Življenje pač...

Vedno znova. Vedno znova se pojavi dan, ko zaključim polet nad oblaki. In včeraj je bil takšen dan. Nič posebnega ni bilo, le občutek v kosteh, ki se je širil čez ves bit. Danes pa po nemirni noči kristalizacija misli, spoznanja. Res ni važno kje sem. Ni važno kako iskreno imam rada. Ni važno kako močno se trudim za boljši jutri, ma kaj jutri, DANES. Pa vseeno vem, saj sem vedno vedela. Ne umik, ne sprejemanje in ne krščansko nastavljanje drugega lica in niti moto "Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo"... Včasih noben od izgovorov ne oprosti in vse kar ostane je le grenak okus razočaranja. Predvsem nad sabo in lastnim krhkih ravnovesjem. Svoje življenje pač opravičujem s tem, da sem tam za tiste, ki me potrebujejo, pa kakorkoliže. A vseeno vem, da to ni dovolj. Življenje se pač zgodi. To vem tako jaz kot oni. Sprejmem in to vedo... sprejmem prezir, zanemarjanje in posmeh. Sprejmem jih tako kot klofute. Takšno je pač življenje, kaj ne? Sem pa hvaležna, da ga imamo vsaj privilegij živeti.

Vem, vem. Bojda je potrebno le prositi za pomoč... a saj se vseeno življenje pač zgodi, kaj ne? Odlični smo v besedah, obljubah, ampak saj veš življenje... Tako silno blagodejno bi bilo ako bi kdo kdaj opazil. Če pa sem iskrena... zakaj bi opazili, da tudi jaz potrebujem kdaj stisk roke in spodbuden nasmešek? Saj sem vedno tam, da držim ramo, razumem in bodrim. Pa koncu koncev... Da opazijo moraš biti tako ali tako vreden... Tu pa se začne že druga štorija in svetlikanje spoznanja...

Prijateljstva skozi čas, ali male laži za lepši dan

Zadnje čase sem se srečala s prijatelji s katerimi sem prebila različna obdobja svojega življenja. Ako bi bila nagnjena h osladnim klišejem bi rekla, da smo šli skupaj čez dobro in slabo... pa smo res? V določenih pogledih smo, a nikakor se ne morem otresti občutka, da je to bolj ali manj samo tolažba. 

Da smo vsi bolj zadovoljni in bolj pomirjeni s preteklostjo, če si to dopovedujemo. Da se lahko z nostalgijo spominjamo preteklih časov. 

Res je določena prijateljstva nas zaznamujejo in pustijo pečat, spet druga nas naučijo in izučijo... Vedno znova sem hvaležna za fascinantne ljudi, ki me obkrožajo. Vem, da sem priviligirana, a vseeno se v zadnjem času več spominjam preteklosti. Ne z nostalgijo ampak z bridkostjo, ki me reže tako kot me je rezala včasih...

Takrat se spomnim preteklosti takšne kot je bila. Vedno sem bila blagoslovljena s prijatelji, a osamljenosti ni pregnal trušč okrog mene; niti dejstvo, da sem vedno lahko računala le nase. Ko sem upala, da bo kdo slišal moj krik, a ga nikoli ni. Meladramatično, a tako je. Vedno znova se opomnim, da življenje ni zgodba. Življenje se živi, zgodbo pa bere, a vseeno. Preseneča me, da sem lahko obkrožena z ljudmi a se počutim tako osamljeno.  

Sedaj, ko gledam nazaj vidim, da sem želela le varnost in sprejemanje. Verjetno še veliko bolj, ker tega nisem čutila doma... pa se je izkazalo, da bom do tega prišla le, če bom jaz tista, ki bom skrbela za svojo varnost. Da nihče ali noče ali pa ne more poskrbeti zame. Verjetno to niti ni kaj novega, a hkrati v meni budi grenkobo. Zakaj so eni vredni varovanja, drugi pa ne? Zakaj se nekatere brez vprašaja sprejema in druge ne?

Ob pogovorih s prijatelji mi še močneje utripa v glavi vprašanje razumevanja in poznavanja ljudi. Res vemo kaj se v drugih dogaja? Res drugi vedo, kaj se dogaja v nas? In če vedo, zakaj ne storijo ničesa? Zakaj ne priskočijo na pomoč? Domišljam si, da sem se izurila v skrivanju, a je mogoče bridka resnica le, da jim je vseeno; da nimajo dodatne moči, da bi se ukvarjali še z mano. Ko se spomnim tega poskušam biti še bolj pozorna. Pokušam biti trdna za druge. Zakaj bi jih vendar obremenjevala z razpadom sistema v meni. To lahko počaka. Enkrat bo že še čas.. do takrat pa naslednji projekt v katerega se lahko zakopljem, da pozabim...

Kaj vse se zgodi tekom ene kave...

Zadnje dni je bilo precej pogovor, ki pa so se vrteli okoli bolj ali manj podobnih tem. mogoče je bila "katarza" dosežena z današnjim pogovorom ob kavi. V bistvu sta hkrati tekla 2 pogovora. OK 3 če šteješ še idejo o pobegu na morje.

