Birokracija in razprodaja duše

Besnim. Vem dihat je treba in podobne neumnosti... ampak ne morem. Spogledujem se z eno alkoholno/čokoladno zadevo v avtomatu s cukri... 

Nedojemljivo mi je, da ljudje ne gledajo oz. so tako zelo neverjetni, da zaradi svojega ega trmarijo, ker se iz elektronskega obrazca izbriše navodilo/primer, da pride obrazec na 1. stran namesto na 2. Pač prihraniš list. Pazi odgovor tega človeka: " Kaj pa tebe briga a je en list več al pa manj, sej ni tvoj!" Aaaaaaa!!?? SKoraj sem padla s stola. Če bi pri vsakem obrazcu printali 1 list namesto 2 koliko papirja bi prihranili? 50%!!!! Bemti!

In a gospodarno ravnanje komu še kaj pomeni? Kaj pa elektronski podpis? Zakaj imamo vse možne e-obrazce, ki pa jih moramo na koncu STISKAT!!!??? In oni mali list potujeeeeeeee ceelo večnost, do osebe, ki ne dopušča možnosti, da ni potrebe po natisnjenem primeru, SAJ SO VSTAVLJENI DEJANSKI PODATKI!!!!!

Kaj me najbolj zmoti? Ne to, da ponorim ob totalno debilskih zadevah. Zmoti me, ker zaradi teh egotripov moje delo trpi. Vse traja 10x več časa. In nihče ne prevzema odgovornosti, le podaja se stvari. Zakaj?

Tukaj pa me prešine spoznanje: To je le preslikava stanja v druži/realnem življenju. Prelaga se odgovornost, polni se egotripaše; ljudje se ne postavijo več zase, ne dvignejo glave in ne naredijo tistega, kar je prav. Le še hodijo sem in tja. So zagreti jogisti in muslimani, kristjani in verujoči v višje dobro le v zasebnem času. Svoje filozofije in etike pa ne prinašajo s sabo v službo. V službi se jim ne zdi smiselno spoštovati istega kodeksa. V službi je odprt lov na vse... na trače, opravljanje, egotripanje, lenobo...

Tega me je strah! Ako si sposoben te dvoličnosti, česa vse si še sposoben? Kako si lahko zvest samemu sebi ako delaš točno to? V službo hodiš zato, ker hrana stane? Verjamem v resničnost te trditve, a to ne pomeni, da bom zato prodala dušo. Niti ne pristanem na "dogovor" da se moje življenje začne, ko pridem s službe. Jaz sem jaz! V službi in doma! Na cesti, v cerkvi in na žuru. Ne dovolim, da se razvrednoti moje delo in moje vrednote! Vem, da niso popularne ali konvencionalne, a so MOJE! 

Kdaj si ti nazadnje dvignil glavo? Kdaj si nazadnje slišal svoj glas?

Dostopanje do podatkov in dobra stara kmečka pamet

V zadnjem času sem se udeležila parih debat v zvezi z dostopanjem do digitalnih podatkov. Pustimo ob strani točno za kaj se je šlo in s čim se strinjam ipd. Vseeno pa imam večino časa občutek, da sem popolnoma izven sistema, saj mi ni jasno kako lahko ljudje razmišljajo tako zelo nelogično in si zakomplicirajo svoja in druga življenja. Ampak jaz sem iz kmetov in tako ali tako ne razumem. Me je pa vseeno včeraj presenetil pogovor po tej "konferenci". Zgodil se je z gospodom, ki res veliko ve in je preživel že marsikaj. Razumen mož, ki so mu stvari precej jasne. Najbolj me ni presenetilo to, da si je vzel čas za debato z mano, ampak to kako neverjetno podobno sva razmišljala. Jaz intuitivno on pa z leti in leti delovanja na tem področju. Odličen občutek je, ko ugotoviš, da mogoče nisi popolnoma čez les. :)

Priznam, da me je precej presentil gospod, ki deluje v "digitalnih vodah" in je silno populistično/cinično/provokativno nastrojen. Razumem, da je čas in prostor za vse, a sem potrebovala nekaj minut, da sem izklopila njegove userje, ki jih je izgovarjal bolj kot luserje ipd. Neumnosti, ki odvračajo pozornost od dejanske teme. Razumem pa, da določeni ljudje delujejo tako, škoda mi je le, ker mnogokrat ne morejo prestopiti ega in postati produktivnejši in ponuditi svojega znanja/pomoči. Tako veliko bi lahko storili z manjšimi spremembami. Ljudje, ki uživajo v soju žarometov običajno na žalost niso operativci in zameštrajo še tisto malo, kar bi dejansko morali narediti, tako si s takimi ne moreš kaj prida pomagati. Pomembno pa je sodelovanje in poslušanje. Včeraj sem poslušala te in one in slišala veliko neposlušanja, veliko zamer in nestrpnosti. Ko se je oglasila gospa, ki je želela umiriti situacijo in je ponudila roko, pa se jo je bolj ali manj preslišalo.

