Ženski večer

Včeraj je bil večer s puncami. Partnerje in otroke smo pustile doma oz. jih deportirale v tujino in se dobile, da proslavimo... marsikaj! Ženski večeri so posebni obredi, ki se vedno začno z zamujanjem in obilo pogovora, smeha in pa občutkom pripadanja.

Vedno znova me preseneti kako različne, a hkrati podobne smo si. Naše prijateljstvo je posebno in tisto, ki se ne izoblikuje zaradi nuje, ampak zaradi večstranske privlačnosti. Da ne bo pomote, to niso večeri v smislu Seksa v mestu in tudi teme niso podobne, nas pa vsekakor druži pripadnost, zvestoba in iskrena želja, da bi bile srečne in zadovoljne. Iskreno rečeno, se ne slišimo vsak dan. Mine tudi mesec, ko se ne slišim s katero od njih. Ne brskamo po kotičkih, ki jih druga ni pripravljena deliti. Spoštujemo se in cenimo zasebnost.  Ni več nuje po tem, da se slišimo vsak dan in da premlevamo vse kar se nam je zgodilo. Premlevamo dogodke, občutke in stvari, ki so nam pomembne. Ne potrebujemo pretresanja dnevnih dram.

Vse, kar želim jaz vedeti je, kako so moje punce in ali lahko kaj pomagam. Zadovoljna sem, ko jih objamem, se z njimi nasmejim. Jasno mi je, da so to ženske s katerimi se bom postarala, jim zaupam in jih cenim. Vem, da bodo tam, ko jih bom rabila, pa čeprav le za objem. Življenje je veliko boljše z njimi.

In smo nazaj na odnosih. Nič ni zgrajeno v momentu, ampak zahteva odločnost, čas in potrpljenje ter seveda iskrenost. In nič ni tako zadovoljujoče, kot ljudje, ki nas obdajajo, nas poznajo in nas imajo iskreno radi. Odnosi so hkrati največje breme in največja radost. Blagoslovljena sem in se tega zavedam.

Večer s puncami me vedno znova opomni na to, kaj vse smo že preživele skupaj. Ob tem se vedno znova zavem, kako neverjetno potovanje je življenje. Srečni smo lahko, da smo tu!

Gradnja odnosov

Tisti, ki ste redni obiskovalci bloga, ste verjetno opazili mojo odsotnost. Privoščila sem si podaljšan vikend. Motivacija za manjši pobeg ni bilo le kronično pomankanje spanja in čudna izčrpanost, ampak tudi želja po nemotenem času z boljšo polovico. Priznati si kaj v odnosu ni vredu, rušitev do zdravega dela in graditi naprej. To se nikoli ne da narediti spotoma ali pa z zamahom ene roke. Potreben je čas, potrpežljivost, a hkrati odločnost in dobri nameni v srcu ter predvsem medsebojno zaupanje. Odnosov se nikoli ne da graditi z zagrenjenostjo in hudobnostjo v srcu. Prav tako tega ne moremo delati sami, vedno sta potrebni dve strani.

Vesela sem, da mi je jasno česa nočem in se proti temu besno borim. Definitivno pomaga, da pri tem oba poznava strahove drugega, se poznava ter hkrati spoštujeva. Absolutno pomaga obljuba o neobjestnem ravnanju. Neverjetno je kako veliko se lahko naučimo iz razmerij okoli nas. Še posebej iz zakona naših staršev. Hitro lahko izluščimo česa nočemo in kaj želimo, da bi naš odnos s partnerjem bil. Ni vseeno kaj želimo in česa ne in prav tako je pomembno kakšne so želje in pričakovanja partnerja. Prav tako mi je navkljub vsej moji romantičnosti jasno, da ljubezen ni dovolj. Odnos se gradi in ne pride sam od sebe.

Velikokrat vidimo kako se ljudje načrtno ranijo, zlorabljajo izkazano zaupanje ali pa se enostavno zaničujejo ter kako objestno se obnašajo v odnosu. Ste že kdaj bili priča prepiru, ko se potegne na plano kompletna artilerija zamer, laži in z enim in edinim namenom: prizadeti drugo stran vsaj toliko kolikor je bila prizadeta prva stran. Hitro postane zelo grdo... in redkokdaj je povrnejeno zaupanje.

Ampak ob tem se hitro vprašam, kaj je smisel odnosa, če si v njem ne moreš zaupati oz. niti ne moreš biti ti. Mnogokrat je problem nepristnih odnosov (samo)cenzura. Saj to je tisto, kar nam onemogoča razvoj odnosa in zaupanja.
Odnosi nikoli niso enostavna zadeva, a več časa in energije, ko obe strani vložita vanj toliko bolj navdošujoč je. Naj vam nikoli ne bo škoda časa in energije za gradnjo odnosa, ki vam lahko v skrajnem primeru reši življenje ali pa vsaj zdravo pamet!

Biti seksi

Danes je bil plan že napol napisan blog v moji glavi... ampak ne gre mi iz glave včerajšnja izjava nekega obče priznanega motivatorja, ki je rekel "Duša je seksi!" Ko sem to slišala je bil moj prvi odziv "Oh Yeah!" in gremo dalje. Ampak potem sem se znašla v lekarni v ZD Metelkova in tam je bil tako kot že ničkolikokrat, seksi lekarnar. Ni hudo visok ali pa vikinško postaven, a ima nekaj. Nikoli sicer še nisem z njim debatirala, ker je običajno zadolžen za kolono "z receptom" in jaz sem običajno brez.