Dva pogovora pa sta se vrtela okrog sogovornikovih dilem. Ena dilema so odnosi. Odnosi, ki jih imaš z ljudmi, ki jih imaš rad. pa naj bodo to družina ali pa prijatelji. Vedno znova slišimo vprašanje: "Zakaj dopustiš, da te prizadene? Zakaj ga/jo sploh še imaš za mar?" Odgovor, ki se mi porodi v glavi je skoraj vedno isti. Zato, ker mi je mar. Nočem, da postanem do pomembnih ljudi postanem brezbrižna. Sem poskusila in ne gre. Sem le nesrečna in zagrenjena. Jaz ne znam imeti rada "le malo" ali pa z rezervo. Ko si moj si MOJ. Ja to posledično pomeni tudi, da sem bolj izpostavljena, a kaj je to v primerjavi z večnostjo? ;) Ob tem je seveda pomembno tudi zavedanje, da ne morem nadzorovati ravnanja in čustvovanja drugih. Lahko le svoja in ob tem se zavedati, da se "stvari" dogajajo. Vsak dan. po svojem urniku, ki pa nujno ne sovpada z mojim. Tako, da je čim prej potrebno sprejeti dejstvo, da ne moremo zahtevati od stvarstva, da se vse dogaja takrat, ko mi hočemo tako, kot mi hočemo. Američani pravijo temu, da je svet njihova ostriga ampak nebi šli v kulinarične preference. Dejstvo je, da ni. Je pa super če nam kdaj pa kdaj uspe. In da se tega zavedamo. Ugotovitev te polovice tedna je bila, da je neverjetno ampak, da smo verjetno ena od prvih generacij v naših družina, ki imamo dejansko možnost da že pri 20 in 30. vemo, da smo "srečkoti". Da smo blagoslovljeni in da smo lahko srečni ne glede od zunanjega stanja. Ne glede na partnerja, službo, kredit, hišo ali količino otrok. Šmentana reč. Dejansko smo lahko srečni. Zapreš oči in si... srečen. Si predstavljaš ta luksuz... in dejstvo, da generacije in generacije pred nami tega privilegija niso imele.

Drug del pogovora pa se je vrtel okrog začudenega spoznanja o obrambnih mehanizmih. zakaj si jih pridelamo toliko? Kaj nas žene? Predvsem, ko iskreno pogledamo naša življenja. Sogovornici na kavi sva se predvsem čudili sami sebi. Nihče naju ni mlatil, okoli sebe sva imeli družine, ki so bile normalne, nikoli brez doma in nikoli lačni etc. Se pravi v zelo luksuznih razmerah, a vseeno sva se obe obdali s celim arzenalom obrabnih mehanizmov. Fascinantno. Postavilo se je tudi vprašanje čemu služijo. Da nas branijo pred nami samimi ali zunanjim svetom in seveda strašno spoznanje, da nam mehanizmi, ki nam naj bi prihranili bolečino le-to ustvarjajo. Zavili sva se vanje do mere, ko nama preprečujejo poskusiti in si dovoliti ne uspeti ali pa uspeti. Kakorkoliže. Pustili sva zatreti tisto navdušenost nad... vsem! 

Neverjetno koliko spoznanj se porodi in koliko pogovorov se lahko odvija.. hkrati. Multifunkcionalnost v najboljši izvedbi. 

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....

Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Ko ponovno odkriješ očitno

Danes me boli glava. Glavobol, ki je bil moj stalni spremljevalec zadnjih nekaj let se je s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami močno umaknil v ozadje. V resnici me od spremembe režima danes prvič boli.  Ampak danes je tako ali tako buren dan. Ne na zunaj, na zunaj se mi zdi, da se presneto dobro držim, v meni pa vre. Izdaja me le stalno migajoča noga. Sodelavka, ki je res posebna punca, mi je danes govorila o njenih dilemah in ob poslušanju me je zadelo. Popolnoma me je položilo in onesposobilo ponovno spoznanje. 

Vedno znova niham med svetovi, med njimi in nami etc. In vedno iščem nek svoj košček. Vedno izprašujem svojo vest in vedno iščem pravo pot. A pravo pot za koga? Znova in znova se opomnim, da ni potrebno da pripadam, da ni potrebno zunanji konsenz ali pa odobravanje. Le sama moram sprejeti in si zaupati. In danes me je ponovno zadelo Sprejmanje!!! Saj ne, kot da tega nimam za časa trajanja moje kože zaznamovano, a vedno znova pozabim. Sprejemanje. Tukaj in sedaj. Sprejamnanje situacije takšne kot je, ljudi takšnih kot so in sebe takšni kot smo. Obstajati. Poslušati glas ljubezni, ki je v vsakem izmed nas in preseči ego, ki v nas vleče temo. Vem sliši se ezoterično (khm, a ne M.?) ampak to je res. Sprejeti in obstajati. Živeti svoje poslanstvo.

Glede na to, da sem velik zagovornik življenja poslanstva me večkrat "povprašujejo" (beri: provocirajo) češ kaj je pa moje poslanstvo? Tega ti ne more povedati nihče. To slišiš v sebi. Ni potrebno, da vsi rešujejo svet. Niso poslanstva le tiste velike stvari, poslanstvo je naše življenje. Pa če to pomeni, da se ti uspe sprijazniti in sprejeti lastne napake, je mogoče to tvoje poslanstvo in si navdih. Poslanstvo lahko začutiš in slišiš le takrat, ko si v tišini in ko ni nič. Ko si sam in obstaneš. Vem, da mnogi pravijo, da meditirajo v gibanju, odlično, če to njim odgovarja, a sama zase vem, da se slišim takrat ko je Nič. Ko se mi misli umire, ko spregovori Bit. Bolj, ko se treniram v poslušanju bolje slišim in včasih za to ne potrebujem več niča, a kmalu vajeti prevzame ego pa sem spet tam...

