Obvladovanje vesolja ali sprejemaj in odpusti

V zadnjem času se veliko pogovarjam s prijatelji o njihovih težavah. In preseneti me kako veliko težav povzročajo komunikacijski šumi. Ne samo takšni, ki nastanejo na dolge razdalje, ampak predvsem takšni, ki jih ustvarjamo sami v sebi in s tem tudi drugim. Kako ustvarjamo in oddajamo lažne signale in informacije. Ko nismo jasni, ko ne povemo kaj čutimo in ko mahnemo ne da bi povedalo, kaj nas je zabolelo. Mnogokrat sklonimo glavo, pa čeprav le navidezno, da sprejmemo "kompromis", ki ga pravzaprav noben noče in ga na koncu eden drugemu zameriva. Vedno znova se gremo, da bomo drug drugega naučili lekcije, ga prevzgojili in podobne neumnosti. Vse to kaže le na to, da ne sprejemamo ljudi takšnih, kot so. Da ne sprejemamo sebe takšnih kot smo. Z vsemi idejami, dobrimi in malo manj posrečenimi lastnostmi. Kar z veseljem pozabimo, da edini, ki se lahko spreminja smo dejansko mi sami, le sami sebe lahko spreminjamo. Nikakor tako ne moremo spreminjati drugih.

Pomembna je komunikacija in zaupanje. Pomembno je zavedanje zakaj imamo nekoga radi in da pustimo, da stvari tečejo, ne pa da vse urejamo po "svoji viziji". Že ideja, da imamo kontrolo nad sabo je absurdna, saj nismo osamljen otoček; pa tudi, če bi slučajno bili, nas bi obkrožal ocean, ki bi krojil naše življenje s svojimi spremembami in valovanjem.

Prav tako se vedno redkeje poslužujemo zelo pomembnega dejanja. Odpuščanja. Takoj, ko ga kdo omeni, se le zamahne z roko, češ da je to zastarel fenomen in nima nič opraviti z nami. Slepimo se, da ne igra v našem življenju pomembne vloge. Če bi le sestavili sebe in bi odpustili. Zares odpustili in sprejeli ter se tako spomnili kakšna je ta oseba, ki jo že od nekdaj obožuješ, a je vmes prišlo "življenje". Ne dovolimo si odpustiti in dihati. A šele, ko resnično odpustimo in sprejmemo lahko dojamemo veličino odnosa. 

Tako, da imam predlog. Naslednjič, ko nam bo utripala žila in bomo imeli bolestno željo po "popravilu" drugih... Zadihaj, sprejmi in spusti. Dovoli, da ljudje živijo in da delujejo. Dovoli da živiš in deluješ tudi ti!

Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Sprejemanje sebe in drugih, kot začetek boljšega jutri?

Včeraj sem brala zapis neke veganke, ki govori o ljudeh, ki jedo meso, kot o ne-ljudeh. Prešinilo me je kako močno smo vpeti v lastna življenja. To je na nek način logično, saj čigavo življenje pa bomo živeli, če ne svoje. Toda mnogokrat postanemo tako silno zaverovani vanj, da ne moremo videti "onkraj" njega. To pa kaj hitro privede v zavračanje česarkoli, kar ni "zraslo na našem zelniku". Sliši se silno prenapihnjeno in potencirano, a v zadnjem času smo priča prav temu. 

V zadnjih letih pa se je pojavila še ena posebnost. Želja po biti na eni strani drugačen in na drugi strani pripadati. Krvavo si želimo pripadati in biti del nečesa, včasih že česarkoli za skoraj kakršnokoli ceno. V zadnjem času pa sem opazila še en fenomen. Kako se vse več ljudi trudi biti "izven" predalčkov in skupin, a z prav to neverjetno težnjo po "nemogočem predalčkanju", pristanejo v drugem "predalčku". Dogaja se boj proti označevanju in nekateri se besno trudijo podreti stereotipe. V vsem tem se pri meni porajajo druga vprašanja. Ne to, ali so stereotipi in predalčki upravičeni, ali pa vsaj pravilno postavljeni, ampak zakaj nas to tako zelo moti? Zakaj se rajši ne ukvarjamo s sabo? Zakaj ne usmerjamo energije za boj zoper "predalčkanja", vase?

Neverjetne količine energije bi se tako usmerile tja kamor se morajo. Ko si sam doumel kdo si in kaj si, potem ti je tako ali tako vseeno kakšno nalepko ti nalepijo drugi. Vseeno je ali te kategorizirajo za tega ali onega. Vse to ti postane samo igra pri kateri se neverjetno zabavaš. Osvobodiš se in tako lahko začneš dojemati ne zgolj sebe takšnega, kot si ampak tudi druge takšne kot so. Nehaš obsojati lastne in druge strahove in presneto manj si obsojajoč do življenjskih izbir drugih.

Si sposoben pogledati na soljudi in jih videti takšne, kot dejansko so? Z vsemi dobrimi in slabimi stranmi? Si jih zmožen videti, kot duše, ki jim je namenjeno biti tu in sedaj? Vsi božji otroci ne glede na oblike in ostre besede? Ko nam to uspe, se nam ni bati za prihodnost!

