Ko ni prave poti

Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.

Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ... 

In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...

Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve. 

Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov? 

Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.

Brezbrižnost ali samoevalvacija

Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.

Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?

Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.

Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena. 

Hvala S.!

Želje za prihodnje leto

Pred časom sem govorila s prijateljico (vem večina mojih razmišljanj se začne tako, a tako pač je). Pogovarjali sva se o tem kaj ljudje danes pravzaprav sploh hočejo. Po čem resnično hrepenijo. Kot vedno nočem sklepati in si domišljati, da vem. Zato povprašam. Potrebujem primere... in poslušam. opazujem. Ne morem soditi ali ocenjevati, ni pošteno Vsak lahko sodi le o svojem življenju in dejanjih. Večkrat spomnim na komentar prijateljice, ki je dejala, da imam dejansko kvalitetno življenje tudi, ko sem off-line in seveda se z njo z veseljem strinjam. 

Opazujem kako pomembni so postali "všečki" in število "ogledov" ipd. Vem, da ljudje hrepenijo po odobravanju, pa čeprav od neznancev v virtualnem svetu. A vedno znova dobim čuden občutek, ko se ljudje tako z veseljom pohvalijo z "všečki" v resničnem svetu. Kako pomembno je, da je bilo "povšečkano"; kot da v nasprotnem primeru naša večerja, žur, šala nebi bili vredni. Kako pomembne so skupinske slike v katerih je potrebno vse označiti in eden drugega "povšečkati"... Vedno znova imam občutek, kot da nebi zapustili WC-ja srednje šole. Je res potrebno, da vsi vedo, da smo s puncami prežurale večino vikenda? Je potrebno, da se pol Slovenije strinja z mojo izbiro čtiva? Nočem, da je pol mojih šal na Facebooku! Nočem, da slike preplesane noči pristanejo na Internetu! Zakaj ni to razumljeno samo od sebe?? Ob branju tega članka me je pretreslo kako globoko v naše odnose je porodrla potreba po prefektnem trenutku. Bog ne daj, da kaj ni super in da se je potrebno karkoli prilagoditi ali pa potrpeti! "Oh ne! Meni pa tega že nihče ne bo delal!" In gremo naprej... Iskanje novega perfektnega trenutka z rastočim strahom v trebuhu, da smo ga že zamudili.

A ko se ozrem okoli sebe hitro ugotovim, da me obdajajo ljudje, ki znajo živeti tudi brez virtualnih všečkov. Življenje je potrebno živeti! Okusiti, raziskati in živeti! Ni perfektno in ne, ne izgleda lepo.. pa saj je življenje. Ne življenje, kot ga vidijo drugi ampak življenje, ki ga živiš samo ti. Nobena slika krožnika ali selfie s super filtrom mi ne bo dal takšnega zagona, kot dobro izživet vsakdanjik. Življenje se ne dogaja le na dopustu in ob vikendih. Življenje je vsak dan.

Želim si, da bo novo leto prineslo zavedanje, kako zelo pomembno je živeti vsak dan in v njem najti mir, ljubezen, zadovoljstvo in vznemirjenje... Naj se igra z imenom 2015 začne! Srečno vsem, ki se podajate v boj...

Primerjaj

Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos). 

Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore. 

Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.

Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?

Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš? 

Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?

Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.

Z vsem biti

Zadnji čas nisem pretirano prisotna... Moja nemirnost je verjetno pogojena s fizično izčrpanostjo, neprespanimi nočmi in predolgimi urami v službi, vse seveda začinjeno z globokim nemirom, ki se kuha v meni že zadnjega pol leta. Potem pa se zgodi... Pogovor, ki te pretrese do tvoje biti. Enega taklšnih sem imela včeraj. M. je prihitela naokoli in si dejansko vzela čas, ki ga nima, in bila prisotna. Imeli sva pogvor, ki mi ne da miru. 

