Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Čiščenje

V zadnjih letih sem se močno poboljšala. Včasih nisem bila sposobna zavreči ničesar. Vedno znova sem nabirala stvari; spominke, obljube srečnejših časov ipd. Nikoli nisem mogla zavreči skoraj ničesar. Vem, da je bilo to obdobje, ko sem si tudi s tem ustvarjala varovalni zid okrog sebe. Tehniko sem skoraj do obisti izpopolnila. 

V zadnjih letih pa sem vedno boljša. Težava kaj obdržati in kaj zavreči je vedno manjša. Vse manj sem obremenjena in vem, da so samo stvari, ki mi nikoli ne bodo mogle pričarati boljšega danes ali pa jutri. Ne živim več v sanjah, kar pa ne pomeni da ne sanjarim, a za to ne potrebujem več tisoč in en prahlovilec, sveč in podobnega.

Kako sem se otresla krivde me je neverjetno presekalo včeraj. Ko me je prijatelj še enkrat popolnoma odrinil in razočaral, sem se temu lahko le nasmehnila. Ni me sram priznati, da sem ga dala na stranski tir. Ne bom rekla, da mi je vseeno, a hkrati se ne bom več izpostavljala zanj. To je zame popoln šok. Sem namreč besno zvesta in zaščitniška do "mojih". To, da do nekoga postanem nevtralna je verjetno samo stopničko boljše od popolne odpovedi. 

Odnosi so moja največja obsesija in hkrati največja obremenitev. Ljudje v mojem življenju mi pomenijo veliko in priznam, da me obdaja cel kup spektakularnih oseb, ki me delajo boljšo in na katere sem resnično ponosna. Ker sem besno zvesta me določene stvari in dejanja ljudi bolj prizadenejo, kot nekoga drugega.
Zanimivo odkritje, ki odpira oči. Ampak tako, kot pri vsem je tudi tukaj nujno, da najdemo ravnotežje in se poslušamo; da pustimo, da modrost, ki jo tako silno velikokrat preglasi ego, spregovori skozi nas. Da sprejmemo, pa naj bo to dejanje izpustitve ali pa zadržanja. 

Ne! Nehaj! Dovolj je!

Brskala sem skozi misli, ki jih imam "odložene" v osnutkih. S skoraj vsakega osnutka bi se dalo napisati vsaj en konkreten blog, a v zadnjem času se vedno znova ustavim. Niti ne razmišljam o razlogih, ker intuitivno vem kje leži problem. Vem, da me deloma blokira ta neverjetna sovražnost in nastrojenost enega proti drugemu, ki me zadnje čase napada iz okolice. Vedno znova me preseneti in izčrpa. Priznati pa moram, da se mi ne da biti več tisti, ki vzpodbuja in gleda na pozitivno stran... za druge. Zakaj? Zato, ker potem pridem domov in za moje drage ostane le izčrpana lupina. Ko le še poslušam, a nisem sposobna dati nič pametnega od sebe. Čas je za akcijo!

Začela bom bolj pazit nase in biti načrtno manj dostopna za sranje, ki leti mimo. Ne, ne bom več poskušala biti opora tistim, ki me le pijejo in vedno znova jemljejo. Preseneti me, ko ugotovim, da določeni ljudje enostavno izčrpajo. Pa so lahko še tako super in fini. In tukaj po mojem danes leži moje spoznanje dneva.

Ni sebično, če se zaščitiš. Nisi tukaj zato, da si vsem boksarska vreča in odlagališče. Dovolj je! To ne pomeni, da postaneš nesramen in neobčutljiv. Nikakor! Postati pa moraš bolj zaščitniški do sebe. Prej reči ne. Ne morem, ne bom, nehaj in dovolj je. Če nič od tega ne zaleže pa se umakneš sam. 

Vem, da bo marsikdo rekel, da sem sebična. Mogoče sem, a vem, da to moram storiti, saj mi bo drugače razneslo glavo in me bo še bolj bolela duša. To pa ne bo nikomur v pomoč. Ključno je, da poskrbimo tudi zase. Dovolj je.

In takoj se počutim bolje...

Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Prepotentno poseganje v zasebne misli drugih

Danes sem prebrala neverjetno misel. Hkrati me je preslikala na vsaj 5 različnih krajev hkrati. Spektakularna v svoji preprostosti. To misel mislim, da bom nosila, za vedno.

