Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Mesec preizkušenj?

Očitno so februarji meseci preizkušenj. Vedno znova postavijo na kocko vse tisto za kar načeloma garamo. Vedno znova se trudim, da ne pametujem in poskušam opazovati in se učiti. Nisem pretirano dobra v nevmešavanju. Kaj je prav in kaj narobe ne vem, vem pa da mnogokrat ravnam instinktivno. Nisem dobra v smehljanju in igranju "vlog". Nisem za igrice in taktiziranje in definitivno nisem diplomat. Za nekoga je pomanjkanje teh lastnosti pogubno, meni pa je vedno bolj osvobajajoče! Res je, da si potem veliko bolj izpostavljen, a si tudi bolj iskren in miren. 

Po napisanem bi morala biti v nekam zen stanju, a ne? ;) No naj vas pomirim, še vedno tulim na gospo, ki vozi 30km/h, še vedno sem namreč prepričana, da če te je strah vozit v snegu, pojdi na avtobus. Še vedno nisem imuna na grobe opazke in obsojanja. Še vedno ne štekam veliko preveč stvari in še vedno se ne počutim "odraslo". Vedno bolj se sprašujem kaj to dejansko pomeni in ali prideš do tega sam ali te s tem nazivom "okronajo" drugi?

Je pa vsekakor potrebno doumeti, da je življenje lepše, ker te nekdo razume, te sprejema in ne obsoja. Življenje ni le niz slabih ali niz dobrih dogodkov. Niso nanizani le porazi ali le zmage. Vedno je potrebno krmariti med njimi. Tudi takrat, ko izveš, da so se ti sesule življenjske sanje in da si popolnoma nemočen. Ko veš, da ne boli samo tebe, a se hkrati zavedaš, da ta bitka ni le tvoja. Življenje vzema in daje, tega ne smemo nikoli pozabiti... 

Igra usod

Ste se že kdaj znašli na prostoru kjer je bilo zbranih res veliko ljudi? Recimo na neki zelo turistično obiskani točki. Ste se kdaj vprašali koliko usod se v tistem trenutku stika? Na prav tem mestu? Kako se lahko življenja spremenijo v trenutku? Sliši se zelo klišejsko, ampak je resnično. Če se nekaj zgodi na tej točki, se zgodi vsem. Tega se zavemo, ko se zgodi kaj slabega. Recimo WTC. V zelo kratkem času smo vedeli kje vse je kdo bil, kdo je zamudil v službo in kdo ni bil na stavbi, ker je pozabil fotoaparat v avtomobilu. Popolnoma običajno dopoldne, ki pa ga je presekala tragedija. Hvala Bogu se v takšni veličini  to ne dogaja tako zelo pogosto, a vseeno se. Zakaj potrebujemo tragične dogodke, da se zavemo svoje blagoslovljenosti in minljivosti?

Drži, da nas ne smejo posrkati drugi, toda prav tako je res, da je potrebno veliko več strpnosti in razumevanja. Kako je možno, da pričakujemo razumevanje in spoštovanje od drugih, sami pa ga ne dajemo. Kako je možno, da je zadosten argument za rušenje ljudi pred sabo, da nam oni ne izkazujejo zadostno spoštovanje, pozornost ipd.?  

Silno radi se jezimo na druge. Brez sekunde namenjene sočloveku. V tistem trenutku vem samo to, da sem prizadeta, nekdo me izrablja, govori slabo o meni etc. Se kdaj vprašamo zakaj je nekdo takšen kot je? Zakaj se nam trgovka ne nasmeji tako zelo bleščeče, kot bi si mi to želeli? Zakaj nas sodelavec ne razume ipd. Tisoč vprašanj, katerih odgovori bi dejansko prispevali k boljšemu razumevanju situacij in dogodkov, ki se dogajajo v naših življenjih. Praktično nemogoče je znanstveno/analitično dojemanje lastnega življenja. To je tudi prav, saj je moje! Toda vseeno je potrebno del pozornosti in energije posvetiti tudi sočloveku, ljudem, ki so nam blizu in tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Na začetku letošnjega posta sem prebrala zanimiv prispevek Doc. dr. Tadeja Trošt Sedej, ki razlaga, da se je za letošnji post zaobljubila, da ne bo kritizirala. Zanimiva obljuba, ki jo je verjetno stala kar nekaj moči in upam si predvideti, da jo je spremenila.

Se upaš spremeniti tudi ti?

Poslanstvo?