Vprašanja o obstoju, o "kriku nemega v puščavi", vprašanja o tem kaj si v resnici, ampak res v resnici želiš... Pretrese te. Zavedanje, da si navkljum trepetu v svojem bistvu srečen in se čutiš neverjetno blagoslovljenega, da lahko si... Kontradiktorno kakor se to sliši je dejstvo, da nismo samo eno ali samo drugo. Življenje je vedno kombinacija akcije in reakcije. Nikoli ni samo eno. Zelo malo stvari lahko odbijemo kot ponev jajca... Nič ni le belo ali črno. Je IN belo IN črno. Žaljivke, ki so zavite v celofan nasveta, ko ti povedo/svetujejo v smislu, da se tvoje misli ne ustavijo, ker nimaš dovolj dela... Vse te stvari se te dotaknejo, te pobijejo, te prisilijo, da se umakneš in deloma zapreš.

A ugotovitev včerajšnjega dne je tudi, da edino življenje, ki ga hočem živeti je (kot je rekel kolega kakih 15 let nazaj... ) "with a heart in my hand". Z mojim vse! Hočem delati dobro, živeti, dihati in biti. Biti prisotna. V dobrem in trpkem, se nehati opravičevati za to, ker sem in omejiti slabo vest, zato, ker se postavim zase. Omejim in priznam izsiljevanja, ki mi pijejo življenje; da jih imenujem in prekinem. Razpiham meglo, ki je prekrila in zabrisla odnose mojega vsakdanjika. Spustim zamero in bolečino in ponovno zadiham... 

In ko sem pisala ta zapis mi je v nos skočilo to... Očitno je res skrajni čas, da se odvrže toliko plasti zaščite in podre zidove. Zidovi ne le varujejo ampak tudi utesnjujejo... 

Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....

Dogodivščina odrezanosti od sveta

V času zadnjih vremenskih dogodivščin je bil moj dom na enem izmed najbolj prizadetih območij. Naša hiša hkrati meji na gozd, tako, da je bilo zelo zanimivo in predvsem strašljivo, oziroma, še vedno je. Bili smo brez elektrike in ogrevanja ter smo brez pitne vode, ceste pa so bolj podobne vožnji nezabavnega vlakca smrti. Sedaj so vsaj za silno prevozne, več dni niso bile niti to. Seveda ne delajo mobiteli, ostale stvari pa ob priliki. :) Takšno je stanje s presledki že od petka. Sama okrevam po silno nadležni bolezni in sem bila bolj ali manj neuporabna za reševanje domačega drevja in kidanje.
Vse skupaj sem vzela za eno veliko dogodivščino. Kuhanje na kamping grelniku in kofetkanja, ki se raztegnejo v ure. Lovljenje svetlobe za branje knjig in dolgi večerni pogovori ob svečah. Presenetilo me je kako skoraj nikogar od mojih t.i. prijateljev niti ni zanimalo kako smo. Če smo vredu, če potrebujemo kaj. Ni bilo ne misli in ne vzpodbudne besede. Da ne bo pomote ne govorim o ljudeh, ki so se spopadali s podobno situacijo ali pa da bi zahtevala nevemkaj. Samo neko splošno zanimanje. Skoraj nikomur ni bilo mar in to me je prizadelo. Vsi vedo kje sem pa nikomur ni mar. Mogoče me je tako prizadelo, ker meni ni vseeno zanje in sem nekako pričakovala enako, a sem bila grenko prizemljena.
Tako, da ne me zdaj klicat. Me ne zanima. Sem se znašla brez vas. Smiselno bom morala pretehtati čas, ki ga namenjam stvarem in ljudem in prilagoditi moja pričakovanja. Večkrat bom morala reči ne. Ne kličite me z željami in kaj vse rabite od mene. Zate nimam ne volje in ne energije ter verjetno imaš kje koga drugega, ki ga lahko izcuzaš. Izgovori za malomarnost me ne zanimajo.
Danes smo v koščih začeli dobivati vsega po malem. Še vedno je hladilnik na balkonu etc. Ne nič ne puščam za kasneje. Ob vsaki priliki prekuham nekaj vode, da imamo vsaj pribljižno pitno. Zanimivo, vsekakor izkušnja, ki je ne gre pozabiti. Vse okrog mene še vedno bobnijo padajoča drevesa, teta je rekla, da je vožnja v Ljubljano smrtno nevarna in da se boji kako bo prišla nazaj, če sploh bo. Gasilci že 5-6 dan delajo brez prestanka in rešujejo vse po spisku. Generatorji brnijo, ljudje pa se večkrat ustavijo in pogovarjajo, saj imajo čas. Tako ali tako ne morejo nikamor.
Vesela in hvaležna sem, da smo zdravi in ok. Škodo bomo ocenjevali in sanirali, ko odtečejo vode in se dokončno stopi žled, a spoznanja tako tista praktična, kot tista bolj čustvena pa so pomnjena že sedaj.

