Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Smo sami krivi za "stanje v družbi"?

Ta teden sem imela priložnost pogovarjati se z neverjetno osebo, ki je premagala marsikaj v življenju, da je prišla tja kjer je sedaj. Premaguje tako stereotipe, kot omejitve družine. Pogovor je nanesel tudi na dojemanje  družbe okoli nas. Zanimivo je kako hkrati želimo povezanosti brez obremenitve. Brez opravljanja, obsojanja in komentiranja.

In včeraj je bil spet eden tistih dni... pogovor s prijateljem, ki odpira oči in ti daje občutek, da si "top". :) Občutek, ko te tvoji razumejo. In danes spet. Prijatelj iz otroških dni, ki točno ve o čem govorim in kaj hočem. Neverjetno!

Tako ne razumem kako lahko ljudje govorijo, da ni več dobrih ljudi. Da je vsem vseeno in da so samo še barabe in oportunisti! Mogoče je to v povezavi s tem kaj čutimo in mislimo o sebi? Ne vem kaj je pripeljalo do tega, a vem, da je svet poln neverjetnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudje, ki so navkljub mladosti odgovorni in razumevajoči. Ljudje, ki imajo "nekaj".

Tukaj se poraja drugo vprašanje, in sicer ali sami ne znamo videti dobrega v drugih ali pa ne znamo prepoznati dobrega v sebi. Je možno, da za trenutno stanje tegobe ni kriva ne država, ne finančna kriza in ne barabe in oportunisti in niti Bog, ampak mi sami? Tisti, ki ne vidimo več ne dobrega in ne pozitivnega? Tisti, ki ne znamo pokloniti druge priložnosti, pokazati sočutja ali pa odpustiti? Smo se tako zastrupili s čustvi, da ne prepoznamo dobrega pa če nas mahne na nos?

Življenje je neverjetno! Tega nikoli ne pozabi!

Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?

Vsesplošna zarota

Včeraj sem bila na zanimivi delavnici. Delavnica je bila OK, saj sem se celo naučila nekaj novega. Noja priznam, da me je neizmerno zabavala gospa, ki ni mogla slediti ničemur in je vseskozi stokala, da gre vse prehitro in da ona ne more. Noja na koncu ji je uspelo tako znervirati skupino da smo se enostavno porazgubili.

Ampak kar je bolj zanimivo je, kako se skorajda vedno pogovor nekako obrne v smeri "To je zarota velikih korporacij!" ali pa "To je zarota politike!" ali "To je zarota cerkve!" Priznam, da me takšne izjave vedno znova zabavajo. Vem sliši se grozno ampak vzemimo za primer korporacije. Dvomim, da se usedejo vsako jutro in rečejo "Danes bomo pa škodovale kar se da največ ljudem!" Brez dvoma sem, da delajo tisto, kar jim prinaša kar se da največ dobička. Eni z večjo socialno in ekološko odgovornostjo, kot drugi. Ampak več kršitev in neodgovornega ravnanja kot jim dopuščamo več in več ga bo. Dejansko se moramo sami zavedati, da ne smemo dopuščati takšnega ravnanja. Družbena odgovornost in socialno zavedanje je vseeno priplavalo nekam nizko. In zato se tudi prihaja do t.i. "zarot". Ljudje smo postali preveč neobčutljivi. Vse kar zahtevamo je da se zamenja par ljudi, v skrajnem primeru razdre kakšna pogodba in to je to. Dejansko se ne zahteva realnih ocen, neprirejenih podatkov in ne zahtevamo strogega razvoja, da se podobne zadeve nebi dogajale.

Vzemimo še dva primera "zarot". Recimo British Petrol in njihova packarija pred obalo ZDA. Prva stvar, dvomim, da bi se o tem toliko govorilo, če bi se to zgodilo na obali Indije ali pa Kitajske. Par ekologov bi skakalo to bi bilo pa verjetno tudi da vse. Noja ampak ker se je to zgodilo v svetih Združenih državah Amerike je pa to KATASTROFA!!! Roko na srce je katastrofa. In roko na srce ZDA so to dopuščale, saj so imele od tega precejšen dobiček. Ekologi so skakali že prej. Ali ni žalostno, da se je morala zgoditi katastrofa, da so lahko začele spremembe in so malček pristrigli peruti korporaciji, ki je na koncu škodila vsem in doprinesla še več v blagajno ZDA?

No pa še domač primer. Lafarge Trbovlje. Vsi poznamo prizadevanja Eko kroga. Mnogo vas ne ve, da dokler so bile Cementarna Trbovlje se v Trbovljah resnično ni dalo živeti, okoliški hribi pa so bili več centimetrov na debelo posuti s cementom. In Cementarna je molk plačevala, Lafarge pa tega baje naj nebi počel. No kdor se je vozil v preteklih letih mimo je verjetno opazil, da so zdaj prav lušno zeleni. In vse prerekanje okoli podatkov. Verjetno vas mnogo ne ve, da ima Ministrstvo za okolje v sami tovarni merilne naprave, ki avtomatsko odčitavajo. Teh naprav oz. podatkov se ne da prilagajat saj je dostop do njih onemogočen in zaplombiran. Smešno, da potem MOP ne more, do pravih podatkov oz. da jih Eko krog ne priznava kot prave podatke. Se pa po drugi strani popolnoma strinjam z Eko krogom, da opozarja in ne pusti, da bi se polenili in začelo delati traparije.

Kaj želim povedati je, da smo sami prav tako odgovorni oz. soodgovorni za dogajanje okoli nas. Nujno je, da nas zanima kaj se dogaja v naši bližnji in daljni okolici. Nujno je da nismo tiho in da smo socialno aktivni. Da SMO aktivni del družbe, ne da se oglasimo le ko bi malo kritizirali za boljši danes in jutri pa dejansko nebi storili nič! Kakor grobo se sliši je potrebno, da postanemo spet aktivni.

No za konec še politika. dokler bomo pustili (ja PUSTILI), da počno traparije in nam prepovedujejo pomoč pomoči potrebnim ne bo nič bolje. Ključna je aktivacija. Noja to pa samo od sebe ne gre oz. je nemogoče če prej nimamo izoblikovanega mnenja! To je nujno!

Veš v kaj verjameš in kaj je nujno in kaj ne? Ti je vseeno kaj se dogaja okoli tebe? Želiš boljši svet in fair play! POTEM NAREDI NEKAJ ZA TO!!!!