Začetek novega obdobja?

V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati. 

Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.

Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta. 

Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.

Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!

Ljubiti in sprejemati ne pomeni biti kreten ali šleva!

Že nekaj časa me je mučila ideja o tem kaj pravzaprav pomeni sprejemati (recimo celotna filozofija holding space), krščanska ljubezen etc. Vse skozi se je namreč dogajalo, da so tisti, ki so več "sprejemali" in "ljubili" bili ali totalni kreteni in so delovali v kontra tistemu kar so pridigali ali pa so bili totalne šleve. 

Sama se že dalj časa ukvarjam s tem kako jaz dojemam določene nauke in filozofije. Jaz, ne vsi ostali in ne kaj trobijo naokoli bolj ali manj zaupanja vredni osebki. Danes sem brala lušten zapis Mastina, ki govori ravno o tem, da tisti, ki ljubijo niso šleve. Ljubiti pomeni hkrati veliko odgovornost in zahtevo, da si si zelo na jasnem kaj je prav in kaj ne in kaj storiti. Hkrati pa ti ne da nobene pravice, da si kreten. V imenu vere ali filozofije se pač ne gre obnašati nedopustno. Vera in filozofija življenja tako ne moreta biti maski in izgovora za nestrpnost in kretenizme.
Neverjetno kako veliko odgovornost imamo. Nekje sem enkrat prebrala misel, ki govori o tem, da tvoja osebna svoboda seže le do svobode sočloveka. S tem se strinjam. Veliko prevečkrat smo posiljevani z mnenji, teorijami in nevemšečem. In tukaj mora spregovoriti tudi naša ljubezen v nas in reči Dovolj! Postaviti se moramo zase. To ne pomeni, da moramo biti pri tem prepotentni in neobzirni, le trdno se moramo postaviti za svoja prepričanja, brez žaljenja in neumnosti.
Skrajni čas je, da se začnemo obnašati odgovorno in usklajeno z našimi prepričanji. Predolgo smo tulili s tropom in hkrati skrbeli za naše male vrtičke. Potrebno bo zavihati rokave in začeti ravnati odgovorno, to pa lahko storimo le vsak zase. Šele, ko bomo sami "pometli pred svojim pragom" bomo lahko začeli združevati moči.

Vesela sem, da sem iz vasi...

Tale zapis začenjam danes že tretjič. Vedno se nekje zalomi. Noja upam, da gre v tretje rado. ;)

Tam nekje poleti sem pisala o tem, kaj pomeni biti seksi... no vsaj idejo sem imela, da bo ta blog Biti seksi drugi del. Potem pa sem ugotovila, da v bistvu nima prave povezave. Da razložim.

Pred dnevi sem se na poti iz službe zavila še na napajališče mojega jeklenega žrebca. Na tem napajališču se občasno ustavljam. Tam uraduje sila simpatičen dečko s katerim se vedno malo pošaliva. Nič ekstremnega, malo smeha in živjo živjo. No pred dnevi me je popolnoma presenetil, ko je v vsej blazni gužvi na napajališču (tam sem ugotovila, da se drug dan podraži bencin) točno vedel kateri žrebec je moj. Vem, da ima kamere in vse, a vseeno nas je bilo kar precej, tako da... Sila pozorno. Ob mojem čudenju nad tem fenomenom mi moj razloži, da sem itak z vasi in da tukaj se vsi poznajo (pa napajališče niti ni v mojem kraju).

Za mojo boljšo polovico je bil namreč popoln šok, ko se je iz mesta preselil na vas, vedeli so namreč "kam paše"... se pravi k meni. :) Za lažje razumevanje vseeno moram omeniti, da sama ne opazim niti, da soseda, ki je približno mojih let, hodi okoli noseča, ne porajtam kdo je del katere drame in kdo hodi k maši in kdo ne. Običajno ne vem niti, da je veselica in običajno vaške trače, če jih po kakem čudežu že izvem, skoraj v istem hipu pozabim. Vseeno pa povem v svoj zagovor, da se na vasi odlično počutim. Ljudje mene običajno poznajo, čeprav jaz pojma nimam kdo so oni, in pa vedno lahko kakšno rečeš, ko stojiš v kakšni vrsti etc.

Občina ni ekstra velika, tako da vse bolj ali manj funkcionira na nivoju vasi in mislim, da je to ključno. Še vedno znajo razložiti kdo je "čigav" in kdo se je hodil h komu ženit, seveda še pred vojno. Gasilci so, gostilne so, folklora, gledališče, cerkev, vrtec, šola funkcionira. Polna kapa vsega. Načeloma relativno strpna druščina v kateri si včasih lahko privoščiš kakšno bolj žolčno debato, ker me naveze in nevemkakšne povezave ne bremenijo.

Občutek, da si doma z okolja kjer vedo, da obstajaš je dober občutek. Ne govorim o tem, da te vsi Poznajo poznajo in ne govorim o sprejemanju, a govorim o tem, da še vedno srečuješ ljudi s katerimi si hodil v vrtec, da se kdaj zadebatiraš z učiteljico iz osnovne šole, da ljudje poznajo tvoje starše, žlahto in so žurali ali s tvojimi starši, tabo ali sestro... ipd. Marsikdaj so kočljive življenske situacije speljane z veliko več občutka in posluha. Večkrat se reši tisto, kar je potrebno in kasneje bori bitko z birokracijo, saj bi drugače izgubili še tisto, kar se je rešilo. Velja medsebojna skrb in solidarnost.