Približno takole je izgledalo...

Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Je kdo danes opazil svetlobo?

Danes je poseben dan. Ok, mogoče je res vsak dan zase poseben, a tega ne opazim tako močno, kot danes. Danes pa sem opazila... svetlobo! Kakšna mehkoba in lepota in Oooooo! Že zjutraj, ko se je noč prebujala v dan. Spektakularno! Ugotavljam, da krajše dneve lažje prenašam, ker lahko opazujem jutro. Poleti je zame to Mission impossible, ker nikoli ne vstanem dovolj zgodaj...oziroma ga vidim le, če grem pozno spat. ;)

Dejstvo je da, ko opazujem to spektakularnost narave okrog sebe, mi je šele jasno kako zelo blagoslovljena sem. No mogoče se danes počutim še posebej blagoslovljeno in ne samo zaradi vremena. Razlog? Obletnica poroke. Kako zelo čas hiti! Vesela sem, da sva se navkljub strahovom, dvomom in nasprotovanja okolice odločil ter se podala v popolnoma neznane vode. Ko se sedaj pogovarjava se šele zavedava kako silno neverjetno je, da sva si vsemu navkljub tako zaupala (in v Njegovo varstvo) in skočila. :)

Smešno je, ko ugotavljaš koliko stereotipov kroži o zakonu in hkrati, koliko slepe vere se polaga vanj. V "papir", kot temu rečejo nasprotniki. Od ideje, da je to začetek konca, do tega, da bo to rešilo VSE. Zanimivo je, ko ugotoviš, da si isti, kot prej, a tako zelo drugačen. Da ne pride nič samo od sebe oziroma, kar pride samo od sebe, je običajno zgolj z negativnim predznakom. Za vse odnose se je potrebno boriti in čisto nič ni samoumevno. To velja tako za življenje, kot za zakon. V zadnjem času še posebej intenzivno opazim blagodejne učinke zakona. Ne samo, da je vsak svoj ampak, da si  z njim/njo in zardi njega/nje najboljša verzija sebe. Ni vse samo ali JAZ in TI ali pa MIDVA ampak, da je vse skupaj koktejl spektakularnosti in žalosti in bolečine in ... življenja! Ne ni pravljica, je pa veliko lepše, ker vem da imam nekoga, ki me razume in sprejema. Dragi moji naj vam povem, da je sprejemanje veliko podcenjeno, še posebej za tiste, ki smo vedno z nekega obrobja kukali nekam noter in se nikoli počutili res in iskreno del nečesa. 

Zelo težko je biti odmaknjen, ko razmišljaš o odnosih, ki te tako zelo oblikujejo in ti veliko pomenijo. Toplino in zaupanje je težko pretočiti v besede, ki bi zadostno, če ne že točno, opisale občutke. 

Danes je dan za hvaležnost. Zanimivo je, ko ugotoviš, da običajno "dobiš" tisto, kar je prav zate in ne tisto kar si si mislil, da si želiš. :)

Srce moje hvala, ker si in ker si se odločil del svojega življenja prepotovati z mano.  

