Prijateljstva in dobri ljudje

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko se dogajajo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih sprejmeš z odprtimi rokami. Imela sem privilegij preživeti večji del popoldneva s spektakularno osebo, ki ne trpi neumnosti. Zahteva in daje iskrenost in dopušča ti biti ti. Ob njej se vedno spomnim kako neverjetno se ljudje lahko spreminjamo; kakšna so naša poslanstva in, da nima vedno prav le eden.

Vem nekaterim to ne pomeni dosti, meni pa. Vedno znova me presenečajo ljudje, ki so tako spektakularni. Vsi tisti, ki dajejo sebe v svoje življenje in ne spadajo v skupino ljudi, ki stojijo na obrobju svojega življenja in tarnajo. Ljudje, ki pograbijo bika za roge in SO!

Tako, kot včeraj, me mogoče še nikoli ni presenetilo zavedanje, kako zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da imamo lahko lasten prav. Lahko imamo lastno mnenje in ideale; ni pa rečeno, da so pravi tudi za druge. Prav tako včasih za "pravilno ravnanje" ni rečeno, da prinese rezultate, ki jih želimo ali so pravični.

Vse skupaj se tako vrti okrog sprejemanja in razumevanja. Če se z nekom ne strinjamo še ne pomeni, da ga ne razumemo, nimamo radi etc. Vedno znova se je potrebno zavedati, da "ljubezen in razumevanje" nista povezani s tuljenjem v isti rog ali hojo v isti čredi. Tvoji tvoji ti bodo povedali kdaj si kreten in nisi sposoben videti dlje od svojega nosu. Tvoji so tisti na katere lahko računaš in so tvoj "podporni sistem". S tem spet ne mislim konstantnega kimanja in "oboževanja" ampak samostojne in razmišljujoče posameznike, ki te sprejemajo, a hkrati imajo svoja mnenja, svoj stil življenja in svoje sanje. To so ljudje, ki jih lahko objameš, z njimi jokaš, smeješ in skupaj komentiraš tako politično dogajanje, kot odlomke verskih  tekstov. To so ljudje, katere spoštuješ, jih sprejemaš in ob katerih si lahko najboljši. Odnosi, ki štejejo niso le z našimi partnerji, ampak so tudi in včasih predvsem tudi z našimi najbližjimi. Ni rečeno, da je to naša družina. Velikokrat so ljudje, ki te najbolje poznajo prav prijatelji. Tisti, katerim zaupaš z življenji svojih nerojenih otrok in veš, da so tu zate in ti za njih. Odnosi gredo vedno v obe strani. 

Nikoli mi ni bilo jasno o čem govorijo ljudje, ki tarnajo, da na svetu ni več dobrih ljudi. Dobrih ljudi je toliko kolikor si jih sposoben sprejeti. Tukaj je na mestu vprašanje: Smo svojim prijateljem pravi prijatelji ali jim pritrjujejo in kimamo bolj iz navade, kot dejanske pozornosti/strinjanja? 

Čudeži vsakdana.

Danes bom malo bolj izpraševalna. Smiselno se mi zdi, da včasih pogledamo na stvari drugače in ne samo, da zamahnemo z roko.
Pred časom sem prebrala ta citat: "Čudeži se vseskozi dogajajo, če se ne, je nekaj narobe."
Preden zamahnete z roko bi postavila par vprašanj.
Znaš našteti svoje blagoslove?
Znaš odpuščati?
Vidiš?
Slišiš?
Si dovoliš videti več?
SI dovoliš slišati več?
Kolikokrat ti ego in družba narekujeta kaj vidiš in kaj slišiš?
Kolikokrat dopustiš, da v tebi spregovori večna resnica?
Lahko še vedno samo zamahneš z roko?

"Čudeži se vseskozi dogajajo, če se ne, je nekaj narobe."

Dovoli, da čudeži postanejo del tvojega vsakdana!

Nekaj drugačnega ali techno geeki na pohodu! :)

Danes pa nekaj drugačnega. Pred časom me je moj dragi postavil pred komp in me ekstra močno spodbujal (khm), da se prijavim na natečaj za preizkuševalca novega telefona Nokia Lumia 800. Seveda sem ustregla njemu in tudi svoji radovednosti. No prejšnji teden je prišlo obvestilo, da sem bila izbrana za preizkuševalca. Noja izbrani smo bili 4. :)

Tako bom v naslednjem mesecu objavljala več opažanj in podobnega o tej novi igrački! Ja, ja moja techno geek stran prihaja na plano :) In v čast preizkušanju odpiram nov "podblog". Najdete ga na povezavi http://layllaatechnogeekedition.blogspot.com/

Če ima kdo kakšne ideje kaj je potrebno NAJPREJ preizkusiti pa kar na plano! :)

p.s. Preizkuševalski tim sestavljamo jaz @BarbaraPles še @freeeky, @krashek in @tyschew.

p.p.s. Uporablja se hashtag #NokiaLumiaSI.

Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Vikend spoznanja...

V zadnjih dneh sem se precej posvečala odnosu, ki me je močno zaznamoval. Iskreno in brez sramu povem, da ta odnos v meni vzbudi vse najslabše v meni, zato sme že pred časom sklenila, da se ga ne grem več; vsaj ne na takšen način. Od takrat je bolje. Ne odnos ampak moj odnos do te osebe. Po zadnjem poku pa sem bila popolnoma pretresena in prizadeta ipd. No sobota je prinesla popolnoma nov pogled. Za to je zaslužna daljša vožnja in moj dragi. 