Danes me je še enkrat opomnil kako zelo pomembna je točka s katere gledamo. Če smo na pozitivni strani in sprejemamo se bo vse slej, kot prej umirilo in šlo v pravo smer. S tem ne mislim smeri, ki jo je izbral ego, ampak tisto, katera je potrebna za nas. Sprejmimo jo z vsemi pljuči in vsem srcem. Sprejmi tisto, kar si nekoč že živel...

Neiskrenost in izsiljevanje

Velikokrat razmetavamo s čustvi; jih uporabljamo za manipulacijo in z njimi opravičujemo svoja dejanja. Predvsem tista, ki nam niso v ponos. S čustvi mnogokrat izsiljujemo, pa se tega včasih niti ne zavedamo. Pred časom me je prešinilo kako zelo manipulativni smo. Namesto, da bi sprejemali ljudi takšne, kot so, jih poskušamo prilagoditi, spremeniti, "preoblikovati". Vedno znova zahtevamo nekaj od njih, potem pa še rečemo "če me imaš rad boš ...". Kako neverjetno hudobno od nas! Kaj ne pomeni ljubezen sprejemanje tistega kar JE in ne oblikovanje podobe in osebe, ki se bo nam dobro prilagodila? Manipulacijsko-izsiljevalni smo skoraj vedno. Vedno je še kakšen dodaten izplen, ki ga želimo. Kolikokrat kaj naredimo za dobro drugega; za njegovo dobro, brez skritega načrta zase? Kolikokrat se širokoustimo o svoji dobroti, sočutju in solidarnosti, vse to pa delamo z namenom nabiranja "všečkov", pohval in konec koncev tudi zavisti. Od vsega tega se polnimo. Energija drugih nas polni.

Kolikokrat pa se sami potrudimo in se napolnimo brez da bi izsesavali nekoga drugega? Kdaj smo naredili nekaj samo z mislijo na sočloveka, na ljubljenega. Kolikokrat smo se poklonili spominu na mrtve brez obtoževanja in mislijo "zakaj si me zapustil/za"?

Pa še primer včerajšnjega dne, ko je vse le predstava - farsa. Kdaj je postalo normalno, da smo neiskreni? Zakaj je tako težko biti iskren in povedati svoje mnenje in prispevati h konstruktivnim rešitvam. Zakaj so vedno skriti načrti, nagjanja in zahrbtne besede? Je to res potrebno?

Vse večkrat se sprašujem zakaj je tako pomembno, da pripadamo, če pa pripadnost od nas zahteva le še več laganja in neiskrenosti. Zakaj želimo druženja, ko pa to postane le obveznosti, ki jo je potrebno izpeljati in ne služijo ničemer drugemu, kot le gostincem in plehkim pogovorm?

Ne, nimam odgovora na ta in vsa druga vprašanja, ki me preletavajo. Vem pa, da moram živeti sama s sabo in trdno delam k cilju: Biti boljša, bolj iskrena, trdnejša. Biti jaz.

Kolikokrat se pa ti čutiš ujetega v vrtincu besed, ki ne pomenijo nič, čustev, ki izsisljujejo in odnosov, ki izčrpavajo?

Negativa, tista "ta lepljive" sorte

Danes je očitno še eden od takšnih dni... Ko se zjutraj nikakor ne moreš odpovedati katerikoli sekundi pod odejo, ko so zastoji tam kjer jih najbolj ne maraš, ko so v službi ljudje večinoma nejevoljni in ko ti delo kar nekako ne gre in ko bi bil povsod drugje kot pa kjer si in ko začutiš nemir. Ne TISTI nemir ampak tistega lepljivega, temnega, sitnega, ki te bremeni in od katerega se ne odlepiš... in zaznaš ga preden se nalepi nate. Preseneti me, a ga zaznam in s tem ga odvrnem. Kako malo je potrebo, le malo poslušanja, da vidimo problem in včasih je v ugotovitvi stanja že rešitev. 

Nemir, ki se spreminja v negativo na celi črti me danes ne dobi me v kremplje! Danes je dan namenjen pozitivi in nihče, še posebej pa jaz temu ne bom oporekala. 

Ne ni danes dan ko bi to širila na okoli. Hitro namreč zaznamo, kdaj je za to čas in kdaj ni. Vemo kdaj so ušesa in srce odprto in kdaj ni. Danes uživam v kopeli pozitive, ki mi jo namenja Stvarstvo. 

OK sliši se preveč ezoterično, da bi bilo berljive, a v osnovi pomeni to, da bom pustila, da si ljudje skačejo v goltance, se obmetavajo z govnom, tulijo en na drugega in so "cinični in sarkastični". Uživajte, a mene ne boste potegnili s sabo. Danes opazujem in sem srečna, ker se tega zavedam. Srečna sem, ker lahko navkljub vsemu čutim in se prepustim pozitivni vibraciji. 

*poklon in zahvala Vsem in Vsemu*

Si čuječ?