V pravo smer ali zadetek v čelo

Večkrat si mislim, če bi le dobila kak namig bi že vedela kaj mi je storiti. Ha! No ta vikend nisem dobila le enega namiga. Ta vikend jih je bilo za izvoz! Pa verjetno nebi opazila niti enega, ako nebi imela tako silno udarnega uvoda v vikend. V petek mi je silno modra čarovnica rekla, da moram obvezno narediti nekaj česar nočem... in potem sem. Ne, da bi se zavedala zakaj. Heh! Verjetno se vse te stvari dogajajo pol zaradi tega, ker nam je namenjeno in pol zaradi tega, ker ne opazimo kaj počnemo. :)

V petek je bil večer srečanja, obujanja spominov in milijonih "Kaj zdej ti počneš??!" :) Legende na pohodu in spoznanje koliko stvari se spremeni v 5 letih in kako v svojem bistvu ostajamo isti. Spektakularno!

V soboto sem bila povabljena na silno simpatičen koncert. Bilo je luštno, ampak meni se je spet zgodilo, da me je počilo spoznanje direktno v čelo. Seveda sredi najsimpatičnejših komadov. Hvala dekleta za pesmi, spoznanja in lep večer!

In na krilih spoznanj in nasvetov/ukazov se je včeraj začelo. Ker sem nagnjena k filozofiranju in racionaliziranju sem se zavestno odločila, da to postavim v kot. Skupaj z egom in pričakovanji/plani. Da vidimo kam me moj eksperiment eksplozivne mešanice nepričakovanja, nepametovanja ter odprte glave in srca ponese. Za razliko od vseh prejšnjih poskusov ne pričakujem čudežev, rešitve ali razvozlanja teološke zagate. Ne bom se opravičevala in racionalizirala. Nikomur ne bom razlagala ali pa iskala zgodovinskih potrditev. Izhajam iz mojega trdnega prepričanja, da je Bog ljubezen in pravo vero lahko živimo le, če ga/jo vidimo v vsakem; tudi v sebi. Brez obsojanja in impulzov, da vsem razložimo kaj je zanje prav in kaj ne. To sta moji izhodišči. 

Še vedno mi ni jasno zakaj sem opustila nekaj, kar me je v preteklosti že rešilo pred največjimi neumnostmi; nekaj kar je del mojega življenja. Zakaj vedno iščem stvari, ki jih imam tik pred nosom? Nič več. Prijavila sem se na vodeno branje Svetega pisma. Ker sem reva sem se "obvezala" za piškavih 30 dni. Ampak naredila sem nekaj, čemur sem se precej intenzivno izogibala. Ne obljubim, da bom poročala, obljubim pa, da bom poskusila biti čimbolj odprta in nehala pametovati. Tako!

Z Bogom draga moja soplesalka!

Smešno kako pogosto smo opomnjeni, da nimamo na voljo neskončnosti, pa se vseeno vseskozi obnašamo, kot da jo imamo! Kot krut opomnik so izgubljene bitke, ki  iztrgajo iz naših življenj posebne osebe, močne ljudi. 

Ko se spomniš kolikokrat se nisi "vtaknil" v nekoga, ker si bil prepričan, da potrebuje in si zasluži "svoj mir" in da nimaš pravice vprašati ali pomagati... potem pa jih ni več. Šok, krč in vseobsegajoča žalost ter občutek izgube. V tem trenutku vera in zaupanje v Božjo milost naredi čuda, a vseeno se pojavijo vprašanja in občutki, ki te hitro pograbijo in ego, ki govori, da nič nima smisla, da je potrebno vse samo nagrabiti in JAZ, pa čeprav veš, da v tem trenutku jaz nima nobene vloge. Ti si tam zato, da služiš kot opora vsem, ki bi le-to utegnili potrebovati in tam si, da žaluješ. Da ne tlačiš in ignoriraš ampak, da jo sprejmeš, čutiš in izživiš. Pa naj bo še tako nekonvencionalna ali pa socialno neprimerna, češ: "Zakaj pa tebe to tako gane?" ipd.