Seveda ni vse samo rožice in pesem, a je v primerjavi z relativno brezosebnostjo mesta, pravi balzam in vem, da sem zelo priviligirana. :)

Moj način je pravi le zame!

Na vsake toliko se pojavijo vprašanja v zvezi z mojim zelo intimnim dojemanjem sveta. Običajno ta vprašanja prihajajo od ljudi s katerimi se ne poznamo dobro. Velikokrat se nanašajo na moje verovanje, zaupanje, prakticiranje vere in duhovno življenje. Vem, mnogim so se postavile pokonci vse kocine na vratu.

Toda v mnogih primerih sem ugotovila, da so vprašanja postavljena z namenom provokacij in izzivom prepira ter nelagodja. Vedno znova ponavljam, da nisem ne teolog in ne ekspert na katerem koli od teh področij. Prakticiram stvari, za katere čutim, da so dobre zame in so v skladu z mojim moralnim kodeksom. Nekaterim se določene prakse zdijo nevzdržne in nedopustne, spet drugim pa se zdijo popolnoma konzervativne. Sprejemam katerokoli od teh oznak, a hkrati opozarjam, da je življenje moje. Delam stvari, ki se mi zdijo najboljše in najbolj smiselne. A načini in poti, ki jih ubiram sama so pravi le zame, za nikogar drugega. Svoje mnenje, znanje in videnja delim le z namenom, da bodo mogoče v nekom sprožile nekaj, kar bi ga lahko pripeljalo do prave rešitve in poti zanj!

Ni univerzalnih rešitev in poti. Čredni nagon je močan, a le če mu to dopustimo. Nič ni narobe, če nam je blizu resnica večina, le vprašati se moramo, če je prava zame. V kolikor je super, a v kolikor se ne čutimo je precej priporočljivo, da najdemo način, da se bomo počutili, kar se da cele.
Vedno znova slišim, da ljudje berejo takšne in drugačne priročnike tako za osebno rast, kot tudi za reševanje problemov etc.  In vedno znova poslušam o razočaranjih, ko nasveti ne pripeljejo do takšnega rezultata, kakršnega so želeli. Vedno znova je moj odgovor enak: Nisi se poslušal. Knjige, pogovori in nasveti so namenjeni zgolj temu, da ti pokažejo, da obstaja tudi drugačna pot. Niso kuharski recept, kjer se držiš določenih pravil in slediš korakom in ti te nato pripeljejo do želenega rezultata. Ne gre tako. Vse so le pripomočki, katerih naloga je da v tebi vzbudijo nekaj kar bi te lahko pripeljalo do tega, da narediš nekaj drugače in s tem sprožiš nov val. Val rasti, včasih celo rešitve.
Velike težave imamo, ko veliko preveč stvari dojemamo dobesedno, kot da nebi znali videti priložnosti, ki se nam ponujajo in potem vse izvajamo "črko po črko". Vedno, ampak res vedno je potrebno uporabiti intuicijo in slišati notranji glas, ki je v večini primerov pravilen.
Danes je vse kar sem želela povedat predvsem to: Moja pot je le moja! Moje odločitve so prave le zame. Najdi svojo pot in živi svoje življenje, kot najboljša verzija sebe! Na svoj način!

Resnica

Mnogokrat uporabljena beseda, ki pa zahteva veliko več ali pa nič več, kot le to da smo. Zakaj govoriti resnico? Kako lahko govorimo o tem, ko pa vsak dan prilagajamo svojo resnico tako, da ne prizadenemo drugih? 

Naša resnica ni nujno resnica drugih ljudi, a govoriti resnico ni enostavno. Potrebno je zbrati pogum in premagati strahove, se izpostaviti, si priznati napake, ki nas tudi definirajo. Živeti v zanikanju in laži je lahko razlog pešajočemu zdravju, psihičnim kolapsom in še mogočemu. Življenje za masko, konstantno cenzuriranje, little white lies... Kakorkoli smešno se sliši se mnogo stvari začne in konča pri resnici.

Veliko premalo zdravilne moči polagamo v resnico. Premalo poguma zberemo, da bi se izpostavili in zaživeli iskreno z odprtimi očmi in srci. Kdo bo kaj in kje, kdaj je kdo rekel ipd. To ni naša stvar. Potrebno je živeti polno ter dejansko začutiti našo poklicanost in namen. Ni vseeno kaj počnemo in zakaj.

Potrebno je priznati dejanska čustva, naše zmote in razočaranja, strahove, frustracije in vse kar še imamo prtljage. Le tako se lahko začne sprejemanje in pot rasti. Kar je dovolj dobro danes, je dovolj dobro le za danes in ni več zadostno za jutri ali pa naslednjih 10 let. Potrebno je živeti danes in poskrbeti, da gradimo tudi za jutri. Ne prevzemaj jutrišnjega bremena, le pridno gradi danes. 