V zadnjih tednih se je zgodilo.... Mnogo. V zadnjem času se mi, navkljub vsem dogajanju okoli mene dogaja res veliko prebliskov. Veliko spoznanj, ki so spektakularna. Rečem jim male čudežne intervencije :) Pojavijo se na enkrat in z jasnega in so popolnoma jasne in nič ni prepuščenega interpretaciji. Spoznanja, ki sem jih enkrat mogoče že osvojila, a sem nanje pozabila ali pa so popolnoma nova. Nič drugače ni bilo tudi ta vikend. Zgodilo se je med pridigama. Prva v soboto, ko sem bila v popolnoma novem okolju in pri popolnoma nepoznanem župniku. Presenetil me je z iskrenostjo in neposrednostjo. Razpravljal je o priliki o izgubljenem sinu. Razložil jo je na popolnoma nov način in ob tem ni bil nežen. Bil je oster, iskren in zahteven. S konkretno zahtevo, da vsak najde sebe. Iskren prerez stanja.

Drug preblisk se je zgodil prav tako pri maši, le da pri drugem, meni veliko manj ljubemu duhovniku. Misli so mi odtavale in sem slišala le odlomke, ki sem jih na svoj način zlagala v svoj film. Jasen preblisk je bil predvsem v tem, da potreba po pogovoru in odobravanju nima smisla. Sam v sebi veš, ko delaš prav in kdaj narobe. Zaplete se, ko se poskušaš zrinit v nek okvir odobravanja. Ko poskušaš najti svoje mesto v ustaljenem sistemu. Šele, ko sem se ujela, da tisto moje razmišljanje, da moram poklicati tega in tega za pogovor o precej konkretni stvari pravzaprav motivira moja želja po sprejetosti, me je popolnoma šokiralo. Sama zase čutim kaj je prav, zame. Vem, da sem sedaj bolj iskrena v svojem verovanju in bolj čuječa, kot kadarkoli prej.

Nikoli nisem razumela smisla ločevanja na naše in vaše ipd. Ne razumem zakaj je moje več vredno, kot tvoje in obratno. Tega ni. Moder mož je rekel, da v kolikor nekaj služi tvoji "duši" je to super, če služi milini in milosti nekoga drugega je to blagoslov, v kolikor pa nekaj ne služi ničemur pa v tej stvari ne sodeluj.  Smiselen nasvet, ki se ga vse premalo držimo. 

Vedno znova si zapolnjujemo čas s skrbjo o našem imidžu, o naši pomembnosti in oboževanosti. Nič od tega pa resnično ni pomembno. Pomembno je zavedanja sebe in drugih. Brez laganja in z nujno brutalno iskrenostjo do sebe. V kolikor tega ne zmoreš, ti vsa nemenja s hrano in alkoholom ali adrenalinom oz. čemerkoliže, ne bodo pomagala. Če nisi čuječ bo tako ali tako šlo vse dobro in pomembno mimo tebe!

Nezaobljubaste zaobljube?

Ta teden je izrazito "brezračunalniški". :) Ne mislim s tem nič slabega, a pozna se na bateriji telefona, ki veliko bolj intenzivno zvoni. Simpatična zadeva. Verjetno bi morala napisati kakšno o tem kako neverjetno leto je bilo, kako se je potrebno umiriti in podobno.

Ni težko govoriti, težje je živeti. Ne zdi se mi prav pridigati in pametovati, če predlaganega ne delam sama. Pri meni ni ne duha ne sluha o "miru". Plan je bil: Kak kuhan vinček, veliko crkljanja in šivanje. Noja šivalnega stroja nisem še niti pogledala, vina je bilo več, kot je verjetno zdravo.. do konkretnega crkljanja pa je tudi še potrebno priti. Ne jambram, le ni mi jasno kako sem mislila vse izvesti in ne biti na dopustu... heh, kdo bi vedel.

Danes sem prebrala odličen zapis. Ne spomnim se točno kako je šel, a govoril je o tem kako je edina novoletna zaobljuba, ki si jo moraš dati, da si ne boš dajal zaobljub. Meni to zveni presneto smiselno. 

Živeti moraš svoje sanje. Vsak dan! Ne le narediti mentalen ali pa dejanski seznam želja in potem vsako leto negodovati, da se ti ni nič "izpolnilo". Sanje zahtevajo delo, dojemanje in življenje in upanje. Vsak dan... ne le tam proti koncu leta. Potrebno se je zavedati, da sam močno vplivaš na to kaj se ti godi v življenju in da niso krivi le drugi, da se ti ne izpolnjujejo sanje. Potrebno je biti natančen in pripravljen delati. In ja lušno je biti pameten.

Poleg tega da delamo proti cilju je potrebno biti iskren in upoštevati tudi božjo voljo in seveda ne-izgubiti se v zahtevah družbe. potrebno je biti pozoren. Ne smemo si dovoliti, da naš glas preglasi hrup okolice. 

Moje nezaobljubaste zaobljube za ostnek leta. Uživala bom v vsem dogajanju, ne bom huda ampak hvaležna in  dovolila si bom biti bolj mehka. 

Teorija aktivne pasivnosti (holding space) here I come!

Zavedanje sebe in sledenje sanjam ali spopadanje s preseljevanjem prijatelja...

