Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.
Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?
Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.
Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena.
Hvala S.!