Sliši se nadležno in pridigarsko, a sama pri sebi vem, da ko se najbolj zapletem je, ko ignoriram sebe in svoje instinkte; ko se sekiram za vse tiste stvari, ki še pridejo. To nima pomena. S problemi se je potrebno spoprijeti, ko do njih pride. 

Naloga za danes? Povej resnico. Vsaj enkrat, vsaj enemu, pa čeprav sebi...

Smo sposobni iti čez ego?

Včeraj sem dobila ponudbo, ki mi je v neverjetno čast in odpihnilo me je kakšno zaupanje imajo ljudje vame. Popolnoma pa me je preplavil tudi občutek veličine projekta. Do sedaj sem se pogovarjala že z večimi in dobila sem kar nekaj smiselnih nasvetov. A bolj ko razmišljam, bolj se v meni kristalizira spoznanje, da če daš priložnost, Bog vedno pove svoje. Ob tem se postavlja vprašanje: "Je Ego pripravljen stopiti vstarn, da šefe pove svoje?" To ni enostavno, niti ni nepomembno. Velikokrat se odločamo za stvari zaradi nečimrnosti, napuha in zaradi negovanja svojega ega.

Mnogokrat se odločam instinktivno. Moja družina tega ne razume, saj so vsi silno razumni, le jaz štrlim nekam vstran. A veliko lažje "požrem" napako, če sem se zanjo odločila instinktivno, kot pa če sem se zanjo odločila "razumsko". Vedno znova me presenti kako jasno spregovori "instinkt". Če mu ne dam priložnosti pa v tem ali onem momentu "izbruhne".

Da pa damo ego na stran in pustimo, da spregovori Bog/Univerzum/instinkt ali kakorkoliže temu rečemo pa je potrebno veliko moči in samosprejemanja. To nikoli ni enostavno. Živimo namreč v svetu kjer je "power play" način življenja. Ugotavljam, da me tekmovanja v smisli "kdo ima daljšega" (oprostite insinuaciji) vedno znova presenečajo. Vedno izpadem kot totalen čudak, ker se mi zdijo smešna. Ne zdi se mi pomembno, da je nekdo individualno ekstremno močan, čeprav je vreden vsega spoštovanja, a vreden je skupni napredek. V kolikor cveti le individualizem družba nazaduje in v tem nikoli ni prihodnosti.

Hitro se prikrade vprašanje ali smo dovolj močni za ta premik v glavah? Uspeh enega je uspeh vseh in uspeh vseh je uspeh enega. 

Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem...

Večkrat se mi je že zgodilo, da je opazka, ki mogoče niti ni bila namenjena meni, sprožila v meni val razmišljanja. Tako se je zgodilo tudi v preteklih dneh. V meni je sprožila val razmišljanja. Samoizpraševanje pa je sprožil nek nor plaz, ki ga nekako ne morem umiriti. 

Torkovi večeri so namenjeni tudi pretresanju takšnih in drugačnih dogajanj v glavi. Sama v sebi vem, da je to luksuz, ki si ga ne more privoščiti veliko ljudi. Kakorkoli že pa včerajšnji večer ni bil eden takšnih, saj me je plaz vedno znova metal iz tira in mi niti ni pustil, da bi se lahko spustila na pot razčiščevanja nemira, ki ga je sprožil. 

Vem sliši se totalno trapasto, ampak dvomim, da kdo med vami takšnega občutka še ni izkusil. Ob takšnih priložnostih mi moja boljša polovica vedno ponudi nasvet, ki je neverjeten v svoji preprostosti in spektakularen v svoji globini. Včerajšnji ni bil nič drugačen. Njegova čistost me je popolnoma presenetila.

Dejansko obstaja nekakšno nepisano pravilo kako reševati zagate, ki nas vlečejo v spirali navzdol. Vprašanje, ki nima nič opraviti z rešitvijo zapleta, ki nas vleče v vse možne smeri, ampak ima VSE opraviti z rešitvijo. Zakaj nas je nekaj sploh zapletlo v ta izpraševanja. Se sliši popolnoma utrgano? Ni. Obljubim vam, da res ni! Ko si odgovoriš zakaj ti je nekaj pomembno ali pa nepomembno in zakaj si se nekam zapletel se po nekem sumljivem čudežu najde rešitev prej omenjene spirale. Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem.

In včasih je nujno poznati motiv, da najdemo rešitve. A zavedati se je potrebno tudi, da se točno danes in točno tukaj ukvarjamo s točno tistimi s čimer se moramo. In to nas drži v danes. Nikoli ne smemo pustiti, da nas spomini ali pa nemoč ali čista agresija potegne v včeraj ali jutri. Danes je ZAKON!

Vztrajanje?

Nekaj mi ne da miru. Tolikokrat si dopovedujemo, da je vsak dan možno spremeniti svoje življenja, ampak kaj pa vztrajanje. Sprememba ne pride takoj z odločitvijo po spremembi, ampak zahteva ogromno dela, truda, odrekanja IN vztrajanja. Kaj pa takrat? Takrat ponovno zavzamemo držo, da je tako ali tako vsak dan možno kaj spremeniti, kaj opustiti ipd. Zakaj smo tako nagnjeni k nevztrajanju?