Večkrat sem že pisala kako nas lahko čustva, v kolikor niso občutena in izpuščena, zastrupljajo. Vem, da to ni nič novega, a vse prevečkrat počnemo ravno to. Sama sem se ravno danes ujela, da počnem točno to. Dober prijatelj, s katerim sem "harala" naokoli že v otroških leti, se seli čez lužo. Vem, da obstajajo Skypi in maili etc, etc. ampak to ni  isto. Ne bom se mogla oglasiti pri njem in ga močno objeti. Ne bom mu mogla jokati po telefonu in hkrati vedeti, da je 5 minut stran in hkrati ne bom mogla viseti pri njemu do sredine noči in filozofirati o življenju. Ne morem ga izpustiti in tega se zavedam. To ni njegov problem, on gre naprej in tvega veliko več, kot sem si sama kdaj upala. Dovoli, da njegovo življenje vodi ljubezen. Spektakularno je videti, kako se našim dragim izpolnjujejo sanje! Hkrati pa vem, da me bo njegov odhod prizadel bolj, kot sem si pripravljena priznati. Malokdo me razume tako, kot me on. Ampak...

Nobenega ampak več! Potrebno je sprejemati in biti srečen za naše drage, ko izpolnjujejo njihove sanje. Tu smo zato, da jih spodbujamo in se veselimo z njimi. Mi nismo oni in ne moremo trditi kaj je zanje prav in kaj narobe. Lahko le svetujemo, ako smo vprašani po nasvetu. Tu smo zato, da pomagamo uresničevati sanje drugih in seveda tudi svoje!

Začela sem s čustvi in tako je prav, da tudi končam. Čustva so odličen indikator tega kje smo in kaj se dogaja, ignoriraj jih in popolnoma skreneš s svoje poti. Potem se pa zbudimo stari 40. let in ne vemo, ne kdo smo in ne kaj počnemo. Potrebno se je zavedati sebe, vse dni svojega življenja. 

Kava, ki razkriva veliko več kot le puhlice...

Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost. 

Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.

Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo?  Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?

Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...

Dan je takšen, kot ga dojameš sam...

Očitno se je ta teden nekaj "poravnalo" saj se mi zdi, da se stvari močno dogajajo. Saj ne, kot da bi imela veliko dni, ko se nebi dogajalo, a zdi se mi, da je današnji dan storilnostno naravnan in občutek je fantastičen. 

Ta vikend sem imela srečo in sem za par ur pobegnila na sonce. neverjetno je kako te lahko le par ukradenih trenutkov popolnoma napolni. Mnogokrat v vsej "storilnosti" pozabimo, da postanemo popolnoma neučinkoviti, če ne uravnamo stvari. Potrebno je živeti na večih "nivojih"/ področjih , kakorkoli že rečemo temu. 

Danes sem pogledala Midful Smack v katerem  Elena Brower citira Neville Goddard, ki pravi da so zdravje, bogastvo, lepota in genialnost le manifesstacije našega mišljenja. Zanimiva teorija. Verjetno je svet tistega, ki bolj temno dojemajo svet, bolj teman. Vsak dan je lahko zelo težak, a le če ga dojemaš kot takega. Mislim, da ne obstajajo instant rešitve, kot tudi ne takšne, ki so primerne za vse. Važno je le, da si vzamemo čas zase in ga sebi tudi posvetimo. Pa doživljanje in spoštovanje svojih čustev načeloma tudi pomaga. ;)

Sprejemanje

Nekaj kar se sliši tako zelo enostavno, a je pri srži skoraj vsakega problema. Nekaj podobnega, kot komunikacija. Veliko sovraštva, sporov, in prepirov se začne tam kjer je ne sprejemanje. 

Življenje je pisano tudi zaradi vseh raznolikosti, ki jih prinašajo različni ljudje. Nesramno je, da z veseljem sprejmemo vse kar imamo občutek, da nam ustreza in nas razveseljuje, a hkrati na nekem nivoju zavračamo te iste ljudi. To je prepotentno in nesramno. Ne moremo sprejemati ljudi le z ene strani ozr. zaradi enih lastnosti. Sprejmemo vse ali pa nič. Nima smisla, da se ljudje prilagajajo in konstantno cenzurirajo le zato, da jih bodo drugi sprejemali. To da ljudje ne sprejemajo je problem tistega, ki ne sprejema ne tistega, ki ni sprejet. Seveda tistega, ki ni sprejet boli bolj, kot tistega, ki ne sprejema, a če pogledamo od bližje tisti, ki ne sprejema na dolgi rok izgub veliko več, kot tisti, ki ni sprejet.

Vedno znova sem opomnjena, da me ljudje ne sprejemajo. Ko malce zapadem v idejo, da me ljudje sprejemajo in razumejo, vse kar potrebujem je ena vožnja z avtobusom in komentarje kar nekaj od Boga poklicanih, da mi razložijo kakšna sem. Verjetno domnevajo, da se v vsem svojem življenju nisem pogledala v ogledalo...

Ampak to me vedno znova opomni, da sem sama ista. Ne sprejemamo stvari, ki jih ali ne razumemo ali pa ne poznamo. Pestrost pa je ključ do bogatega in pestrega življenja, a si le-takšno življenje mnogokrat odrečemo sami. Poskusi gledati na ljudi in svet kanček manj kritično in dovoli, da tudi drugi živijo svoje življenje... Sprejemanje je ključ!

Nevarnost, da pot postane cilj...

