Primerjaj

Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos). 

Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore. 

Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.

Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?

Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš? 

Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?

Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.

Kako velike so lahko tvoje sanje - tvoje življenje

Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše najboljše namene. 

Počasi sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja. 

Pred dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami, saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg. In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem. Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom zato nič manj srečna.

In to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje. Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.

Kaj je tvoje poslanstvo?

Vedno znova me fascinira kako smo nagnjeni k jambranju. Ne k pritoževanju na splošno ampak k tarnanju, kritiziranju in splošnemu nezadovoljstvu.

Ne zanikam, da nas pravzaprav celo življenje težijo skrbi. Včasih so večje, drugič manjše. V odločilnih trenutkih so eksistencialne težave, spet drugič se ne moremo odločiti ali bi si privoščili kavo ali čaj. Drži trditev, da je življenje ena sama odločitev. Od najbolj banalnih, do takšnih, ki imajo velik vpliv in posledice. Naše odločitve in dejanja imajo posledice. Tega se marsikdaj ne zavedamo ali pa "prikladno" pozabimo. Je bolj udobno, temu nikakor ne oporekam, a je tudi neodgovorno.

Kaj me je spravilo v ta tir razmišljanj? Graditude question of the day.. ja spet. :) Včerajšnji je bil: "What do you love about being in service?" Smešno kako te lahko eno samo vprašanje spravi v razmišljanje. Ampak ni bilo le vprašanje, ključen je bil zelo dober pogovor s prijateljico. Zelo mi je bil všeč njen citat "Oblikujemo se v 20-ih in do 30. moramo razčistiti stvari z družino, prevzeti odgovornost, če ne, smo celo življenje sužnji in pohabljenci svojih družin." Močno se strinjam s to izjavo. In v kombinaciji z vprašanjem dneva je tu zahteva, da definiram sebe. Odnos do družine in odgovornost do družbe. Ni enostavno toda nujno za življenje je, da si postavimo jasno vizijo kaj bi radi bili. Kaj bi radi od življenja, kaj je tisto kar bomo zapustili. In ja konec koncev tudi ali bomo izpolnili pričakovanja, ki jih ima Bog z nami.

Nikakor ne gre pozabiti še na en ključen element, ki pa se mu vedno več ljudi izogiba. Prevzeti odgovornost! Zase, za svoja dejanja in za svojo prihodnost. Ni vseeno kaj počnemo tukaj danes. Ključno je, da živimo vsak dan kot ga najbolje lahko. Seveda v povezavi z vsemi ostalimi stvarmi, ki vplivajo na nas. Ne moremo biti vedno enako učinkoviti in dati od sebe 100%. To realno ne gre. Odlično je če lahko damo od sebe največ kar v danem trenutku lahko in ohranjamo konsistenco našega dela.

Zelo modra prijateljica je omenila še en zanimiv fenomen in sicer: "rastemo le takrat, ko si zastavljamo cilje, ki so stopnjo nad našim običajnimi zmožnostmi". Tudi s tem se strinjam. Napredek, predvsem osebni, poganja motivacija in želje po več, po biti boljši. Tako res ni vseeno kaj delamo vsak dan. Ne smemo si dopustiti, da postanemo brezbrižni in neobčutljivi za svoje okolje, za tiste, ki nas potrebujejo. Mi imamo srečo. Dihamo, ljubimo, ustvarjamo, smejemo se. Kaj bi še radi? Imamo vse kar potrebujemo. Sedaj je na nas, da začnemo vračat. Mislim, da ni zastonj toliko upov položenih v nas. Zmoremo, le malo zaupanja vase nam manjka.

Kdaj si se nazadnje vprašal kaj je tvoje poslanstvo? Zakaj si tu? Počneš tisto kar moraš? Uporabljaš talente, ki so ti bili dani? Jih razvijaš? Jih uporabljaš za višje dobro?