Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Samopregledovanje in zgodnje odkrivanje melanoma

Danes sem naletela na spodnji posnetek. te presune. Čeprav je "zgolj" reklama se mi zdi, da doseže svoj namen. In neverjetno, da mi je prišel pod roke v trenutku, ko se sama in v družini ukvarjamo s točno tem problemom. V vsakem primeru upam in molim na najboljše. In glede na to, da se začenja sezona sonca, morja in sončenja... V upanju, da vas bo prepričal v rutinsko pregledovanje znamenj in pigmentacije. Naj postane tako rutinsko, kot pregledovanje prsi. Zgodnje odkrivanje je ključnega pomena!

Molitev

Danes se je zgodil precej neljub dogodek, ki je privlekel na plano mojo najslabšo stran. Vsi, ki me poznate dobro veste, da sem precej impulzivna in moji odzivi so precej jasni in hitri. Intenziteta se še poveča, ko so vpleteni ljudje, ki so mi blizu. Ne bom o vlogah in imenih. To ni pomembno. Dejstvo je da fizično čutim, ko se mi poveča srčni utrip in naraste pritisk. Kot nekdo, ki mu je ključno, da obvladuje burne odzive, sem se naučila kako se izogniti izbruhu. Današnji dogodek se je zgodil po telefonu. Ker me oseba na drugi strani ni želela slišati, sem prekinila klic. Ne prenašam dobro, če me nekdo obmetava s psovkami. Še posebej, ker je bilo vprašanje zelo na mestu in vprašano v najbolj nevtralnem tonu.

Čeprav sem se izognila lastnemu izbruhu, ki bi ga kasneje seveda obžalovala, še ne pomeni, da so besede, ki so mi bile izrečene bolele kaj manj in da se zaradi vsega manj žrem. Ker še vedno obstajajo mali blagoslovi, sem bila v službi v času pogovora sama in sem imela luksuz samote. V parih minut sem potočila solzo in vadila kontroliran dihanje. Ne zmorem ignorirati takšnih dogodkov. In nekako se je potrebno spoprijeti s situacijo. Ker bi bil pogovor s to osebo nesmiseln in bi le povečal bolečino sem se odločila za razdelavo zadeve v sebi. Čas za to je prišel že med sprehodom s psom. Zahajajoče sonce in rahel veter ter mehak zrak so le še vzpodbudili vse skupaj. Tam se je ta zapis tudi začel. V začetku sem mislila objaviti le molitev s katero sem se pomirila, a sem vedela, da brez pravega uvoda nebi imela smisla.

Molitev. Zelo intimen obred, ki se mu ne pripisuje dovolj zaslug. Občutek imam, da bo letošnji post zaradi natrpanega urnika ostal brez prave doze duhovnih vaj, zato poskušam izkoristiti kar se da največ časa za molitev v vsakdanu. Vem, da ni vseeno saj je še mnogo prostora za izboljšave in rast.

Razmišljala sem kako se pomiriti po današnjem dogodku. Kot se je že večkrat izkazalo, molitev pri razgretem duhu močno pomaga. Objavljam molitev, ki bo mogoče pomagala še komu. Če imate molitev, ki bi jo delili ste dobrodošli, da jo napišete, prav tako ste vabljeni vsi, ki imate molilne namene, da jih delite s svetom. Obljubim, da jih bom vključila v molitev in mislim, da ne bom edina. Hvala!

Gospod hvala za priložnost, da sem. Da diham, ljubim in vidim veličino, ki si jo ustvaril.

Prosim te za moč, da odpustim in pozabim.

Prosim te za potrpljenje in upanje, da izpolnim načrt, ki ga imaš z menoj.

Pomagaj mi da bom najboljša, kot sem lahko.

Amen!

Potresi, poplave etc.

Danes je Japonsko pretresal potres magnitude 8,9. Eden največjih v zadnjih 140 letih oz. največji odkar sistematično zbirajo podatke o potresih. Posnetki in poročila krožijo z neverjetno hitrostjo. Ob tem je res neverjetno kako dobro je Japonska pripravljena na potrese. Med drugimi tudi z investicijami v inženirstvo in sistematičnim pristopom ter upoštevanjem okolja v katerem žive. 

Vsem tem potresom v Pacifiku običajno sledi opozorilo za tsunami. Trenutno je podanih kar nekaj opozoril za možnost precejšnjih tsunamijev. Trenutno bi moral zadeti Tajvan, a ga tam niso zaznali toda trenutno se še vedno ne ve kaj se dogaja. Med ljudmi je precej panike, kar pa je logično. Letala namenjena na Japonsko so preusmerjena, nuklearke so zaustavljene, trenutno naj bi v eni divjal požar. Požari divjajo tudi na drugih krajih. Opozorila so tudi za območje Avstralije, ki je v zadnjem času res zelo trpela in tam so ljudje res ne morejo dojeti kaj se dogaja, da jih "tepe šiba božja".