No kakorkoli že. Postavni lekarnar se je smejal mojim šalam (že to je velik plus), nato pa ga je še dejansko zaskrbelo, kaj bom s tem in tem etc. Simpatično in pozorno. In preseneti me, ko ni vse le strogo trgovinsko. Ta dogodek mi nekako ni šel iz glave in danes mi je izjava onega motivatorja veliko bolj jasna. Ko razmišljam kdo se mi zdi seksi, so to običajno osebe, ki imajo "nekaj". Pa ni nujno, da ima veliko oprsje ali pa vikinško postavnost. So običaji ljudje z neobičajno velikim srcem, pozitivnostjo... z dušo. Če pomislim je beseda seksi postala pri nas precej umazana beseda, ki se jo drži slab sloves. Meni pa je sila simpatična, ki pojmuje marsikaj dobrega in  všečnega.

Ko tako gledaš na vse skupaj, te šele prešine, da je sicer super duper biti zdrav in fit in biti oblikovan po estetskih pravilih, ki trenutno veljajo. Ampak biti dejansko seksi in privlačen je veliko več, kot mišice in umetelne čarovnije dekorativne kozmetike. Veliko težje je. A tukaj je vseeno še ena caka. Če je glavni cilj biti privlačen to nikoli ne boš. Privlačnost po mojem pride bolj, kot "stranski produkt" življenjske filozofije, izkušenj in srčnosti. Je pa seveda zelo odvisno kaj nas dejansko privlači, kaj iščemo in s čim povezujemo določeno osebo. Vsekakor pa je potrebno razumeti, da ni vse kar je seksi spolno privlačno in podobno. Recimo sama silno rada vidim "hudo" žensko, ampak to še ne pomeni, da bi z njo skočila med rjuhe. Noja domnevam, da razumete kaj želim povedati.

Jup, biti privlačen je veliko težje, kot nag skakati pred fotografskim objektivom z 10 kg šminke. 

Kdaj se zavemo, da ne delamo prav?

Na poti v službo sem doživela nadaljevanje včerajšnjega razmišljanja. Včeraj sem se spopadla s svojimi odzivi na dejanja drugih, jih poskušala sprejeti etc. No danes sem v najboljši veri isto svetovala mami, ki jo celotna zadeva še bolj boli. Če bi bilo v avtu več prostora, bi me skoraj gotovo "kresnila", če že ne izvedla popolni knock out. V vsej svoji naivnosti sem mislila, da sem se narobe izrazila in nisem bila jasna. Tako sem poskusila ponovno... Rezultat je bila popolna ledenica. Šele takrat mi je bilo jasno, da ni moje mesto in da je vsaka beseda nedobrodošla. 

Mnogokrat se v svoji želji pomagati in v potrebi reševanja tujih težav znajdemo v nehvaležni in nezaželeni poziciji. Nimamo pravice vsiljevati svojega mnenja ali načina reševanja problemov. Nekateri potrebujejo svojo bolečino in zamero oziroma ves spekter občutkov, ki jih lahko ponuja življenje. Ljudje smo silno smešni v vsej svoji želji pomagati in tako mnogokrat prizadenemo ljudi v najboljši veri, da pomagamo. Ne znamo se ustaviti in dejansko pogledati kaj se dogaja okoli nas. Ni vseeno kaj nam govori naš sogovornik. Če pa ne zaznamo odziva se namesto, da se jezimo na neodzivnost okolice, vprašajmo ali sploh poslušamo in dojemamo kaj nam odgovarja? Marsikdaj bi se lahko izognili zapletom, če bi le prisluhnili in ne dovolili, da nam ego zamegli pogled na realni svet v katerem so tudi drugi ljudje.

Ameriški pregovor je baje, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Naj se sliši še tako absurdno, a mislim, da v osnovi drži. Isto je z dobrimi deli. Nujno je, da smo iskreni in si priznamo, da marsikdaj delamo dobra dela zaradi blagodejnega občutka zadovoljstva, ki nam ga daje. Kdaj pa pomagamo tako, da sami nimamo nič od tega? Marsikdo pravi, da je vseeno kakšni so motivi, da se vsaj zgode dobra dela. Ne vem, če se lahko v celoti strinjam, a vsaj nekaj je vseeno bolje kot nič, kaj ne?

Zaznamek sebi: "Bodi pozorna, dojemljiva in končno "dojemi" kaj ti odgovarja okolica!" ;)

Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš!

Danes nisem pisala ob svojem običajnem času, ki je namenjen le meni, blogu in kavi. Včeraj se mi je namreč zgodilo nekaj, kar me je prestavilo za približno 15 let nazaj, v moja najstniška leta. Odreagirala sem enako in to me je še veliko bolj šokiralo. V glavi mi je odmeval le vprašanje: "Ali se nisi nič naučila?!?"

Načeloma občutek izdajstva kanček otopi po prespani noči in pogovoru. V trenutnem primeru pa ni. Tako me je že sama misel na vse skupaj tako zaposlovala, da nisem imela poguma spustiti prstov čez tipke in popolnoma zblefirati zapis. Ne zdi se mi pošteno, ne do mene in ne do vas.