Misel se je glasila: "Kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!" Ne vem zakaj me je tako zelo pretresla. Mogoče zato, ker je v svojem izvirniku namigovala na to, da s tem, ko se vmešavamo v mnenja in misli drugih, dejansko posegamo v njihovo intimo. Delujemo invazivno. To me popolnoma presune. Kolikorat sem delovala invazivno? Kolikorat sem posegala v osebni prostor drugih s svojo sebičnostjo in obremenjenostjo z lastnim imidžem. Tako se ponovno v krogu vrnemo do izhodišča. Moramo živeti svoje življenje; vsak zase in vsi skupaj. Nujno je da smo si zvesti in iskreni do sebe. Če se izvzamemo iz enačbe potem se le-ta ne razplete tako, kot se mora. Mozaik, v katerem smo lahko le en majcen kamenček, brez nas ni popoln. Kdo pa smo, da posegamo v Božji načrt?

Vem za vsaj enega, od vas, ki to bere, ki me bo brcnil v rit zaradi uporabe določenih besed :) Vem, da veš, da vem! ;) Vem, da se sliši silno filozofsko pa ni. Tukaj smo zato, da opravimo svoje. Živimo v času kjer je neverjetno pomembna produktivnost; potiskanje in vlečenje sem in tja. Toda včasih dejansko naredimo več, ko smo aktivno pasivni. Ko se (recimo temu) usodi umaknemo s poti in ji pomagamo, ne pa da jo poskušamo pretentati. To ni nova filozofija saj jo mnogi prakticirajo že stoletja. Takšen način pa zahteva   ogromno energije, samokontrole, strpnosti, potrpljenja in zaupanja. To ni za lene in nestrpne. Zavestno se odločimo, da ne bomo nikogar priganjali in da bomo zaupali. Tukaj pa se mnogokrat zatakne. Kako lahko vendar komurkoli zaupamo, če pa mi vemo vse in znamo vse najbolje opraviti. Se sploh zavedamo kako silno prepotentni smo? Da delujemo tako vsak dan; ko se prepričujemo, da ne verjamemo nikomur in da nič ni, da je le tukaj in danes?

Življenje je veliko več, kot le tu in danes. Je mavrica in mozaik, vsakič posebej in vedno znova. Življenje so barve in zaupanje in upanje in čas. Ples, pesem, smeh in mir. 

Življenje je presneto več, kot le tu in zdaj...

Toleranca vs. sprejemanje in sočutje?

Verjetno se je vedno dogajalo; mene pa je začelo sedaj pošteno motiti. Ogromno se govori o toleranci... Zame toleranca pomeni, da ti gre nekaj ekstra na jetra in se s tem nisi sposoben spopast in si pač tiho, kot rit. Moti te še vedno in na živce ti tudi gre. Še posebej mi gredo na živce (in ja nisem tolerantna) tisti, ki najbolj cvilijo, da se ljudje do njih ne obnašajo tolerantno. Vse povezujejo s svojim lastnim obstojem ipd. No dragi moji (in ja, mislim na nekatere moje) nisi popek vesolja! Kako ljudje govorijo, volijo ali pa ljubijo in čustvujejo nima popolnoma nobene veze osebno s tabo! Nehajte jemati vse tako presneto osebno. Ja vem, grozna sem, ampak naj ti povem nekaj, kar bi ti mogla povedat že mama. Življenje drugih se NE vrti okrog tebe! Le tvoje lastno življenje se vrti okrog tebe! Kako lahko zmerjaš ljudi, ki so ti že celo življenje blizu? Kako je možno, da smo tako ujeti vase?

A nasproti tolerance bom postavila sprejemanje in sočutje. To sta dve dejanji ali pa čustvi o katerih se ne govori. Nista ne popularni in ne lahki, a spreminjata svet na boljše! Ne govorim o tem, da je potrebno ponižno sklanjat glavo etc. govorim o iskrenosti in priznavanju, da imajo tudi drugi čustva in strahove. Ne govorim, da moramo trpeti zlorabe in ponižanja; govorim o tem, da sprejemamo razloge zakaj do tega pride in se postavimo zase. Postavimo se iskreno in brez skrivanja. Vsak ima pravico do lastne identitete in življenja v skladu z lastnim prepričanjem, pa če sovpadajo z vodilnimi političnimi, verskimi ali pa družbenimi normami ali ne. Ob tem pa vseeno še enkrat poudarjam, da je lastna svoboda le do meje, ko ne posega v lastno svobodo sočloveka. 

Občutek imam, da smo precej pozabili kako sobivati. Eni se konstantno umikajo in drugi pa se konstantno, zavestno ali ne, obnašajo invazivno. Ko se umikamo ali pa konstantno napadamo, pozabljamo kdo smo. Bistvo življenja je živeti iskreno in v skladu s svojim pravim jaz. Ta pa običajno ni pretirano invaziven ali pretirano plašljiv ampak samo je. To pa je največji dar. Ako lahko živiš ti, kot TI v vsej neverjetni polnosti je to največji Božji dar. TO je TVOJE poslanstvo... ostalo so samo stvari...

