Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Ljubiti in sprejemati ne pomeni biti kreten ali šleva!

Že nekaj časa me je mučila ideja o tem kaj pravzaprav pomeni sprejemati (recimo celotna filozofija holding space), krščanska ljubezen etc. Vse skozi se je namreč dogajalo, da so tisti, ki so več "sprejemali" in "ljubili" bili ali totalni kreteni in so delovali v kontra tistemu kar so pridigali ali pa so bili totalne šleve. 

Sama se že dalj časa ukvarjam s tem kako jaz dojemam določene nauke in filozofije. Jaz, ne vsi ostali in ne kaj trobijo naokoli bolj ali manj zaupanja vredni osebki. Danes sem brala lušten zapis Mastina, ki govori ravno o tem, da tisti, ki ljubijo niso šleve. Ljubiti pomeni hkrati veliko odgovornost in zahtevo, da si si zelo na jasnem kaj je prav in kaj ne in kaj storiti. Hkrati pa ti ne da nobene pravice, da si kreten. V imenu vere ali filozofije se pač ne gre obnašati nedopustno. Vera in filozofija življenja tako ne moreta biti maski in izgovora za nestrpnost in kretenizme.
Neverjetno kako veliko odgovornost imamo. Nekje sem enkrat prebrala misel, ki govori o tem, da tvoja osebna svoboda seže le do svobode sočloveka. S tem se strinjam. Veliko prevečkrat smo posiljevani z mnenji, teorijami in nevemšečem. In tukaj mora spregovoriti tudi naša ljubezen v nas in reči Dovolj! Postaviti se moramo zase. To ne pomeni, da moramo biti pri tem prepotentni in neobzirni, le trdno se moramo postaviti za svoja prepričanja, brez žaljenja in neumnosti.
Skrajni čas je, da se začnemo obnašati odgovorno in usklajeno z našimi prepričanji. Predolgo smo tulili s tropom in hkrati skrbeli za naše male vrtičke. Potrebno bo zavihati rokave in začeti ravnati odgovorno, to pa lahko storimo le vsak zase. Šele, ko bomo sami "pometli pred svojim pragom" bomo lahko začeli združevati moči.

Biti najboljša verzija sebe...

Naletela sem na nasvet. Poskusi v ljudeh, ki jih običajno kritiziraš, videti najbolje. Njihovo najboljšo različico. Ideja se mi je zdela absurda in smešna, a nikakor mi ne da miru. In sedaj sedim tukaj z brzečimi prsti po tipkovnici, s tisoč stvarmi, ki jih moram danes opraviti. A razmišljam o točno tem in vem, da v kolikor to ne dam iz sebe me bo morilo... dokler ne dam tega iz sebe! :)

No, če vzamemo to predpostavko, da dojemamo vse ljudi, ko njihova najboljša verzija njih, potemtakem dojemamo tudi sami sebe, kot najboljšo različico sebe. Hej to pa sploh ni napačno! Kdaj si nazadnje nekaj ali nekoga kritiziral? Pa ni rečeno, da je bilo po krivici ali grdo. Jaz vem, da sem to storila zjutraj, ko sem se vozila v službo. In vem, da mi je bilo zamerjeno, čeprav je bila moja opazka namenjena zgolj k odpiranju oči. Pač nisem mogla poslušati več zavajajočih besed. Po izrečeni opazki, čeprav pospremljeni z razlogom zanjo, se je v avtu ohladilo za vsaj 10°C. Tako se mi vseskozi poraja vprašanje, kako bi vse to lahko storila drugače. Mogoče me zato še posebej žuli zgornja predpostavka. 

Ampak sprejmem izziv. In takoj sem postavljena pred izziv. Kako videti najbolje konstantno. Ne naivno in z rožnatimi očali, ampak realno, a hkrati pustiti da nas ljudje navdahnejo in z odprtim srcem. Tukaj se mi spet pojavi ideja popolnega in neobsojujočega sprejemanja. Takoj mi je jasno, da se to ne zgodi čez noč ali pa z enim vdihom. Zahteva veliko vaje, dihanja in ponavljanja. A z vajo se baje izpilimo. Zanimivost pri vseh teh idejah pa mi je ne vsiljevanje. Dejanska "prepoved" vsiljevanja idej komurkoli. To mi je še posebej pri srcu.

Ker želim biti najboljša kar sem lahko začenjam sedaj. Jasno mi je, da me bo danes močno bolela glava, ampak upam, da uspe.