Tako sem se danes, ob mučenju mete in paradižnika, spomnila na blog, ki sem ga pisala nekaj časa nazaj. O tem, kako nismo odgovorni za čustva drugih. Tako me je prešinilo. Nihče drug ni odgovoren za moja čustva, le jaz. Sama sem odgovorna za to, da me dejanja drugih prizadanejo. Sama se moram spopasti z njimi. Takoj, dejansko takoj sem s epočutila bolje. Postalo mi je jasno kje sem in kje stojim. Nočem biti več boksarska vreča za družinske spopade. Kdo je s kom in kdo je z drugim. Niti si ne dovolim več, da se hodi po meni. Bilo je dovolj. Sprejemam njihova dejanja. Dejansko ne pričakujem, da me bodo razumeli, a upam, da bodo vsaj spoštovali moje odločitve.

Dejansko je tako pri skoraj vsem v našem življenju. Ničesar ne moremo ne zahtevati in ne pričakovati, vsaj od drugih ne. Vedno pa lahko nekaj pričakujemo od sebe. Zase je potrebno postavljati nove cilje, nove avanture. Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš.

Vsak dan je odločitev in z vsakim dnem si lahko bližje svojemu boljšemu jazu. Enostavno ne dovolim si več, da bi me moja razočaranost in bolečina povlekli navzdol. Vsekakor si dovolim, da jih občutim, a jih prav tako z veseljem izpustim. Nič več ne bom odgovorna za dejanja in brezobzirnost drugih. 

Odrešitev nikoli ne pride čez noč. Olajšanje pa lahko. Poskusi se tega spomniti naslednjič, ko te nekdo spet razočara. Lahko se obrneš proti njemu/njej in jim zameriš vsa njihova dejanja in besede. Lahko pa jih enostavno sprejmeš in vidiš življenje v svetlejših odtenkih. Poskusi! Ni potrebno, da te potegnejo s sabo. Pojdi po poti, ki si si jo izbral. Srečno!

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Obtoževanje in sprejemanje

Ponovno me je popolnoma iztiril pogovor z zelo posebno in meni drago osebo. Nikoli me ne pusti hladno ali pa nenavdahnjeno. Vedno mi brbota v glavi, ko se vrnem z najinih t. i. seans (ona jih tako imenuje in se mi zdi, da kar drži).

Ok, kaj mi je vzbudilo pozornost? Dve stvari, če sem iskrena. Prva je, kdaj smo "nedokončevalci" in pa kolikokrat iščemo izgovore. Nekako sta ti dve temi močno povezani. Ste se že kdaj zalotili, kako nekomu razlagate nekaj kar ste storili in ob tem iščete argumente kako upravičiti svoja dejanja? V mnogih pogledih so to le izgovori in še bolj pogosto si lažemo, da bi nekako upravičili svoje poraze. Kolikokrat smo si dejansko zmožni reči: "Sam sem odgovoren za svoja dejanja, to pomeni, da sem sam odgovoren tudi za svoje poraze." To pomeni, da ni za veliko stvari kriva vzgoja ali družba. Ni kriva država ali cerkev. Odgovorni smo sami za svoja dejanja. Če odnehamo, smo odgovorni sami. Nikakor ne trdim, da ne smemo odnehati, ko si to želimo ali karkoli podobnega. Govorim le, da je potrebno prenehati z obtoževanjem in je potrebno začeti sprejemati. V kolikor se je nekdo odločil za določeno pot ali le-to prekinil, je na nas, da se s tem spopademo in ni njihova odgovornost, da skrbi za našo nemoč razumevanja izvedenih dejanj. 

O tem, kako smo sami odgovorni za svoje čustvovanje, sem že pisala. Vem, da brcam v nevarne vode, a vseeno. Ni prav, da se prelaga odgovornost na druge. Še posebej ni prav, da se to počne kolektivno. Skrajni čas je, da vzamemo stvari v svoje roke in si nehamo lagati. Potrebno je pogledati lastno življenje iz drugega zornega kota in se močno potruditi, da spremenimo tisto, kar nas moti. Če le negodujemo nad svojim življenjem, a nismo pripravljeni žrtvovati ničesar za spremembo, nimamo pravice niti komentirati!

Vsak dan je priložnost za nov pogled. Vsak dan je nova priložnost za življenje. Vsak dan je dar. Bodi hvaležen za priložnost in ga užij. Prenehajmo z obtoževanjem in začnimo s sprejemanjem. Življenje je preveč spektakularno, da ga ne bi izkusili le zato, ker si ne dovolimo videti v ljudeh nekaj dobrega in jih enostavno sprejeti, brez pogojev.

Laži

Domnevam, da so se vam lasje na vratu postavili pokonci. Še posebej, ker imamo občutek, da živimo v precej zlaganem svetu, kjer se iz manipuliranja in laganja lahko naredi kariera. Ne le kariero, cela podjetja so namenjena temu. Ampak pustimo to ob strani. Danes so me bolj zbodle tiste male, vsakodnevne laži, ki jim silno radi rečemo polresnice. Enkrat je znanka dobro rekla: »Če ni resnica, je laž!« Tega se mnogokrat ne zavedamo. Še manjkrat pa se zavedamo, da nas vsaka takšna laž oteži. Obleži nam na duši. Malo se pretvarjamo, da nam je vseeno, drugič se prepričujemo, da to pride v paketu z odraslostjo. Pa nič od tega ni res. Dejansko se spravljamo v nepotrebne situacije, ki nas nato bremenijo ali pa se nam celo maščujejo.

Ne razumem, zakaj je včasih tako težko povedati resnico. Ne nekaj na pol ali pa prilagoditi mnenje in podobno.

