Skrivnost dobrega zakona/odnosa

Včeraj smo s prijatelji, ob kozarcu neverjetno dobrega terana, debatirali o skrivnostih dobrih zakonov/odnosov.  Navkljub naši različnosti smo ugotovili, da hrepenimo po istem. Vsem je bistveno, da nas partner sprejema in jasno izraža svoje občutke in želje. Ne govorim zdaj o tem, da bi morali vsi jokati in non-stop jambrati o vsem po vrsti, ampak o tem, da smo jasni. Nihče nam ne more brati misli. Ko nam nekaj ni všeč/nas prizadene je potrebno to TAKOJ izraziti. Po možnosti ne na način, ko zraven serviramo še kup krivde, obsojanja in cinizma. Jasno izražanje je ključno. 

Ob tem pa sem se zavedla še dejstva, da koliko razpok in prepadov se ustvari s tem, ko nismo sposobni dvignit glave in se izraziti. K vsemu skupaj dodaj še egofest in imaš odlično zmes zamere in nalezljive foušerije, saj takrat, ko dopustimo, da našim dejanjem in besedam vlada ego dopustimo, da zapremo oči in srce. Zapremo se v kletko v kateri slišimo le svoj glas negotovosti in strahu. Ustvarimo si filter, ki odbija vse dobro.

V odnosih hitro pozabimo, da ne obstaja le naša/prava plat dogodkov. Mnogokrat se začno prepiri in zamere zaradi stvari, ki nimajo nobene veze z osebami, ki so v prepir vpletene. Pozabljamo, da nismo center sveta. Pozabljamo tudi, da se ravno pri nas začne pot sprejemanja in odpuščanja. Tukaj in sedaj je možnost za spreminjanje sveta na boljše. Vsako dejanje posebej in vse skupaj je velik potencial, ki pa ga mnogokrat spregledamo. 

Tukaj in danes imaš možnost, da začneš novo in boljše življenje. Življenje v katerem imaš odprte oči in srce... Življenje v katerem ne slišiš le svojega glasu in odmev negotovosti....

Obvladovanje vesolja ali sprejemaj in odpusti

V zadnjem času se veliko pogovarjam s prijatelji o njihovih težavah. In preseneti me kako veliko težav povzročajo komunikacijski šumi. Ne samo takšni, ki nastanejo na dolge razdalje, ampak predvsem takšni, ki jih ustvarjamo sami v sebi in s tem tudi drugim. Kako ustvarjamo in oddajamo lažne signale in informacije. Ko nismo jasni, ko ne povemo kaj čutimo in ko mahnemo ne da bi povedalo, kaj nas je zabolelo. Mnogokrat sklonimo glavo, pa čeprav le navidezno, da sprejmemo "kompromis", ki ga pravzaprav noben noče in ga na koncu eden drugemu zameriva. Vedno znova se gremo, da bomo drug drugega naučili lekcije, ga prevzgojili in podobne neumnosti. Vse to kaže le na to, da ne sprejemamo ljudi takšnih, kot so. Da ne sprejemamo sebe takšnih kot smo. Z vsemi idejami, dobrimi in malo manj posrečenimi lastnostmi. Kar z veseljem pozabimo, da edini, ki se lahko spreminja smo dejansko mi sami, le sami sebe lahko spreminjamo. Nikakor tako ne moremo spreminjati drugih.

Pomembna je komunikacija in zaupanje. Pomembno je zavedanje zakaj imamo nekoga radi in da pustimo, da stvari tečejo, ne pa da vse urejamo po "svoji viziji". Že ideja, da imamo kontrolo nad sabo je absurdna, saj nismo osamljen otoček; pa tudi, če bi slučajno bili, nas bi obkrožal ocean, ki bi krojil naše življenje s svojimi spremembami in valovanjem.

Prav tako se vedno redkeje poslužujemo zelo pomembnega dejanja. Odpuščanja. Takoj, ko ga kdo omeni, se le zamahne z roko, češ da je to zastarel fenomen in nima nič opraviti z nami. Slepimo se, da ne igra v našem življenju pomembne vloge. Če bi le sestavili sebe in bi odpustili. Zares odpustili in sprejeli ter se tako spomnili kakšna je ta oseba, ki jo že od nekdaj obožuješ, a je vmes prišlo "življenje". Ne dovolimo si odpustiti in dihati. A šele, ko resnično odpustimo in sprejmemo lahko dojamemo veličino odnosa. 

Tako, da imam predlog. Naslednjič, ko nam bo utripala žila in bomo imeli bolestno željo po "popravilu" drugih... Zadihaj, sprejmi in spusti. Dovoli, da ljudje živijo in da delujejo. Dovoli da živiš in deluješ tudi ti!

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.