Negativa, tista "ta lepljive" sorte

Danes je očitno še eden od takšnih dni... Ko se zjutraj nikakor ne moreš odpovedati katerikoli sekundi pod odejo, ko so zastoji tam kjer jih najbolj ne maraš, ko so v službi ljudje večinoma nejevoljni in ko ti delo kar nekako ne gre in ko bi bil povsod drugje kot pa kjer si in ko začutiš nemir. Ne TISTI nemir ampak tistega lepljivega, temnega, sitnega, ki te bremeni in od katerega se ne odlepiš... in zaznaš ga preden se nalepi nate. Preseneti me, a ga zaznam in s tem ga odvrnem. Kako malo je potrebo, le malo poslušanja, da vidimo problem in včasih je v ugotovitvi stanja že rešitev. 

Nemir, ki se spreminja v negativo na celi črti me danes ne dobi me v kremplje! Danes je dan namenjen pozitivi in nihče, še posebej pa jaz temu ne bom oporekala. 

Ne ni danes dan ko bi to širila na okoli. Hitro namreč zaznamo, kdaj je za to čas in kdaj ni. Vemo kdaj so ušesa in srce odprto in kdaj ni. Danes uživam v kopeli pozitive, ki mi jo namenja Stvarstvo. 

OK sliši se preveč ezoterično, da bi bilo berljive, a v osnovi pomeni to, da bom pustila, da si ljudje skačejo v goltance, se obmetavajo z govnom, tulijo en na drugega in so "cinični in sarkastični". Uživajte, a mene ne boste potegnili s sabo. Danes opazujem in sem srečna, ker se tega zavedam. Srečna sem, ker lahko navkljub vsemu čutim in se prepustim pozitivni vibraciji. 

*poklon in zahvala Vsem in Vsemu*

Je možno stlačiti toliko neverjetnih stvari v zgolj eno leto???

Včeraj je bil dan pogovorov in vsega malega mešanega. Prešinilo me je kako neverjetno je, ko se iz šale postaviš v analizarijočo se pozo in pogledaš na preteklo leto... in ostrmiš! Kako neverjetno leto je bilo? Dejansko mi še vedno ni jasno kako se lahko tako veliko stvari zgodi v enem samem piškavem letu. Napredki, dojemanje, sprejemanje, premiki neverjetnih razsežnosti! Če bi me kdo vprašal kakšno leto nazaj kaj pričakujem si tega, kar je danes nikoli nebi mogla zamisliti... nimam tako podivjane domišljije.

Ne, ne govorim, da sem najboljša ali da so se mi izpolnile vse sanje ali da je vse OK. Nikakor, a vseeno je spektakularno! Vidiš naprej in z veliko manj bolečine in manj zamere gledaš nazaj. Priznavaš, sprejemaš in sanjaš!

Ni bistveno, da ni nove hiške in novega avta in nobenega over the top naziva. Vem česa vse ni in vem kaj vse bi, a hkrati se zavedam kaj vse JE in kaj vse je še LAHKO! Neverjeten čar možnosti. Imam možnost, tako, kot jo imaš ti. Ne za očitanje in zamero ampak za rast in odpuščanje. 

Če bi bila v kakšnem ameriškem filmu bi lahko rekla "Life is grand!"... in nebi se popolnoma nič zlagala!

Destruktivni vzorci in dobre želje...

Vedno znova smo "pametni". Drugim razlagamo kaj vse morajo storiti, da bo njihovo življenje boljše, polnejše. Z veseljem delimo nasvete, saj je nam vse neverjetno jasno... dokler ni potrebno spremeniti stvari, ki jih počnemo sami. Ko je potrebno zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko.

Vedno znova ugotavljamo, da so nam neke stvari jasne, drugih pa se zavedamo intuitivno. Včasih sami v sebi poznamo odgovor, a ga nekako nočemo upoštevati in ravnamo logično in ko se stvari sesujejo in smo nesrečni, pa se vsi začudeni sprašujemo, le zakaj se je to zgodilo? Smešno smo! Kot kužki, ki vedno znova navdušeno lovijo svoj rep. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj na splošno tako zelo radi stopamo na stara pota, pa čeprav smo že videli kakšne rezultate prinese. Zakaj tako radi privzemamo destruktivne vzorce? Žalostno.

Vedno znova me v preseneti (pa ne morem trditi, da v dobrem smislu) ena gospodična, ki veselo razglablja kako neverjetno blagoslovljena je, ker je izgubila službo in kako je danes najlepši dan, ker se je ona tako odločila zanj. Nisem ji "fouš" le zanimivo se mi zdi. Moje prepričanje je, da določene stvari lahko spremeniš s pozitivnim pogledom na svet, drugih pa dobra misel pač ne gane, ampak je potrebno za to presneto garati. Življenje potrebuje oboje in se ne brani nobene pomoči. 

Začela se je sezona takšnih in drugačnih voščil. Ne glede na njihovo pocukranost, vam svetujem da ne voščite generično, ampak ljudem res zaželite tisto, kar jim dejansko želite. Nikoli namreč ne veste, kdaj lahko le ena izrečena želja sproži spremembo na bolje. 

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?