V paket malih laži sodi tudi natolcevanje, širokoustenje, izgovori in milijon poimenovan iste stvari. Dejansko smo se izpilili v umetnosti govorjenja neresnic. Ne znamo reči bobu bob in biti iskreni in pristni.

V tem pa tiči, kot bi nekateri rekli, bistvi problema današnjega časa. Tako strahotno smo se oddaljili od pristnih čustev, občutkov in tudi odnosov, da niti ne vemo več, kdo smo in kaj potrebujemo. Presneto dobro vemo, kaj hočemo in zelo malokrat kaj potrebujemo.

Življenje ni igra. Nujno je, da ugotoviš kdo si in nehaš igrati nekoga drugega. Šele z doseganjem pristnosti lahko začnemo popotovanje zavedanje sebe in nato rast, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Brez poznavanja in zavedanja sebe ni možno kaj dosti. Potem je vse le včasih bolj, včasih manj, premišljena igra, ki običajno ne prinese želenega učinka in zadoščenja po katerem hrepenimo.

Biti najboljša verzija sebe...

Naletela sem na nasvet. Poskusi v ljudeh, ki jih običajno kritiziraš, videti najbolje. Njihovo najboljšo različico. Ideja se mi je zdela absurda in smešna, a nikakor mi ne da miru. In sedaj sedim tukaj z brzečimi prsti po tipkovnici, s tisoč stvarmi, ki jih moram danes opraviti. A razmišljam o točno tem in vem, da v kolikor to ne dam iz sebe me bo morilo... dokler ne dam tega iz sebe! :)

No, če vzamemo to predpostavko, da dojemamo vse ljudi, ko njihova najboljša verzija njih, potemtakem dojemamo tudi sami sebe, kot najboljšo različico sebe. Hej to pa sploh ni napačno! Kdaj si nazadnje nekaj ali nekoga kritiziral? Pa ni rečeno, da je bilo po krivici ali grdo. Jaz vem, da sem to storila zjutraj, ko sem se vozila v službo. In vem, da mi je bilo zamerjeno, čeprav je bila moja opazka namenjena zgolj k odpiranju oči. Pač nisem mogla poslušati več zavajajočih besed. Po izrečeni opazki, čeprav pospremljeni z razlogom zanjo, se je v avtu ohladilo za vsaj 10°C. Tako se mi vseskozi poraja vprašanje, kako bi vse to lahko storila drugače. Mogoče me zato še posebej žuli zgornja predpostavka. 

Ampak sprejmem izziv. In takoj sem postavljena pred izziv. Kako videti najbolje konstantno. Ne naivno in z rožnatimi očali, ampak realno, a hkrati pustiti da nas ljudje navdahnejo in z odprtim srcem. Tukaj se mi spet pojavi ideja popolnega in neobsojujočega sprejemanja. Takoj mi je jasno, da se to ne zgodi čez noč ali pa z enim vdihom. Zahteva veliko vaje, dihanja in ponavljanja. A z vajo se baje izpilimo. Zanimivost pri vseh teh idejah pa mi je ne vsiljevanje. Dejanska "prepoved" vsiljevanja idej komurkoli. To mi je še posebej pri srcu.

Ker želim biti najboljša kar sem lahko začenjam sedaj. Jasno mi je, da me bo danes močno bolela glava, ampak upam, da uspe.

In kot vedno, ko se podajam na neznano področje me je malo strah, adrenalin dela in vsekakor je prisotna misel "Kaj mi je tega treba!". Normalno, zato je potrebno vse občutke priznati, jim dati imena in jih hkrati izpustiti. Potreben je prostor za nove stvari. 

Kdaj si ti nazadnje zavestno poskusil kaj novega?

Smrti in zavedanje lastnega življenja

Po vikendu polnem pretresov, pogovorov in piknikov se vračam nazaj v nek polovični normalni vsakdan. Kaj je normalni vsakdan je tako ali tako kvantna fizika. Ampak pustimo to ob strani.

Zaradi različnih dogodkov sem zadnji čas, veliko več kot sicer, razmišljala o smrti. Kako se spopadamo z njo. Kako izpustiti ljubljene in podobno. Okoli mene je bilo zvrhan koš nesreč. In danes, ko pridem nazaj v službo izvem, da je sodelavki umrl mož. Na njen rojstni dan. Šok. Vzame ti sapo in spodnese ti tla pod nogami. Ne moreš dihati. Vem, da prva stvar, ki sem jo naredila je bil sms možu. OK on je že vajen mojih izpadov, ampak kolikokrat dejansko ljudem, ki jih imamo najrajši, to izkažemo? Ne samo povemo, ampak kako pokažeš v vsakdanu? Smo tolerantnejši? Razumemo? Sprejemamo? 

Vse kar trenutno vem je, da naredim veliko premalo. Premalo ljubim, premalo se smejem, premalo živim. Dopustila sem, da me je življenje potegnilo v lepljivo sivino. Nič več. Ko čutim, čutim. Dovolj neumnosti!

Kako obstati ob razpadu tvojih dragih

Tako zelo enostavno je deliti nasvete. Še posebej, če se tebe ne tičejo. Najboljše so mi, ko ljudje rečejo: "Če bi bil/a na njegovem/njenem mestu, bi ravnala popolnoma drugače!" Mmmmhmmmm. Ampak to na stran.

