Življenje pač...

Vedno znova. Vedno znova se pojavi dan, ko zaključim polet nad oblaki. In včeraj je bil takšen dan. Nič posebnega ni bilo, le občutek v kosteh, ki se je širil čez ves bit. Danes pa po nemirni noči kristalizacija misli, spoznanja. Res ni važno kje sem. Ni važno kako iskreno imam rada. Ni važno kako močno se trudim za boljši jutri, ma kaj jutri, DANES. Pa vseeno vem, saj sem vedno vedela. Ne umik, ne sprejemanje in ne krščansko nastavljanje drugega lica in niti moto "Gospod odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo"... Včasih noben od izgovorov ne oprosti in vse kar ostane je le grenak okus razočaranja. Predvsem nad sabo in lastnim krhkih ravnovesjem. Svoje življenje pač opravičujem s tem, da sem tam za tiste, ki me potrebujejo, pa kakorkoliže. A vseeno vem, da to ni dovolj. Življenje se pač zgodi. To vem tako jaz kot oni. Sprejmem in to vedo... sprejmem prezir, zanemarjanje in posmeh. Sprejmem jih tako kot klofute. Takšno je pač življenje, kaj ne? Sem pa hvaležna, da ga imamo vsaj privilegij živeti.

Vem, vem. Bojda je potrebno le prositi za pomoč... a saj se vseeno življenje pač zgodi, kaj ne? Odlični smo v besedah, obljubah, ampak saj veš življenje... Tako silno blagodejno bi bilo ako bi kdo kdaj opazil. Če pa sem iskrena... zakaj bi opazili, da tudi jaz potrebujem kdaj stisk roke in spodbuden nasmešek? Saj sem vedno tam, da držim ramo, razumem in bodrim. Pa koncu koncev... Da opazijo moraš biti tako ali tako vreden... Tu pa se začne že druga štorija in svetlikanje spoznanja...

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 

Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 

O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 

Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

Opravljanje

Vsak teden z veseljem pričakujem Miselno klofuto, ki jo zada Elena Brower.  Včerajšnja klofuta je bila o opravljanju. Res je zanimivo kako hitro iz pogovora o nekom preidemo na opravljanje. Že sama sem večkrat opazila, predvsem v službi, da pogovor silno hitro zanese v opravljive vode. Včasih nam sicer ustreza in se izkašljamo, a mnogokrat je popolnoma nepotrebno in škodoželjno. Všečno mi je razmišljanje, da opravljanje izhaja iz naših negotovosti. Opravljamo tistega, ki se nam zdi konkurenca ali pa nas na nek način ogroža. Zanimiv koncept in mislim, da mnogokrat kar pravilen.

Verjetno pa je razlogov več. Sama sem slepa za opazovanje in povezovanje. Ne "porajtam" Tako so mi fascinantne kakšne večje družinske, župnijske, krajevne prireditve, ko vidim ljudi po dolgem času in padam dol, ko ugotovim, da je soseda rodila (pojma nisem imela, da je noseča), da je sestrična noseča (nisem opazila), kdo je s kom in kdo koga lepo gleda... to je zame popolna misterija. Resnično potrebujem nekoga, da mi to pove oz. izpostavi. Samo tega ne dojemam kot opravljanje. Je informiranje. 

Opravljanje pa je, ko se, po mojem, lažemo. Ko govorimo kdo kaj misli, pa nam tega ni niti povedal. Ali pa kaj je naredil, pa niti ne vemo, če je to res storil ipd. Razumete kje je zame razlika, kaj ne? V vsakem primeru se mi zdi bistveno, da ne izgubljamo energije tam kjer to ni  potrebno. isto je z nenehnim branjem rumenih tiskov. Vedno ko pokukam vanje, ko čakam, da zavre voda imam občutek, kot da bi sodelovala v opravljanju. Med mano in papirjem a vseeno. 

Vedno mi je zanimivo poslušati opravljanja, kdaj tudi sodelovati v njih, ampak predvsem iz opazovalnega vidika. kako se ljudje postavijo, presedejo, nagnejo naprej. Ste že kdaj opazovali koga, ki opravlja? Ste se opazili kakšne so vaše geste, ko opravljate? Verjetno tudi to veliko pove, o načinu in osebi, ki opravlja. Vsekakor pa se je treba zavedati, da vsakič, ko škodoželjno opravljamo izgubljamo energijo in čas za stvari, ki so pomembne in bi dejansko lahko spremenile naše življenje in mogoče naredile svet lepši prostor za nas in naše drage.

Se kdaj vprašamo koliko ur, dni in tednov izgubimo zaradi neumnosti? Ne govorim sedaj o neki hiper produkciji in ekstra učinkovitosti, le koliko časa izgubimo po nepotrebnem. Naslednjič, ko se boš ulovil, da si namenjen škodoželjno opravljati se spomni na to in globoko vdihni. Potem boš že vedel kaj storiti.