekaj ne bo všeč ali pa nikoli ne bo dovolj dobro. V bistvu je tu začaran krog in na koncu nekako vedno pristaneš nekje kjer nam ni všeč in se niti ne počutiš kot ti. Po mojem je bistveno, da živimo po svojem kodeksu časti in se ženemo za stvarmi, ki so nam pomembne. Šele, ko bomo sprejeli sebe in bomo na poti razvoja v osebo kakršno želimo biti ter bomo s svojim popotovanjem zadovoljni, šele takrat bodo tudi ljudje okrog nas dojeli in nas sprejeli takšne kot smo in ne zgolj nekdo, ki ni takšen, kot bi si oni želeli.

Prepolna glava...

Ta teden je namenjen preizkušnji. Ne po moji lastni izbiri, a vseeno tako je. Vsak dan ta teden sem se morala znova in znova opominjati, da je svet lep. Da nihče ni vstal z željo, da mi zagreni dan. Vsako jutro je bilo lepo, a vsak dan sem se nekje vmes izgubila. Vsak dan sem na poti domov sama sebi razlagala, da je življenje lepo. Včasih je človek pač le utrujen.

Mogoče izgovor mogoče resnica. Preizkušam idejo, da se moramo obnašati in živeti, kot, da so naše želje že izpolnjene. Na nekem nivoju  deluje. Ni nobenega ampak. Deluje. priznam, da sem manj potrta in razočarana sama nad sabo. 

Prejšnji teden sem začela obiskovati Kundalini jogo. Prvič mi je bilo popolnoma noro. Polno novih doživetij in občutkov. Drugič sem že vedela v kaj se spuščam. Med meditacijo pa se je zgodil Kabum!, ki me je precej zmedel. Verjetno je to čas, ki je namenjen takšnim zmedam in razsvetljenjem. No na vrhi vsega pa je sledil pogovor, ki še vedno ni dokončan. Vse skupaj pa je precej naporno. Dejstvo in ne izgovor.

Neverjetno je kolikokrat sami sebe "potolčemo", ko si skušamo opravičiti občutke, ki jih imamo. Kar je samo po sebi najbolj absurdna stvar. Nikoli, ampak res NIKOLI se nam ni potrebno opravičevati za lastna čustva! V kolikor začnemo z opravičevanjem in razumskim dojemanjem, smo že izgubili.

Ker ne prenašam natolcevanja, še posebej ga ne prebavljam v tem koščku neizmernega medmrežja, zaključim le z ugotovitvijo, da imam prepolno glavo vprašanj, da bi lahko napisala kaj smiselnega in iskrenega. But I'll be back! ;)

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 

Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 

O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 

Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

Danes je dan za spremembo!

Včeraj zvečer mi je bilo povedano, da vedno mislim, da mi nekdo hoče slabo, da me zafrkava ipd. Izjava me je popolnoma šokirala in v meni sprožila popolno blokado, saj sem se kot na avtopilotu postavila na okope. "Jaz že nisem taka!" Dejansko se ne dojemam, kot nekdo, ki vedno dojema, da se mu dogajajo le slabe stvari. Nasprotno. Zavedam se, da imam neverjetno srečo! Izjava me je še toliko bolj vrgla s tira, ker jo je izrekel nekdo, ki mi je zelo pri srcu. Namesto, da bi se prepustila avtopilotu, sem pustila, da gredo čustva zavračanja, zgroženosti in užaljenosti skozi. Dovolila sem si, da jih občutim, a sem jih hkrati izpustila. Nisem zamerila izjave, a sem ob tem tudi jasno povedala, da ne domnevam, da se mi vedno dogajajo slabe stvari. Izjava, ki bi v preteklosti lahko v momentu sprožila požar, je bila pogašena s pogovorom v nekaj minutah. 