Težko se je spoprijeti z življenjem, ko si popolnoma nemočen. Opazuješ osebo, ki je del tvoje družine in jo imaš rad, kako propada in se uničuje. Deloma po volji narave in deloma po svoji volji. V razloge se ne morem več spuščati, niti ni to moja stvar. Kar pa je moja stvar, je opazovanje in čutenje skozi kakšen pekel vleče to celotno družino. Navkljub razčiščenim dejstvom in realni percepciji smo vsi prizadeti in nemirni. Nikoli ne vemo, kaj prinaša dan. Vseskozi smo na trnih in vseskozi v dilemi.

Kako enostavno je deliti nasvete in vedeti vse! Kaj pa storiti, ko vidiš, da ne moreš pomagati, ko ne veš niti ali s svojim stanjem ob strani pomagaš ali škoduješ. Ko se zavedaš, da je treba najprej zaščititi sebe, a hkrati veš, da nima smisla, ker si pregloboko v vsem skupaj. Ampak vse skupaj se bo že uredilo. po kakršnikoli poti že.

Ne plaši me izčrpanost, tako fizična, psihična kot tudi energijska. Trenutno me je najbolj strah dejstva, da je vse šele začetek. Navkljub vsemu, kar smo že preživeli, je to vse zgolj le uvertura. A ob tem in z zavedanjem kaj še prihaja me je strah, da se mi bo zaradi udeleženosti v sesuvanju, sesulo še moje življenje. Sliši se sebično in kot da pretiravam, a to vidim in čutim. Če sem se česa naučila je to ostati iskren sam s sabo. Zaupanje se močno okrni, a navkljub vsemu je nujno, da preživiš. Čustven vrtiljak pa je neizogiben.

Kaj pa si zamerim? To, da mi poči ob popolnoma nepravih trenutkih. In doleti običajno najmanj krive. In to ni prav. Tako vse kar mi je v tem momentu smiselno je, da se okrepim in še bolj ukoreninim, saj vidim, da je pred mano še močno razburkan čas, ki bo zahteval vsak moj atom moči in prizemljenosti...

Ni drugega, kot: "Naprej! V boj!" vse z zavedanjem, da sem točno tam, kjer moram biti, za tiste, ki me potrebujejo. Vse kar se lahko reče Stvarstvu je: "Hvala, ker sem in izpolnjujem svoje poslanstvo." Nikoli ne smem pozabiti, da mi nikoli ne bo naložen težji križ, kot sem ga sposobna nositi... Nikoli pa noben ni rekel, da bo lahko! ;)

Puščanje preteklosti v preteklosti ...

Sem že omenila, da imam težave s koncentracijo? Verjetno sem, ta je prisotna še posebej takrat, ko sem fizično manj aktivna, kar pomeni, da imam običajno v glavi norijo. A to ob stran.

Danes sem prebrala nekaj citatov, ki so mi skočili v nos. Če bi izpostavila kateregakoli od njih, bi naredila drugim krivico in hkrati bi se izgubi kontekst. Bistvo pa je vseeno v tem, kako sprejeti druge in sebe. Kako pomembno se je zavedati, da ne moremo ničesa izgubiti. Tako enostavno lahko izpustimo vse tisto, česar se tako zagreto oklepamo in končno zaživimo v vsej svoji veličini in svobodi. 

Samo po sebi se sliši smešno, a nekako ne morem mimo prilike, ki jo je na nekih duhovnih vajah izpostavila mati prednica. Dejansko gre za to, da nas vsi naši strahovi, negotovosti ipd. ves "hudič" žene, da se grizemo zaradi enih in istih stvari in nas tako zapodi v začaran krog. Če pa se enkrat vrtimo v začaranem krogu krivde in negotovosti ter slabe vesti pa se tako ali tako nimamo  časa ukvarjati s pomembnimi stvarmi, ki bi nam prinesle osebnostno moč. Za to je tudi v Svetem pismu prilika, kako si nek norček do kosti ogloda golenico, se mi zdi. Sliši se nagravžno, ampak mnogokrat smo taki. Nikakor ne moremo nečesa izpustiti. Včasih zato, ker mislimo, da brez tega nismo več mi, spet drugič zaradi vseh strahov, negotovosti.

Zakaj sem se danes zapičila v začaran krog? Ne samo zaradi citatov in misli, ki mi zadnji čas skačejo pred oči ampak, tudi zaradi sila zgodnjejutranjega pogovora z mami. Ugotovitev? Nujno je spustiti in dovoliti ljudem, da delajo svoje napake, pa čeprav jih na koncu to ubije. Kakor sebično se to sliši, nikogar ne moremo rešiti pred samim sabo. Lahko smo le trdni in gotovi v svojo vrednost ter smo tam takrat, ko nas naši dragi potrebujejo. 

Tako, zdaj pa na delo! Polne roke dela imamo, saj se naša prihodnost zanaša na sedanjost, sedanjost pa mora spustiti preteklost. Tudi ta je eden izmed prebranih misli, ki zahtevajo od nas, da nehamo biti obsesivni in preprosto živimo življenje, kot najboljša možna oseba.

Življenje pa že čaka! Napaaddddddddddddddddddddddddd!!!

