Vse kar želimo je pristnost

Pred časom sem že govorila o fantinu, ki na precej provokativen način vzbuja pozornost (predvsem angleško govoreče) javnosti. Fant je v zgodnjih 20-ih in usmerja pozornost na težke teme. Sam se zelo jasno opredeljuje, kot kristjan. V svojih govorih razlaga in govori o Svetem pismu in naukih. V nekem intervjuju sem zasledila, ko je govoril, da nima ambicij postati pridigar ali pa izoblikovati svoje verske ločine. Vse kar želi, s svojimi posnetki in govori doseč je, da se govori o težkih temah; da se odpirajo večja vprašanja in da se včasih vrže luč tudi na probleme, ki ostajajo skriti za vsemi dimnimi zavesami. Seveda govorim o Jeffersonu Bethke. Najbolj me je pritegnila njegova izjava, da si danes mladi želijo pristnosti. Ne potrebujejo represije in "velike vodje" ampak pristnost. Da se prav to pogreša v družbi. 

Ta izjava me je presenetila, saj govori točno o tem kar mislim tudi sama. Mladi ne potrebujejo besnih pridigarjev, ki se zapletajo v takšne in drugačne škandale. Ne potrebujejo velikih političnih vodij, ki bi jim govorili, za kaj je vredno živeti. Mladi potrebujejo pristnost in iskrenost. Ne govorim, da je vse to lahko. Nikakor! Dejstvo je, da so tisti, ki iščejo svojo pot mnogokrat veliko bolj trdni in iskreni. S tem pa povzročajo/povzročamo precejšnje težave tistim, ki bi nas radi "utaknili" pod le eno oznako.

Mislim, da spoznavanje sebe vodi k strpnosti in pristnosti. Vodi v čas, ko se bomo nehali skrivati za maskami in kazati s prsti na "grešnike". Ko smo gotovi vase ne potrebujemo nekoga, ki mu gre slabše, kot nam, da bi se počutili dobro; ne rabimo nikogar na katerega bi kazali s prstom, da preusmerimo pozornost. Iskanje svojega mesta v družbi in pristnosti v sebi je velik osebnostni korak, ki pa ga mnogi niso pripravljeni storiti, saj to pomeni, da mogoče ne bomo zadovolji z rezultatom. Zakaj? Ker mogoče na koncu ne bomo takšni kakršni družba hoče, da smo. A na tem mestu vas sprašujem: Živiš življenje zase ali za družbo?

Vsak dan znova je možnost za spremembo. Vsak dan! Vsak dan je priložnost, da živimo bolj pristno, da živimo svoje poslanstvo, da pomagamo, da smo bolj razumevajoči, da smo manj obsojajoči  Vsak dan je poln priložnosti za biti boljši, zase in za druge. Koliko teh priložnosti vidimo in izrabimo?

Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Začetek novega obdobja?

V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati. 

Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.

Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta. 

Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.

Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!

Razumevanje in spoštovanje... tudi v pogovorih o veri

Ta blog se nanaša na prejšnjo objavo. Pesem je sprožila precejšen odziv v verski sferi. Zgodil se je celoten quotefest. Eden bolj citira Sveto pismo, drugi bolj razlagajo. Skoraj vsi pišejo pesmi.

Zanimivo je kako vprašanja vere in religije vedno znova dvignejo prah. In vedno nekdo trdi, da ima eden bolj prav, kot drugi. Vedno znova se mi zdi, da se pozablja načelo strpnosti. Življenje nima nobenega smisla, če ga živimo skozi oči nekoga drugega, a ob tem se je nujno zavedati, da moramo obdržati določeno mero spoštovanja in razumevanja, saj ne razmišljajo vsi tako kot mi in ne dojemajo vsi življenja tako kot mi. Prav tako ne vemo vsega in čustvujemo zelo različno.

Ne bom se zapletala v to kaj je bolj in kaj manj krščansko. Teologija je fascinantna in religije so me vedno zanimale, a vedno znova odkrivam, da veš kaj je prav in kaj ne le takrat, ko poslušaš sebe. V vsakemu izmed nas je glas, ki nam pove kaj je prav in kaj ne. Ključno je da ga slišimo. A za to se je potrebno umiriti, sprejeti sebe in poslušati. Nekateri so imeli srečo in je Gospod preglasil rjovenje vsakdanjega hrupa, nekateri pa se moramo pač bolj potruditi.

Vseeno pa trdno verjamem, da bolj, ko mi kričimo, manj slišimo. Manj slišimo sočloveka in manj slišimo glas v nas. Prav tako pa je ključnega pomena iskrenost. Pred drugimi lahko relativno dobro igramo in se skrivamo za maskami pred sabo pa ne moremo oz. ne smemo pobegniti. 

Vem, mnogi se ne boste strinjali z menoj, kar je vaša pravica in hkrati obveza. Nujno je, da razmišljamo tudi o tem. Ni lahko in zahteva precej zaupanja, a se na koncu vedno obrestuje. 

Vedno znova pa me preseneča poklicanost tistih, ki ne verjamejo, da verujočim razložijo kakšni bebci smo. To me vedno znova preseneti in prizadene. Kaj ko bi naslednjič, ko bomo imeli eni ali drugi neverjetno potrebo po tem, da poučimo drugače mislečega o našem prav, namesto, da se spustimo v žolčno debato rekli: "Sprejemam tvoje mišljenje. Z njim se mogoče ne strinjam, a ti imaš pravico misliti in verjeti po svoje, jaz pa po svoje." Mislim, da se bomo začeli šele takrat počasi zbliževati.