Neverjetno kako pogled nekoga, ki ga ceniš in spoštuješ vplivajo na naš tok razglabljanja. No v mojem primeru sem prišla do Spoznanja. Ni dovolj, da sprejmem osebo takšno, kot je in jo ne poskušam spremeniti. Ni dovolj, da si ne ustvarjam nerealnih predstav ali da se ne spuščam več v konflikte. Nič od tega ne bo dovolj, dokler ne bom sprejela odnosa takšnega kot je. Da s neham domišljati, da je več ali manj kot je. Je kakršen je.

Tako sem prišla iz popolne izpostavljenosti do popolne ignorance in pristala nekje na realnosti. Kako se bo izteklo pojma nimam, a se zavedam, da nosim svoj delež odgovornosti in ne pričakujem razumevanja ali spoštovanja. Vem, da se želim učvrstiti, kot oseba in počakati na čas. Na čas, ko bom reagirala s potrpljenjem, spoštovanjem in razumevanjem. Šele takrat bom mirna.

Do takrat pa sem potrpežljiva sama s sabo! :)

Po toči zvoniti...

Vedno znova mi v glavi odmeva zahteva do same sebe o tem, da sem iskrena, da sprejemam in da dopustim drugim, da so oni sami. Vedno znova pa se to konča pri eni osebi. Ta me vedno spravi na obrate. čeprav je bil narejen precejšen napredek v moji glavi me vseeno na vsake toliko popolnoma znervira in takrat še posebej boli. Izrečene so boleče besede. Sama poskusim biti z njimi previdna, ker nočem po nepotrebnem prizadeti; ob tem pa mi je jasno, da se druga oseba še posebej trudi prizadeti, brez obzira na včeraj, danes ali pa jutri. Mogoče me to še posebej prizadene; ta brezobzirnost in "želja po krvi". 

Ko se vihra poleže, ko boli le še duša in se solze posušijo pa sledi vprašanje: "Kako naprej?" Pri tem sem smešno izgubljena. Vzgoja in srce mi govorita, da se moram izpostaviti, da moram prenašati te izbruhe in skloniti glavo; pustiti, da se gnev vedno znova odteče in nastaviti drugo lice. Glava pa mi govori drugače. Popoln rez od te osebe. Vem, da je rešitev nekje vmes, prav tako pa mi je jasno tudi, da sama ne bom rešila odnosa in, da moram v prvi fazi zaščititi sebe. 

Potem pa danes preberem misel Dalai Lame: "Potrpljenje nas varuje pred blaznostjo. Omogoča nam, da  ostanemo trdni, ko situacija ni lahka in nam je hudo. To nam daje določeno mero notranjega miru, ki nam omogoča samokontrolo; ta pa nam omogoča, da se na dane razmere odzovemo na primeren način in s sočutjem, ne pa da nas vodijo negativna čustva." Vse kar mi odmeva v glavi je: "Zakaj nisem tega ozavestila pred tednom dni?" Noja po toči zvoniti je prepozno, zato pamet v roke in naprej na delo. Najprej saniram škodo potem se postavim na noge in ne dopustim, da me ves gnev zafrustriranih ljudi spravi na kolena. Temu se naredi konec. 

Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naše odzive na dane razmere. Izpolnjujem lasten nasvet in vem, da se bodo tako spremenile tudi dane razmere. S potrpežljivostjo, sočutjem in osebno integriteto. 

Živiš življenje vsak dan? Res?

Kako zelo pomemben je čas stran od "vsega". Vem sliši se smešno, a je res. Vzela sem si tedenski dopust od računalnika in počutim se boljše. In splošni dopust SPLOH ni imel nobene veze ;))

Pred dnevi me je dragi popolnoma presenetil z vprašanjem kaj bi pravzaprav sploh rada počela, ko bom "velika".  Samo po sebi bi človek rekel, da je smešno vprašanje a v tem primeru ni. Pognalo me je na pot izpraševanja in iskrenih odgovorov. Šele ob takšnem izpraševanju dejansko ugotoviš kako zelo pomembna je iskrenost do samega sebe. Ugotoviš, da si s tem, ko si "sprejel odrasle odločitve" privolil v umiranje na obroke. Ne ne govorim melodramatična. Govorim o vsakem dnevu, ki ga izgubiš, ker dopustiš, da ti ga vzamejo. Kdo so "oni"? Oni so vse "standardne" norme, zahteve nevidnega in vidnega, ki te cefra in ti jemlje zagon in pogum. "mnenje množice" in  podobne blesarije na katere se oziramo, ko nam ustreza.

Definiranj kaj boš, ko boš veliki, je mnogokrat hladen tuš, ko spoznamo, da smo dopustili si vzeti sanje. Ko se vedno znova zadovoljujemo le z drobtinicami. Odkriti in živeti svoje poslanstvo ni enostavno. A vsak izmed nas ima svojevrsten nabor talentov in znanja. Vsega se da uporabiti za dobro, za spremembe na boljše; za rešitev človeštva. Vsakdo, ki tega ne poskusi izgubi. Izgubi vsak posameznik in izgubimo vsi skupaj.  

Življenje ni le zato, da se "žrtvujemo in trpimo". Življenje nam je bilo poklonjeno zato, da ŽIVIMO! Pa živimo? Vsak dan? Res?