In kot vedno, ko se podajam na neznano področje me je malo strah, adrenalin dela in vsekakor je prisotna misel "Kaj mi je tega treba!". Normalno, zato je potrebno vse občutke priznati, jim dati imena in jih hkrati izpustiti. Potreben je prostor za nove stvari. 

Kdaj si ti nazadnje zavestno poskusil kaj novega?

Svet se ne vrti okrog nas!

Zadnje čase precej razmišljam kako ravnati v situacijah, v katere sem porinjena. Po nekaterih teorijah sicer sami odločamo v kakšnih zadevah bomo sodelovali in kje ne, ampak včasih se mi zdi, da se vseeno zgodi, da enostavno moramo odigrati svojo vlogo. In tako me v zadnjem času najbolj zaposluje razmišljanje o tem kako ravnati in sprejeti drugega, pa čeprav se sploh ne strinjaš s tem kar počne oz. kako to počne. Kaj storiti, da ne poslabšaš zadeve ampak, da ublažiš trenja in se hkrati ne znajdeš "med nakovalom in kladivom".

Tako sem dobila zanimiv nasvet, ki se je glasil: "Nehaj jemati vse tako osebno!" Sliši se smešno, ampak, ko nasvet pogledam od blizu je res. Izbruhi sodelavcev, družinskih članov, jeza trgovke ipd. nimajo pravzaprav nič opraviti z mano, so le posledica njihove reakcije na stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Bolje, ko poznamo osebo, njihovo osebnost in vse ostalo, lažje razumemo zakaj reagirajo tako kot reagirajo. Zakaj se razburjajo, jokajo, so besni ipd. In če sem iskrena v večini primerov res nima nič opraviti z mano. Tako se veliko lažje spoprimemo s situacijami. Ko lahko prepoznamo kdaj je nekaj res osebnega in kdaj je zalučano proti svetu na splošno. Ob tem se otresemo tudi bremena čiščenja razdejanja za drugimi. Pomagaš, ko si za to naprošen in ne poskušaš rešiti ljudi pred njimi samimi. Nesmiselno ubijanje in potrata časa. 

Šele, ko ugotoviš, da so le besede zalučane v nemoči ali pa vržene v svet zato, da se lažje zadiha. Ko dojamemo to veliko manj zamerimo in se naši odnosi veliko bolj sprostijo. Dejansko bi bilo veliko manj navlake in kolateralne škode, če bi bili ljudje iskreni. Najprej sami s sabo in nato še z drugimi. Ko se nebi počutili tako ranljive in krhke ampak v vsej iskrenosti, navlaka le povečuje krhkost in negotovost. 

In potem vse apliciram nase. Ja pa ja de! Jaz, kot poosebljena mirnost in vse skupaj... ali pač. Ampak se trudim. Majhni koraki baje pripeljejo daleč. Nasveti so dobri in olajšujejo stanje. To pa je že veliko. Mogoče pa je sedanje stanje najboljše, kar se nam je lahko zgodilo, kdo ve?

Kaj s sabo prinaša obsojanje?

Ne morem verjeti! Ravno takrat, ko rečem: "V redu je! Dihaš in sprejemaš..." Takrat prileti v moj poštni nabiralnik vprašanje dneva, ki se glasi: "Koga ali kaj obsojaš?" In se spet zgodi cela eksplozija v glavi. Ko dejansko ugotoviš, da to vseskozi počneš. Obsojaš državo za visoke davke in vsesplošno nezadovoljstvo. Obsojaš cerkev za nizko moralo, obsojaš lokalne oblasti za slabo razvitost in razbitost naselij, obsojaš sočloveka za cel kup stvari, obsojaš družinske člane ... Nikakor nismo racionalni pri svojih obtožbah. Skačemo vse povprek in bruhamo ogenj in zlivamo gnojnico.

Si se že kdaj vprašal zakaj vse to sploh počneš? Delaš sam kaj drugega? Sprejemaš del svoje odgovornosti ali pa je velik del obtoževanja dejansko zraslo iz lastnega nezadovoljstva s samim sabo? Z neznožnostjo sprejemanja ljudi takšnih kot so?

Pa si se kdaj vprašal kaj povzročaš s svojimi obtožbami? Se zavedaš, da lahko prav s tem prispevaš k širjenju nestrpnosti, nerazumevanja in ne sprejemanja. Kdo ti daje pravico, da obsojaš? Nimaš je! Imaš pravico do svojega mnenja, a tudi to je precenjeno, saj mnogokrat niti ne pomislimo zakaj streljamo vse naokoli. Vpliv imaš le na svoje misli in odzive na vse tisto kar prinaša življenje. In s tem lahko spreminjamo življenja ljudi okrog nas in s tem svet.