Neverjetno je spoznanje, da delaš samodkrivanje na "avtopilotu". OK bere se še blj neumno, kot je zvenelo v moji glavi! Ampak to je spoznanje dneva, ko ne gre vse po maslo, ampak kdaj pa gre? Življenje je neverjeten klopčič nervoznosti, zapletov, tuhtanja začinjenega z neverjetnimi občutki in doživetju ter seveda povezano s smehom. Takšen je tudi današnji dan. Ni nič tako zelo posebnega, a hkrati je današnji del kamenček v mozaiku mojega življenja. Verjamem, da je vsak dan zgodba zase.

Ampak še bolj smešna je ugotovitev današnjega dne in sicer, da se določeno samoiskanje dogaja kot na avtopilotu. Iščemo "nekaj". Nihče ne ve kaj ali zakaj. Sila radi se vrtimo v krogu in vedno znova izprašujemo sebe, svojo vest, Boga ZAKAJ?!! Mnogokrat imamo občutek, da naša vprašanja odmevajo, kot krik vpijočega v puščavi. Ampak če smo iskreni, velikorat nočemo slišati odgovora ali pa smo preveč zaposleni s postavljanjem vprašanj, ali pa našim tavmiranjem, da bi bili sposobni slišati odgovor. Odgovor je tako ali tako vedno v nas samih, le dovoliti si je potrebno, da ga slišimo. Mnogokrat se tudi tako intenzivno zapletemo v iskanje samo, da pozabimo zakaj pravzaprav sploh želimo najti odgovor. 

Iskanje ni samo sebi namen! Res je, da je važna pot in ne cilj in da se na poti/iskanju učimo, a vseeno poti/isaknje izgubi smisel, če pot ali iskanje samo postane smisel. Sliši se preveč komplicirano, a da razložim kaj mislim. Hujšaš zato, da boš bolj suh/bolj zdrav/ etc. Vse lepo in prav in na tej poti hujšanja se naučiš kako živeti zdravo etc in je cilj še vedno določena teža. A če postane smisel hujšanje samo, smo pa v težavah. Tako je potrebno biti precej previden in vseeno "izpraševati vest" in biti kar se da iskren. Življenje je preluštno, da bi se izrabljalo samo zato, da se...

Odnosi, ki nam niso vedno v prid

Včeraj sem prebrala citat, ki je pravil, da ne ljubimo našega ljubljenega le zaradi tega kar je on/a ampak tudi zaradi tega kakšni smo mi, ko smo z njim/njo. Neverjetno je kaj vse vzbudijo ljubljeni v nas. A najpomembnejše je zavedanje, da nismo sami. Z nami so tisti, ki jih imamo radi in vsak izmed njih vpliva na nas. Vseeno pa se je potrebno zavedati, da moramo biti najprej sami relativno uravnoteženi in nikakor ne moremo pričakovati, da nas bo nekdo drug držal v ravnovesju. 

Neverjetno mi je ko slišim, da ljudje dejansko pričakujejo, da bodo drugi skrbeli za njihovo čustveno zadovoljstvo, duhovno ravnovesje in podobno. Kako natančno so prišli na takšno idejo mi res ni jasno, a prepričana sem, da to ni mogoče. Za svojo mentalno in duhovno ravnovesje smo odgovorni sami, kot smo tudi sami odgovorni za svoja čustva.

Ampak hkrati je res pomembno, da se obkrožamo z ljudmi, ki jim lahko zaupamo. Nemogoče je živeti, če se obkrožamo z ljudmi, ki nas pijejo, izrabljajo in nam žele slabo. Ne rečem, da delamo to zavestno, a včasih se enostavno okoli nas znajde preveč priseskov.

Vem, da je malo iz poti, a nekako ne morem pozabiti na pogovor, ki sem ga imela s prijateljico, verjetno pred kakim tednom. Beseda je tekla predvsem o odnosih in o tem ali sva sposobni prekiniti odnose z ljudmi, ki nama v večji meri škodijo. Ugotovili sva, da nama je jasno, da ljudje niso le dobri in slabi, ampak da je neverjetno veliko odvisno od naših občutkov, in spominov, ki nas vežejo na določene ljudi. Toda navkljub vsej racionalnosti, mnogokrat nekako ne moremo izpustiti ljudi, ki nas vedno znova in po malem ali velikem, izčrpavajo. Najlažje je stati na pediestalu in pridigati ter trditi,, da je nujno, da se rešimo obremenilnih odnosov, a tega ne morem. 

V svojem življenju imam kar nekaj ljudi, ki mi večkrat kot ne pijejo energijo. Kako se spoprijemam s tem? Ne poskušam se slepiti, da se to meni ne dogaja. Priznam, da v primerih, ko se z njimi ne morem spoprijeti, se jim poskušam izogniti. A vsekakor mislim, da je za vse pravi kraj in čas. Tako za njihove začetke, kot tudi za njihove konce. Nemogoče je trditi kaj je za koga prav, ko gledamo "od zunaj". Tisti, ki takšno ali podobno stisko doživlja je ne doživlja tako, kot recimo mi. Nikoli ne moremo vedeti kaj se dogaja v drugem ali pa mu zaukazati kaj naj stori. 

Življenje je polno mavrice čustev in nemogoče je najti in doživeti določen odtenek tako, kot nekdo drug. Zakaj bi se trudil? Lahko ga le sprejmeš in doživiš po svoje.. in o tem ne pametuješ vsem, ki so te pripravljeni prenašati.

