Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...  

   

Smrti in zavedanje lastnega življenja

Po vikendu polnem pretresov, pogovorov in piknikov se vračam nazaj v nek polovični normalni vsakdan. Kaj je normalni vsakdan je tako ali tako kvantna fizika. Ampak pustimo to ob strani.

Zaradi različnih dogodkov sem zadnji čas, veliko več kot sicer, razmišljala o smrti. Kako se spopadamo z njo. Kako izpustiti ljubljene in podobno. Okoli mene je bilo zvrhan koš nesreč. In danes, ko pridem nazaj v službo izvem, da je sodelavki umrl mož. Na njen rojstni dan. Šok. Vzame ti sapo in spodnese ti tla pod nogami. Ne moreš dihati. Vem, da prva stvar, ki sem jo naredila je bil sms možu. OK on je že vajen mojih izpadov, ampak kolikokrat dejansko ljudem, ki jih imamo najrajši, to izkažemo? Ne samo povemo, ampak kako pokažeš v vsakdanu? Smo tolerantnejši? Razumemo? Sprejemamo? 

Vse kar trenutno vem je, da naredim veliko premalo. Premalo ljubim, premalo se smejem, premalo živim. Dopustila sem, da me je življenje potegnilo v lepljivo sivino. Nič več. Ko čutim, čutim. Dovolj neumnosti!

Pojdi in sveti!

Danes z bolečo glavo in prvim prehladom sezone prehladov 2010/2011 pišem. Ne morem, da nebi. Zakaj? Zgodilo se je več stvari, ki mi ne pustijo pri miru. Prva med njimi se je zgodila pred več, kot enim tednom. V sosednji vasi je bil zbit fant. Še danes se zdravniki bore za njegovo življenje. Zbil ga je njegov znanec. Zakaj? Ker sta se poprej besedno udarila ob pivu. Sedaj se prvi bori za življenje, drugi pa je obtožen naklepnega umora. Pri 20-ih! Ko niti še pošteno nista začela živeti! Nesmisel!

Druga zadeva so seveda dogodki na drugi strani zemlje. Potresi, tsunamiji in eksplozije v jedrskih elektrarnah. Zanimivo, da je slednjih veliko na močno potresnih področjih. Narobe svet. Pa vseeno so tam zato, ker je "potreba" po energiji tako velika. Jo res potrebujemo toliko? Potrata.

Tretja pa je bil izrek, ki sem ga prebrala. "We are not here for a long time. We are here for a good time". Strinjam se. Če zabijamo svoj čas s prepiri, škodoželjnostjo in nasršenostjo, kje je smisel? Ali ni smisel v izrabi časa, ki ga imamo na voljo? Biti z ljubljenimi, pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, prispevati k temu, da je svet boljši, tudi zaradi nas.

Vem, sliši se new agevsko, ampak če smo iskreni, je to v osnovi skoraj da vsake vere. Biti boljši, služiti višji sili in izkoriščati potenciale, ki jih imamo. Skrbeti za ljubljene in pomagati manj srečnim. Smešno kako zelo preprosto se to sliši. Toda življenje je drugačno. Lažje je biti zamerljiv, siten in razdražen. Lajati na vsakega, ki pride mimo in opravljati tistega, ki ga ni blizu. Ta vikend bi se skoraj skregala s taščo, ker sem ji poskušala dopovedati, da ni smiselno glodati nekoga samo zato, ker je in da noben ne more biti zgolj slab. Priznam, da sem imela v enem trenutku občutek, da me bo mahnila. Toda zdelo se mi je pomembno, da povem svoje.

Ni vseeno ali povzdignemo svoj glas ali ne. Pomembno je, da se borimo za tisto kar mislimo, da je prav. Da si vsaj izoblikujemo svoj prav. Najslabše je da verjamemo vse kar vidimo, ali pa ne verjamemo ničemur kar vidimo ali slišimo. Na koncu pa ne prepoznamo dobro od slabega. Mislim, da se izgublja občutek za realnost. Vse se napihuje, dramatizira in potencira do neprepoznavnosti. 
Prišli smo do stopnje, ko se vse zavija v neprehodne birokratske postopke, ki so precej nesmiselni in ne opravičijo svojega obstoja. Hkrati pa zahtevamo vsako piko podprto z zakonom. A ta zakon ima še 10 dodatkov, sprememb in določil, ki pa so si v večji meri kontradiktorna. Upošteva pa se seveda tisti, ki ti blokira namesto reši težavo.

Nisem črnogleda, mi je pa jasno, da so spremembe nujne. Še meni je jasno, da ni smiselno vračanje na stanje "pred krizo". Zakaj se hočemo vrniti na pot, ki nas je pripeljala v to stanje? Ali ni smiselno, da se spremeni sistem? Najti je potrebno nove rešitve, novo pot. Ne krpa se preperelih hlač ampak se sešije nove!

Preveč časa porabimo za nesmisle in zadovoljevanje muh in kapric. Nimamo dovolj časa. Ne zapravimo še tistega, ki ga imamo. Bodi srečen, da si. Odpri oči, vdihni skorajšnjo pomlad, nasmehni se! Tu si, da si sonce. Izkoristi potencial. Pojdi in sveti!