Mnogokrat se zgodi, da ko sprejmemo neko odločitev naša okolica izrazi svoje mnenje. Včasih pozitivno, še večkrat pa odklonilno. Takrat mnogi zavzamejo stališče okolice in spremenijo ali opustijo zastavljeno smer. V tem pa ni uspeha. Ni uspeh, če začenjamo vedno znova.

Živimo v času ko velja velika nagnjenost k udobju, ravnim potem ipd. Za nič se ni vredno več truditi, za nič boriti. Ni idealov, ni smisla in za mnoge ni Boga. Ali obstajajo tisti, ki so popolnoma obsedeni z nečim in se obnašajo popolnoma fanatično - pa naj bo to športa ali vera. Na drugi strani so pa tisti, ki jim je vseeno. Med njimi pa je kar nekaj prostora, ki ga zaseda bore malo ljudi. Kot, da nebi bilo več prostora za sprejemanje in razumevanje. Vse je potrebno na nož. Ni spoštovanja ne do vrednot in ne do narave. Ni spoštovanja do sanj ali soljudi. 

Vem sliši se, kot nagovor nekega utrganca, a ni. Je zgolj razmišljanje nekoga, ki pravzaprav ne sodi nikamor. Nisem dovolj konzervativna in fanatična, niti dovolj svobodomiselna. Niti nisem po sistemu "jebiveter". Tako ugotavljam, da je sprejemanje bolj floskula, ki jo ljudje z veseljem mečejo naokoli, ko želijo doseči svoje, a popolnoma neizvedljiva v kateremkoli drugem primeru...

Živi in pusti živeti tako dobiva popolnoma nov pomen...

Jasen cilj in jasna pot

Danes se počutim drugače. Smešno kako so nekateri dnevi enostavno drugačni. Počutim se, kot da je v meni več ostrine. Ne v smislu bolečine, le določene stvari vidim drugače in vsekakor bolj jasno. Včasih sprejemamo stanje in se zavedamo, da je potrebno stopati po poti spremembe, včasih pa enostavno hodimo in nam cilj postaja bolj jasen z manj popustljivosti. Ne z obsojanjem ipd. ampak zgolj s sprejemanjem a hkrati jekleno odločnostjo rešiti se spon, ki te dušijo že celo življenje. 

Danes vlada v meni divja potreba po opustitvi plašča tolažbe in zaščite. Smešno kako se nečesa oklepamo, a hkrati otepamo. Neverjetno! Mogoče se tega intuitivno zavedam že zelo dolgo, a mislim, da sem šele danes dejansko zagledala jasno sliko. To ni bil sad dolgotrajnega in načrtnega razmišljanja ampak eden tistih Aha! momentov. Ob tem pa se mi zdi, da so padle tudi iluzije. 

Cilj je jasen in tudi pot se je že začela. Na kocki je veliko več, kot sem si upala priznati. Verjetno vedno s tajenjem in olepševanjem poskušamo pretentati sebe in svoje misli, da ne bomo čutili tolikšnega pritiska in imamo hkrati rezervo v primeru, da nam spodleti. No pri meni tokrat ni rezerve, ker mi ne bo spodletelo. 

Naj se popotovanje začne... saj je bil že čas! Gremo!

Ni potrebe, da se vse deli 50/50

Včerajšnji dan je bil kar močno zaznamovan s pogovori o odnosih. Partnerski odnosi, družinski, odnosi v službi. Presenetil me je zapis Laurie Gerber, ki govori o tem, da ni potrebno, da si vedno razdelimo "dela" v odnosu. Da ni potrebno, da ti narediš pol in jaz naredim pol. 

Zanimiva misel in, ko greš čez zgrožen krik v glavi "Če jaz delam več on dela manj! Smo potem nazaj v kameni dobi??!!!?" Ampak, ko dejansko pogledaš, da je mnogo prepirov, nesporazumov in razočaran povezanih ravno s tem, da si ne razdelimo dela v smislu kdo je v čem boljši in seveda tudi glede na prioritete.

OK ne rečem, da ta predpostavka ne obrne vsega na glavo ampak, če si dovolimo pomisliti.. Koliko prepirov izhaja ravno iz ene ali druge variacije argumenta "od tebe do mene je ravno toliko, kot od mene do tebe"? Primer: Po izkušnjah sodeč prijateljice, ki jih res močno cenim in spoštujem in za katere vem, da so ženske, ki so me sooblikovale in zaradi katerih sem kdor sem in tiste, ki bodo z mano do konca, ne bodo prišle k meni domov. Prihod iz mesta na vas je bolj podoben Mission Impossible, kot pa 25 min vožnji. Ampak to sem sprejela. To je dejstvo in nikakor ne pričakujem, da bodo prišle k meni večkrat, kot 1x na leto (za moj rojstni dan!! :))) carice, ni kaj). Bolj, ko bi se sekirala zakaj se "nikoli" ne moremo dobiti pri meni, slabše bi bilo. In v ta primer padejo vsi tisti prijatelji in kolegi, ki "ne znajo dvignit slušalke" ipd. 