Naveličanost

Naveličanost je neke vrste kuga našega časa. Nič nima več ne smisla in za nič se ni več vredno potruditi, oziroma v to nas vsaj prepričuje "splošno mnenje". Pa je res tako?

Sama o naveličanosti težko govorim, saj običajno pri ničemer ne zdržim dovolj dolgo, da bi se naveličala. Čeprav to ni čisto res. Dejansko počnem stvari, ki me fascinirajo in vedno znova presenetijo. Mogoče zato, ker nisem oseba, ki bi menila, da je pogoltnila vso modrost sveta. Če imam že dih jemajočo lepoto ;))), človek pač ne more imeti vsega, kaj ne? :)

Mogoče naveličanost ni povezana z vzgojo ali karakterjem, ampak je stanje duha. To pa je še bolj strašljivo, saj te občutek naveličanosti blokira na skoraj vseh nivojih. Nič ni dovolj dobro, nič dovolj zanimivo, za nič se ni vredno truditi. Ko te nič ne navdihuje in ne vidiš spektakularne lepote okoli sebe in na koncu ne vidiš več niti kdo si niti kaj je tvoje poslanstvo. 

Nikakor ne trdim, da ne bi smeli občutiti občutkov, govorim le, da lahko naveličanost precej hitro postne kronična in se zaraste v vse aspekte našega življenja. To pa prehitro vodi v malodušje in apatijo in če bi poslušali medije bi, ugotovili, da "splošno slovensko družbo" vsi po vrsti označujejo za apatično. Kar pa je samo po sebi absurdno. 

Ogromno mladih, ki se jih označuje za izrazito nezainteresirano skupino, se udeležuje mnogih dobrodelnih akcij in pomaga soljudem. Vzemimo za primer samo Stično mladih, ki letos praznuje 30. obletnico. To je aktivna mladina, ki ne pride v Stično zgolj na zabavo ampak po nasvet, orientacijo in prijetno druženje brez alkohola in drog.   Mladi, ki v svojem okolju zavzemajo stališče in branijo vrednote, ki so jim pomembne, a hkrati niso krotke ovčice s prepranimi možgani. Mladi, ki mislijo s svojo glavo, prevzemajo odgovornost in tudi aktivno delujejo v svojem okolju. Vedno znova me razjezi, ko se govori kako nemoralni so postali mladi, kako vseeno jim je. Mogoče kdaj opazite vse skavtske organizacije, različna prizadevanja mladih po vsej Sloveniji, ki se predvsem v svojem prostem času trudijo za dobrobit ljudi okrog sebe?

No pa, da se vrnem na naveličanost. Za njeno preganjanje je potrebno nekaj energije, samoaktivacija in pa smeh. Dejansko je le potrebno potegniti glavo iz peska in ugotoviti, da še nismo najboljša stvar, ki se je zgodila svetu.. smo pa na poti! ;) Čar je vedno v razburljivi poti, kaj ne?

Gradnja odnosov

Tisti, ki ste redni obiskovalci bloga, ste verjetno opazili mojo odsotnost. Privoščila sem si podaljšan vikend. Motivacija za manjši pobeg ni bilo le kronično pomankanje spanja in čudna izčrpanost, ampak tudi želja po nemotenem času z boljšo polovico. Priznati si kaj v odnosu ni vredu, rušitev do zdravega dela in graditi naprej. To se nikoli ne da narediti spotoma ali pa z zamahom ene roke. Potreben je čas, potrpežljivost, a hkrati odločnost in dobri nameni v srcu ter predvsem medsebojno zaupanje. Odnosov se nikoli ne da graditi z zagrenjenostjo in hudobnostjo v srcu. Prav tako tega ne moremo delati sami, vedno sta potrebni dve strani.

Vesela sem, da mi je jasno česa nočem in se proti temu besno borim. Definitivno pomaga, da pri tem oba poznava strahove drugega, se poznava ter hkrati spoštujeva. Absolutno pomaga obljuba o neobjestnem ravnanju. Neverjetno je kako veliko se lahko naučimo iz razmerij okoli nas. Še posebej iz zakona naših staršev. Hitro lahko izluščimo česa nočemo in kaj želimo, da bi naš odnos s partnerjem bil. Ni vseeno kaj želimo in česa ne in prav tako je pomembno kakšne so želje in pričakovanja partnerja. Prav tako mi je navkljub vsej moji romantičnosti jasno, da ljubezen ni dovolj. Odnos se gradi in ne pride sam od sebe.

Velikokrat vidimo kako se ljudje načrtno ranijo, zlorabljajo izkazano zaupanje ali pa se enostavno zaničujejo ter kako objestno se obnašajo v odnosu. Ste že kdaj bili priča prepiru, ko se potegne na plano kompletna artilerija zamer, laži in z enim in edinim namenom: prizadeti drugo stran vsaj toliko kolikor je bila prizadeta prva stran. Hitro postane zelo grdo... in redkokdaj je povrnejeno zaupanje.

Ampak ob tem se hitro vprašam, kaj je smisel odnosa, če si v njem ne moreš zaupati oz. niti ne moreš biti ti. Mnogokrat je problem nepristnih odnosov (samo)cenzura. Saj to je tisto, kar nam onemogoča razvoj odnosa in zaupanja.
Odnosi nikoli niso enostavna zadeva, a več časa in energije, ko obe strani vložita vanj toliko bolj navdošujoč je. Naj vam nikoli ne bo škoda časa in energije za gradnjo odnosa, ki vam lahko v skrajnem primeru reši življenje ali pa vsaj zdravo pamet!

