Najti ravnotežje...

Včasih, ko sem v družbi, z mislimi odplavam. To sem mi kar rado pripeti. Pa ne, da bi razmišljala o čem določenem, le odplavam. Toda v zadnjem času ugotavljam, da sem nekaj silno napeta in raz dražljiva, da nenavadno hitim. To mi ni všeč, ker ne odplavam več. Navkljub temu, da uživam v dogajanju in akciji za protiutež nujno potrebujem umirjenost, beganje misli in kanček počasnosti. Zamerim si, ko pozabim in začnem brezglavo bezljati, zato, ker mi drugi diktirajo tempo. Tega ne prenesem, ker vem, da mi ne prinaša nič drugega kot razdraženost in neučinkovitost. Škoda mi je, da zabijam čas za stvari, ki mi jih drugi "prodajajo" kot pomembne.Ne rečem, da se temu da v popolnosti izogniti, se pa vsekakor da omejiti. In to me jezi, ker se bolj intenzivno ne borim za svoj čas, svojo svobodo in možnost razvijanja svojega talenta. Huda sem nase, ker dovolim, da se vsak, ki ima občutek da se lahko, se obregne vame. Tega ne maram in me jezi!

OK, ko sem dala to ven lahko rečem, da je začetek tega poletja divji. Dejansko se kar odbijam. Dogaja na polno in je luštno. Mogoče celo preveč lušnih stvari. Čeprav nekateri pravijo, da luštnega ni nikoli preveč, toda jaz sem mnenja, da je potrebno vse dajati v perspektivo. Ljudje smo čudna bitja in če se nam predolgo dobro godi, kar naenkrat ni nič dovolj dobro.Temu pa bi se sama rada izognila in poskušam srkati vse dobre zadevščine, ki se mi dejansko dogajajo in  biti zadnje hvaležna. Ampak to vseeno ni dovolj. Potrebno je deliti in delati čim boljše s tem kar imamo. No ježešna, tole se sliši, kot iz ust kakega guruja pozitivnega nevemčesa. Noja teh je zadnje čase, kot listja in trave. Ampak, ker sem sama veliko premalo podjetna in ne znam pretirano dobro prodajati tujih idej, še ne morem biti guru. Šment! ;))

Pa da se vrnem na osnovno misel. Potrebno je najti stvari, ki nas veselijo in jih moramo živeti. Potrebno je ugotoviti kdo si. Nujno je, da udobno živiš v svoji koži. Če ne moreš doseči nič od tega te lahko ljudje podajajo z ene strani na drugo in vmes izgubiš še tisto, kar si enkrat že imel. Nato se zbudiš v zreli odraslosti in ugotoviš, da ne veš ne kdo si ne kaj hočeš in niti kaj si naredil. Ko pa se temu pridruži še iskrena ugotovitev, da svet zaradi tebe ni boljši... takrat se sesuje mnogo življem. Ne glede na to, kdaj pride do te ugotovitve.

Mislim, da ni potrebno, da se vsi najdemo v karierah ali takšnih in drugačnih uber presežnikih. Potrebno se je le sprejeti in svet je lepši in mi ga lahko delamo še boljšega. To pa je bistveno...

Po koncertno polnem tednu...

Tale zapis se je v moji glavi začel že vsaj pred enim tednom, ko sem soanimatorju poskušala razložit kdo je Billy Idol. Ja vem, vem ne se držat za glavo, ampak pač nekateri ne vedo. Kakorkoli že, ob razlaganju sem ugotovila kako drugačen glasbeni okus imam. To, da mi glasba neverjetno veliko pomeni pa tako ali tako ni skrivnost! Če sem iskrena to v večji krivim prijatelje, ki so me okužili z oboževanjem glasbe v živo. 

Dejansko ne diskriminiram kaj dosti, le da je glasba izvedena korektno in pa "z dušo". Ne prebavljam playbackov in podobnih nategov. Ali pa jamranja v mikrofon in kompenzacij z mišicami ali globokimi dekolteji. To pri meni pač ne gre. Jaz sem fen muzike. Kako zelo velik se je izkazalo tudi ta teden, ko je bi glasbeno še posebej aktiven. Udeležila sem se dveh velikih koncertov. prvi je bil v Zagrebu (Bon Joviji seveda) in pa včerajšnji v Stožicah (Sting seveda). Noja kakorkoli je ugotovitev, da so Bon Joviji pač legende in da fantje pri svojih 50-ih prekašajo večino konkurence. Ne samo zaradi Richija na kitari ampak tudi v energiji in fairplayu do poslušalcev in "sodelujočih" na koncertu. Dejansko se res pri nobenem komadu nisi počutil izpuščenega. Ozvočenje je bilo noro dobro, fantje so igrali pošteno dobro muziko in seveda ljudstvo je bilo z njimi cel koncert. Da se ne bom distancirala, pojma nimam kdaj sem tako naglas "sodelovala" pri koncertu. :) Bilo je divje in imam občutek, da jih bo potrebno ujeti vsaj še enkrat v sklopu njihove evropske turneje.