Razlike...

Danes sem opazila posnetek, ki ga je na Facebook objavila znanka. Popolnoma me je prevzel in v precej točkah se strinjam s pesnikom. Svetujem ogled... in ne dvomim, da bom o tem še kakšno "rekla".

Why I hate religion, But love Jesus

Moj način je pravi le zame!

Na vsake toliko se pojavijo vprašanja v zvezi z mojim zelo intimnim dojemanjem sveta. Običajno ta vprašanja prihajajo od ljudi s katerimi se ne poznamo dobro. Velikokrat se nanašajo na moje verovanje, zaupanje, prakticiranje vere in duhovno življenje. Vem, mnogim so se postavile pokonci vse kocine na vratu.

Toda v mnogih primerih sem ugotovila, da so vprašanja postavljena z namenom provokacij in izzivom prepira ter nelagodja. Vedno znova ponavljam, da nisem ne teolog in ne ekspert na katerem koli od teh področij. Prakticiram stvari, za katere čutim, da so dobre zame in so v skladu z mojim moralnim kodeksom. Nekaterim se določene prakse zdijo nevzdržne in nedopustne, spet drugim pa se zdijo popolnoma konzervativne. Sprejemam katerokoli od teh oznak, a hkrati opozarjam, da je življenje moje. Delam stvari, ki se mi zdijo najboljše in najbolj smiselne. A načini in poti, ki jih ubiram sama so pravi le zame, za nikogar drugega. Svoje mnenje, znanje in videnja delim le z namenom, da bodo mogoče v nekom sprožile nekaj, kar bi ga lahko pripeljalo do prave rešitve in poti zanj!

Ni univerzalnih rešitev in poti. Čredni nagon je močan, a le če mu to dopustimo. Nič ni narobe, če nam je blizu resnica večina, le vprašati se moramo, če je prava zame. V kolikor je super, a v kolikor se ne čutimo je precej priporočljivo, da najdemo način, da se bomo počutili, kar se da cele.
Vedno znova slišim, da ljudje berejo takšne in drugačne priročnike tako za osebno rast, kot tudi za reševanje problemov etc.  In vedno znova poslušam o razočaranjih, ko nasveti ne pripeljejo do takšnega rezultata, kakršnega so želeli. Vedno znova je moj odgovor enak: Nisi se poslušal. Knjige, pogovori in nasveti so namenjeni zgolj temu, da ti pokažejo, da obstaja tudi drugačna pot. Niso kuharski recept, kjer se držiš določenih pravil in slediš korakom in ti te nato pripeljejo do želenega rezultata. Ne gre tako. Vse so le pripomočki, katerih naloga je da v tebi vzbudijo nekaj kar bi te lahko pripeljalo do tega, da narediš nekaj drugače in s tem sprožiš nov val. Val rasti, včasih celo rešitve.
Velike težave imamo, ko veliko preveč stvari dojemamo dobesedno, kot da nebi znali videti priložnosti, ki se nam ponujajo in potem vse izvajamo "črko po črko". Vedno, ampak res vedno je potrebno uporabiti intuicijo in slišati notranji glas, ki je v večini primerov pravilen.
Danes je vse kar sem želela povedat predvsem to: Moja pot je le moja! Moje odločitve so prave le zame. Najdi svojo pot in živi svoje življenje, kot najboljša verzija sebe! Na svoj način!

Vztrajanje pri novih začetkih...

Zadnje čase se precej govori o novih začetkih, novih priložnostih in upanju. Ni važno s katere strani se gleda. Politično, duhovno, versko, socialno, kulturno... A hkrati je močno prisotna tudi  splošna obupanost, nezaupanje, občutek izdanosti in izigranosti. Ne zaupa se več ne politikom, ne državi, ne proizvajalcem hrane, ne zdravnikom ali farmacevtom. Na koncu ne zaupamo ne sočloveku in ne Bogu.

Vem, da sem o priložnostih za nove začetke že govorila in še vedno se močno strinjam s tem, da je dejansko lahko vsak dan prelomni dan v našem življenju. A mnogokrat zamolčan vidik novih začetkov je "dan po tem". Čas, ko je potrebno vztrajati, ko adrenalin začetka popusti, ko čar novega zbledi. Kaj storimo takrat? To ni odvisno od politikov, zdravnikov ali sočloveka. Odvisno je od nas, od naše predanosti, osebne integritete. 

Za nove začetke ni potreben nov avtomobil, obleke ali karkoli drugega. Nov začetek je v prvi vrsti obljuba samemu sebi. Zaveza, da se podaš na pot v neznano a z znanim ciljem. Postati najboljša verzija sebe. Zavedanje, da je pomembno potovanje, vztrajanje na potovanju, ne le cilj. Če gremo po poti, do "cilja" kot konj s plašnicami tudi "dosežen cilj" nima tiste sladkosti, kot bi jo moral imeti ali pa smo si predstavljali, da jo bo imel. Sama pot mora postati cilj. To vam lahko povedo romarji. Stopijo na pot z jasnim ciljem, a vsak vam bo povedal, da so se najbolj spektakularna doživetja in spoznanja zgodila na poti sami. Življenje je isto. Vsi vemo kaj nas čaka na koncu, a pot je važna!

