Reševanje težav ali beg?

Ta teden je bil zame precej razgiban, zgodnji odhodi od doma, pozno-večerni prihodi. Zabavno, da ne pozabim, da je poletje in da se dogaja!

A vseeno, ko sedaj razmišljam, je bil mogoče ta teden pravzaprav beg. Površinsko srečevanje s problemi, tako tistimi, ki so in tistimi, ki se kažejo na obzorju. Saj o tem ne razmišljaš, ko si v teku iz enega konca na drugega, ko se ukvarjaš s težavami drugih ipd. Zamotiš se. In veliko lažje ostaneš distanciran, ko se nimaš časa zbliževati se. A zadeve ostajajo nerešene in se kopičijo. Zahtevajo izris poti reševanja in realne rešitve, ne samo filozofiranje in teoretiziranje.

Smešno je, kako hitro se ujameš v krog, da veš kaj je prav in kaj ne, tako zase, kot za druge. In seveda, da ti je popolnoma jasna situacija. Kako neverjetno naivni smo. Enkrat mi je šefica rekla: "Šele, ko ugotoviš, da ti ni nič jasno in ničesar več ne razumeš, lahko začneš delati." Mogoče je isto tudi za življenje.

Ravno včeraj sem govorila z 2 prijateljicama. Obe aktivni na svojih področjih, toda ena zelo prepričana v to, kar dela in 100 % prepričana v to in, da je dobro, med tem, ko je druga že ugotovila, da je veliko "delovanja" v področnih in tudi nacionalnih združenjih namenjena njim samim. In veliko manj tistim, katerim bi morala biti že v osnovi namenjeno. Na precej podoben način funkcionira tudi država in verjetno še marsikaj. Ampak ali tako funkcionirajo tudi odnosi? Da se več ukvarjamo s tem kakšen je njegov izgled ipd.  in ne s tem kdo sta ti dve osebi v odnosu samem? Da se ne ukvarjaš s sabo in z drugo osebo ampak z institucijo, poštrikanostjo. Pa ne mislim zgolj v zakonu. Govorim o različnih odnosih, sestrskih/bratskih, prijateljskih, službenih, poslovnih etc. saj ni važno. Kolikokrat se vprašamo ali ni vse skupaj bolj ali manj zgolj farsa?

Kdaj se lahko vpraša kaj ima sploh smisel? In kaj storiti takrat, ko ugotoviš, da se v večini odnosov počutiš prisiljen, pahnjen, da si dominiran ali dominator? Smešno je kako zelo se bojimo soočati s težkimi življenjskimi odločitvami! In naredimo rajši kompletno ekspertizo, zakaj se ne bi soočili s problemom, kot pa da bi se ga dejansko lotili.

Verjetno se lahko celo življenje loviš okrog vrele kaše problemov. Ampak kakšen smisel ima potem vse skupaj. Vedno znova si na začetku in enako ali pa še bolj izgubljen. Zakaj je potrebno toliko vere in zaupanja, da včasih enostavno skočiš. Skoki so zabaven del, priplavati na površje oz. rešiti problem pa je težje. Že samo zavedanje tega je osvežujoče. Če pa imaš ob sebi nekoga, ki to razume in dojame dinamiko s katero se spoprijemaš z življenjem pa je pravi blagoslov.

Seveda, bi lahko sami hiteli skozi življenje, ampak je v družbi tako zelo bolj zabavno. :)

In še zaznamek sami sebi: "Brez izogibanja! Z vero, upanjem in zaupanjem naprej!"

Netipično jezen zapis

Že na začetku povem, da tole ne bo smiseln, še manj pa pozitiven zapis. Sem zato preveč slabe volje in s, še vedno, preveč bolečo glavo. Za kaj gre?

Zdravstvene težave; neizdane naročilnice, ki se zgode, ko v sistemu nekdo malo brcne mimo in ki pripeljejo do tega, da bom morala sama plačati izobraževanja na katera me je poslal delodajalec; politično napumpane manijake, ki pijejo kri in se obnašajo popolnoma neprištevno; občesplošno slabo počutje v povezavi s parimi nočmi slabega spanja ter zavedanje propada določenih sanj. Upam, da bo takšno stanje trajalo samo danes, ker drugače je preveč črna napoved za naslednje dni. Nikoli nisem znala preveč dobro funkcionirati v malodušju. Ni moj element.

OK, dejstva? 

1. zaradi napak drugih močno oškodovan osebni proračun,

2. napoved natrpanega vikenda, ki ne bo omogočal počitka, in naslednjega tedna, ki je že zdaj videti prepoln,

3. sanje/pričakovanja/plani, ki se sesuvajo, kot hiška iz kart,

4. neproduktivnost, ki je posledica 1. in 3. in je depresivna.

Ampak če sem poštena do sebe in drugih me ne boli toliko 1., kot 3. Morala bi se, roko na srce, tega že morala navaditi. Vseeno naivno upam, da se bo izteklo meni v prid. Zakaj? Ker takšna sem, zato me trenutno stanje še toliko bolj žre in mi pije še tisto malo energije, ki jo imam. Upam, da je vse le posledica prehlada in 1. in ne dejstva, da se približuje rojstni dan, okoli katerega sem že tradicionalno malo depresivna. 

Kakorkoli že, ne počutim se nič bolje, kot pred zapisom. Grem stresat svojo raztresenost v katalog... I'll fit right in!