Neverjetno kakšno spoštovanju čutim do ljudji, ki so tvegali. Ne tvegali svojo glavo po neumnosti, ampak, da so tvegali in spremenili svoje življenje. Se preselili v novo mesto, tvegali svojo finančno stabilnost in zapustili svojo cono udobja. Zakaj? Za uresničitev sanj. Za iskanje sebe in izpolnjevanje svojega poslanastva. Poslanstvo ni takšna nepomembna stvar, ki bi jo enostavno potisnil na stran. Niti ni modno ali "aktualno". Če imaš posluh zase in za svoje sanje običajno občutiš tudi svoje poslanstvo. Ni bolj ali manj plemenito, ali manj/bolj pomembno. Tvoje poslanstvo je najpomembnejše poslanstvo. Zate seveda. Moje pa zame. Ni ga enostavno čutiti, niti ga ni enostavno izpolnjevati. Ja, v popolnem svetu bi ga bilo možno izživeti in izpolniti v celoti, a kot si verjetno že ugotovil, svet ni idealen prostor. Ogromno je preprek, ovir in neugodnosti, ki se dogajajjo na dnevni bazi. Vsak dan si preiskušan. Včasih premamljen, včasih zavajan v upanju nikoli speljan s poti.
Velikokrat pa smo si sami največji "sovražniki". Mnogokrat si ne dovolimo, da bi zaživeli v celoti. Vedno rezerviramo kanček sebe. Težko se je v celoti izpostaviti. Mnogokrat to opravičimo z argumentom, da ni potrebno popolne predanosti, da je "dovolj dobro". Toda zakaj se potem počutiš izigranega? Zakaj je potem konec dneva grenak priokus, ko pomisliš na preživeti dan? Se zavedaš, da ga sčasoma sploh ne zaznaš več? Kot smrad, ki je od začetka neznosen, a se kasneje navadimo nanj.

Zakaj tako težko odkrijemo kaj je naše poslanstvo? Verjetno zato, ker je zato potrebno ogromno poguma, in običajno naša poslanstva niso konvencionalna. Prav tako je potrebno kar nekaj odrekanja in sprememb, da stopimo na pot življenja svojega poslanstva. Potrebujemo pogum, zaupanje vase in neizmerno veliko srce polno upanje in smeha. Ja brez smeha ne gre. In seveda ne gre niti brez razumevanja in sprejemanja naših pomankljivosti in napak. Težko si je priznati, d anisi "popoln". Še težje pa je to sprejeti in mogoče nekoč si  tudi odpustiti. Simpatija do svojih pomankljivosti je neverjetno težko. Še težje pa je razumeti, da nas naše pomankljivosti v nekem momentu tudi delajo boljše osebe.
Ker pa smo socialna bitja kmlau pridemo, do razkola v naši okolici. Med tistimi, ki razumejo nujnost sledenja srcu/sanjam/poslanstvu in tistim, ki mislijo, da je to bežanje pred resničnostjo. Da je to neumnost in zabijanje časa. Da je zgolj njihova pot/način, tisto pravo. In zanimivo je kako eni razumejo druge, drugi pa ne prvih. Mislim, da je jasno na strani katerih mislim, da sem.
Zanimivo je kako se sčasoma razkriva naše življenje pred našimi očmi. Kako neverjetne poti se razkrivajo v našem življenj. Sanje, ki se spreminjajo v resničnost, pa čeprav sploh nismo nikoli imeli občutka,da hrepenimo po njih. A smo v določenem momentu sprejeli izziv in si s tem spremenili življenje in mogoče našli smisel/poslanstvo. Kar ni nezanemarljiv uspeh. A hkrati te to stanje postavlja pred še večje izzive. Obstajajo še večje stvari, ki jih želimo/moramo storiti. Ni konca. Odvija oz. zavija se kot klopčič volne. Vedno večji izzivi, vedno večje preizkušnje. Pot pa nas vedno spreminja! Nikoli enostavno a neverjeten vir navdiha.

Največ velikih življenskih sprememb se zgodi na zunaj v afektu, a z dolgo akumulacijsko dobo v nas samih.

Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?

Oktober

Ugotovila sem, da smo že 4. pa še vedno nisem napisala nič pametnega.. to res ni OK! :)

Oktober je vedno zanimiv mesec. Mesec, katerega vsi pričakujejo indijansko poletje, ampak to se le redko zgodi .. tako kot res lepo poletje avgusta... Miti, ki ostajajo neglede na neizpolnitev pričakovanj zadnjih let.

Nekako se jesen vedno izkaže za pestro. Zakaj? Družinska srečanja, ki so v večjem ali manjšem obsegu, kmetovanje (noja občasna pomoč dveh rok in v včerajšnjem primeru teže :) - nadvse zadovoljujoče) in opazovanje sprememb. Vedno znova me očara.. tako kot pomlad z njenih "KABUM" me vedno znova fascinira jesen.. kako počasi izgublja zalet. Nekaj lepega, a hkrati malo žalostnega. Ampak ne v slabem smislu ... očara.

Kolikokrat si vzamemo čas? Čas za stvari, ki so nam pomembne? Trenutek za čudež v naravi? Sproščujoče fizično delo? Družino? Zase?