Vedno znova me presenetijo razvodeneli zaključki in občesplošen občutek nezadoščenja, ko se takšne in podobne zadeve končajo. Škoda, pa toliko potenciala se je kazalo...

Tekanje s tropom...

Pred dnevi sem napisala nekaj o obnasanju... No zadnjih nekaj dni sem bila v tujini z druščino iz službe. Pustimo ob strani, da sem z vasi in da mi kompliciranje, kot športna panoga sploh ni blizu in ga že v osnovi sami ne razumem.

No druščina mi je med drugim, po večurnem lazenju po mrzlem in deževnem mestu očitala, da nisem timski igralec. Razlog? Ker sem se odločila, da odidem v hotel, saj sem bila do kosti prmeočena in se mi enostavno ni več dalo poslušati konstantnega jambranja, ker pada dez, ker je nevkdo lačen, ker je v najbolj nabitem času zmanjkalo prostora v točno tisti oštariji ipd. Dejansko nisem timski igralec, če to pomeni, da moram konstantno poslušati in prenašat pritoževanja cepetavčkov.

A bistvena ugotovitev ni, da mi gredo njihovo tečnarjenje na živce, ampak da si nisem všeč, ko sem dalj časa v takšni družbi. Postanem zajedljiva in cinična. Takšna si nisem všeč in iz mene udari tisti del mene, katerega želim v največji meri omejiti, zato se umaknem, če se le morem. Ob tem pa ne razumem zakaj se določeni čutijo poklicane, da mi odpametujejo ZAKAJ je moja dolžnost, da prenašam najedanja... Ni fer ne do mene in ne do njih. 

Zakaj se moramo tako zelo predalčkati? Zakaj se ljudje čutimo ogrožene v kolikor kdo ni pripravljen tekat s kardelom in zakaj nas je strah drugačnosti? Ni mišljeno filozofsko ampak popolnoma praktično in vsakdanje... Nikakor ne obsojam nikogar, prav tako pa marsičesa ne razumem. Predvsem ne razumem zakaj je potrebno, da se vedno ljudje držijo v skupinah. Zakaj je individualna pot tako zelo strašljiva in nesprejeta?

Kava, ki razkriva veliko več kot le puhlice...

Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost. 

Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.

Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo?  Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?

Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...

Živiš življenje, kot socialno prilagojena verzija sebe?

Danes sem imela že cel dan namen napisat blog. V načrtu sem imela nadaljevati katerega od napol napisanih, ki se mi kopičijo v košku z osnutki, ampak nekaj mi nikakor ni dalo miru. Včerajšnji pogovor med sodelavkama, kateremu sem se na koncu naivno pridružila še sama. Pogovarjali sta se namreč o tem kako se nima smisla izpostavljati oz. Nima smisla povedati svojega mnenja. Razume se, da je bil pogovor o strokovnem delu katerega pač vsaka izmed nas opravlja. Ko je bilo to rečeno me je dobesedno streslo... Vem, tisti, ki me poznate vam je jasno zakaj, a za vse ostale. Zelo jasna sem glede svojih mnenj oz. Glede tistega, kar se mi zdi važno in to tudi povem. Nisem velikokrat tiho. To verjetno tudi zato, ker se mi zdi, da vsakič, ko ne poveš, da se ne strinjaš oz., ko pustiš da te povozijo in za to ne storiš nič (seveda govorimo o primerih, ko lahko storiš nekaj ne kar tako občesplošno), da vedno ko ne storiš nič, del sebe zatajiš. OK tu je bilo govora o službenih zadevah, a vseeno. Pomisliš kdaj kolikokrat na dan se zatajiš? Ob tem mi pride na misel, kako je Jezus rekel Petru: »Še preden bo petelin  trikrat zapel me boš trikrat zatajil.« In ga je. A, ko pomislim ali ne delamo tega vsak dan? Ne mislim tukaj zgolj vere, ampak ali ne zatajimo sami sebe praktično vsak dan? In ko si delamo to ali ni res, da s tem vsak dan malo umremo?

In ja priznam mene je divje strah, da bi me enkrat prešinilo »Kdo sploh sem jaz?« ali pa, da se nekega jutra zbudim in ne prepoznam moža ob sebi. Nikoli nočem prit do tega! Nikoli nočem prit do te vrste »spoznanja«.