Dogodek je v meni zbudil marsikaj. Med drugim tudi pogled v preteklost. Kolikokrat ponotranjimo "oznake", ki nam jih nalepijo drugi. Da nismo vredni ljubezni, da z nami ni mogoče živeti, govoriti, da smo zamerljivi, prepirljivi... Oznakam ni ne konca in ne kraja, dobrih in slabih. Ni pomembno kaj o nas govore drugi, ampak kaj si mi mislimo o sebi. Saj oznake, ki nam jih dajejo drugi, so le to Njihove oznake! Če se strinjamo z njimi, super. V primeru, da ne sovpadajo z mnenjem, ki ga imamo o sebi pa je na nas, da se na to odzovemo. Ali poslušamo druge ali pa poslušamo sebe in hodimo po poti razvoja in iščemo najboljšo verzijo sebe. Vsekakor je pomembno poslušati tudi okolico, a le sami iskreno vemo, kakšni smo in kaj počnemo. Nujno je, da smo iskreni do sebe in si priznamo tako naše šibkejše, kot tudi naše močnejše strani. Le tako lahko rastemo.

Vsak dan je priložnost, da se spremenimo. Vsak dan imamo možnost, da smo korak bližje cilju. Življenje ni namenjeno temu, da se skrijemo v majhno luknjo in čakamo na boljše čase. Boljše čase si ustvarimo sami! Srečno!

Kdaj uspemo?

Pred nekaj dnevi mi je prišla pod roke knjižica, ki je imela smešno osladen naslov, ki me že v začetku odbijal. Še vedno ne vem, zakaj sem jo odprla, mogoče je bil pravi čas za to. Govori o tem kako neverjetno pomembno je, da verjamemo vase in v naše želje. Ne, da si nekaj želimo, a delamo vse, da se sabotiramo. Zavestno ali podzavestno. Dejansko ne morem govoriti kaj je res in kaj ne, ampak očitno sem v tako dojemljivem obdobju, da se me modrosti dotaknejo. Pri sebi sem ugotovila razliko. Drugače gledaš na stvari. Še eden izmed idej tiste knjižice je bil, da se moraš obnašati tako kot, da se ti je želja oziroma prošnja že uresničila. Brez dvomov! In smešna reč. Danes sem pogledala vlog Tommyja Rosenja, o škodi, ki nam ga dela ego. Noja Tommyja sem že večkrat citirala. Danes ogledan vlog pa govori o tem, kako nas ego prepričuje, kaj je prav in kaj ne in seveda predvsem, da sem JAZ in imam VEDNO prav. Zanimivo kako dve popolnoma različni deli govorita o dejansko istih stvareh. 

Potrebno se je z vsem srcem in vedenjem predati in zaupati v Božjo/Univerzalno silo in se ne prepustiti dvomu, nezaupanju ali egu. Ne racionaliziraš in ne dvomiš, ne iščeš za in proti ipd. Najpopolnejša oblika je verjetno v popolnem zaupanju v Božji načrt. To po mojem ne pomeni, da samo sediš na riti in ne narediš ničesar. To nima popolnoma nobenega smisla. Bistveno je, da delujemo za druge in zase. Da smo najboljša verzija sebe, a ne le zase, ampak za vse stvarstvo. Nikakor ne moremo živeti življenja, kot samostojen otok, to je ugotovil že Will Lightman v "Vse o fantu".

Noro je, ko vedno znova opazuješ spopade egov in ne združevanje sanj, znanja in vizij. Dejansko postane napredek in boljše življenje žrtev Jaza. V družbi, kjer je še posebej izrazito poudarjeno moje in jaz, je še toliko bolj razvidno kako razdiralno moč ima Ego in njegovo šepetanje v naših glavah.

Omogoči si boljše življenje in uresničene sanje, naj ne bo življenje stopicljanje na mestu le zato, ker ti ego govori, da imaš prav le ti.

Iskanje bolečine in problemov?

