Vedno znova. Vedno znova se pojavi dan, ko zaključim polet nad oblaki. In včeraj je bil takšen dan. Nič posebnega ni bilo, le občutek v kosteh, ki se je širil čez ves bit. Danes pa po nemirni noči kristalizacija misli, spoznanja. Res ni važno kje sem. Ni važno kako iskreno imam rada. Ni važno kako močno se trudim za boljši jutri, ma kaj jutri, DANES. Pa vseeno vem, saj sem vedno vedela. Ne umik, ne sprejemanje in ne krščansko nastavljanje drugega lica in niti moto "Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo"... Včasih noben od izgovorov ne oprosti in vse kar ostane je le grenak okus razočaranja. Predvsem nad sabo in lastnim krhkih ravnovesjem. Svoje življenje pač opravičujem s tem, da sem tam za tiste, ki me potrebujejo, pa kakorkoliže. A vseeno vem, da to ni dovolj. Življenje se pač zgodi. To vem tako jaz kot oni. Sprejmem in to vedo... sprejmem prezir, zanemarjanje in posmeh. Sprejmem jih tako kot klofute. Takšno je pač življenje, kaj ne? Sem pa hvaležna, da ga imamo vsaj privilegij živeti.
Vem, vem. Bojda je potrebno le prositi za pomoč... a saj se vseeno življenje pač zgodi, kaj ne? Odlični smo v besedah, obljubah, ampak saj veš življenje... Tako silno blagodejno bi bilo ako bi kdo kdaj opazil. Če pa sem iskrena... zakaj bi opazili, da tudi jaz potrebujem kdaj stisk roke in spodbuden nasmešek? Saj sem vedno tam, da držim ramo, razumem in bodrim. Pa koncu koncev... Da opazijo moraš biti tako ali tako vreden... Tu pa se začne že druga štorija in svetlikanje spoznanja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar