Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Vesela sem, da sem iz vasi...

Tale zapis začenjam danes že tretjič. Vedno se nekje zalomi. Noja upam, da gre v tretje rado. ;)

Tam nekje poleti sem pisala o tem, kaj pomeni biti seksi... no vsaj idejo sem imela, da bo ta blog Biti seksi drugi del. Potem pa sem ugotovila, da v bistvu nima prave povezave. Da razložim.

Pred dnevi sem se na poti iz službe zavila še na napajališče mojega jeklenega žrebca. Na tem napajališču se občasno ustavljam. Tam uraduje sila simpatičen dečko s katerim se vedno malo pošaliva. Nič ekstremnega, malo smeha in živjo živjo. No pred dnevi me je popolnoma presenetil, ko je v vsej blazni gužvi na napajališču (tam sem ugotovila, da se drug dan podraži bencin) točno vedel kateri žrebec je moj. Vem, da ima kamere in vse, a vseeno nas je bilo kar precej, tako da... Sila pozorno. Ob mojem čudenju nad tem fenomenom mi moj razloži, da sem itak z vasi in da tukaj se vsi poznajo (pa napajališče niti ni v mojem kraju).

Za mojo boljšo polovico je bil namreč popoln šok, ko se je iz mesta preselil na vas, vedeli so namreč "kam paše"... se pravi k meni. :) Za lažje razumevanje vseeno moram omeniti, da sama ne opazim niti, da soseda, ki je približno mojih let, hodi okoli noseča, ne porajtam kdo je del katere drame in kdo hodi k maši in kdo ne. Običajno ne vem niti, da je veselica in običajno vaške trače, če jih po kakem čudežu že izvem, skoraj v istem hipu pozabim. Vseeno pa povem v svoj zagovor, da se na vasi odlično počutim. Ljudje mene običajno poznajo, čeprav jaz pojma nimam kdo so oni, in pa vedno lahko kakšno rečeš, ko stojiš v kakšni vrsti etc.

Občina ni ekstra velika, tako da vse bolj ali manj funkcionira na nivoju vasi in mislim, da je to ključno. Še vedno znajo razložiti kdo je "čigav" in kdo se je hodil h komu ženit, seveda še pred vojno. Gasilci so, gostilne so, folklora, gledališče, cerkev, vrtec, šola funkcionira. Polna kapa vsega. Načeloma relativno strpna druščina v kateri si včasih lahko privoščiš kakšno bolj žolčno debato, ker me naveze in nevemkakšne povezave ne bremenijo.

Občutek, da si doma z okolja kjer vedo, da obstajaš je dober občutek. Ne govorim o tem, da te vsi Poznajo poznajo in ne govorim o sprejemanju, a govorim o tem, da še vedno srečuješ ljudi s katerimi si hodil v vrtec, da se kdaj zadebatiraš z učiteljico iz osnovne šole, da ljudje poznajo tvoje starše, žlahto in so žurali ali s tvojimi starši, tabo ali sestro... ipd. Marsikdaj so kočljive življenske situacije speljane z veliko več občutka in posluha. Večkrat se reši tisto, kar je potrebno in kasneje bori bitko z birokracijo, saj bi drugače izgubili še tisto, kar se je rešilo. Velja medsebojna skrb in solidarnost.

Seveda ni vse samo rožice in pesem, a je v primerjavi z relativno brezosebnostjo mesta, pravi balzam in vem, da sem zelo priviligirana. :)

Huliganstvo in primitivizem...

Včeraj se je zgodil incident. Znimivo kako smešno plehka se sliši ta beseda... Noja kakorkoliže. Nisem bojazliv tip človeka in ne pustim se ustrahovati. Ne na cesti in ne drugače. To ne pomeni, da izziva, toda nisem "pushover". Pač takšna sem. In včeraj je bil to povod za manjšo avtomobilsko neprijetnost. Nekdo me je iz gneva. ker nisem dovolila vrivanja (ker sem pač čakala že cca 10 min v vrsti) neki stari kripi s sosednjega pasu, ki se je hitreje premikal in je bil za v drugo smer. No in oseba za volanom je svoje nestrinjanje pokazala tako, da mi je zanalašč odrsala avto. Šesti čut mi je rekel, da se naj ne ukvarjam s tem, a sem vseeno stopila ven pogledat (stali smo na rdečem semaforju v stoječi koloni) kaj se je zgodilo. Ko sem z mimiko povprašala voznika, ki je storil zgornje dejanje me je napadel s hupanjem in zmerjanjem in seveda s sredincem.

Smešno, če pogledaš. Toda oseba je bila tako zelo vstrajna v zmerjanju, da je vzbudila mojo poznornost. In ko je opazil, da ne bom pričela jokat in se opravičevat me je začel zmerjati na precj nisem nivoju. Pač glede na to kako izgledam. Kar je še posebej smešno, saj so to bitke, ki jih bojujem še iz vrtca. Vedno se najde nekdo, ki ti absolutno mora razložiti kako zelo debel si. Nikoli mi v takih momentih ni jasno, ali res mislijo, da se ne vidim oz. ali mislijo da sem tako zelo blazna, da ne opazim konfekcijske številke oblek, ki jih nosim? Nikoli mi ni bilo jasno.

Noja najbolj meje presenetilo, kako sem si zapomnila ta dogodek... noja pustimo ob strani, da me je človek prehiteval na prehodu za pešce, med tem ko so pešci prečkali prehod... noja z vsem tem ob strani. Presenetilo me je kako zelo me je presenetil napad.

Mogoče zato, ker nanj nisem bila pripravljena ali pa, ker se že precej dolgo nihče ni spravil name na tak način. Mogoče zato, ker sem sprejela sebe takšno kot sem in nisem več vajena, da mi ljudje razlagajo z vso paleto vulgarnosti, kdo sem? Noja vse je možno, a vseeno mi ni popolnoma jasno zakaj mi je incident ostal tako v spominu. In nekako mi je jasno kako se tolerantnost kaj hitro spremeni v prah. Oseba, ki je to storila je bila namreč temnopolta in me je zmerjala v angleščini.. ja multikulturni dogodek. :)

Ampak, kar bi želela izpostaviti je, da kako zelo je postalo običajno, da ljudje napadajo druge, pa če so do tega upravičeni ali pa ne. Da je najlažje pljuvat in zmerjat in ne priznavat stvari, ki smo jih storili narobej. In še posebej mi ni jasno zakaj je vedno potrebno poniževanje, da se izkazuje večvrednost. Ali ni večvrednost lastnost, ki se pokaže sama od sebe?