Včeraj sem prebrala članek gospe, ki je t.i. učiteljica za življenje. Pustimo ob strani, da so mi silno smešni nazivi, a dejansko je bil njen zapis o tem kako vedno znova išče probleme, da jih "razreši". Sama sem razmišljala podobno. Kolikokrat iščemo pomanjkljivosti in napake. Razlogov za to je seveda več. Včasih celo iščemo bolečino. Ne ciljam s tem na vse tiste, ki se režete/režejo, ampak na vseh vrst bolečino. Da se ostaja v zvezah, kjer so konstantne zlorabe, da se dopušča grdo ravnanje otrok z njihovimi starši, slabi odnosi... Vsak dan, vedno znova. 

Včasih imamo občutek, da ZARES živimo le takrat, ko boli, ko smo razočarani, izdani, zanemarjeni. Včasih se popolnoma po nepotrebnem izpostavljamo. Ne rečem, da počnemo to namenoma, ampak v veliki večini počnemo to podzavestno. Da smo potem prizadeti, razočarani, ranjeni ipd.

Stanje zadovoljstva zahteva precej energije in stabilizacije. Potrebuje uravnovešenost, in navkljub obče splošnemu prepričanju, drama uravnovešenosti in zadovoljstva ne bi smela porušiti. Zadovoljstvo je stanje duha. Ne bi se spuščala v to kako do njega. Tu mislim, da ima vsak svojo pot. V kar pa verjamem je, da je potrebno iskati mirnost v duhu. Ni vseeno ali smo razdraženi in vzkipljivi. 

Pot do mirnosti v duhu ni nikoli lahka. Zahteva ogromno izpraševanja vesti. Velikokrat postavi pod vprašaj stvari, ki smo jim verjeli celo življenje, podvomi v čustva, odnose in ravnanja. Potrebno se je spopasti z lastnimi strahovi in travmami. Ni lahko, je pa vredno!

p.s. Včerajšnji zapis je sprožil kar nekaj razmišljanja in pogovorov. Prav luštno je videti, da vas moji zapisi dejansko zanimajo. Hvala!

Govorice, laži in preračunljivost

Pustimo ob strani, da sem imela veliko bolj razburljivo jutro, kot bi si ga želela - ne v najboljšem smislu. Ob čakanju na avtobus sem se zapletla v pogovor z nekdanjo učiteljico iz osnovne šole, ki je mimogrede mama enega od znancev, ki je bil včasih veliko več. Noja vprašala me je, če sem že končala. V vsej dobri veri sem mislila, da me sprašuje o študiju in sem rekla, da že nekaj let nazaj. Potem je vprašala, če sem že končala s porodniškim dopustom... Hmmm. Prosim? Skozi pogovor sem ugotovila, da imam po njenem vedenju že vsaj dva otroka. In samo v vednost, da gospa živi v isti vasi in njihova hiša je od naše oddaljena cca 100 m.

Ne bom se niti spraševala, kako ji potem ni bilo jasno, da ne skačem naokoli brez otrok, ampak pustimo to ob strani. Kar me je bolj pretreslo je možnost, da so stvari, ki si jih mislimo ali pa "prisklepamo" pravzaprav laži in izmišljotine. Ne le hudobne stvari, ampak tudi tiste najbolj splošne. Dejansko so skoraj vse laži, pustimo ob strani semantiko polresnic in podobnih neumnosti. 

Pojma nimam kolikokrat sem se odločila na podlagi laži. Kolikokrat reagiramo na idejo, ki smo si jo spletli v glavi? Kolikokrat ljudem ne damo priložnosti, "ker mi že vemo kako stvari stojijo"? Pretrese me koliko src se zapre. Koliko priložnosti je zamujene. Koliko hude krvi za popolnoma neresnične besede, dejanja ali misli. Sedaj dobi "grešil v mislih in besedi" popolnoma nov pomen...