Sem pa vseeno precej razmišljala, mogoče tudi zaradi poroke, kaj vse se spremeni v dveh letih. Ko pomisliš dve leti res nista neko dolgo obdobje, a vseeno, ko pogledam sebe, lahko rečem, da sem se spremenila. Nimam nič proti, nekateri pač nimajo tega občutka in se danes ukvarjajo z istimi stvarmi, kot pred dvema letoma. Tudi sama se, v določeni meri, ampak drugačna jaz, kot pred dvema letoma. Z istimi stvarmi se ukvarjam z nekim drugim čutom, saj te dejansko spreminja in dopolnjuje vsak dan. Če pomisliš, da nek dan ni nate popolnoma nič vplival, v čem je bil potem sploh smisel tistega dne? In ta misel te kaj hitro popelje, do vprašanja, če je bil dan »brez vrednosti« ali sem brez vrednosti tudi sam. Ampak odgovor na to vprašanje je jasen. Zelo pomemben del življenja si!

O sprejemanju samega sebe in sprejemanju v družini mi je v zadnjem času dala precej misliti udeleženka oratorija. Opazila sem jo (poleg tega, da je bila v moji skupini) ravno zato, ker je bila odmaknjena in zadržana, mirna. In s to svojo mirnostjo je zelo vplivala na svojo okolico, a se tega mogoče niti ni zavedala, a mene je očarala. Mogoče zato, ker me navdušujejo lastnosti, ki meni manjkajo in sicer trdnost in mirnost. Velikokrat se še vedno spomnim nanjo.

Pa da se vrnem nazaj na pogovor med sodelavkama. V svoji vnemi, ali kakorkoliže sem povedala, da se ne strinjam z njima in da menim, da je pomembno, da povemo jasno in glasno, ko mislimo, da nekaj ni prav oz. se dela narobe. In komentar je bil: »Joj kako si ti še mlada!« In to me je popolnoma šokiralo.

Če pomeni »biti odrasel« to, da hodiš s sklonjeno glavo in trpiš v sebi.. noja priznam, da nočem postat take sorte »odrasel«. Nočem tarnati sodelavkam, da »mož nima posluha za moja čustva«, a mu jih hkrati niti ne poskušam povedati. In nočem se venomer spraševati »kaj si misli?« ali pa si dejansko misliti, da nič ne misli in da mu je vseeno. Nočem ne takega zakona niti takega življenja!

Pogovor med sodelavkam me je pustil pretreseno. Ali ni popolnoma zgrešeno, da živiš življenje le v svoji glavi? Zakaj bi živel življenje le kot senca sebe? Ali ni bistvo, da živiš svoje življenje kot ti in nikakor ne kot neka socialno prilagojena različica sebe!

Razodetje dneva, ki to mogoče ni?

Vedno znova me preseneti kako malo je potrebno, da se počutimo potrebne. Tako verjetno ni presenečenje, da se mi zdi ena od bolj skelečih izjav, da nisi bil pogrešan. To ogromno pove o tem koliko prispevaš... če nisi pogrešan potem že ne brcaš v pravo smer, kaj ne?

Danes mogoče ni dan za velika razodetja, je šlo kar nekaj stvari narobe, ampak, v upanju, da bo nadaljevanje dne bolj uspešno. Pa tudi, če ne ne, ne bo nič novega in se s tem spoprimem, ko pridem do tega.

Danes se je zgodilo nekaj posebnega. Noja zgodilo se je že večkrat, ampak mogoče me je danes dovolj prešinilo, in tako pišem o tem. Imam sila zanimivo sodelavko, ki je precej spremenila moj pogled na bivanje v službi. Ne, na moje strokovno delo, ampak na vse socialne interakcije, ki se dogajajo okoli mene in katerim sem se v večji meri, iz različnih razlogov, izogibala. Dejansko me nasmeji in mi polepša dan. In za to sem ji zelo hvaležna.
In spet sem pri hvaležnosti in naštevanju blagoslovov. Blagoslovi, ki nas vsak dan dosežejo, pa nanje kar malo pozabimo. Ni prav, saj se potem čutimo, kot da nam "pripadajo", ker nam ne. Mnogo stvari nam je podarjenih, a se tega niti ne zavedamo. Na nas je, da se zahvalimo in posredujemo blagoslov naprej.
In če prav pomislim... to, da lahko ti posreduješ naprej blagoslov, v tem je poanta. Tvoje poslanstvo je tudi, da delaš svet lepši prostor za vse okoli sebe in tudi zase. Naivno? Mogoče. Resnično in izvedljivo? Vsekakor!  Vsak dan šteje!