Kot sem izvedela v ponedeljek, se danes začenja nova doba. Lahko nam je navdih, da začnemo novo pot ali pa potrditev in motiv, da vztrajamo. Pomembni so majhni, a vztrajni koraki, saj le ti prinesejo velik napredek. Srečno!

Nekorektna objava, bi se lahko reklo...

Že v začetku... Ta objava ne bo niti "politično" korektna, niti "versko" korektna. Samo povem...

Pred dnevi sme bila na jogi in še preden smo začeli z uro, smo malo poklepetali, tudi o tem kaj kdo bere. In prišla je beseda na knjigo Življenje duš. Zanjo sem že slišala, a je še nisem brala. Ko se je pogovor razvil okrog tega se nikakor nisem mogla otrest občutka, da smo se o tem že pogovarjali. In ugotovila sem, da smo skoraj identično debato imeli na duhovnih vajah. Kdaj pride duša v dete, ki je še v mami... recimo. Mislim bodimo iskreni, kdo smo, da si domišljamo, da lahko kaj takega "vemo". To so špekulacije in filozofiranje. Prav tako naša večna obsesija z "vedeti zakaj smo tu". Tu si, da postaneš najboljša verzija sebe in to je to. Iskreno, kdo pa si domišljaš, da si, da boš lahko dojeli Božji načrt? Pač uporabljam krščansko terminologijo, ker mi je najbližje.

Ni mi jasno kdo sploh lahko govori o takšnih stvareh. Noben teolog ali pa psihoterapevt, vsaj po mojem ne. Lahko deluješ in debatiraš na podlagi nekih teorij, a ne moreš trditi, da je to "zabetonirana" resnica. Dejstvo je, da vem veliko premalo, da bi lahko o tem razpravljala znanstveno. Pravim le kar v sebi vem. V osnovi je večina ver, vsaj kolikor je meni znano, naravnana tako, da ti, kot "verovalec" stremiš k temu, da si boljši, da spoštuješ sočloveka in priznavaš, da nisi Alfa in Omega ter da si strpen. Tako ne razumem zakaj je toliko, tudi verske, nestrpnosti. Zakaj je potrebno vse definirati in določiti nalepke? Zakaj je potrebno vse ukalupiti in zbanalizirati? Zakaj ne živimo življenja tako, kot vemo in čutimo, da je prav. Zakaj se nas sili, da izbiramo? Zakaj je tako zelo veliko tendenc po "naših" in "vaših"? Zakaj bi zavračal nekaj, kar te dela boljšega?

Nočem biti groba, a nikakor mi ni jasno naslednje: Večina ver in vseh, ki se ukvarjajo z duhovnostjo tako ali drugače, trdi, da so strpni in razumevajoči, a ob prvem znaku drugačnosti zakrčijo in privlečejo na dan ves arzenal, ki ga imajo. Zakaj nas je tako strah drugačnosti? Drugih kombinacij?

Sedaj pa resno vprašanje za vsakega posebej. Ali si pripravljen se izpostaviti in zbrati pogum ter najti svojo pot, svojo kombinacijo? Si pripravljen intuitivno sprejeti, kar ti govori stvarstvo, ali pa se boš temu izognil zato, ker zakoni človeka, ki jih je seveda tudi napisal človek, trdijo, da ni združljivo z ideologijo, ki te obkroža? Koliko časa lahko živiš le na pol?

Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem...

Večkrat se mi je že zgodilo, da je opazka, ki mogoče niti ni bila namenjena meni, sprožila v meni val razmišljanja. Tako se je zgodilo tudi v preteklih dneh. V meni je sprožila val razmišljanja. Samoizpraševanje pa je sprožil nek nor plaz, ki ga nekako ne morem umiriti. 

Torkovi večeri so namenjeni tudi pretresanju takšnih in drugačnih dogajanj v glavi. Sama v sebi vem, da je to luksuz, ki si ga ne more privoščiti veliko ljudi. Kakorkoli že pa včerajšnji večer ni bil eden takšnih, saj me je plaz vedno znova metal iz tira in mi niti ni pustil, da bi se lahko spustila na pot razčiščevanja nemira, ki ga je sprožil. 

Vem sliši se totalno trapasto, ampak dvomim, da kdo med vami takšnega občutka še ni izkusil. Ob takšnih priložnostih mi moja boljša polovica vedno ponudi nasvet, ki je neverjeten v svoji preprostosti in spektakularen v svoji globini. Včerajšnji ni bil nič drugačen. Njegova čistost me je popolnoma presenetila.

Dejansko obstaja nekakšno nepisano pravilo kako reševati zagate, ki nas vlečejo v spirali navzdol. Vprašanje, ki nima nič opraviti z rešitvijo zapleta, ki nas vleče v vse možne smeri, ampak ima VSE opraviti z rešitvijo. Zakaj nas je nekaj sploh zapletlo v ta izpraševanja. Se sliši popolnoma utrgano? Ni. Obljubim vam, da res ni! Ko si odgovoriš zakaj ti je nekaj pomembno ali pa nepomembno in zakaj si se nekam zapletel se po nekem sumljivem čudežu najde rešitev prej omenjene spirale. Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem.

In včasih je nujno poznati motiv, da najdemo rešitve. A zavedati se je potrebno tudi, da se točno danes in točno tukaj ukvarjamo s točno tistimi s čimer se moramo. In to nas drži v danes. Nikoli ne smemo pustiti, da nas spomini ali pa nemoč ali čista agresija potegne v včeraj ali jutri. Danes je ZAKON!

