Ni dovolj jamranje in vpitje za boljši jutri!

Priznam. Srečko sem! Poznam res spektakularne ljudi, ki mi vsak dan širijo obzorja in me "silijo" da odkrivam neverjetne širjave. Včeraj sem imela čast preživeti popoldne s spektakularno osebo, ki me razume bolj, kot si upam priznat in ki zahteva od mene, da sem najboljša verzija sebe. Da sem pristna in konkretna. Ne prenaša filozofiranja in napihovanja. Samo po sebi je to sicer luštno, ampak dejstvo je, da mi "najine kave" dajejo obilo materiala za razmišljanje je bonus. Včerajšnji pogovor je bil definitivno eden bolj plodnih.

Najbolj se me je dotaknila izjava, da samo kazanje s prstom ni dovolj. Ni dovolj opozarjanje, da nekaj ni uredu ipd. To je vedno potrebno nadgraditi z rešitvijo in s predlogom kaj bi bilo boljše. Ne zgolj teoretično in idejno ampak zelo konkretno; podprto z dejstvi, brez floskul. In ravno v konkretnem je hakeljc. Vsi vedno vemo kaj je najboljše za druge, ko pa je potrebno Delovati se pa izgubimo. Potrebno je delovati z veliko mero osebne integritete, poštenosti in zavedanjem kaj je prav in kaj narobe. Z zavedanjem, da nismo pogoltnili vse pameti sveta in da še kdo kaj ve in da je naša dolžnost vprašati. potrebno je razmišljati s trezno glavo, s sočutjem in hkrati z obilno mero kmečke pameti. idej je veliko, teorije še več izvedba pa je odvisna od premišljenosti oziroma, kot bi rekla Mrs. Spektakularna: "Počas v klanec!" In ravno to pozabljamo. Potrebno je biti preudaren in zaupati ljudem, da bodo delovali po najboljših močeh. Nujno je zaupanje ljudi in ne zapiranje z milijonom pravil in hakeljcev in tono papirja. Brez skrivanja za "rdečim trakom"! 

Hkrati pa je potrebno sneti "roza očala" in se zavedati realnosti. V tem tednu sem večkrat videla kako ljudje prelagajo odgovornost in nedolžne. To je narobe; ne ni prav, da se prelaga odgovornost in laže. Če te je dovolj v hlačah za pobiranje slave in dobrin, potem te je menda dovolj tudi za prevzemanje odgovornosti in dejansko delo. 

Še vedno so merila kaj je prav in kaj je narobe. Vsi delamo oboje in od nas je odvisno kakšen učinek ima naše življenje in delovanje. Vsak dan imamo priložnost za delanje boljšega sveta. Vsi in vsak dan, le izbrati moramo. Ne rečem, da je enostavno, pravim, da je možno. Ne govorim o lajšanju slabe vesti s sms darovanje, čeprav s tem ni nič narobe. A darujemo in delujemo lahko veliko bolj učinkovito in produktivno. 

Si kdaj pomislil koliko priložnosti je že šlo mimo tebe? Kaj, ko bi naslednjo zgrabil?

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Dan je takšen, kot ga dojameš sam...

Očitno se je ta teden nekaj "poravnalo" saj se mi zdi, da se stvari močno dogajajo. Saj ne, kot da bi imela veliko dni, ko se nebi dogajalo, a zdi se mi, da je današnji dan storilnostno naravnan in občutek je fantastičen. 

Ta vikend sem imela srečo in sem za par ur pobegnila na sonce. neverjetno je kako te lahko le par ukradenih trenutkov popolnoma napolni. Mnogokrat v vsej "storilnosti" pozabimo, da postanemo popolnoma neučinkoviti, če ne uravnamo stvari. Potrebno je živeti na večih "nivojih"/ področjih , kakorkoli že rečemo temu. 

Danes sem pogledala Midful Smack v katerem  Elena Brower citira Neville Goddard, ki pravi da so zdravje, bogastvo, lepota in genialnost le manifesstacije našega mišljenja. Zanimiva teorija. Verjetno je svet tistega, ki bolj temno dojemajo svet, bolj teman. Vsak dan je lahko zelo težak, a le če ga dojemaš kot takega. Mislim, da ne obstajajo instant rešitve, kot tudi ne takšne, ki so primerne za vse. Važno je le, da si vzamemo čas zase in ga sebi tudi posvetimo. Pa doživljanje in spoštovanje svojih čustev načeloma tudi pomaga. ;)

Za vsako negativno eno pozitivno!

Včeraj sme vzela v roke zbornik, ki je bil izdan ob 25. letnici Uskovniških tednov. Pustimo ob strani, da me je stisnilo v grlu, ko sem prebirala zapise in pregledovala slike. Najbolj me je pretresel zapis znanca z duhovnih vaj. Dejansko se srečujemo ob različnih priložnostih že preko 10. let, ampak prebrati njegov zapis o tem, kaj so njemu pomenili Uskovniški tedni je bilo kar malo pretresljivo.

Jaz se trenutno ne omejujem zgolj na Uskovnico ampak gledam nazaj na vse duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala po celi Sloveniji. Dejansko so bile in so del mene že preko 15. let in vem, da so mi rešile življenje. Tam sem se postavila na noge. Tam sem videla kdo sem in kam hočem. Neizbrisljiv pečat so pustile na mojem življenju in na meni. Tam sem spoznala ljudi s katerimi hodim skozi življenje - prijatelje za življenje.

Verjetno me zaradi tega močno razjezijo teptanje vrednot v katere močno verjamem. Ne omejujem se na "cerkev" ipd. Ne bomo sedaj o tem kako ločujem institucijo od vere same, ampak o tem kako je popularno pljuvati po vsem, ki bi vsaj malo dišalo po omejitvah.