Netipično jezen zapis

Že na začetku povem, da tole ne bo smiseln, še manj pa pozitiven zapis. Sem zato preveč slabe volje in s, še vedno, preveč bolečo glavo. Za kaj gre?

Zdravstvene težave; neizdane naročilnice, ki se zgode, ko v sistemu nekdo malo brcne mimo in ki pripeljejo do tega, da bom morala sama plačati izobraževanja na katera me je poslal delodajalec; politično napumpane manijake, ki pijejo kri in se obnašajo popolnoma neprištevno; občesplošno slabo počutje v povezavi s parimi nočmi slabega spanja ter zavedanje propada določenih sanj. Upam, da bo takšno stanje trajalo samo danes, ker drugače je preveč črna napoved za naslednje dni. Nikoli nisem znala preveč dobro funkcionirati v malodušju. Ni moj element.

OK, dejstva? 

1. zaradi napak drugih močno oškodovan osebni proračun,

2. napoved natrpanega vikenda, ki ne bo omogočal počitka, in naslednjega tedna, ki je že zdaj videti prepoln,

3. sanje/pričakovanja/plani, ki se sesuvajo, kot hiška iz kart,

4. neproduktivnost, ki je posledica 1. in 3. in je depresivna.

Ampak če sem poštena do sebe in drugih me ne boli toliko 1., kot 3. Morala bi se, roko na srce, tega že morala navaditi. Vseeno naivno upam, da se bo izteklo meni v prid. Zakaj? Ker takšna sem, zato me trenutno stanje še toliko bolj žre in mi pije še tisto malo energije, ki jo imam. Upam, da je vse le posledica prehlada in 1. in ne dejstva, da se približuje rojstni dan, okoli katerega sem že tradicionalno malo depresivna. 

Kakorkoli že, ne počutim se nič bolje, kot pred zapisom. Grem stresat svojo raztresenost v katalog... I'll fit right in!

Izobraževanje, licence, tečaji in njihova nujnost

Kaj se učiš? Zakaj se učiš? Dve vprašanji, ki se mi v zadnjem času večkrat podita po glavi. Mogoče zato, ker sem v zadnjih dneh ogromno časa namenila kvazi formalnemu izobraževanju. Bolj ali manj smiselnemu, večina pa vsekakor za potrebe dela v službi. Kaj hitro se mi je porajajo vprašanja o smiselnosti večine teh izobraževan.

Ne mislim, da vse vem ali pa da niso potrebna. Še kako so potrebna, toda ne zaradi njih samih in zato, da se puli denar iz že tako praznih proračunov. Ampak večinokrat je ravno to motiv in končni rezultat. Da pa se to ne dogaja le v naši stroki je potrdil tudi pogovor s stricem, ki je že več kot 20 let aktivni trener in strokovnjak na svojem področju. In velik športni entuziast, tudi v domačem kraju, aktivno skrbi za fizkulturno udejstvovanje vaščanov.

Pred kratkim se je moral udeležiti t.i. izobraževanja na katerem se ni naučil nič, je pa stalo to domače društvo zajetno vsoto denarja. Zakaj? Zato, ker je tako zahtevano s predpisi. Tako mora imeti vsaj eden t.i. licenco ne glede na vse ostalo. Racionalno, kaj ne? Predvsem za tiste, ki organizirajo to t.i. izobraževanje ali pa od tistih, ki to predpisujejo. Mimogrede se pojavi sum o navezi oz. t.i. sistem "roka, roko umije".

In še eno popolnoma legitimno vprašanje. Kdo dopušča to finančno izčrpavanje društev in institucij? In zakaj? Ne rečem, da se dejansko nekaj novega naučimo ipd. ampak če so pa tečaji res sami sebi namen ni pošteno. In kdo kontolira to "nujnost" licenc? Kdo kontrolira kvaliteto izobraževanj in tečajev? Osebno pojma nimam, domnevam pa da še ena inšpekcijska služba, ki ne obstaja/je v nastajanju/je preobremenjena/ne deluje.

Že slišim, ko nekdo v ozadju kriči, da ne privoščim, da bi ljudje služili svoj denar ipd. Naj le služijo svoj denar! Toda ne z ustvarjanje navidezne potrebe in naj s svojimi lobiji tega ne uzakonjajo in tlačijo v predpise. In ko na koncu, ko vidiš kakšne cene zaračunavajo... se ti zvrti in vzame sapo. Ne samo, da se govori o zelo visokih honorarjih, ampak tudi o monopolu, izrabljanju in neučinkovitosti.

Groba? mogoče. Razočarana? Vsekakor!