Danes me boli glava. Glavobol, ki je bil moj stalni spremljevalec zadnjih nekaj let se je s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami močno umaknil v ozadje. V resnici me od spremembe režima danes prvič boli. Ampak danes je tako ali tako buren dan. Ne na zunaj, na zunaj se mi zdi, da se presneto dobro držim, v meni pa vre. Izdaja me le stalno migajoča noga. Sodelavka, ki je res posebna punca, mi je danes govorila o njenih dilemah in ob poslušanju me je zadelo. Popolnoma me je položilo in onesposobilo ponovno spoznanje.
Vedno znova niham med svetovi, med njimi in nami etc. In vedno iščem nek svoj košček. Vedno izprašujem svojo vest in vedno iščem pravo pot. A pravo pot za koga? Znova in znova se opomnim, da ni potrebno da pripadam, da ni potrebno zunanji konsenz ali pa odobravanje. Le sama moram sprejeti in si zaupati. In danes me je ponovno zadelo Sprejmanje!!! Saj ne, kot da tega nimam za časa trajanja moje kože zaznamovano, a vedno znova pozabim. Sprejemanje. Tukaj in sedaj. Sprejamnanje situacije takšne kot je, ljudi takšnih kot so in sebe takšni kot smo. Obstajati. Poslušati glas ljubezni, ki je v vsakem izmed nas in preseči ego, ki v nas vleče temo. Vem sliši se ezoterično (khm, a ne M.?) ampak to je res. Sprejeti in obstajati. Živeti svoje poslanstvo.
Glede na to, da sem velik zagovornik življenja poslanstva me večkrat "povprašujejo" (beri: provocirajo) češ kaj je pa moje poslanstvo? Tega ti ne more povedati nihče. To slišiš v sebi. Ni potrebno, da vsi rešujejo svet. Niso poslanstva le tiste velike stvari, poslanstvo je naše življenje. Pa če to pomeni, da se ti uspe sprijazniti in sprejeti lastne napake, je mogoče to tvoje poslanstvo in si navdih. Poslanstvo lahko začutiš in slišiš le takrat, ko si v tišini in ko ni nič. Ko si sam in obstaneš. Vem, da mnogi pravijo, da meditirajo v gibanju, odlično, če to njim odgovarja, a sama zase vem, da se slišim takrat ko je Nič. Ko se mi misli umire, ko spregovori Bit. Bolj, ko se treniram v poslušanju bolje slišim in včasih za to ne potrebujem več niča, a kmalu vajeti prevzame ego pa sem spet tam...
Danes me je še enkrat opomnil kako zelo pomembna je točka s katere gledamo. Če smo na pozitivni strani in sprejemamo se bo vse slej, kot prej umirilo in šlo v pravo smer. S tem ne mislim smeri, ki jo je izbral ego, ampak tisto, katera je potrebna za nas. Sprejmimo jo z vsemi pljuči in vsem srcem. Sprejmi tisto, kar si nekoč že živel...