Opravljanje

Vsak teden z veseljem pričakujem Miselno klofuto, ki jo zada Elena Brower.  Včerajšnja klofuta je bila o opravljanju. Res je zanimivo kako hitro iz pogovora o nekom preidemo na opravljanje. Že sama sem večkrat opazila, predvsem v službi, da pogovor silno hitro zanese v opravljive vode. Včasih nam sicer ustreza in se izkašljamo, a mnogokrat je popolnoma nepotrebno in škodoželjno. Všečno mi je razmišljanje, da opravljanje izhaja iz naših negotovosti. Opravljamo tistega, ki se nam zdi konkurenca ali pa nas na nek način ogroža. Zanimiv koncept in mislim, da mnogokrat kar pravilen.

Verjetno pa je razlogov več. Sama sem slepa za opazovanje in povezovanje. Ne "porajtam" Tako so mi fascinantne kakšne večje družinske, župnijske, krajevne prireditve, ko vidim ljudi po dolgem času in padam dol, ko ugotovim, da je soseda rodila (pojma nisem imela, da je noseča), da je sestrična noseča (nisem opazila), kdo je s kom in kdo koga lepo gleda... to je zame popolna misterija. Resnično potrebujem nekoga, da mi to pove oz. izpostavi. Samo tega ne dojemam kot opravljanje. Je informiranje. 

Opravljanje pa je, ko se, po mojem, lažemo. Ko govorimo kdo kaj misli, pa nam tega ni niti povedal. Ali pa kaj je naredil, pa niti ne vemo, če je to res storil ipd. Razumete kje je zame razlika, kaj ne? V vsakem primeru se mi zdi bistveno, da ne izgubljamo energije tam kjer to ni  potrebno. isto je z nenehnim branjem rumenih tiskov. Vedno ko pokukam vanje, ko čakam, da zavre voda imam občutek, kot da bi sodelovala v opravljanju. Med mano in papirjem a vseeno. 

Vedno mi je zanimivo poslušati opravljanja, kdaj tudi sodelovati v njih, ampak predvsem iz opazovalnega vidika. kako se ljudje postavijo, presedejo, nagnejo naprej. Ste že kdaj opazovali koga, ki opravlja? Ste se opazili kakšne so vaše geste, ko opravljate? Verjetno tudi to veliko pove, o načinu in osebi, ki opravlja. Vsekakor pa se je treba zavedati, da vsakič, ko škodoželjno opravljamo izgubljamo energijo in čas za stvari, ki so pomembne in bi dejansko lahko spremenile naše življenje in mogoče naredile svet lepši prostor za nas in naše drage.

Se kdaj vprašamo koliko ur, dni in tednov izgubimo zaradi neumnosti? Ne govorim sedaj o neki hiper produkciji in ekstra učinkovitosti, le koliko časa izgubimo po nepotrebnem. Naslednjič, ko se boš ulovil, da si namenjen škodoželjno opravljati se spomni na to in globoko vdihni. Potem boš že vedel kaj storiti.

Občutiti in izpustiti ali se distancirati?

Danes sem verjetno napisala že veliko več, kot bi bilo zdravo, a imam razpon koncentracije približno takšen kot zlata ribica, tako se vsak zapis konča nekje na sredini, če sem uspešna. :) Precej stvari se mi mota po glavi. O tem kdaj drugič, ko bom dejansko uspela dokončati danes nedokončane zapise. 

Prejšnji teden sem veliko pisala o jezi in odnosih. Sama sem močan zagovornik doživljanja in občutenja čustev. Najhujši pretresi so se mi dogajali, ko sem vedela, da nečesa ne smem občutiti. Recimo, ko mi je umrla babica in smo se z bratranci pogovarjali pred mrliško vežico in delili spomine nanjo. Nasmejali smo se do solz in bili za to okarani. To se mi ni zdelo prav! Kot, da bi morali pozabiti na lepe spomine, ki nas vežejo z mamo. Osebno sem bila vesela zanjo, da se je lahko rešila vseh bolečin, ki jih je v svojem življenju, še posebej pa v zadnjih letih, trpela vsak dan. Seveda sem bila žalostna, ker je odšla, a to je moja osebna zadeva s katero se moram spopasti sama. Od nje sem se želela posloviti žarečih oči in s hvaležnostjo v srcu. Želela sem se posloviti z nasmehom na ustnicah.

Večkrat sem v zadnjih tednih dobila nasvet, da je zame bolje, da se distanciram od dogajanja. Nič ni moja krivda in da se ne smem pustiti potegniti vanjo. Toda ni mi jasno kako naj bi bila neprizadeta, ko slišim in vidim kaj vse se dogaja v moji širši družini. Nezgode in zdravstveni kolapsi se vrstijo en za drugim. Seveda sem v skrbeh in mi ni vseeno! Do določene mere je "distanca" primerna, a sama sem spoznala, da me ubija, pa čeprav po delčkih. Hočem občutiti občutke, pa čeprav so žalost, razočaranje in zamera. A jih prav tako hočem spustiti. Nočem jih več zadrževati v sebi, kar se mi zgodi s tako opevano "distanco". 

Saj moje spoznanje je bilo, da lahko le z doživljanjem sprostim vse tisto, česar sem se toliko let oklepala. Oklepanje te šele zapre v kletko. V njej pa se vse zapre in postanemo slepi za toliko spektakularnih stvari, ki se dogajajo okoli nas.

