Danes

Noro. Bolj, ko se izpostaviš in poskušaš živeti pristno in slečeno pretvararjanj, bolj si ranljiv in višja je stopnja tesnobe. Bolj razgaljen in občutljiv si in vse bolj izrazito boli. Biti bolj pristen ne pomeni biti bolj jasen in nikakor, da ti je jeasno. 

Smešno je, ko se tega zaveš šele takrat, ko toneš. Ko ne moreš prositi za pomoč, a jo hkrati neizmerno potrebuješ. Ko boli vse, a lahko zbereš moči le za status quo. Ko je upanje lepo zveneča beseda in mir oddaljena ideja. Ko kričiš, a te nihče ne sliši. Ko si, a te hkrati ni, saj tvoj osnovni del tebe manjka. Ko ni nikogar, ki bi videl ali pa bi mu bilo dovolj mar, da bi izvedel intervencijo...
Stojiš... to pa je bolj ali manj tudi vse. 

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....