Ampak bodimo tudi iskreni sami do sebe. Kateri prijatelji so res naši pravi? V zgornjem primeru ne govorim kar o nekom, ampak o ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo in nas nimajo radi le, ko ustrezamo njihovemu predalčki z nalepko kolega/prijatelj. Tukaj nato naletimo na drug običajen problem. Zasičenost življenja z ljudmi, ki nam ne omogočajo razvoja in "dihanja s polnimi pljuči". Ni tako dramatično, kot se sliši, a grem stavit, da ima prav vsak od vas v svojem življenju ljudi, ki tam pač so. Parazite, ki nam pijejo in energijo in kradejo čas ter nas seveda vedno znova podučijo kaj vse delamo narobe, ko pa sami pri sebi točno vemo, da imamo prav in da delamo v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. V primeru takšnih ljudi zgoraj opisan primer NE VELJA! Potrebno si je zaupati, da sami zase vemo kaj je za nas najbolje in enostavno spustiti odnose, ki nas dušijo. 

Odnosi nikoli niso enostavna reč. Močno so odvisni od naših komunikacijskih stilov in osebnostnih lastnosti in seveda potrebno je prilagajanje.  Nekje je možno deliti vse 50/50, nekje pa to enostavno ne gre. Potrebno je sprejemati druge prav takšne kakršni so. Takrat dopustiš drugim, da so in da imaš ti prostor biti ti. To pa je nekaj za čemer se vsi bolj ali manj pehamo, kaj ne?

Odnosi, ki nam niso vedno v prid

Včeraj sem prebrala citat, ki je pravil, da ne ljubimo našega ljubljenega le zaradi tega kar je on/a ampak tudi zaradi tega kakšni smo mi, ko smo z njim/njo. Neverjetno je kaj vse vzbudijo ljubljeni v nas. A najpomembnejše je zavedanje, da nismo sami. Z nami so tisti, ki jih imamo radi in vsak izmed njih vpliva na nas. Vseeno pa se je potrebno zavedati, da moramo biti najprej sami relativno uravnoteženi in nikakor ne moremo pričakovati, da nas bo nekdo drug držal v ravnovesju. 

Neverjetno mi je ko slišim, da ljudje dejansko pričakujejo, da bodo drugi skrbeli za njihovo čustveno zadovoljstvo, duhovno ravnovesje in podobno. Kako natančno so prišli na takšno idejo mi res ni jasno, a prepričana sem, da to ni mogoče. Za svojo mentalno in duhovno ravnovesje smo odgovorni sami, kot smo tudi sami odgovorni za svoja čustva.

Ampak hkrati je res pomembno, da se obkrožamo z ljudmi, ki jim lahko zaupamo. Nemogoče je živeti, če se obkrožamo z ljudmi, ki nas pijejo, izrabljajo in nam žele slabo. Ne rečem, da delamo to zavestno, a včasih se enostavno okoli nas znajde preveč priseskov.

Vem, da je malo iz poti, a nekako ne morem pozabiti na pogovor, ki sem ga imela s prijateljico, verjetno pred kakim tednom. Beseda je tekla predvsem o odnosih in o tem ali sva sposobni prekiniti odnose z ljudmi, ki nama v večji meri škodijo. Ugotovili sva, da nama je jasno, da ljudje niso le dobri in slabi, ampak da je neverjetno veliko odvisno od naših občutkov, in spominov, ki nas vežejo na določene ljudi. Toda navkljub vsej racionalnosti, mnogokrat nekako ne moremo izpustiti ljudi, ki nas vedno znova in po malem ali velikem, izčrpavajo. Najlažje je stati na pediestalu in pridigati ter trditi,, da je nujno, da se rešimo obremenilnih odnosov, a tega ne morem. 

V svojem življenju imam kar nekaj ljudi, ki mi večkrat kot ne pijejo energijo. Kako se spoprijemam s tem? Ne poskušam se slepiti, da se to meni ne dogaja. Priznam, da v primerih, ko se z njimi ne morem spoprijeti, se jim poskušam izogniti. A vsekakor mislim, da je za vse pravi kraj in čas. Tako za njihove začetke, kot tudi za njihove konce. Nemogoče je trditi kaj je za koga prav, ko gledamo "od zunaj". Tisti, ki takšno ali podobno stisko doživlja je ne doživlja tako, kot recimo mi. Nikoli ne moremo vedeti kaj se dogaja v drugem ali pa mu zaukazati kaj naj stori. 

Življenje je polno mavrice čustev in nemogoče je najti in doživeti določen odtenek tako, kot nekdo drug. Zakaj bi se trudil? Lahko ga le sprejmeš in doživiš po svoje.. in o tem ne pametuješ vsem, ki so te pripravljeni prenašati.

Pasti hvaležnosti?

Ta vikend sem prebrala kolumno gospe, ki je samooklicana vila. Zakaj jo berem? Simpatična mi je. Včasih se strinjam, a kolumna, ki sem jo prebrala včeraj (pojma nimam kako stara je, ker nisem redna bralka) me je neprijetno presenetila. Govori o tem kako moramo biti VEDNO hvaležni za vse govno, ki se nam dogaja v življenju, saj se lahko le tako naučimo veliko stvari. Omeni primer zapornih šefov ipd.