Ne opravičujem se več za svoje občutke in čustva; jih ne razlagam ali pa racionaliziram, jih le sprejmem in čutim.. Ne prevzemam več naloge mule za frustracije in nerazumevanje drugih. Ne nosim več tujih problemov in ne, ne bom reševala težave drugih. Lahko pomagam, ne bom pa več gonilna sila... razen zase. Nihče nima pravice preložiti oziroma prelagati vseh teh zadev name. Zato... Hvala draga moja za opomnik, moja bolečina govori, da je bilo veliko prezgodaj, a očitno imaš večje naloge in te drugje bolj potrebujejo.

Z Bogom čutna soplesalka in navdih; naj te tvoja krila poneso v nove višave. Z Bogom...  

   

Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Odskok v novo dimenzijo življenja

Že dalj časa se poigravam z mislijo in jo bom poskušala predelati tukaj, da me končno spusti... sem obljubila, a ne M. ;)

Vsak dan bentimo in komentiramo. 1000 in 1 stvar nam ne odgovarja, ni takšna, kot smo si jo zamislili ipd. Čutimo se poklicane, da razložimo kaj vse bi moralo biti bolje, bolj učinkovito, PRAVILNO! Namesto, da bi končno sprejeli dejstvo, da naš prav mogoče ni pravi prav za našega partnerja/prijatellja/soseda. Stvari, ki se odvijajo kot se, zahtevajo našo prisotnost in ne naše komentiranje in neaktivnost. Opažam, da veliko govorimo, a redkokdaj uresničimo svoje besede in "velike načrte". Vse to nam onemogoča videti spektakularnost današnjega dne. Ne vidimo veličine v drugih. In ko živimo življenje "na avtopilotu", namesto, da bi uživali v njem in v trenutku, pa kakršenkoli že je, si ga uničimo z iskanjem kaj vse NI, namesto, da bi videli kaj vse JE!  Postavljamo si omejitve; omejuje nas naša nesposobnost odpreti se in videti, da ne dojemamo ali sprejmemo vse veličine, ki je okrog nas. Ne vidimo neverjetnega potenciala naših ljubljenih, lastne moči, da delamo svet boljši in ne vidimo poslanstva, ki nam je bilo dano. 

Ne govorim, da imamo vsi poslanstvo biti Aleksander Veliki ipd. Vsak ima svojo veličino in svoje poslanstvo. Tukaj ni "standarda". Nekateri so tisti, ki ženejo stvari naprej in so v ospredju, poslanstvo drugih je da so stabilizatorji in opora. Eni brez drugih ne moremo! Omejuje nas naš lasten strah in hkrati prepotentno mišljenje, da mi dejansko vemo kaj je za druge najboljše!

Sprejemanje, odpiranje za idejo, da verjetno ne vemo vsega in da vsaka stvar verjetno ne potrebuje našega kritiziranja, znajo biti boleči opomniki, a hkrati ključni za odskok v popolnoma novo življenje.

Zapri oči in odpri srce in skoooooooooooooooooočiiiiiii!!!! 

Srečno!

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Spoznanja ali filozofiski prebliski

V zadnjem času se je zgodilo precej stvari. Tukaj je le nekaj spoznanj brez smiselnega reda...