Informacije o stanju v bližini epicentra so precej različne, kot je pri takšnih dogodkih običajno. Vseeno pa se mi zdi precej zanimivo poslušati poročila ljudi, ki živijo ali na Japonskem ali pa na področjih katera je prizadel tsunami. Od precej mirnih do popolnoma prestrašenih. Vsem pa je isto, da jih je strah vsakega popotresnega sunka, ki so lahko tudi bolj uničujoči saj prizadevajo področje, ki je bilo nedolgo nazaj že pretreseno.

Havaji je ravnokar stresel potres z magnitudo 4,8. Tako da se potresi in tsunamiji nadaljujejo. Kakšna bo škoda je trenutno nemogoče oceniti.

V socialnih mrežah je sledil takojšen in ogromen odziv. Od dobrih misli do pozivov za pomoč do aplikacij, ki naj bi pomagale najti ljudi, ki so na Japosnekm. Več o tem si lahko preberete tu. Tukaj pa lahko poslušate kaj se trenutno dogaja v tamkajšnji regiji. Na Wikipediji je tudi članek o potresu, ki se sproti posodablja.

Neverjetno kako me takšne nesreče ne pustijo hladne in neprizadete. Neverjetno je opazovati kako se ljudje spopadajo z ogromnimi naravnimi nesrečami. V upanju, da se bo zemlja umirila in omogočila, da se ljudje najdejo in rešijo, da se ne povzroči še več škode in bolečine. Z mislimi in molitvijo k prizadetim v zadnjih naravnih nesrečah.

Zanima pa me ali vas kdaj streznijo nesreče, ki se zgodijo drugod? Je to le ena izmed novičk? Se lahko učimo od drugih? Smo sposobni sočutja? Molimo kdaj za tiste, ki našo molitev potrebujejo? 

Spomni se me v molitvi...

Danes se mi je zgodilo nekaj res lepega. Noja zgodilo se mi je več lepih trenutkov. Prvi je definitivno bil, da sem se zbudila. Že samo to je bilo spektakularno, saj se zavedam, da je veliko ljudi, ki nimajo tega privilegija. Drugi bonus je bil, ker sem se zbudila v moževem objemu. :) Ja, ker imava oba precej zmešane urnike, se to ne dogaja pogosto, zato to še toliko bolj cenim. Naslednji dogodek je bila kava z mamo. Še vedno se razumeva in govoriva in se celo slišiva. Danes je bila tema kako prpraviti presenečenje za eno od nečakinj, ki je imela rojstni dan. Naslednji neprecenljiv dogodek je bil, ko se mi je ena od nečakinj vrgla v objem. :) Ja ja vem raznežena sem. Toda zavedam se da je bolj zadržana in me še toliko bolj veseli, ker se sprosti in mi pokaže, da ji ni vseeno ali sem tam ali ne. In izjava ene od nečakinj... "OK dost lupčkov.. noja lahko še 2..." Če to ni lušno, ne vem kaj je!

In potem se je zgodil še razlog za ta zapis. Sporočile sestre selezijanke. Kratko in iskreno sporočilo na FB-ju. Spomnim se te v molitvi. Pojma nimam zakaj, ampak ta pozornost me vedno gane. In ob tem se vprašam "Kolikokrat se spomnim v molitvi tistih, ki jo potrebujejo?" Če sem iskrena, se poskušam v molitvi spomniti tistih, ki nimajo takšne sreče in, ki potrebujejo pomoč.

Ampak bolj kot to ali se spomnim? me grize motiv. Kakšen je naš motiv, da se nekoga ali nečesa spomnimo v molitvi? Je razlog sebičen ali pa le zavedanje, da naš namen in molitev lahko prineseta olajšanje? Mnogokrat namreč naš molitveni namen pospremimo s prošnjo. Pa konec koncev s tem ni nič narobej, dokler se zavedamo, da to ni prosta "štacuna". Ni jaz ti "dam" en očenaš ti pa meni 5. pri matematiki. Ne gre sitem tako.

In vedno znova me preseneti, ko se pogovarjam s sestrami, in omenijo, da koliko staršev ne preseže stopnje "verovanja" običajnega za cca. 4. razred. Se razume, da nisem tu, da moraliziram ali pa da imam rešitev. Mislim le, da se mnogokrat niti ne zavedamo kakšno moč imamo pa je ne izkoristimo. Si ne pustimo, da prerastemo določenih okvirjev. Saj kdo pa smo če pogledamo čez ograjo? Ali še hujše splezamo čez njo?

In vedno znova me preseneti kako zgrešeno je dojemanje "neverujoče" javnosti. Češ, da smo vsi fanatiki in netolerantneži. Moja osebna ugotovitev namreč je, da so običajno ravno tisti, ki so globoko verni najbolj strpni ljudje. In v mojem primeru, mislim, da me ravno vera ohranja stabilno in prisebno. In da sem kristjan ni zgolj folklorno dojemanje okolice in običajev. Krščanstvo je ukoreninjeno globoko v meni in je del mene. In na to sem ponosna.

Kdaj si nazadnje molil po namenu? Ti je mar, da nekje nekdo moli zate? Se zavedaš moči molitve?

Hvala sestra Marija za misel in molitev!