Vztrajanje?

Nekaj mi ne da miru. Tolikokrat si dopovedujemo, da je vsak dan možno spremeniti svoje življenja, ampak kaj pa vztrajanje. Sprememba ne pride takoj z odločitvijo po spremembi, ampak zahteva ogromno dela, truda, odrekanja IN vztrajanja. Kaj pa takrat? Takrat ponovno zavzamemo držo, da je tako ali tako vsak dan možno kaj spremeniti, kaj opustiti ipd. Zakaj smo tako nagnjeni k nevztrajanju?

Mnogokrat se zgodi, da ko sprejmemo neko odločitev naša okolica izrazi svoje mnenje. Včasih pozitivno, še večkrat pa odklonilno. Takrat mnogi zavzamejo stališče okolice in spremenijo ali opustijo zastavljeno smer. V tem pa ni uspeha. Ni uspeh, če začenjamo vedno znova.

Živimo v času ko velja velika nagnjenost k udobju, ravnim potem ipd. Za nič se ni vredno več truditi, za nič boriti. Ni idealov, ni smisla in za mnoge ni Boga. Ali obstajajo tisti, ki so popolnoma obsedeni z nečim in se obnašajo popolnoma fanatično - pa naj bo to športa ali vera. Na drugi strani so pa tisti, ki jim je vseeno. Med njimi pa je kar nekaj prostora, ki ga zaseda bore malo ljudi. Kot, da nebi bilo več prostora za sprejemanje in razumevanje. Vse je potrebno na nož. Ni spoštovanja ne do vrednot in ne do narave. Ni spoštovanja do sanj ali soljudi. 

Vem sliši se, kot nagovor nekega utrganca, a ni. Je zgolj razmišljanje nekoga, ki pravzaprav ne sodi nikamor. Nisem dovolj konzervativna in fanatična, niti dovolj svobodomiselna. Niti nisem po sistemu "jebiveter". Tako ugotavljam, da je sprejemanje bolj floskula, ki jo ljudje z veseljem mečejo naokoli, ko želijo doseči svoje, a popolnoma neizvedljiva v kateremkoli drugem primeru...

Živi in pusti živeti tako dobiva popolnoma nov pomen...

Občutka odrinjenosti in sramu

Pred nedavnim sem slišala izjavo, da v kolikor si pomirjen sam s sabo spadaš kamorkoli. Nikjer nisi zavrnjen. Zame je to relativno nenavadna izjava, saj se večina ljudi vedno znova trudi pripadati in v pehanju zato naredijo/mo cel kup neumnosti. Za primer: zelo težko je delati v kolektivu kjer si vseskozi potisnjen na stran, oziroma se počutiš, da si tja potisnjen. Ni rečeno, da dejansko si, le občutek je tak. Občutja odrinjenosti se dejansko lahko pojavijo kjerkoli v našem življenju. V družini, v prijateljskem ali partnerskem odnosu, ni važno. Nikoli ni lahko in s časoma se občutek odrinjenosti stopnjuje.

A ni zgolj občutek odrinjenosti, ki nas sami. V kolikor tej mešanici prilijemo še zvrhano merico sramu, pridobimo smrtonosen koktajl. Pred časom sem nekje prebrala, da je ameriški raziskovalec odkril povezavo med občutkom sramu in neverjetno krutimi dejanji. V tej raziskavi naj bi ugotovili, da se s pri občutenju sramu prekine komunikacija med "srcem" in možgani. Se razume, da mi ni ravno jasno kako so prišli do teh ugotovitev, a vseeno se mi zdi, da mogoče ni popolnoma iz trte izvita.

Pred dnevi sem se pogovarjala z udeleženko skupin za pomoč družinam v katerih je prisoten alkoholizem in mi je omenila, da se neverjetno veliko ljudi trudi znebiti občutka sramu in zavrženosti. V svojih 40.-ih in kasnejših letih še vedno očitajo svojim staršem njihova ravnanja. Ko slišim takšna pričevanja se še bolj zagrizeno napotim po poti razumevanja in sprejemanja. Prepričana sem, da lahko le z razumevanjem, odpuščanjem, ljubeznijo in razumevanjem sebe hodimo po poti življenja. Nemogoče je hoditi skozi življenje z zastrupljenim srcem med tem, ko vse vidimo rdeče.

Vsekakor močno pomaga, če je tvoj moralni kompas naravnan in mu igla ne poskakuje sem in tja. V mojem primeru je vera igrala in, hvala Bogu, še vedno igra veliko vlogo. V kolikor ego preraste okvirje se kaj hitro lahko znajdemo v težavah. Ampak, če sem iskrena se z mnogimi, tudi najbolj osnovnimi pravili, še vedno borim. Borba verjetno traja vsakodnevno, kot tudi razmišljanja zakaj določena ravnanja ne morem sprejeti in jih izpustiti. Odpuščanje je veliko lažje na papirju, kot pa v resnici. Vseeno pa mi je jasno, da se le s trudom daleč pride in se zavedam svojih šibkosti.

Odnosi so zelo zapleteni procesi, prav tako je odraščanje in osamosvajanje, predvsem čustveno. V kolikor ne sprejemamo odgovornosti za svojo rast, dejanja in odločitve ne bomo nikoli svobodni. Nikoli ne bomo mogli razpeti kril in ne bomo mogli dosegati višav za katere smo namenjeni. Nikoli pa pot ni enostavna ... in v tem je življenja čar! ;)

Biti najboljša verzija sebe...