• nihče ne more živeti namesto tebe in pot/želje/zahteve nekoga drugega niso tvoje in bodo v večini primerov pripeljale le v razočaranje;
• zamera je isto, kot spiti strup in pričakovati, da bo nekdo drug umrl;
• čustvena prtljaga je p*** in jo je veliko težje odvreči, kot se zdi na prvi pogled.... in veliko več škode naredi, kot smo si kadarkoli mislili;
• tisti kateri naj bi te po rojstni pravici sprejeli te ne in te bodo najbolj prizadeli;
• če imaš odprto srce, še ne pomeni, da si lahka tarča;
• če nisi z vsem srcem za, potem si proti;
• če delaš nekaj samo iz dolžnosti je nepravično do tebe in do drugega;
• moje telo je moja stvar in nihče mi ne more vsiliti, da ga zlorabim;
• kako se počutimo navznoter je redkokdaj vidno ljudem okoli nas;
• zasebnost je privilegij, ki ga je potrebno ščititi;
• nikoli se ne opravičuj za svoja čustva;
• če se postaviš zase, še ne pomeni, da ti je za druge vseeno;
• nujen je trening netoksične komunikacije;
• sprejeti ali udati se sta dve popolnoma drugačni dejanji;
• ego je nevarna reč, če se ne boš pazil te bo vedno spravil na kolena;
• ljubezen je potrebno prakticirati najprej na sebi;
• nihče te nikoli ne bo rešil, lahko pa je z drugimi zabavno deliti življenje;
• če celo pot trpiš in preklinjaš, potem cilj ni vreden truda;
• ni res, da so dobre samo stvari za katere se živalsko trpi;
• potrebno je biti navdušen;
• pasivnost/čustvena otopelost/indiferentnost ubija;
• vsak ima svojo pot in svoj način, da pride do svojih spoznanj;
• čustvena stabilnost/trdnost in indiferentnost niso vedno tako različni;
• biti iskren sam do sebe ni najlažja stvar na svetu ampak te bo na koncu vedno rešila;
• smeh in nasmeh je najprej namenjen tebi in šele nato drugim;
• obsesije so lušne reči;
• nihče te ne bo rešil pred samim sabo;
• veš, vedno si vedela;
• centriranje je veliko podcenjeno;
• življenje je polno presenečenj in veselja... ni pa samo to;
• solze čistijo;
• obstaja kritična razlika med počivanjem in lenobo;
• trmoglavost in vztrajnost nista ista vrlina;
• upanje je veliko podcenjeno;
• bodi voljan in glej ter se čudi, saj svet ponuja neverjetno spektakularnosti vsak dan;
• življenje se dogaja zdaj...

Koncentriranje na mestu

Izginem, ker se dogaja in nima smisla pisarit, ko se dogaja. Ampak enkrat se ustavi... In ko se, je ustavitev sunkovita. Stojiš in gledaš kje vse si ga polomil in da se določeni strahovi in groze uresničujejo in si jim sam dal možnost, da so se. 

Ne nima smisla cufati vsakega posebej in dlakocepiti. Le pogledati resnici v oči. Nima smisla pretakati solza, pa čeprav je to naraven odziv. Včasih pomaga malo destruktivnega vedenja, večinokrat pa ne. Trenutno se poslužujem koncentriranega stanja a mestu, da pustim, da plane vse skupaj skozi mene in to tudi spustim. Da preplavi in odplavi. Navkljub vsemu vrvežu, možnostim in letnemu času zavedanje boli. A tokrat me ni strah stati na mestu, saj zdaj vem, da to ne pomeni lenobe ali nezmožnosti, nekompetentnosti, ampak moč in stabilnosti. 

Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Kako velike so lahko tvoje sanje - tvoje življenje

Že kar nekaj dni me mučita fenomena s katerima se soočam že odkar pomnim. Verjetno se je tudi vam že zgodilo ali pa ste slišali, ko je nekdo rekel: "če priznam, da je res lepo ali pa je nekaj dobro se bo takoj sfižilo" ali nekaj v tem smislu. Ja? No v meni je to delovalo dolgo časa, če drugače ne sem se pa sama sabotirala. Pokvarila sem svoj napredek pri ustvarjanju, hujšanju, in nenazadnje tudi odnosih. Nikakor mi ni bilo jasno ZAKAJ??? Počasi se mi je začelo odkrivati. Marsikdaj verjetno zato, ker ne vemo kdo smo, če bi "prestopili na drugo stran". Kdo bi bili, če nebi bili tisto kar drugi mislijo, da smo ali pa kar sami mislimo, da smo. Kaj bi bilo, če bi se uresničile naše najbolj divje sanje in bi postali najboljša verzija sebe. Kam bi šli potem?? Cel kup vprašanj, ki spodkopavajo naše najboljše namene. 