Logična pot razmišljanja me nato vodi do točke, ko pod vprašaj postavim način odločanja, ki mi je bil privzgojen, a nikoli popolnoma moj. Odločiti se na podlagi dejstev, racionalno, hladno. Nikoli mi ni šlo pretirano dobro, sedaj se sprašujem zakaj. Kaj so dejstva, kaj je realno. Če se odločamo izključivši vsa čustva in intuicijo, se potem res odločamo sami, ali se odloča stroj, ki preračuna verjetnosti? Živimo naša življenja v svoji čustveni in čutni polnosti in nas je strah vsega, česar ne moremo stlačiti pod nalepko ali v predalček? Ali ni lažje preživeti storjeno napako, ki je bila narejena z vsem zavedanjem, kot pa tista, ki je bila narejena zaradi napake v računanju?

Odnosi, ki nam niso vedno v prid

Včeraj sem prebrala citat, ki je pravil, da ne ljubimo našega ljubljenega le zaradi tega kar je on/a ampak tudi zaradi tega kakšni smo mi, ko smo z njim/njo. Neverjetno je kaj vse vzbudijo ljubljeni v nas. A najpomembnejše je zavedanje, da nismo sami. Z nami so tisti, ki jih imamo radi in vsak izmed njih vpliva na nas. Vseeno pa se je potrebno zavedati, da moramo biti najprej sami relativno uravnoteženi in nikakor ne moremo pričakovati, da nas bo nekdo drug držal v ravnovesju. 

Neverjetno mi je ko slišim, da ljudje dejansko pričakujejo, da bodo drugi skrbeli za njihovo čustveno zadovoljstvo, duhovno ravnovesje in podobno. Kako natančno so prišli na takšno idejo mi res ni jasno, a prepričana sem, da to ni mogoče. Za svojo mentalno in duhovno ravnovesje smo odgovorni sami, kot smo tudi sami odgovorni za svoja čustva.

Ampak hkrati je res pomembno, da se obkrožamo z ljudmi, ki jim lahko zaupamo. Nemogoče je živeti, če se obkrožamo z ljudmi, ki nas pijejo, izrabljajo in nam žele slabo. Ne rečem, da delamo to zavestno, a včasih se enostavno okoli nas znajde preveč priseskov.

Vem, da je malo iz poti, a nekako ne morem pozabiti na pogovor, ki sem ga imela s prijateljico, verjetno pred kakim tednom. Beseda je tekla predvsem o odnosih in o tem ali sva sposobni prekiniti odnose z ljudmi, ki nama v večji meri škodijo. Ugotovili sva, da nama je jasno, da ljudje niso le dobri in slabi, ampak da je neverjetno veliko odvisno od naših občutkov, in spominov, ki nas vežejo na določene ljudi. Toda navkljub vsej racionalnosti, mnogokrat nekako ne moremo izpustiti ljudi, ki nas vedno znova in po malem ali velikem, izčrpavajo. Najlažje je stati na pediestalu in pridigati ter trditi,, da je nujno, da se rešimo obremenilnih odnosov, a tega ne morem. 

V svojem življenju imam kar nekaj ljudi, ki mi večkrat kot ne pijejo energijo. Kako se spoprijemam s tem? Ne poskušam se slepiti, da se to meni ne dogaja. Priznam, da v primerih, ko se z njimi ne morem spoprijeti, se jim poskušam izogniti. A vsekakor mislim, da je za vse pravi kraj in čas. Tako za njihove začetke, kot tudi za njihove konce. Nemogoče je trditi kaj je za koga prav, ko gledamo "od zunaj". Tisti, ki takšno ali podobno stisko doživlja je ne doživlja tako, kot recimo mi. Nikoli ne moremo vedeti kaj se dogaja v drugem ali pa mu zaukazati kaj naj stori. 

Življenje je polno mavrice čustev in nemogoče je najti in doživeti določen odtenek tako, kot nekdo drug. Zakaj bi se trudil? Lahko ga le sprejmeš in doživiš po svoje.. in o tem ne pametuješ vsem, ki so te pripravljeni prenašati.