Naletela sem na nasvet. Poskusi v ljudeh, ki jih običajno kritiziraš, videti najbolje. Njihovo najboljšo različico. Ideja se mi je zdela absurda in smešna, a nikakor mi ne da miru. In sedaj sedim tukaj z brzečimi prsti po tipkovnici, s tisoč stvarmi, ki jih moram danes opraviti. A razmišljam o točno tem in vem, da v kolikor to ne dam iz sebe me bo morilo... dokler ne dam tega iz sebe! :)

No, če vzamemo to predpostavko, da dojemamo vse ljudi, ko njihova najboljša verzija njih, potemtakem dojemamo tudi sami sebe, kot najboljšo različico sebe. Hej to pa sploh ni napačno! Kdaj si nazadnje nekaj ali nekoga kritiziral? Pa ni rečeno, da je bilo po krivici ali grdo. Jaz vem, da sem to storila zjutraj, ko sem se vozila v službo. In vem, da mi je bilo zamerjeno, čeprav je bila moja opazka namenjena zgolj k odpiranju oči. Pač nisem mogla poslušati več zavajajočih besed. Po izrečeni opazki, čeprav pospremljeni z razlogom zanjo, se je v avtu ohladilo za vsaj 10°C. Tako se mi vseskozi poraja vprašanje, kako bi vse to lahko storila drugače. Mogoče me zato še posebej žuli zgornja predpostavka. 

Ampak sprejmem izziv. In takoj sem postavljena pred izziv. Kako videti najbolje konstantno. Ne naivno in z rožnatimi očali, ampak realno, a hkrati pustiti da nas ljudje navdahnejo in z odprtim srcem. Tukaj se mi spet pojavi ideja popolnega in neobsojujočega sprejemanja. Takoj mi je jasno, da se to ne zgodi čez noč ali pa z enim vdihom. Zahteva veliko vaje, dihanja in ponavljanja. A z vajo se baje izpilimo. Zanimivost pri vseh teh idejah pa mi je ne vsiljevanje. Dejanska "prepoved" vsiljevanja idej komurkoli. To mi je še posebej pri srcu.

Ker želim biti najboljša kar sem lahko začenjam sedaj. Jasno mi je, da me bo danes močno bolela glava, ampak upam, da uspe.

In kot vedno, ko se podajam na neznano področje me je malo strah, adrenalin dela in vsekakor je prisotna misel "Kaj mi je tega treba!". Normalno, zato je potrebno vse občutke priznati, jim dati imena in jih hkrati izpustiti. Potreben je prostor za nove stvari. 

Kdaj si ti nazadnje zavestno poskusil kaj novega?

Smrti in zavedanje lastnega življenja

Po vikendu polnem pretresov, pogovorov in piknikov se vračam nazaj v nek polovični normalni vsakdan. Kaj je normalni vsakdan je tako ali tako kvantna fizika. Ampak pustimo to ob strani.

Zaradi različnih dogodkov sem zadnji čas, veliko več kot sicer, razmišljala o smrti. Kako se spopadamo z njo. Kako izpustiti ljubljene in podobno. Okoli mene je bilo zvrhan koš nesreč. In danes, ko pridem nazaj v službo izvem, da je sodelavki umrl mož. Na njen rojstni dan. Šok. Vzame ti sapo in spodnese ti tla pod nogami. Ne moreš dihati. Vem, da prva stvar, ki sem jo naredila je bil sms možu. OK on je že vajen mojih izpadov, ampak kolikokrat dejansko ljudem, ki jih imamo najrajši, to izkažemo? Ne samo povemo, ampak kako pokažeš v vsakdanu? Smo tolerantnejši? Razumemo? Sprejemamo? 

Vse kar trenutno vem je, da naredim veliko premalo. Premalo ljubim, premalo se smejem, premalo živim. Dopustila sem, da me je življenje potegnilo v lepljivo sivino. Nič več. Ko čutim, čutim. Dovolj neumnosti!

Kako obstati ob razpadu tvojih dragih

Tako zelo enostavno je deliti nasvete. Še posebej, če se tebe ne tičejo. Najboljše so mi, ko ljudje rečejo: "Če bi bil/a na njegovem/njenem mestu, bi ravnala popolnoma drugače!" Mmmmhmmmm. Ampak to na stran.

Težko se je spoprijeti z življenjem, ko si popolnoma nemočen. Opazuješ osebo, ki je del tvoje družine in jo imaš rad, kako propada in se uničuje. Deloma po volji narave in deloma po svoji volji. V razloge se ne morem več spuščati, niti ni to moja stvar. Kar pa je moja stvar, je opazovanje in čutenje skozi kakšen pekel vleče to celotno družino. Navkljub razčiščenim dejstvom in realni percepciji smo vsi prizadeti in nemirni. Nikoli ne vemo, kaj prinaša dan. Vseskozi smo na trnih in vseskozi v dilemi.

Kako enostavno je deliti nasvete in vedeti vse! Kaj pa storiti, ko vidiš, da ne moreš pomagati, ko ne veš niti ali s svojim stanjem ob strani pomagaš ali škoduješ. Ko se zavedaš, da je treba najprej zaščititi sebe, a hkrati veš, da nima smisla, ker si pregloboko v vsem skupaj. Ampak vse skupaj se bo že uredilo. po kakršnikoli poti že.