Počasi sem začela sprejemati spektakularnost življenja. Življenje JE lepo. Ne v primerjavi z drugimi ampak v meni je neverjetno lepo. In ne nič se ne bo pokvarilo, če ga sprejmem z vsem srcem. Tudi, če oziroma, ko življenje zavijuga drugam, kot smo si predstavljali ali začrtali je še vedno spektakularno. Še vedno delujemo in smo. Niti ne bo ni meja. 

Pred dnevi sem brala zapis mladega moža, ki je spektakularen v svojem delu in je govoril o problemu "zgornjega limita" in kako se največkrat sabotiramo sami, saj imamo v sebi strah, da si vsega tega dobrega ne zaslužimo. Da ne moremo delovati in biti ob tem srečni ampak moramo delati tlako in da je to naš dolg. In takrat me je udarilo, točno v čelo! To je to! Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj, da bi lahko uspela s svojimi talenti. Vedno sem imela občutek, da se moram skrivati nekje v množici nezadovoljnežev in poganjal bi me sladkor in visok pritisk ter občasne kave... Nič več. Vredna sem, da sem srečna in vsem povem, da sem. Največji srečko sem. To ne pomeni, da nočem doseči nič več ali pa da imam vse kar sem si kadarkoli želela in da nekje v meni ne biva ego, ki mi šepeta, da nisem vredna. Nikakor. Ampak vem, da sem srečko in, da če to priznam ne bom zato nič manj srečna.

In to me je napeljalo na razmišljanja o poslanstvu in pridiganju. O tem kako silno radi pridigamo, filozofiramo in govorimo kaj vse bi morali in bi drugi lahko mi pa ne moremo in nevemkajše. Sami pa potem ostanemo zgolj pri besedah in porivamo druge naprej in sebe posipamo s pepelom. In spet se je zgodilo razsvetljenje. Živeti moraš tisto kar govoriš in z zgledom boš spreminjal. Zgled vleče, besede le ustvarjajo zvočno smetišče. Čuti, živi in deluj v miru.

Odnosi!

Včeraj je bil dan, ko se je res veliko govorilo  donosih. Predvsem odnosi moški-ženska oziroma, če sem iskrena sem včeraj kar nekajkrat slišala izjavo: "Deci! Sami križi in težave so z njimi!" Hmmmm... Zanimivo se mi zdi, da me je vsakokrat prešinilo, da zgodba verjetno ni enostranska. Za vsak odnos sta potrebna dva. In vedno znova me prešine, kako enostavno je kriviti druge za naše dojemanje realnosti. Kolikokrat si sami skonstruiramo prepir? Kolikokrat se odzovemo z vsem arzenalom na preprosta dejstva?

Mogoče je bil včeraj dan, ko sem določene stvari videla drugače, a vseeno. Prešine me spoznanje. Koliko odnosov sem žrtvovala zaradi ega ali pa zaradi ideje v glavi, ne dejanskih stanj? Ne govorim o tem, da se ne smemo postaviti zase. Nikakor! Govorim o tem, da lahko vedno odreagiramo na vsaj tri načine. Ponorimo, ignoriramo ali pa smo mirni, razumevajoči, a trdni. He! Verjetno vam je jasno kaj je moj primarni odziv in kam želim prit. ;) A šalo za kanček na stran.

Včeraj sem nihala med zmedenostjo in zvedavim začudenjem. Zanimivi so se mi zdeli komentarji, ki so v meni prebudili tako spomine, kot zavedanje kako velik srečko sem.

Predvsem se me je dotaknilo sporočilo, ki je bilo zakopano v kontekstu. Edini odnos katerega lahko spreminjamo in je resnično pomemben je odnos, ki ga imamo sami s sabo. Šele takrat, ko bomo sposobni spoznati to bomo stopili iz piedestala in začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja in odnose, ki jih imamo v našem življenju. Živeti življenje in si domišljati, da bomo spremenili druge v resnici ni nič drugega, kot le žalostna zgodba sebičneža. Uživaj v pestrosti, ki jo imaš privilegij užiti. Dovoli da se te dotakne in ob tem dovoli, da tudi tvoja smrkastična oseba dotakne in bogati druge.