Biti seksi

Danes je bil plan že napol napisan blog v moji glavi... ampak ne gre mi iz glave včerajšnja izjava nekega obče priznanega motivatorja, ki je rekel "Duša je seksi!" Ko sem to slišala je bil moj prvi odziv "Oh Yeah!" in gremo dalje. Ampak potem sem se znašla v lekarni v ZD Metelkova in tam je bil tako kot že ničkolikokrat, seksi lekarnar. Ni hudo visok ali pa vikinško postaven, a ima nekaj. Nikoli sicer še nisem z njim debatirala, ker je običajno zadolžen za kolono "z receptom" in jaz sem običajno brez.

No kakorkoli že. Postavni lekarnar se je smejal mojim šalam (že to je velik plus), nato pa ga je še dejansko zaskrbelo, kaj bom s tem in tem etc. Simpatično in pozorno. In preseneti me, ko ni vse le strogo trgovinsko. Ta dogodek mi nekako ni šel iz glave in danes mi je izjava onega motivatorja veliko bolj jasna. Ko razmišljam kdo se mi zdi seksi, so to običajno osebe, ki imajo "nekaj". Pa ni nujno, da ima veliko oprsje ali pa vikinško postavnost. So običaji ljudje z neobičajno velikim srcem, pozitivnostjo... z dušo. Če pomislim je beseda seksi postala pri nas precej umazana beseda, ki se jo drži slab sloves. Meni pa je sila simpatična, ki pojmuje marsikaj dobrega in  všečnega.

Ko tako gledaš na vse skupaj, te šele prešine, da je sicer super duper biti zdrav in fit in biti oblikovan po estetskih pravilih, ki trenutno veljajo. Ampak biti dejansko seksi in privlačen je veliko več, kot mišice in umetelne čarovnije dekorativne kozmetike. Veliko težje je. A tukaj je vseeno še ena caka. Če je glavni cilj biti privlačen to nikoli ne boš. Privlačnost po mojem pride bolj, kot "stranski produkt" življenjske filozofije, izkušenj in srčnosti. Je pa seveda zelo odvisno kaj nas dejansko privlači, kaj iščemo in s čim povezujemo določeno osebo. Vsekakor pa je potrebno razumeti, da ni vse kar je seksi spolno privlačno in podobno. Recimo sama silno rada vidim "hudo" žensko, ampak to še ne pomeni, da bi z njo skočila med rjuhe. Noja domnevam, da razumete kaj želim povedati.

Jup, biti privlačen je veliko težje, kot nag skakati pred fotografskim objektivom z 10 kg šminke. 

Kdaj se zavemo, da ne delamo prav?

Na poti v službo sem doživela nadaljevanje včerajšnjega razmišljanja. Včeraj sem se spopadla s svojimi odzivi na dejanja drugih, jih poskušala sprejeti etc. No danes sem v najboljši veri isto svetovala mami, ki jo celotna zadeva še bolj boli. Če bi bilo v avtu več prostora, bi me skoraj gotovo "kresnila", če že ne izvedla popolni knock out. V vsej svoji naivnosti sem mislila, da sem se narobe izrazila in nisem bila jasna. Tako sem poskusila ponovno... Rezultat je bila popolna ledenica. Šele takrat mi je bilo jasno, da ni moje mesto in da je vsaka beseda nedobrodošla. 

Mnogokrat se v svoji želji pomagati in v potrebi reševanja tujih težav znajdemo v nehvaležni in nezaželeni poziciji. Nimamo pravice vsiljevati svojega mnenja ali načina reševanja problemov. Nekateri potrebujejo svojo bolečino in zamero oziroma ves spekter občutkov, ki jih lahko ponuja življenje. Ljudje smo silno smešni v vsej svoji želji pomagati in tako mnogokrat prizadenemo ljudi v najboljši veri, da pomagamo. Ne znamo se ustaviti in dejansko pogledati kaj se dogaja okoli nas. Ni vseeno kaj nam govori naš sogovornik. Če pa ne zaznamo odziva se namesto, da se jezimo na neodzivnost okolice, vprašajmo ali sploh poslušamo in dojemamo kaj nam odgovarja? Marsikdaj bi se lahko izognili zapletom, če bi le prisluhnili in ne dovolili, da nam ego zamegli pogled na realni svet v katerem so tudi drugi ljudje.

Ameriški pregovor je baje, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Naj se sliši še tako absurdno, a mislim, da v osnovi drži. Isto je z dobrimi deli. Nujno je, da smo iskreni in si priznamo, da marsikdaj delamo dobra dela zaradi blagodejnega občutka zadovoljstva, ki nam ga daje. Kdaj pa pomagamo tako, da sami nimamo nič od tega? Marsikdo pravi, da je vseeno kakšni so motivi, da se vsaj zgode dobra dela. Ne vem, če se lahko v celoti strinjam, a vsaj nekaj je vseeno bolje kot nič, kaj ne?

Zaznamek sebi: "Bodi pozorna, dojemljiva in končno "dojemi" kaj ti odgovarja okolica!" ;)