Ne plaši me izčrpanost, tako fizična, psihična kot tudi energijska. Trenutno me je najbolj strah dejstva, da je vse šele začetek. Navkljub vsemu, kar smo že preživeli, je to vse zgolj le uvertura. A ob tem in z zavedanjem kaj še prihaja me je strah, da se mi bo zaradi udeleženosti v sesuvanju, sesulo še moje življenje. Sliši se sebično in kot da pretiravam, a to vidim in čutim. Če sem se česa naučila je to ostati iskren sam s sabo. Zaupanje se močno okrni, a navkljub vsemu je nujno, da preživiš. Čustven vrtiljak pa je neizogiben.

Kaj pa si zamerim? To, da mi poči ob popolnoma nepravih trenutkih. In doleti običajno najmanj krive. In to ni prav. Tako vse kar mi je v tem momentu smiselno je, da se okrepim in še bolj ukoreninim, saj vidim, da je pred mano še močno razburkan čas, ki bo zahteval vsak moj atom moči in prizemljenosti...

Ni drugega, kot: "Naprej! V boj!" vse z zavedanjem, da sem točno tam, kjer moram biti, za tiste, ki me potrebujejo. Vse kar se lahko reče Stvarstvu je: "Hvala, ker sem in izpolnjujem svoje poslanstvo." Nikoli ne smem pozabiti, da mi nikoli ne bo naložen težji križ, kot sem ga sposobna nositi... Nikoli pa noben ni rekel, da bo lahko! ;)

Puščanje preteklosti v preteklosti ...

Sem že omenila, da imam težave s koncentracijo? Verjetno sem, ta je prisotna še posebej takrat, ko sem fizično manj aktivna, kar pomeni, da imam običajno v glavi norijo. A to ob stran.

Danes sem prebrala nekaj citatov, ki so mi skočili v nos. Če bi izpostavila kateregakoli od njih, bi naredila drugim krivico in hkrati bi se izgubi kontekst. Bistvo pa je vseeno v tem, kako sprejeti druge in sebe. Kako pomembno se je zavedati, da ne moremo ničesa izgubiti. Tako enostavno lahko izpustimo vse tisto, česar se tako zagreto oklepamo in končno zaživimo v vsej svoji veličini in svobodi. 

Samo po sebi se sliši smešno, a nekako ne morem mimo prilike, ki jo je na nekih duhovnih vajah izpostavila mati prednica. Dejansko gre za to, da nas vsi naši strahovi, negotovosti ipd. ves "hudič" žene, da se grizemo zaradi enih in istih stvari in nas tako zapodi v začaran krog. Če pa se enkrat vrtimo v začaranem krogu krivde in negotovosti ter slabe vesti pa se tako ali tako nimamo  časa ukvarjati s pomembnimi stvarmi, ki bi nam prinesle osebnostno moč. Za to je tudi v Svetem pismu prilika, kako si nek norček do kosti ogloda golenico, se mi zdi. Sliši se nagravžno, ampak mnogokrat smo taki. Nikakor ne moremo nečesa izpustiti. Včasih zato, ker mislimo, da brez tega nismo več mi, spet drugič zaradi vseh strahov, negotovosti.

Zakaj sem se danes zapičila v začaran krog? Ne samo zaradi citatov in misli, ki mi zadnji čas skačejo pred oči ampak, tudi zaradi sila zgodnjejutranjega pogovora z mami. Ugotovitev? Nujno je spustiti in dovoliti ljudem, da delajo svoje napake, pa čeprav jih na koncu to ubije. Kakor sebično se to sliši, nikogar ne moremo rešiti pred samim sabo. Lahko smo le trdni in gotovi v svojo vrednost ter smo tam takrat, ko nas naši dragi potrebujejo. 

Tako, zdaj pa na delo! Polne roke dela imamo, saj se naša prihodnost zanaša na sedanjost, sedanjost pa mora spustiti preteklost. Tudi ta je eden izmed prebranih misli, ki zahtevajo od nas, da nehamo biti obsesivni in preprosto živimo življenje, kot najboljša možna oseba.

Življenje pa že čaka! Napaaddddddddddddddddddddddddd!!!

Ko so na obzorju težki časi ...

Včeraj sem naletela na tole misel:

“People can help us heal, can give us medicine, advice, many forms of help, but nobody can manage our minds for us.” (Lee Lozowick) 

Kako res je. Velikokrat se zapletemo v krog, ko na veliko svetujemo in smo pametni "za druge", a kaj hitro se plošča obrne, ko zaškripa nam. Mnogi izmed nas težko sprejmemo nasvet. Včasih molitev in le objem ali stisk roke pomaga bolj kot si mislimo. Toda, ta obsedenost "pomagati" prinaša s sabo tudi precej zahtevno breme. Neverjetno težko je spustiti in pustiti, da ljudje naredijo stvari po svoje in ne tako, kot smo si to zamislili mi. Če pa nam dejansko že uspe spustiti pa si kaj hitro očitamo, da smo spustili prehitro. Ujamemo se v past, ko si očitamo skoraj da vse, kar smo ali pa niso storili. In najtežje šele pride. Kako si oprostiti. Kako sprejeti dejstvo, da nekomu nismo mogli pomagati tako, kot je on potreboval. Kako si nehamo očitati stvari na katere tako ali tako nimamo vpliva.