Naveličanost

Naveličanost je neke vrste kuga našega časa. Nič nima več ne smisla in za nič se ni več vredno potruditi, oziroma v to nas vsaj prepričuje "splošno mnenje". Pa je res tako?

Sama o naveličanosti težko govorim, saj običajno pri ničemer ne zdržim dovolj dolgo, da bi se naveličala. Čeprav to ni čisto res. Dejansko počnem stvari, ki me fascinirajo in vedno znova presenetijo. Mogoče zato, ker nisem oseba, ki bi menila, da je pogoltnila vso modrost sveta. Če imam že dih jemajočo lepoto ;))), človek pač ne more imeti vsega, kaj ne? :)

Mogoče naveličanost ni povezana z vzgojo ali karakterjem, ampak je stanje duha. To pa je še bolj strašljivo, saj te občutek naveličanosti blokira na skoraj vseh nivojih. Nič ni dovolj dobro, nič dovolj zanimivo, za nič se ni vredno truditi. Ko te nič ne navdihuje in ne vidiš spektakularne lepote okoli sebe in na koncu ne vidiš več niti kdo si niti kaj je tvoje poslanstvo. 

Nikakor ne trdim, da ne bi smeli občutiti občutkov, govorim le, da lahko naveličanost precej hitro postne kronična in se zaraste v vse aspekte našega življenja. To pa prehitro vodi v malodušje in apatijo in če bi poslušali medije bi, ugotovili, da "splošno slovensko družbo" vsi po vrsti označujejo za apatično. Kar pa je samo po sebi absurdno. 

Ogromno mladih, ki se jih označuje za izrazito nezainteresirano skupino, se udeležuje mnogih dobrodelnih akcij in pomaga soljudem. Vzemimo za primer samo Stično mladih, ki letos praznuje 30. obletnico. To je aktivna mladina, ki ne pride v Stično zgolj na zabavo ampak po nasvet, orientacijo in prijetno druženje brez alkohola in drog.   Mladi, ki v svojem okolju zavzemajo stališče in branijo vrednote, ki so jim pomembne, a hkrati niso krotke ovčice s prepranimi možgani. Mladi, ki mislijo s svojo glavo, prevzemajo odgovornost in tudi aktivno delujejo v svojem okolju. Vedno znova me razjezi, ko se govori kako nemoralni so postali mladi, kako vseeno jim je. Mogoče kdaj opazite vse skavtske organizacije, različna prizadevanja mladih po vsej Sloveniji, ki se predvsem v svojem prostem času trudijo za dobrobit ljudi okrog sebe?

No pa, da se vrnem na naveličanost. Za njeno preganjanje je potrebno nekaj energije, samoaktivacija in pa smeh. Dejansko je le potrebno potegniti glavo iz peska in ugotoviti, da še nismo najboljša stvar, ki se je zgodila svetu.. smo pa na poti! ;) Čar je vedno v razburljivi poti, kaj ne?

Pasti hvaležnosti?

Ta vikend sem prebrala kolumno gospe, ki je samooklicana vila. Zakaj jo berem? Simpatična mi je. Včasih se strinjam, a kolumna, ki sem jo prebrala včeraj (pojma nimam kako stara je, ker nisem redna bralka) me je neprijetno presenetila. Govori o tem kako moramo biti VEDNO hvaležni za vse govno, ki se nam dogaja v življenju, saj se lahko le tako naučimo veliko stvari. Omeni primer zapornih šefov ipd.

