Želje za prihodnje leto

Pred časom sem govorila s prijateljico (vem večina mojih razmišljanj se začne tako, a tako pač je). Pogovarjali sva se o tem kaj ljudje danes pravzaprav sploh hočejo. Po čem resnično hrepenijo. Kot vedno nočem sklepati in si domišljati, da vem. Zato povprašam. Potrebujem primere... in poslušam. opazujem. Ne morem soditi ali ocenjevati, ni pošteno Vsak lahko sodi le o svojem življenju in dejanjih. Večkrat spomnim na komentar prijateljice, ki je dejala, da imam dejansko kvalitetno življenje tudi, ko sem off-line in seveda se z njo z veseljem strinjam. 

Opazujem kako pomembni so postali "všečki" in število "ogledov" ipd. Vem, da ljudje hrepenijo po odobravanju, pa čeprav od neznancev v virtualnem svetu. A vedno znova dobim čuden občutek, ko se ljudje tako z veseljom pohvalijo z "všečki" v resničnem svetu. Kako pomembno je, da je bilo "povšečkano"; kot da v nasprotnem primeru naša večerja, žur, šala nebi bili vredni. Kako pomembne so skupinske slike v katerih je potrebno vse označiti in eden drugega "povšečkati"... Vedno znova imam občutek, kot da nebi zapustili WC-ja srednje šole. Je res potrebno, da vsi vedo, da smo s puncami prežurale večino vikenda? Je potrebno, da se pol Slovenije strinja z mojo izbiro čtiva? Nočem, da je pol mojih šal na Facebooku! Nočem, da slike preplesane noči pristanejo na Internetu! Zakaj ni to razumljeno samo od sebe?? Ob branju tega članka me je pretreslo kako globoko v naše odnose je porodrla potreba po prefektnem trenutku. Bog ne daj, da kaj ni super in da se je potrebno karkoli prilagoditi ali pa potrpeti! "Oh ne! Meni pa tega že nihče ne bo delal!" In gremo naprej... Iskanje novega perfektnega trenutka z rastočim strahom v trebuhu, da smo ga že zamudili.

A ko se ozrem okoli sebe hitro ugotovim, da me obdajajo ljudje, ki znajo živeti tudi brez virtualnih všečkov. Življenje je potrebno živeti! Okusiti, raziskati in živeti! Ni perfektno in ne, ne izgleda lepo.. pa saj je življenje. Ne življenje, kot ga vidijo drugi ampak življenje, ki ga živiš samo ti. Nobena slika krožnika ali selfie s super filtrom mi ne bo dal takšnega zagona, kot dobro izživet vsakdanjik. Življenje se ne dogaja le na dopustu in ob vikendih. Življenje je vsak dan.

Želim si, da bo novo leto prineslo zavedanje, kako zelo pomembno je živeti vsak dan in v njem najti mir, ljubezen, zadovoljstvo in vznemirjenje... Naj se igra z imenom 2015 začne! Srečno vsem, ki se podajate v boj...

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....

Kava, ki razkriva veliko več kot le puhlice...

Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost. 

Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.

Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo?  Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?

Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...

Ice cream is better with a fork

Pred časom sem že naletela na TP-jin blog s lušnim naslovom Ice cream is better with a fork. V zadnjem času sem ji res posvetila kanček več pozornosti. Verjetno je tudi posledica prebujenih sanj in divje energije, ki jo s seboj prinaša pomlad. Mogoče bo kdo izmed vas našel tudi kaj zase.

Uživajte in naspidiran pomladanski virtualni objem!

Živeti...

Včeraj je bil zanimiv dan. Ampak to je običajno vsak, ko se dobim s prijateljicami.. zanimivo, da lahko rečeš in kakšno strokovno in kako čist opravljalsko... in počutiš se malo bolj normalnega, ko vidiš, da nisi edini, ki ima mnenje.

Zanimivo je kako se lahko kosilo razvije v celodnevno debato/pokušino/salve smeha.. you name it. V popolen čik večer. Ko imaš občutek, da si nazaj na faksu in da stvari vseeno veliko bolj štimajo :)

Ampak, kar sem želela povedat je, da kako malo je treba, da se takšni popoldnevi začno. Povabilo. In to ti da misliti. Kolikokrat bi lahko spremenili stvari in potek dogodkov na bolje pa se odločimo, da jih ne. Kolikokrat bi bilo potrebno samo povedati želje/pričakovanje/sanje/upanje in bi se stvari LAHKO začele dogajati. Potrebno je krenit v pravo smer in ne obstat na mestu in cvilit kako hudo ti je. Potrebno je dvignit glas in storiti tisto kar je prav. Potrebno se je boriti za stari, ki so nam pomembne.

Čas pasivnosti je mimo. Ne, nihče drug ne bo poskrbel za tvoje in tebe, če tega ne storiš sam. Nihče te ne bo varoval, le sam se lahko! Že pokojni dedek, ki je bil v svojem času in kraju obče spoštovan je govoril "Pazi nase. Če ti ne boš, ne bo nihče drug..." In tega se ljudje ne zavedajo več. Ne sprejema se odgovornosti za svoja življenja, ampak jo le prelaga na druge. In to ni prav. Potrebno je živeti svoje življenje.

Bodi ponosen na svoje življenje in uživaj. Pusti, da te dogodki, ljudje in stvari fascinirajo. Dovoli, da ti glasba napolni srce in dušo...