Včasih se zgodi, ko izveš nekaj kar te hkrati razveseli in pretrese. Vesel si za sanje drugih, a hkrati ti vzame sapo, ko se zaveš kako globoko leži tvoja žalost in mogoče tudi razočaranje in nemoč. Seveda poskušaš gledati na življenje z lepše strani, a včasih vseeno zadane. Običajno pa takšne stvari ne potujejo samostojno. Običajno prihajajo v valovih ter v družbi. No tokrat je bila družba neizrečeno nezaupanje. Dejanja pač govore zase. Razumem, a to ne pomeni, da me to ni prizadelo. Močno sta me zadeli obe novici. Sama zase mislim, da sem bolestno zvesta in se trudim stati ob strani tistim, ki me potrebujejo. Tudi tokrat bom, a hkrati vem, da bom razpadla v sebi. Vem, da bom slišala 1000 in 1 nasvet ipd., a hkrati vem, da se bom z vso situacijo morala spopasti sama. Vsa moja vprašanja bodo morala dozoreti, vsi očitki, sanje, upanja in zaupanje. Ponovno bo vse pod vprašajem.
Sama v sebi vem, da si ne morem dopustiti, da bi razmišljala o vseh stvareh s katerimi nikoli ne bom blagoslovljena. A vseeno bo prišlo tudi to. In tudi z očitki se bo potrebno spoprijeti in jih sprejeti in dovoliti, da narede svoje in potem sestaviti novo sliko. Novo sliko življenja, sanj in prijateljstva.
Čas, ki me bo postavil na prepih in na preizkušnjo, kot še nikoli.