V kolikor pa si dovolim čutiti in doživljati, pa postane izpuščanje le še en običajen korak pri doživljanju. Nehajmo se oklepati občutkov in besed, izrečenih pred več leti. Pustimo, da vse občutimo in izpustimo in s tem naredimo prostor za druge občutke. Dovolimo si rasti in biti trdni zase, ne glede na dogajanje okoli nas. Tako se okrepimo v gibčnosti in se ne zlomimo, ko se ob nas obregne kaj težkega. Hkrati pa smo dobro ukoreninjeni, saj nam je jasno, kdo smo in kam gremo.

Verjetno ima vsak svoj način kako iti skozi življenje in prav je tako. Nikakor pa ni prav, da ne poskusimo česa novega, saj nikoli ne vemo, ali ni ravno to tisto pravo. Vsak trenutek je lahko tisti, ki bo ključno vplival na potek življenja. Ne izpustimo ga zaradi distance ali pa brezbrižnosti.

Obremenilni odnosi

Ste se že kdaj zalotili z občutkom naveličanosti v odnosu? Ko enostavno ne morete in nočete več vlagati energije v določen odnos. Kaj botruje temu, je verjetno v vsakem odnosu drugače, a verjetno imajo skupni imenovalec v občutku prevaranosti in razočaranja. Odnosa nikoli ne more graditi le ena stran, to je jasno. Prav tako je jasno tudi, da je življenje polno preizkušenj. Mnogokrat niti ne vemo, kaj se dogaja v glavi in duši ljudi okrog nas. In tako kaj hitro obsojamo brez, da bi si dovolili odpreti se in dojemati občutke. 

OK sliši se popolnoma abstraktno-trapasto in newagevsko, ampak če pomislite, ravno z osebami s katerimi imamo slab odnos se običajno zapremo v svoj oklep. Obrambni mehanizem. S tem ni nič narobe in hkrati vse. Logično je, da se zaščitimo, a hkrati s tem preprečimo kakršenkoli napredek pri problematičnem odnosu. Ko se vsak utrdi na svojih okopih in samo cvili na drugega. Tako se je potrebno odločiti ali se zavestno oddaljimo od odnosa in energijo posvečamo drugim odnosom in sebi ali pa se izpostavimo in ponudimo roko. Se odpremo in tvegamo popoln polom ali pa novo prebujenje odnosa, ki nas utruja in teži. 

Nikoli ni enoznačnega odgovora. Vedno je le kombinacija izkušenj, osebnosti, nivo rizika in trenutnega počutja. Ko pa v to mešanico dodamo še čustva in pretekle zamere dobimo neverjetno smrtonosno kombinacijo, ki postaja s časom še nevarnejša. Potrebno je pokazati pripravljenost in rešiti, kar se rešiti da, če vam je to seveda v interesu, ali pa enostavno izpustiti. V kolikor ohranjamo status quo, nas bo le-ta pokončal.

Imej se dovolj rad, da se rešiš, preden te potegne navzdol. Srečno!

Grenak priokus

Že od malega oz. odkar so za mano na poti v vrtec kričali zmerljivke, se tako ali drugače borim proti "predalčkanju". Proti teoriji, da vsak spada v vsaj en predalček. Menim, da če imaš določeno lastnost ne pomeni avtomatsko, da imaš nato še cel kup drugih lastnosti, značilnosti in podobno. Zato se temu poskušam izogibati. Ne maram "predalčkati" ljudi, njihovih lastnosti ipd. To je sicer malo bolj zakomplicirano zaradi profesije v kateri delujem, a se zadeve precej izključujejo, kar pa je odlično in spet neobičajno in spravlja "predalčkarje" ob živce.

Glede na to, da je očitno nenamerna tema tega tedna jeza, nadaljujem v tem tonu. Predvsem zaradi šoka, ko sem ugotovila kako sem si v svoji glavi izoblikovala "poslanstvo", ki ga naj bi vse to pisanje imelo. Nekaj tistih, ki berete te zapise redno, ste mi jih (večina v živo) pokomentirali in od večine sem dobila podobne komentarje. Tako sem si, tudi s pomočjo teh komentarjev, izoblikovala namen. Kar samo po sebi ni nič napačnega, če me ne bi to včasih spravilo v konflikt z mano. Šokirana sem, ko ugotovim, da se cenzuriram zato, ker nočem razjeziti koga, ki to bere. In to se mi ne zdi pošteno.

Smešno kako hitro si v glavi postavimo meje. Namesto da bi delovali tembolj neomejeno in svobodno, sami sebe pospravimo v škatlico in odložimo nekam daleč. Potem se pa usedemo v kot in se hudujemo češ nihče nas ne razume, noče pomagati karkoli že. Ni prav! Kako lahko je metati naokoli nasvete, namesto, da bi jih poslušal sam.

Neverjetno kakšno razočaranje me preveva ta teden. Prejšnji je bil namenjen sprejemanju in upanju na nove začetke. Ta teden pa je na vse te dogodke vrgel drugačno luč. Ni novih začetkov. Le pogrevanje starih zamer, novi konci in nova razočaranja. Še več grenkobe in konstantno brzdanje. Zanimivo kako nekateri v meni sprožajo konstantno željo po fizičnem nasilju. Ne v prikupno-smešnem smislu ampak v krvavo-krutem smislu. In to nisem jaz. Tako zamerim njim, ker vzbujajo v meni te občutke in sebi, da si to še vedno dopustim. Ampak korakam proti odpustitvi in prevzemu kontrole nad lastnim življenjem. Zdaj vsaj že vidim majhno bunkico, ki je videti kot zametek svetlobe na koncu tunela. Je upanje in to je vse kar trenutno potrebujem!