Pljuva se po verah, pljuva se po zakonih, pljuva se po zakonskih vezah. Vse je "brez veze" in vse omejuje. In tu pridemo do zelo zanimivega fenomena. Nekdo reče eno slabo stvar o nečem in se mu takoj avtomatsko verjame. Če pa nekdo reče eno dobro o nečem pa je vse potrebno podpreti z milijon dokazov in še žnj pričanj mora biti preden bi sploh vzeli resno prvo izjavo o pozitivnosti nečesa. 

Zakaj smo tako zelo nagnjeni k pesimizmu in obsojanju? Zakaj rajši verjamemo slabo, kot dobro? Zakaj si dopustimo, da gredo mimo nas dobre stvari le zato, ker smo preveč zaverovani v slabo in zaprti v svoje školjke, da bi sploh lahko pomislili na sonce dobrote, ki vseskozi sije?

Naloga dneva je: Danes za vsako temno, negativno misel, ki jo slišiš ali spomniš o nekom pomisli ali povej še vsaj eno pozitivno. Velja tudi za vse, kar mislimo o sebi ... pa sila pozitiven dan vsem!!!

Vsesplošna zarota

Včeraj sem bila na zanimivi delavnici. Delavnica je bila OK, saj sem se celo naučila nekaj novega. Noja priznam, da me je neizmerno zabavala gospa, ki ni mogla slediti ničemur in je vseskozi stokala, da gre vse prehitro in da ona ne more. Noja na koncu ji je uspelo tako znervirati skupino da smo se enostavno porazgubili.

Ampak kar je bolj zanimivo je, kako se skorajda vedno pogovor nekako obrne v smeri "To je zarota velikih korporacij!" ali pa "To je zarota politike!" ali "To je zarota cerkve!" Priznam, da me takšne izjave vedno znova zabavajo. Vem sliši se grozno ampak vzemimo za primer korporacije. Dvomim, da se usedejo vsako jutro in rečejo "Danes bomo pa škodovale kar se da največ ljudem!" Brez dvoma sem, da delajo tisto, kar jim prinaša kar se da največ dobička. Eni z večjo socialno in ekološko odgovornostjo, kot drugi. Ampak več kršitev in neodgovornega ravnanja kot jim dopuščamo več in več ga bo. Dejansko se moramo sami zavedati, da ne smemo dopuščati takšnega ravnanja. Družbena odgovornost in socialno zavedanje je vseeno priplavalo nekam nizko. In zato se tudi prihaja do t.i. "zarot". Ljudje smo postali preveč neobčutljivi. Vse kar zahtevamo je da se zamenja par ljudi, v skrajnem primeru razdre kakšna pogodba in to je to. Dejansko se ne zahteva realnih ocen, neprirejenih podatkov in ne zahtevamo strogega razvoja, da se podobne zadeve nebi dogajale.

Vzemimo še dva primera "zarot". Recimo British Petrol in njihova packarija pred obalo ZDA. Prva stvar, dvomim, da bi se o tem toliko govorilo, če bi se to zgodilo na obali Indije ali pa Kitajske. Par ekologov bi skakalo to bi bilo pa verjetno tudi da vse. Noja ampak ker se je to zgodilo v svetih Združenih državah Amerike je pa to KATASTROFA!!! Roko na srce je katastrofa. In roko na srce ZDA so to dopuščale, saj so imele od tega precejšen dobiček. Ekologi so skakali že prej. Ali ni žalostno, da se je morala zgoditi katastrofa, da so lahko začele spremembe in so malček pristrigli peruti korporaciji, ki je na koncu škodila vsem in doprinesla še več v blagajno ZDA?

No pa še domač primer. Lafarge Trbovlje. Vsi poznamo prizadevanja Eko kroga. Mnogo vas ne ve, da dokler so bile Cementarna Trbovlje se v Trbovljah resnično ni dalo živeti, okoliški hribi pa so bili več centimetrov na debelo posuti s cementom. In Cementarna je molk plačevala, Lafarge pa tega baje naj nebi počel. No kdor se je vozil v preteklih letih mimo je verjetno opazil, da so zdaj prav lušno zeleni. In vse prerekanje okoli podatkov. Verjetno vas mnogo ne ve, da ima Ministrstvo za okolje v sami tovarni merilne naprave, ki avtomatsko odčitavajo. Teh naprav oz. podatkov se ne da prilagajat saj je dostop do njih onemogočen in zaplombiran. Smešno, da potem MOP ne more, do pravih podatkov oz. da jih Eko krog ne priznava kot prave podatke. Se pa po drugi strani popolnoma strinjam z Eko krogom, da opozarja in ne pusti, da bi se polenili in začelo delati traparije.

Kaj želim povedati je, da smo sami prav tako odgovorni oz. soodgovorni za dogajanje okoli nas. Nujno je, da nas zanima kaj se dogaja v naši bližnji in daljni okolici. Nujno je da nismo tiho in da smo socialno aktivni. Da SMO aktivni del družbe, ne da se oglasimo le ko bi malo kritizirali za boljši danes in jutri pa dejansko nebi storili nič! Kakor grobo se sliši je potrebno, da postanemo spet aktivni.

No za konec še politika. dokler bomo pustili (ja PUSTILI), da počno traparije in nam prepovedujejo pomoč pomoči potrebnim ne bo nič bolje. Ključna je aktivacija. Noja to pa samo od sebe ne gre oz. je nemogoče če prej nimamo izoblikovanega mnenja! To je nujno!

Veš v kaj verjameš in kaj je nujno in kaj ne? Ti je vseeno kaj se dogaja okoli tebe? Želiš boljši svet in fair play! POTEM NAREDI NEKAJ ZA TO!!!!