S tem se ne strinjam, saj je absurdno, da se lahko le z neprijetnimi izkušnjami kaj naučimo. Utrdi nas marsikaj in učimo se na precej različnih načinov. Mislim, da ni potrebe, da gremo vedno po najtežji poti in tiho trpimo, ko za to ni nobene potrebe. Po prebrani teoriji bi potem morali vztrajati v odnosih, ki nas uničujejo in morijo. Za to mislim, da ni nobene potrebe. Življenje je namenjeno življenju. Nikakor ne trdim, da ni potrebno včasih malo potrpeti in stisniti zobe in, da naj takoj vržemo puško v koruzo. Nikakor! Vsekakor pa mislim, da je potrebno bit precej objektiven do stvari, ki se dogajajo v in okoli nas.

V nedavnem pogovoru s prijateljico sem se definirala, kot realnega optimista. Nekdo, ki trdi, da je vseskozi optimist in da se vse dogaja z razlogom in je dobro, je v "moji knjigi" presneto naivna oseba. Mislim, da je popolnoma nerealno pričakovati, da bo vedno vse vredu in so vsi dobri in, da se na svetu dogajajo le lepe stvari.

Svet je poln cele palete ljudi. Ti pa ne počno le dobrih ali slabih dejanj. Nemogoče je trditi, da nekdo vedno misli in dela le slabo ali samo dobro.

No pa, da se vrnem na idejo, da moramo biti vedno hvaležni. Drži, da smo veliko premalo hvaležni. Mnogokrat

bi že samo z izražanjem hvaležnosti lahko spremenili marsikaj. Pogled na svet, na ljudi, mogoče celo potek dogodkov, a to vseeno ne pomeni, da je sreča skrita le v hvaležnosti. Ljudje potrebujemo zelo različne stvari in občutke. Kar je za nekoga svoboda je za drugega zapor. Kar je za nekoga motivacija je za drugega prisila. Življenje je prepisano, da bi ga lahko stlačili le pod eno nalepko.

Jasno mi je, da vila ni mislila ničesar slabega, a vseeno mislim, da se vsega vseeno ne da razrešiti le z "dobrimi mislimi" in slepega dojemanja vsega, kot najboljšega, kar se vam je kadarkoli lahko zgodilo v življenju. Vsekakor pa smeh in upanje premagata marsikatero težavo.

Ljubezen...

Smešna reč. Danes sem slišala  komad Richija Sambore, ki je star že skoraj 15. let In it for love. V začetku reče, da je zanj ljubezen, popolnoma uglašena kitara. In res. Marsikdaj pozabljamo, da ima ljubezen mnogo obrazov. Ni le tista strastna, vseobsegajoča in zasvajajoča. Včasih je ljubezen drugačna. Nima pravil in ne da se je definirati. Da se jo samo čutiti in ji dovoliti, da nas naredi boljše. Če nas ne dela boljše, potem to ni ljubezen. 

Jasno mi je, da bom prejela precej jeznih odzivov na to izjavo, a vseeno. Ljubezen je nekaj dobrega in lepega. A s sabo prinaša mnogo preizkušenj in skušnjav. Pred časom sva s prijateljico v eni od najinih seans ugotovili, da je pri zaljubljenosti eden izmed najbolj neverjetnih občutkov ta, da te nekdo sprejema. Ne strast. čeprav je tudi ta zakon, ampak občutek, da si sprejet z vsemi neumnostmi vret. Ampak ne samo, da je to noro dober občutek, od tega postaneš kaj hitro odvisen. In tu se začne tisto, kar nas lahko pahne v silno neprijetne situacije. 

Ljubezen zahteva tudi spoštovanje in potrpežljivost. Mnogokrat je ravno to, v izrazito netolerantnem in nepotrpežljivem svetu, velika ovira. Večkrat bi se morali spustiti s svojih višav in sprejeti ljudi takšne kot so in ne s planom v glavi "kaj vse bomo še popravili". Seveda je vedno prostor za izboljšave. ampak nismo mi poklicani, da vemo, kaj je najbolje za druge, vemo le kaj je najboljše za nas. In prav ta ideja vsevedenja je mnogokrat seme marsikaterega konflikta.