Korakam dalje...

Jeza in nadvlada

Že včeraj sem se usedla, da napišem današnji blog, a sem bila veliko preveč nemirna, da bi mi to uspelo in sem na koncu raje celotno zadevo izbrisala, kot pa da bi ji sploh namenila še en pogled. Pa da vidim, če mi bo danes šlo kaj bolje izpod prstov. ;)

V zadnjem času se večkrat zalotim, da sem jezna. Ne jezna "Zavila ti bom vrat!" ampak tista bolj nevarna jezna, ko se jeza spreminja v zagrenjenost in zamero, ki te prevzame, da ne moreš več gledati realno na situacije, odnose in konec koncev, svet. Ko te nekdo razjezi je to lahko kratkotrajno, če pa se to dogaja znova in znova in nas ob tem še prizadene in kaj hitro se zgodi, seveda če se z vzroki in našimi odzivi nanje ne spoprimemo takoj, da se jeza in zamera zažreta v nas.

In kot naročeno se danes spotaknem ob citat (seveda po tem, ko sem se ravno nekaj "razpištolila") 

“He who angers you conquers you.”

E. Kenny

in prešinilo me je, da je to res. Tisti, ki te jezi te dejansko obvladuje, saj ti zaposluje misli znova in znova in te tako odvrača od stvari, ki so res važne! In mi dopuščamo, dejansko na dnevni bazi, da nas prav ljudje, ki nas najbolj spravljajo ob živce, obvladujejo. Kaj ni to sprevrženo? Zakaj se ne spopademo s tem in najdemo druge poti za spopad s stvarmi in ljudmi, ki nas jezijo. Vsekakor sem zagovornik doživljanja čustev in njihovo "predelavo" v dobre vibracije. No to pa nikakor ne gre če jih potlačimo. Te poniknejo za kratek čas, potem pa te celotnega preplavijo in te spremljajo kot smrad, kamorkoli gremo.

Se kdaj vprašaš zakaj dopustiš določenim ljudem "kontrolo" nad tvojim življenjem? Včasih se nam zdi prikupno in včasih zato, ker imamo občutek, da nimamo druge izbire. Pa je to res? Res ne gre drugače? Saj smo vendar sami odgovorni za svoja čustva in komu dopuščamo vstop v naše življenje. 

Je pa še nekaj zelo pomembnega: tako, kot smo sami odgovorni za svoja čustva, nismo odgovorni za čustva nekoga drugega. Ne moremo vplivati na to kako druga oseba čustvuje. Prekomerna skrb ali pa bolj ali manj prikrita želja po "vladanju" pa marsikoga prižene do tega, da poskuša urejati čustveni svet oseb okrog sebe. Nikakor tega ne gre razumet narobe! V vsakem primeru je potrebno upoštevati tudi čustva oseb okrog nas oz. tistih, ki se jih določena zadeva pritiče, le urejati oz. dopovedovati jim ne smemo kako naj se počutijo, kakšna čustva naj čutijo. Če nekomu "nadvladamo s čustvi" mu vzamemo samostojnost in s tem vzamemo eno barvo mavrici!

Zdaj pa se grem držat lastnega nasveta in se grem naprej NEjezit! :)

Sitnost in kreganje

Kolikokrat rečemo kaj, kar niti ne mislimo oz. se okorno izrazimo in s tem povzročimo bolečino. Namesto, da bi se v tistem trenutku opravičili in zgladili nesporazum odreagiramo kot majhni otroci in zamerimo, da nas niso prav razumeli. Neverjetno kako hitro se lahko običajen pogovor spremeni v bojno polje. Namesto, da bi presekali in ustavili tok dogajanja in pogovora ne zberemo poguma in se ne izpostavimo, včasih celo sodelujemo, ter tako prispevamo k strmoglavljenju. 

Nikoli mi ni jasno zakaj se ne ustavimo prej. Zakaj potem čez dan ali dva šele popravljamo storjene napake, ali pa še to ne? Pa čeprav vemo, da je vedno težje popraviti storjeno napako, kot pa takoj zgladiti nesporazum. Zakaj dovolimo, da se stvari naberejo? In hodimo naokoli z debelo kepo v želodcu in si hkrati lažemo, da ni nič takega, da je vse vredu. Najpogosteje se to zgodi v odnosih z osebami, ki so nam najdražje. V odnosih s soborci, tistimi za katere veš, globoko v sebi veš, da so ob tebi in te najbolje razumejo. Tako se težko pričakovan skupen čas spremeni v neprijeten dogodek, ki prizadene vsaj dve osebi.

V vsej iskrenosti, takoj se lahko najde ducat izgovorov zakaj je prišlo do nesporazuma ali prepira, ampak v sami osnovi pa tiči negotovost. Preprost nesporazum se takoj razplamti v nekaj "več". In tako se začne iskati "skrite pomene" in ali je nekdo, ko je nekaj rekel mislil točno tisto in ne še 5328 drugih stvari, ki pa jih ni povedal.

Paranoja mi nikoli ni šla preveč dobro od rok. Sovražim tihe maše in ko ljudje ne povedo "kaj jih tišči". Rada vem kje sem in kaj se od mene pričakuje. Ne maram skritih namigov in manipuliranja oz. "diplomacije". In presneto slabo skrivam svoje nestrinjanje in nejevoljo. 

Ja, sitna sem in ni končnega povzetka s pozitivno mislijo, razen: Ne kregajte se, ni vredno.