Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?