Si kdaj pomislil kaj bi se zgodilo če bi dejansko namenil konstruktiven nasvet, ki nebi bil zavit v žalitev? Kolikokrat si želim, da bi se ujela. Kolikokrat zamerim, da se me obsoja, ker poskušam nekaj novega, ker nočem trobiti v isti rog. Ne rečem, da je s trobljenjem v isti rog kaj narobe. Nikakor, seveda pod pogojem, da čutiš da je to to, da se s tem lahko poistovetiš. Nikakor pa se mi ne zdi prav v primeru, ko čutiš, da ni OK pa se vseeno podrediš. Takrat umre del tebe.

In ravno s to zamero/obsodbo se podre vse skupaj. Tukaj se mi v misli prikrade Tricijin (Your Joyologist) nasvet oz. njen življenski moto: "Holding space!" Enostavno ni drugega, kot da si in pustiš, da pljuska čezte. Brez zamere in potrebe po "nasvetih". Enostavno samo si, ko te ljudje potrebujejo. S sprejemanjem se revolucija šele začne... 

Sprejemanje...

Zanimivo kako drugačen je dan, če vstaneš pred peto zjutraj. Vidiš prebujanje dneva. Ok vem, da se vam zdi, da se mi je utrgalo, ampak na svoje veliko začudenje ugotavljam, da mi silno ugaja jutranje vstajanje. Drugače se pripraviš na dan. Še posebej na power play v službi.

Prav smešna reč kako se ljudje hranijo s tem, kdo ima več moči. Ob tem je žalostno, ko ugotoviš, da dejstvo kdo ima prav ne igra popolnoma nobene vloge. Prav tako ne igra nobene vloge ali je končni rezultat legalen in pravičen. Važno je le "kdo ima večjega". Vulgarno, a zelo resnično.

Ob tem se spomnim na slogan mlade motivatorke. Njen slogan je "Holding space". Zakomplicirana teorija, ampak gre nekako takole: Ljudi je potrebno sprejemat na neobsojujoč način, brez potrebe pomagati in reševati njihove probleme. Ljudje največkrat potrebujejo le nekoga ob sebi, prosto ramo, naprej zmorejo sami. 

Kako drugačen pristop do shajanja z okolico! Osvežujoče! Saj se spomnite, ko vam znova in znova svetujejo, da se "utrdiš" in pridobiš "trdo kožo"? Nikoli mi ni bil blizu ta način. Nekako sem imela vedno občutek, da je z vsakim "utrjevanjem" umrl del mene. Nesposobnost videnja drugih, kot celotnih oseb in ne le kot sitnih strank, nadvladujočih šefov, egoističnih kolegov, obsojajočih družinskih članov, ampak da jih vidimo kot osebnosti. Dejansko je tako težje kriviti vse druge za naše težave, saj moramo celostno pogledati tudi nase in lastna dejanja. Nujno je, da prevzamemo odgovornost tudi za stvari, ki nam ne dišijo. Družba je danes precej naravnana k prelaganju krivde oz. običajno je krivo nekaj in ne nekdo. Recesija, politika, ekonomija, cerkev ipd. Nikoli pa ni kriv skorumpiran in zadrogiran politik, pogolten ekonomist in osebe, ki so podobne ostalim klišejem. Nihče ne prevzame odgovornosti za stanje duha in financ v katerem smo se znašli. In vse te težnje k stanju pred "težkimi časi". Ali ni ravno to narobe? Zakaj bi želeli nekam, kjer smo že bili? Mar nas ni ravno takšno stanje pripeljalo v stanje obupanega duha in splošnega nezaupanja? Kaj ni potrebno poiskati novo pot in novo upanje?

Ampak Tricijina teorija se mi zdi zanimiva in sploh ne švohotna, toda že v začetku se mi postavljata dva pomisleka. Prvi je ali ni res, da si sposoben prosto sprejemati druge, moraš najprej sprejeti sebe, z vsem "sranjem" vret. Brez izgovorov, racionalizacij in krivde. Drugi pomislek je, kako sprejeti druge, tudi ko se ti dogaja krivica? In kako lahko konec koncev ob tem sprejemanju ohraniš svoj jaz. Kako se na nek način obvarovati? Kako prepustiti, da gredo "skozi" in ne pustiti, da njihovi problemi obvisijo na tebi? Vsekakor vredna razmisleka in mogoče celo posvojitve...