petek, 30. november 2012

Ni dovolj jamranje in vpitje za boljši jutri!

Priznam. Srečko sem! Poznam res spektakularne ljudi, ki mi vsak dan širijo obzorja in me "silijo" da odkrivam neverjetne širjave. Včeraj sem imela čast preživeti popoldne s spektakularno osebo, ki me razume bolj, kot si upam priznat in ki zahteva od mene, da sem najboljša verzija sebe. Da sem pristna in konkretna. Ne prenaša filozofiranja in napihovanja. Samo po sebi je to sicer luštno, ampak dejstvo je, da mi "najine kave" dajejo obilo materiala za razmišljanje je bonus. Včerajšnji pogovor je bil definitivno eden bolj plodnih.
Najbolj se me je dotaknila izjava, da samo kazanje s prstom ni dovolj. Ni dovolj opozarjanje, da nekaj ni uredu ipd. To je vedno potrebno nadgraditi z rešitvijo in s predlogom kaj bi bilo boljše. Ne zgolj teoretično in idejno ampak zelo konkretno; podprto z dejstvi, brez floskul. In ravno v konkretnem je hakeljc. Vsi vedno vemo kaj je najboljše za druge, ko pa je potrebno Delovati se pa izgubimo. Potrebno je delovati z veliko mero osebne integritete, poštenosti in zavedanjem kaj je prav in kaj narobe. Z zavedanjem, da nismo pogoltnili vse pameti sveta in da še kdo kaj ve in da je naša dolžnost vprašati. potrebno je razmišljati s trezno glavo, s sočutjem in hkrati z obilno mero kmečke pameti. idej je veliko, teorije še več izvedba pa je odvisna od premišljenosti oziroma, kot bi rekla Mrs. Spektakularna: "Počas v klanec!" In ravno to pozabljamo. Potrebno je biti preudaren in zaupati ljudem, da bodo delovali po najboljših močeh. Nujno je zaupanje ljudi in ne zapiranje z milijonom pravil in hakeljcev in tono papirja. Brez skrivanja za "rdečim trakom"! 
Hkrati pa je potrebno sneti "roza očala" in se zavedati realnosti. V tem tednu sem večkrat videla kako ljudje prelagajo odgovornost in nedolžne. To je narobe; ne ni prav, da se prelaga odgovornost in laže. Če te je dovolj v hlačah za pobiranje slave in dobrin, potem te je menda dovolj tudi za prevzemanje odgovornosti in dejansko delo. 
Še vedno so merila kaj je prav in kaj je narobe. Vsi delamo oboje in od nas je odvisno kakšen učinek ima naše življenje in delovanje. Vsak dan imamo priložnost za delanje boljšega sveta. Vsi in vsak dan, le izbrati moramo. Ne rečem, da je enostavno, pravim, da je možno. Ne govorim o lajšanju slabe vesti s sms darovanje, čeprav s tem ni nič narobe. A darujemo in delujemo lahko veliko bolj učinkovito in produktivno. 
Si kdaj pomislil koliko priložnosti je že šlo mimo tebe? Kaj, ko bi naslednjo zgrabil?