Danes mi je sodelavka na šaljivo vprašanje "Kako se reče?", ki ga običajno zastavimo otroku, ko se ne zahvali,  odgovorila s "Prosim?" in me ob tem res prijetno opomnila, kako velikokrat ne znamo več uporabiti osnovnih besed olike. Kolikokrat v odnosu z dragimi pozabimo na preproste besede in skromna dejanja hvaležnosti, olike in spoštovanja. Tisti, do katerih bi morali imeti najboljši  odnos in jih imamo najrajši, se običajno obnašamo najbolj objestno in nekompromisno.

Ljubezen ni enostavna... je pa presneto lepa! :) 

Občutka odrinjenosti in sramu

Pred nedavnim sem slišala izjavo, da v kolikor si pomirjen sam s sabo spadaš kamorkoli. Nikjer nisi zavrnjen. Zame je to relativno nenavadna izjava, saj se večina ljudi vedno znova trudi pripadati in v pehanju zato naredijo/mo cel kup neumnosti. Za primer: zelo težko je delati v kolektivu kjer si vseskozi potisnjen na stran, oziroma se počutiš, da si tja potisnjen. Ni rečeno, da dejansko si, le občutek je tak. Občutja odrinjenosti se dejansko lahko pojavijo kjerkoli v našem življenju. V družini, v prijateljskem ali partnerskem odnosu, ni važno. Nikoli ni lahko in s časoma se občutek odrinjenosti stopnjuje.

A ni zgolj občutek odrinjenosti, ki nas sami. V kolikor tej mešanici prilijemo še zvrhano merico sramu, pridobimo smrtonosen koktajl. Pred časom sem nekje prebrala, da je ameriški raziskovalec odkril povezavo med občutkom sramu in neverjetno krutimi dejanji. V tej raziskavi naj bi ugotovili, da se s pri občutenju sramu prekine komunikacija med "srcem" in možgani. Se razume, da mi ni ravno jasno kako so prišli do teh ugotovitev, a vseeno se mi zdi, da mogoče ni popolnoma iz trte izvita.

Pred dnevi sem se pogovarjala z udeleženko skupin za pomoč družinam v katerih je prisoten alkoholizem in mi je omenila, da se neverjetno veliko ljudi trudi znebiti občutka sramu in zavrženosti. V svojih 40.-ih in kasnejših letih še vedno očitajo svojim staršem njihova ravnanja. Ko slišim takšna pričevanja se še bolj zagrizeno napotim po poti razumevanja in sprejemanja. Prepričana sem, da lahko le z razumevanjem, odpuščanjem, ljubeznijo in razumevanjem sebe hodimo po poti življenja. Nemogoče je hoditi skozi življenje z zastrupljenim srcem med tem, ko vse vidimo rdeče.

Vsekakor močno pomaga, če je tvoj moralni kompas naravnan in mu igla ne poskakuje sem in tja. V mojem primeru je vera igrala in, hvala Bogu, še vedno igra veliko vlogo. V kolikor ego preraste okvirje se kaj hitro lahko znajdemo v težavah. Ampak, če sem iskrena se z mnogimi, tudi najbolj osnovnimi pravili, še vedno borim. Borba verjetno traja vsakodnevno, kot tudi razmišljanja zakaj določena ravnanja ne morem sprejeti in jih izpustiti. Odpuščanje je veliko lažje na papirju, kot pa v resnici. Vseeno pa mi je jasno, da se le s trudom daleč pride in se zavedam svojih šibkosti.

Odnosi so zelo zapleteni procesi, prav tako je odraščanje in osamosvajanje, predvsem čustveno. V kolikor ne sprejemamo odgovornosti za svojo rast, dejanja in odločitve ne bomo nikoli svobodni. Nikoli ne bomo mogli razpeti kril in ne bomo mogli dosegati višav za katere smo namenjeni. Nikoli pa pot ni enostavna ... in v tem je življenja čar! ;)