Med tem, ko Sting hudo dobro zgleda za gospoda pri 60-ih in ima tudi glas, so Stožice še enkrat pogrnile. Akustika je obupna, da o ozvočenju niti ne izgubljam besed. Noja pa tudi naši filharmoniki bi si lahko potegnili preklo iz riti. Verjetno bi pripomoglo k sproščenosti. Predvsem njih. Ampak suma sum, definitivno je bil koncert, ki ga je bilo potrebno videt in slišat.

Bolj, kot vsa tehnična plat koncertov sem sama presenetila sebe in sicer kako zelo me potegnejo. Hkrati ugotavljam, da je z glasbo povezanih res veliko dogodkov v mojem življenju. Neverjetno kako zelo uživam in vse to. Verjetno imamo vsi svoje male obsedenosti, kaj ne? ;)

Vsekakor sem želela le povedat, da me je presenetilo kako veliko ljudi glasba v živo sploh ne gane in jim je popolnoma vseeno, da jih imajo za norca. Da hodijo gledat glasbo. Ne rečem, da je s tem kaj napak, a hkrati vem, da mene tja ne dobite z nobeno "vprego". Naj ne bom razumljena narobe, le povedati želim, da smo si zelo, zelo različni. :)

Ja, ta teden gre v spominski sef, kot teden, ko so se mi uresničile še ene sanje. Hvaležna sem za uresničene sanje in mojo malo obsesijo! Zdaj pa novim poletnim dogodivščinam naproti!!

Modrovanje tedna :)

Ko preživljam čas s prijatelji ugotavljam kako zelo pomembni so. Kako zelo blagoslovljena sem in kako neverjetni so ljudje okrog mene. So sočutni, iskreni in imajo odprto srce. Ni jim vseeno! Niso apatični in ne vidijo le slabe stvari, hkrati pa so stvarni in pogumni!

Pred dnevi sem imela priložnost preživeti popoldan s prijateljem in večer s prijateljicami. Še posebno mi bo v spominu ostala t.i. refleksija, ki se dogaja običajno v avtu, ko peljem domov eno od prijateljic. Dejansko se zavem kako zelo pomembno je, da me moji dragi razumejo in kako zelo pomembno je, da vsaj slutim kaj se jim dogaja v glavi in kaj čutijo. Pomembno mi je njihovo mnenje. To je sedaj sicer precej nemoderno, ampak vseeno. Ne znam biti nihče drug, kot jaz in to moji vedo. In me ne poskušajo spremeniti v nekaj kar nisem. Vsekakor pa so zelo odprti glede svojega dojemanja sveta in ljudi ter do dogajanja okoli njih.

Mislim, da je zelo pomembno s kakšnimi ljudmi si obkrožen. Težko je spreminjati sanje in želje v resničnost, če te tvoji najbližji ne razumejo. Prav tako se mi zdi pomemben njihov "input", saj če smo iskreni, ne zmoremo vsega sami! In pogovor in kava/alkohol te lahko kar daleč pripeljeta. Še posebej če je vse prepredeno z veliko smeha in optimizma :)

Ta vikend sem se udeležila priprav za letošnji oratorij v domači župniji. Fasciniralo me je kako zelo produktivni smo bili in kako zelo strpno in pozitivno je bilo ozračje. Nihče ni drezal in bil nesramen. Nihče ni zahteval, da se mu dviguje ego. Vsi smo bili tam za skupen cilj. Puščava in kasnejša razprava me je precej presenetila. Bili smo iskreni, direktni a hkrati nezamorjeni. Pogovarjali smo se o našem vsakdanu in kako natančno je vera in molitev del tega. Ugotovili smo, da se vsi spopadamo s podobnimi preprekami in ta ugotovitev, vsaj tako se mi zdi, nam je bila vsem v precejšnjo uteho.

Interakcija z ljudmi in različne vrsta srečanja so tista, ki nas zdramijo in zahtevajo, da stopimo iz svoje "cone udobja". Zahtevajo, da naredimo več. Da naredimo največ kar lahko in nato še malo, ostalo pa prepustimo v Gospodove roke. Ni vseeno ali zaupamo ali ne. Vsekakor pa razumem, da je marsikomu težko priznati, da nimajo vseh vajeti v svojih rokah. No takrat mislim, da je ključna strpnost. Ta je danes tako ali tako velikokrat hudo pogrešana. Življenje od nas zahteva, da damo največ. Karkoli drugega je zapravljena priložnost. In najboljša različica sebe ne moremo postati če ne zaupamo in spoštujemo drugih. Strpnost je ključ do rešitve marsikaterega problema, pa smeh, optimizem in upanje tudi še nikomur nista škodila...

Samopregledovanje in zgodnje odkrivanje melanoma

Danes sem naletela na spodnji posnetek. te presune. Čeprav je "zgolj" reklama se mi zdi, da doseže svoj namen. In neverjetno, da mi je prišel pod roke v trenutku, ko se sama in v družini ukvarjamo s točno tem problemom. V vsakem primeru upam in molim na najboljše. In glede na to, da se začenja sezona sonca, morja in sončenja... V upanju, da vas bo prepričal v rutinsko pregledovanje znamenj in pigmentacije. Naj postane tako rutinsko, kot pregledovanje prsi. Zgodnje odkrivanje je ključnega pomena!