S tem se ne strinjam, saj je absurdno, da se lahko le z neprijetnimi izkušnjami kaj naučimo. Utrdi nas marsikaj in učimo se na precej različnih načinov. Mislim, da ni potrebe, da gremo vedno po najtežji poti in tiho trpimo, ko za to ni nobene potrebe. Po prebrani teoriji bi potem morali vztrajati v odnosih, ki nas uničujejo in morijo. Za to mislim, da ni nobene potrebe. Življenje je namenjeno življenju. Nikakor ne trdim, da ni potrebno včasih malo potrpeti in stisniti zobe in, da naj takoj vržemo puško v koruzo. Nikakor! Vsekakor pa mislim, da je potrebno bit precej objektiven do stvari, ki se dogajajo v in okoli nas.

V nedavnem pogovoru s prijateljico sem se definirala, kot realnega optimista. Nekdo, ki trdi, da je vseskozi optimist in da se vse dogaja z razlogom in je dobro, je v "moji knjigi" presneto naivna oseba. Mislim, da je popolnoma nerealno pričakovati, da bo vedno vse vredu in so vsi dobri in, da se na svetu dogajajo le lepe stvari.

Svet je poln cele palete ljudi. Ti pa ne počno le dobrih ali slabih dejanj. Nemogoče je trditi, da nekdo vedno misli in dela le slabo ali samo dobro.

No pa, da se vrnem na idejo, da moramo biti vedno hvaležni. Drži, da smo veliko premalo hvaležni. Mnogokrat

bi že samo z izražanjem hvaležnosti lahko spremenili marsikaj. Pogled na svet, na ljudi, mogoče celo potek dogodkov, a to vseeno ne pomeni, da je sreča skrita le v hvaležnosti. Ljudje potrebujemo zelo različne stvari in občutke. Kar je za nekoga svoboda je za drugega zapor. Kar je za nekoga motivacija je za drugega prisila. Življenje je prepisano, da bi ga lahko stlačili le pod eno nalepko.

Jasno mi je, da vila ni mislila ničesar slabega, a vseeno mislim, da se vsega vseeno ne da razrešiti le z "dobrimi mislimi" in slepega dojemanja vsega, kot najboljšega, kar se vam je kadarkoli lahko zgodilo v življenju. Vsekakor pa smeh in upanje premagata marsikatero težavo.

Občutka odrinjenosti in sramu

Pred nedavnim sem slišala izjavo, da v kolikor si pomirjen sam s sabo spadaš kamorkoli. Nikjer nisi zavrnjen. Zame je to relativno nenavadna izjava, saj se večina ljudi vedno znova trudi pripadati in v pehanju zato naredijo/mo cel kup neumnosti. Za primer: zelo težko je delati v kolektivu kjer si vseskozi potisnjen na stran, oziroma se počutiš, da si tja potisnjen. Ni rečeno, da dejansko si, le občutek je tak. Občutja odrinjenosti se dejansko lahko pojavijo kjerkoli v našem življenju. V družini, v prijateljskem ali partnerskem odnosu, ni važno. Nikoli ni lahko in s časoma se občutek odrinjenosti stopnjuje.

A ni zgolj občutek odrinjenosti, ki nas sami. V kolikor tej mešanici prilijemo še zvrhano merico sramu, pridobimo smrtonosen koktajl. Pred časom sem nekje prebrala, da je ameriški raziskovalec odkril povezavo med občutkom sramu in neverjetno krutimi dejanji. V tej raziskavi naj bi ugotovili, da se s pri občutenju sramu prekine komunikacija med "srcem" in možgani. Se razume, da mi ni ravno jasno kako so prišli do teh ugotovitev, a vseeno se mi zdi, da mogoče ni popolnoma iz trte izvita.

Pred dnevi sem se pogovarjala z udeleženko skupin za pomoč družinam v katerih je prisoten alkoholizem in mi je omenila, da se neverjetno veliko ljudi trudi znebiti občutka sramu in zavrženosti. V svojih 40.-ih in kasnejših letih še vedno očitajo svojim staršem njihova ravnanja. Ko slišim takšna pričevanja se še bolj zagrizeno napotim po poti razumevanja in sprejemanja. Prepričana sem, da lahko le z razumevanjem, odpuščanjem, ljubeznijo in razumevanjem sebe hodimo po poti življenja. Nemogoče je hoditi skozi življenje z zastrupljenim srcem med tem, ko vse vidimo rdeče.

Vsekakor močno pomaga, če je tvoj moralni kompas naravnan in mu igla ne poskakuje sem in tja. V mojem primeru je vera igrala in, hvala Bogu, še vedno igra veliko vlogo. V kolikor ego preraste okvirje se kaj hitro lahko znajdemo v težavah. Ampak, če sem iskrena se z mnogimi, tudi najbolj osnovnimi pravili, še vedno borim. Borba verjetno traja vsakodnevno, kot tudi razmišljanja zakaj določena ravnanja ne morem sprejeti in jih izpustiti. Odpuščanje je veliko lažje na papirju, kot pa v resnici. Vseeno pa mi je jasno, da se le s trudom daleč pride in se zavedam svojih šibkosti.