torek, 20. november 2012

Preblisk dneva

Danes sem prebirala in gledala nek material na spletu in me je prešinilo: "Zakaj se omejujemo s tem česar ne moremo storiti?" Ne morem potovat in imet hiše. Ne morem imet bogatega socialnega življenja in srečne partnerske zveze. Vedno je potrebo IZBRATI ali eno ali drugo. Ampak zakaj? Zakaj je samo eno ali drugo? Zakaj pustimo, da nam družba ali pač nekdo narekuje kako lahko živimo? In zakaj pustimo, da drugi sodijo kaj je dovolj in kaj ni? Kdaj smo postali tako silno preplašeni in smo nehali poskušati stvari? Zakaj se nočemo učiti novih stvari? Sama neverjetno rada poizkušam nove stvari. Nikakor mi ni vse všeč; sem jih pa poskusila in gremo naprej! Tako si nabiram določena znanja in spretnosti; si širim obzorja in spoznavam svet.
Tako mi ni jasno zakaj bi moral izbrati le majhen kupček? Zakaj nebi ŽIVELA? Ali ni to naša odgovornost in poslanstvo? Da damo svetu najboljšo verzijo sebe? Ali ni bistveno, da pustimo pečat in bogatimo druge z našo edinstvenostjo? Zakaj nismo enostavno srečni?
Menim, da je res pomembno le, da služimo. Ne, da smo sužnji, ampak da delujemo v dobro drugih. Dovolj je za vse, le delovati je potrebno. Nikoli ni dovolj ako vse grabimo k sebi. Potrebno je biti zvest sebi in delovati. Pa kakorkoli že. Največ kar lahko narediš je, da si iskren, odprt in da živiš svoje poslanstvo. In to je to.

sreda, 14. november 2012

Sprejemanje staršev in odpuščanje

Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.
Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.
Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.
Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd. 
Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej. 
Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem. 
Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?

sobota, 10. november 2012

Neiskrenost in izsiljevanje

Velikokrat razmetavamo s čustvi; jih uporabljamo za manipulacijo in z njimi opravičujemo svoja dejanja. Predvsem tista, ki nam niso v ponos. S čustvi mnogokrat izsiljujemo, pa se tega včasih niti ne zavedamo. Pred časom me je prešinilo kako zelo manipulativni smo. Namesto, da bi sprejemali ljudi takšne, kot so, jih poskušamo prilagoditi, spremeniti, "preoblikovati". Vedno znova zahtevamo nekaj od njih, potem pa še rečemo "če me imaš rad boš ...". Kako neverjetno hudobno od nas! Kaj ne pomeni ljubezen sprejemanje tistega kar JE in ne oblikovanje podobe in osebe, ki se bo nam dobro prilagodila? Manipulacijsko-izsiljevalni smo skoraj vedno. Vedno je še kakšen dodaten izplen, ki ga želimo. Kolikokrat kaj naredimo za dobro drugega; za njegovo dobro, brez skritega načrta zase? Kolikokrat se širokoustimo o svoji dobroti, sočutju in solidarnosti, vse to pa delamo z namenom nabiranja "všečkov", pohval in konec koncev tudi zavisti. Od vsega tega se polnimo. Energija drugih nas polni.
Kolikokrat pa se sami potrudimo in se napolnimo brez da bi izsesavali nekoga drugega? Kdaj smo naredili nekaj samo z mislijo na sočloveka, na ljubljenega. Kolikokrat smo se poklonili spominu na mrtve brez obtoževanja in mislijo "zakaj si me zapustil/za"?
Pa še primer včerajšnjega dne, ko je vse le predstava - farsa. Kdaj je postalo normalno, da smo neiskreni? Zakaj je tako težko biti iskren in povedati svoje mnenje in prispevati h konstruktivnim rešitvam. Zakaj so vedno skriti načrti, nagjanja in zahrbtne besede? Je to res potrebno?
Vse večkrat se sprašujem zakaj je tako pomembno, da pripadamo, če pa pripadnost od nas zahteva le še več laganja in neiskrenosti. Zakaj želimo druženja, ko pa to postane le obveznosti, ki jo je potrebno izpeljati in ne služijo ničemer drugemu, kot le gostincem in plehkim pogovorm?
Ne, nimam odgovora na ta in vsa druga vprašanja, ki me preletavajo. Vem pa, da moram živeti sama s sabo in trdno delam k cilju: Biti boljša, bolj iskrena, trdnejša. Biti jaz.
Kolikokrat se pa ti čutiš ujetega v vrtincu besed, ki ne pomenijo nič, čustev, ki izsisljujejo in odnosov, ki izčrpavajo?