Šele, ko si nehamo očitati, ker smo poskušali pa nismo naleteli na odziv in kasneje, ko si oprostimo, da smo nehali in seveda, ko si oprostimo še naše sprejetje stanja, šele takrat lahko gremo naprej. Takrat lahko stojimo ob strani tistim, ki nas potrebujejo, smo opora, a ne tisti, ki nase prevzame vso odgovornost za drugega, za njihovo motivacijo in duševno stanje. Ne moremo reševati ljudi, lahko smo jim zgolj v oporo. Sprejeti moramo odgovornost zase in živeti prvenstveno svoje življenje in hkrati dovoliti, da to store tudi drugi. Le tako se v življenje povrne mavrica različnih osebnosti.
Navkljub preizkušnjam, ki se obetajo na obzorju upam, da imam dovolj modrosti, odločnosti in moči, da naredim tisto, kar je za vse vpletene najbolje.


Opomnik sebi: "Zaupaj! On že ve česa si sposobna."

Človek obrača...

Redkokdaj berem svoj blog. Ko ga napišem in mislim, da je čas za objavo, ga objavim in to je to. Vem, da bi mi krvavo prav prišla lektorska roka, a mislim, da ni fer, da s tem obremenjuje koga od prijateljev. Velikokrat se spotaknem ob določene tekste, ki me nagovore, dogodke, čustvena stanja, karkoli. 

V zadnjem času se družina spopada s precej resnimi težavami, ki vplivajo na vse in nas precej intenzivno pretresajo. Včeraj zvečer je bil tako sklican "nujen sestanek" in pretreslo me je kako zelo smo prizadeti. Kako ravnanje in težave enega člana vpliva na vse ostale. Ta, ki to počne pa deluje popolnoma neprizadeto in se obnaša, kot samostojen otok.

Strahotno je, ko pomislim kako zelo je morala resnica in dejansko stanje prizadeti sestro. Sama sem sesuvanje opazovala zadnjih 10 let od blizu, ona pa ne. Hvala Bogu za 10 let podaljšanih iluzij, a tudi te so se včeraj sesule. Vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mislila sem, da sem se vseeno dovolj "stabilizirala", vsaj kar se tiče te dotične zadeve, pa vidim, da ni tako. Stanje je boljše, kot pred leti, nikakor pa nisem neprizadeta. Kako neki, ko gledaš človeka, ki ti je včasih pomenil vse, kako se uničuje in umira. Kako gnil občutek je, ko veš, da se pričakuje od tebe, da boš pomagal in rešil zadevo, a hkrati v sebi vem, da mi ne pusti blizu in bi moje vmešavanje prineslo zgolj več gorja.

In ob tem se zavem, da to nima nobene veze z mano, to je njegova bitka. On se bori s sabo za svoje življenje. Vse vzvode ima v svojih rokah, a dvomim, da bo izbral pot, ki bi ga lahko rešila. Se sliši črnogledo? Mogoče. Vseeno pa je že prevečkrat bilo tako. Seveda upam na najboljše, a hkrati se zavedam realnega stanja, ki je tokrat nepredstavljivo slabše in bolj resno. Kako kruto se igra usoda z nami. Tako si besno želim ostati pozitivna in zaupati. 

In spomnim se starega reka: "Človek obrača, a Bogu obrne!" Srčno upam, da On obrne...

Reševanje težav ali beg?

Ta teden je bil zame precej razgiban, zgodnji odhodi od doma, pozno-večerni prihodi. Zabavno, da ne pozabim, da je poletje in da se dogaja!

A vseeno, ko sedaj razmišljam, je bil mogoče ta teden pravzaprav beg. Površinsko srečevanje s problemi, tako tistimi, ki so in tistimi, ki se kažejo na obzorju. Saj o tem ne razmišljaš, ko si v teku iz enega konca na drugega, ko se ukvarjaš s težavami drugih ipd. Zamotiš se. In veliko lažje ostaneš distanciran, ko se nimaš časa zbliževati se. A zadeve ostajajo nerešene in se kopičijo. Zahtevajo izris poti reševanja in realne rešitve, ne samo filozofiranje in teoretiziranje.

Smešno je, kako hitro se ujameš v krog, da veš kaj je prav in kaj ne, tako zase, kot za druge. In seveda, da ti je popolnoma jasna situacija. Kako neverjetno naivni smo. Enkrat mi je šefica rekla: "Šele, ko ugotoviš, da ti ni nič jasno in ničesar več ne razumeš, lahko začneš delati." Mogoče je isto tudi za življenje.

Ravno včeraj sem govorila z 2 prijateljicama. Obe aktivni na svojih področjih, toda ena zelo prepričana v to, kar dela in 100 % prepričana v to in, da je dobro, med tem, ko je druga že ugotovila, da je veliko "delovanja" v področnih in tudi nacionalnih združenjih namenjena njim samim. In veliko manj tistim, katerim bi morala biti že v osnovi namenjeno. Na precej podoben način funkcionira tudi država in verjetno še marsikaj. Ampak ali tako funkcionirajo tudi odnosi? Da se več ukvarjamo s tem kakšen je njegov izgled ipd.  in ne s tem kdo sta ti dve osebi v odnosu samem? Da se ne ukvarjaš s sabo in z drugo osebo ampak z institucijo, poštrikanostjo. Pa ne mislim zgolj v zakonu. Govorim o različnih odnosih, sestrskih/bratskih, prijateljskih, službenih, poslovnih etc. saj ni važno. Kolikokrat se vprašamo ali ni vse skupaj bolj ali manj zgolj farsa?