Negativa, tista "ta lepljive" sorte

Danes je očitno še eden od takšnih dni... Ko se zjutraj nikakor ne moreš odpovedati katerikoli sekundi pod odejo, ko so zastoji tam kjer jih najbolj ne maraš, ko so v službi ljudje večinoma nejevoljni in ko ti delo kar nekako ne gre in ko bi bil povsod drugje kot pa kjer si in ko začutiš nemir. Ne TISTI nemir ampak tistega lepljivega, temnega, sitnega, ki te bremeni in od katerega se ne odlepiš... in zaznaš ga preden se nalepi nate. Preseneti me, a ga zaznam in s tem ga odvrnem. Kako malo je potrebo, le malo poslušanja, da vidimo problem in včasih je v ugotovitvi stanja že rešitev. 

Nemir, ki se spreminja v negativo na celi črti me danes ne dobi me v kremplje! Danes je dan namenjen pozitivi in nihče, še posebej pa jaz temu ne bom oporekala. 

Ne ni danes dan ko bi to širila na okoli. Hitro namreč zaznamo, kdaj je za to čas in kdaj ni. Vemo kdaj so ušesa in srce odprto in kdaj ni. Danes uživam v kopeli pozitive, ki mi jo namenja Stvarstvo. 

OK sliši se preveč ezoterično, da bi bilo berljive, a v osnovi pomeni to, da bom pustila, da si ljudje skačejo v goltance, se obmetavajo z govnom, tulijo en na drugega in so "cinični in sarkastični". Uživajte, a mene ne boste potegnili s sabo. Danes opazujem in sem srečna, ker se tega zavedam. Srečna sem, ker lahko navkljub vsemu čutim in se prepustim pozitivni vibraciji. 

*poklon in zahvala Vsem in Vsemu*

Srečkoti in brce v rit...

Pred časom je nekdo navrgel misel, da vedno, ko potrebujemo pomoč ta pride. Že dalj časa traumiram o poslanstvih, ne da bi prišla kam. Potem pa ko ti nekje "ne spelje" imaš občutek, da na nobenem področju nikamor ne gre in traumiraš naprej. Občesplošne neumnosti pač. 

No in po izkušnjah sem se, ko imam vsega dovolj, potopila vase. Vzela čas za tišino, sproščanje. Brez muzike in knjige in čaja ipd. Le jaz in moje pregrete varovalke. 

Smešno kako privrejo na plano neverjetne kombinacije. In v enem trenutku bruhne na plano tako jasno, da tudi, če bi želel tajiti ne moreš. Nikoli pa ni pomen jasen. Vedno moraš razmislit s katerega konca ti govori. Kaj pomeni in čemu je namenjen. Interpretacije so sitne reči. Najboljše je, če ti ni potrebno nič interpretirati in preprosto veš. Noja roko na srce, vedno veš kaj ti je bilo položeno na srce. In tudi, če se začneš zavijat v besede in "ugotavljaš" točno veš kaj je res in kaj ne. 

Ob vsem tem me zadane ugotovitev kako ljudje uživajo v dramatiziranju. Zakaj je tako zelo pomembna drama nekoga, ki vpije na glas; drama nekoga, ki tiho trpi pa ne? Zakaj znamo slišati le najglasnejšega, ne pa tistega, ki potrebuje našo pozornost. Zakaj nismo odločni takrat, ko to šteje?

Vedno znova opazujem, da ne opazimo. Ne opazimo pozornosti, ki nam jo nekdo izkaže. Ne opazimo, da se oddaljujemo od naših najdražjih, ne opazimo krivic, ki se dnevno dogajajo. Ne opazimo, da nekdo potrebuje naše sočutje in razumevanje. 

Kolikokrat smo rekli hvala? Ne zato, ker nam je nekdo podal kavo ampak, ker je? Kolikokrat smo rekli rad te imam (takrat, ko si pod dozo ne šteje!)? Kolikokrat si sam pri sebi rekel, "svet je boljši, ker je on/ona tukaj!"? 

V kolikor je od katerekoli izjave preteklo več, kot 24 ur je današnja naloga, da si vsaj v mislih zahvališ za vse tisto/tiste, ki delajo življenje lepše. Naštevanje blagoslovov je nujno potrebno. Brez tega se ne zavedamo, da smo v resnici neverjetni srečkoti in vse kar nam manjka je brca v rit, da bi srečo delili naprej. 

Naj bo ta zapis tvoja brca! :))