Odnosi so zelo zapleteni procesi, prav tako je odraščanje in osamosvajanje, predvsem čustveno. V kolikor ne sprejemamo odgovornosti za svojo rast, dejanja in odločitve ne bomo nikoli svobodni. Nikoli ne bomo mogli razpeti kril in ne bomo mogli dosegati višav za katere smo namenjeni. Nikoli pa pot ni enostavna ... in v tem je življenja čar! ;)

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Laži

Domnevam, da so se vam lasje na vratu postavili pokonci. Še posebej, ker imamo občutek, da živimo v precej zlaganem svetu, kjer se iz manipuliranja in laganja lahko naredi kariera. Ne le kariero, cela podjetja so namenjena temu. Ampak pustimo to ob strani. Danes so me bolj zbodle tiste male, vsakodnevne laži, ki jim silno radi rečemo polresnice. Enkrat je znanka dobro rekla: »Če ni resnica, je laž!« Tega se mnogokrat ne zavedamo. Še manjkrat pa se zavedamo, da nas vsaka takšna laž oteži. Obleži nam na duši. Malo se pretvarjamo, da nam je vseeno, drugič se prepričujemo, da to pride v paketu z odraslostjo. Pa nič od tega ni res. Dejansko se spravljamo v nepotrebne situacije, ki nas nato bremenijo ali pa se nam celo maščujejo.

Ne razumem, zakaj je včasih tako težko povedati resnico. Ne nekaj na pol ali pa prilagoditi mnenje in podobno.

V paket malih laži sodi tudi natolcevanje, širokoustenje, izgovori in milijon poimenovan iste stvari. Dejansko smo se izpilili v umetnosti govorjenja neresnic. Ne znamo reči bobu bob in biti iskreni in pristni.

V tem pa tiči, kot bi nekateri rekli, bistvi problema današnjega časa. Tako strahotno smo se oddaljili od pristnih čustev, občutkov in tudi odnosov, da niti ne vemo več, kdo smo in kaj potrebujemo. Presneto dobro vemo, kaj hočemo in zelo malokrat kaj potrebujemo.

Življenje ni igra. Nujno je, da ugotoviš kdo si in nehaš igrati nekoga drugega. Šele z doseganjem pristnosti lahko začnemo popotovanje zavedanje sebe in nato rast, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Brez poznavanja in zavedanja sebe ni možno kaj dosti. Potem je vse le včasih bolj, včasih manj, premišljena igra, ki običajno ne prinese želenega učinka in zadoščenja po katerem hrepenimo.

Puščanje preteklosti v preteklosti ...

Sem že omenila, da imam težave s koncentracijo? Verjetno sem, ta je prisotna še posebej takrat, ko sem fizično manj aktivna, kar pomeni, da imam običajno v glavi norijo. A to ob stran.

Danes sem prebrala nekaj citatov, ki so mi skočili v nos. Če bi izpostavila kateregakoli od njih, bi naredila drugim krivico in hkrati bi se izgubi kontekst. Bistvo pa je vseeno v tem, kako sprejeti druge in sebe. Kako pomembno se je zavedati, da ne moremo ničesa izgubiti. Tako enostavno lahko izpustimo vse tisto, česar se tako zagreto oklepamo in končno zaživimo v vsej svoji veličini in svobodi. 

Samo po sebi se sliši smešno, a nekako ne morem mimo prilike, ki jo je na nekih duhovnih vajah izpostavila mati prednica. Dejansko gre za to, da nas vsi naši strahovi, negotovosti ipd. ves "hudič" žene, da se grizemo zaradi enih in istih stvari in nas tako zapodi v začaran krog. Če pa se enkrat vrtimo v začaranem krogu krivde in negotovosti ter slabe vesti pa se tako ali tako nimamo  časa ukvarjati s pomembnimi stvarmi, ki bi nam prinesle osebnostno moč. Za to je tudi v Svetem pismu prilika, kako si nek norček do kosti ogloda golenico, se mi zdi. Sliši se nagravžno, ampak mnogokrat smo taki. Nikakor ne moremo nečesa izpustiti. Včasih zato, ker mislimo, da brez tega nismo več mi, spet drugič zaradi vseh strahov, negotovosti.

Zakaj sem se danes zapičila v začaran krog? Ne samo zaradi citatov in misli, ki mi zadnji čas skačejo pred oči ampak, tudi zaradi sila zgodnjejutranjega pogovora z mami. Ugotovitev? Nujno je spustiti in dovoliti ljudem, da delajo svoje napake, pa čeprav jih na koncu to ubije. Kakor sebično se to sliši, nikogar ne moremo rešiti pred samim sabo. Lahko smo le trdni in gotovi v svojo vrednost ter smo tam takrat, ko nas naši dragi potrebujejo. 

Tako, zdaj pa na delo! Polne roke dela imamo, saj se naša prihodnost zanaša na sedanjost, sedanjost pa mora spustiti preteklost. Tudi ta je eden izmed prebranih misli, ki zahtevajo od nas, da nehamo biti obsesivni in preprosto živimo življenje, kot najboljša možna oseba.

Življenje pa že čaka! Napaaddddddddddddddddddddddddd!!!