Kdaj se lahko vpraša kaj ima sploh smisel? In kaj storiti takrat, ko ugotoviš, da se v večini odnosov počutiš prisiljen, pahnjen, da si dominiran ali dominator? Smešno je kako zelo se bojimo soočati s težkimi življenjskimi odločitvami! In naredimo rajši kompletno ekspertizo, zakaj se ne bi soočili s problemom, kot pa da bi se ga dejansko lotili.

Verjetno se lahko celo življenje loviš okrog vrele kaše problemov. Ampak kakšen smisel ima potem vse skupaj. Vedno znova si na začetku in enako ali pa še bolj izgubljen. Zakaj je potrebno toliko vere in zaupanja, da včasih enostavno skočiš. Skoki so zabaven del, priplavati na površje oz. rešiti problem pa je težje. Že samo zavedanje tega je osvežujoče. Če pa imaš ob sebi nekoga, ki to razume in dojame dinamiko s katero se spoprijemaš z življenjem pa je pravi blagoslov.

Seveda, bi lahko sami hiteli skozi življenje, ampak je v družbi tako zelo bolj zabavno. :)

In še zaznamek sami sebi: "Brez izogibanja! Z vero, upanjem in zaupanjem naprej!"

Blagoslovljene praznike!

To je to!
Takšen občutek me preveva že cel dan! Neverjeteno! Prišlo je samo od sebe, ne da se programiram že žnj dni prej. Veliko pričakovanje! Veliki petek je!
Blagoslovljene praznike!

Pojdi in sveti!

Danes z bolečo glavo in prvim prehladom sezone prehladov 2010/2011 pišem. Ne morem, da nebi. Zakaj? Zgodilo se je več stvari, ki mi ne pustijo pri miru. Prva med njimi se je zgodila pred več, kot enim tednom. V sosednji vasi je bil zbit fant. Še danes se zdravniki bore za njegovo življenje. Zbil ga je njegov znanec. Zakaj? Ker sta se poprej besedno udarila ob pivu. Sedaj se prvi bori za življenje, drugi pa je obtožen naklepnega umora. Pri 20-ih! Ko niti še pošteno nista začela živeti! Nesmisel!

Druga zadeva so seveda dogodki na drugi strani zemlje. Potresi, tsunamiji in eksplozije v jedrskih elektrarnah. Zanimivo, da je slednjih veliko na močno potresnih področjih. Narobe svet. Pa vseeno so tam zato, ker je "potreba" po energiji tako velika. Jo res potrebujemo toliko? Potrata.

Tretja pa je bil izrek, ki sem ga prebrala. "We are not here for a long time. We are here for a good time". Strinjam se. Če zabijamo svoj čas s prepiri, škodoželjnostjo in nasršenostjo, kje je smisel? Ali ni smisel v izrabi časa, ki ga imamo na voljo? Biti z ljubljenimi, pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, prispevati k temu, da je svet boljši, tudi zaradi nas.

Vem, sliši se new agevsko, ampak če smo iskreni, je to v osnovi skoraj da vsake vere. Biti boljši, služiti višji sili in izkoriščati potenciale, ki jih imamo. Skrbeti za ljubljene in pomagati manj srečnim. Smešno kako zelo preprosto se to sliši. Toda življenje je drugačno. Lažje je biti zamerljiv, siten in razdražen. Lajati na vsakega, ki pride mimo in opravljati tistega, ki ga ni blizu. Ta vikend bi se skoraj skregala s taščo, ker sem ji poskušala dopovedati, da ni smiselno glodati nekoga samo zato, ker je in da noben ne more biti zgolj slab. Priznam, da sem imela v enem trenutku občutek, da me bo mahnila. Toda zdelo se mi je pomembno, da povem svoje.

Ni vseeno ali povzdignemo svoj glas ali ne. Pomembno je, da se borimo za tisto kar mislimo, da je prav. Da si vsaj izoblikujemo svoj prav. Najslabše je da verjamemo vse kar vidimo, ali pa ne verjamemo ničemur kar vidimo ali slišimo. Na koncu pa ne prepoznamo dobro od slabega. Mislim, da se izgublja občutek za realnost. Vse se napihuje, dramatizira in potencira do neprepoznavnosti. 
Prišli smo do stopnje, ko se vse zavija v neprehodne birokratske postopke, ki so precej nesmiselni in ne opravičijo svojega obstoja. Hkrati pa zahtevamo vsako piko podprto z zakonom. A ta zakon ima še 10 dodatkov, sprememb in določil, ki pa so si v večji meri kontradiktorna. Upošteva pa se seveda tisti, ki ti blokira namesto reši težavo.

Nisem črnogleda, mi je pa jasno, da so spremembe nujne. Še meni je jasno, da ni smiselno vračanje na stanje "pred krizo". Zakaj se hočemo vrniti na pot, ki nas je pripeljala v to stanje? Ali ni smiselno, da se spremeni sistem? Najti je potrebno nove rešitve, novo pot. Ne krpa se preperelih hlač ampak se sešije nove!

Preveč časa porabimo za nesmisle in zadovoljevanje muh in kapric. Nimamo dovolj časa. Ne zapravimo še tistega, ki ga imamo. Bodi srečen, da si. Odpri oči, vdihni skorajšnjo pomlad, nasmehni se! Tu si, da si sonce. Izkoristi potencial. Pojdi in sveti!