O koncih

V zadnjem času se večkrat ujamem, da razmišljam o tem kdo odloča kdaj se življenje konča. 

Vsak zase? 

Družba?

Višja sila? 

Zanimivo se mi zdi prepričanje, da vsako življenje šteje. Zakaj? Ker je statistika potem lepša? Ker je drugim tako lažje? Če človek čuti, da je dovolj. Da je dal vse kar je lahko, zakaj bi ga družben pritisk vlekel v mizerijo in muke, ki jim ni videti konca. Kdo ima pa to pravico?

Menda obstaja cikel življenja, ki je edini, ki traja; le igralci se menjajo. Čemu potem takšna obsesija in panika? Življenje pride in gre, muzika pa menda igra naprej. 

Spoznanja ob kuhanemu vinu

Spet se je začelo s pogovorom ob čaju in letnemu času primerno - kuhanemu vinu. Razmišljanje o tem kako se kažemo svetu, kakšno podobo projiciramo in kaj smo. Ne govorim o divje filozofski debati ampak o izraženih čustvih in stanju duha dve 30+ žensk, ki sta se sposobni iskrenega pogovora. Vedno znova me fascinirajo pogovori, saj nikoli ne vem kam bodo mahnili in niti kaj v meni bo privrelo na plano. Ti pogovori niso nežni in tipajoči ampak običajno vsaj obe govoriva hkrati in se dopolnjujeva. Kdor tega ne počne ne more vedeti o čem govorim, a s podrobnostmi na stran. Iskrenost in pristnost je nekaj o čemer sem že precej pisala, a moram priznati, da me je popolnoma iztirilo spoznanje koliko časa imam občutek, da opazujem svoje življenje. Ne zato, ker bi igrala ampak, ne vem zakaj. Občutek distance. Mogoče zaradi izkušenj, ki sem jih pridelala ali pa osebnostnega defekta,kdo bi vedel. Smešno kako sva obe utemeljili svojo frustracijo z "pa saj sva dovolj stari, da bi nama lahko že bilo jasno" argumentom. Mogoče, a ne da mi miru misel, da je mogoče vse bolj povezano z lastno nezmožnostjo prilagajanja dejanskemu stanju. Razkorak med realnostjo in pričakovanji... lastnimi in pričakovanji drugih. Ne govorim le o vlogah, katere naj bi igrali, ampak o življenju na sploh. O kategorizaciji, kdo izpolnjuje svoje poslanstvo in kdo ne ter kako "opravičiti" svoj obstoj. Ali si smiseln le če gradiš/kupiš hišo/stanovanje in delaš otroke? Zakaj se ti prikrade občutek, da je tvoje življenje sumljivo podobno hrčkovemu teku na kletkinem kolesu? Smisel in poslanstvo sta na majavih nogah, ko je neizpolnjen le eden od pogojev, ki smo ji jih zadali. Ni partnerja/otroka/stanovanja/službe. Življenje obstane, čaka na izpolnitev pogojev. A čas ne čaka nikogar; polzi skozi prste in ustvarja še večje razpoke in rane. Čas ne celi, le poglablja zamere in bolečine. Celila naj bi ljubezen in razumevanje. To naj bi osmisljevalo našo realnost. V teoriji se vse sliši bolj ali manj logično, a med tekom na kletkinem kolesu so to le prazne besede, ki poglabljajo...

Si čuječ?

V zadnjih tednih se je zgodilo.... Mnogo. V zadnjem času se mi, navkljub vsem dogajanju okoli mene dogaja res veliko prebliskov. Veliko spoznanj, ki so spektakularna. Rečem jim male čudežne intervencije :) Pojavijo se na enkrat in z jasnega in so popolnoma jasne in nič ni prepuščenega interpretaciji. Spoznanja, ki sem jih enkrat mogoče že osvojila, a sem nanje pozabila ali pa so popolnoma nova. Nič drugače ni bilo tudi ta vikend. Zgodilo se je med pridigama. Prva v soboto, ko sem bila v popolnoma novem okolju in pri popolnoma nepoznanem župniku. Presenetil me je z iskrenostjo in neposrednostjo. Razpravljal je o priliki o izgubljenem sinu. Razložil jo je na popolnoma nov način in ob tem ni bil nežen. Bil je oster, iskren in zahteven. S konkretno zahtevo, da vsak najde sebe. Iskren prerez stanja.

Drug preblisk se je zgodil prav tako pri maši, le da pri drugem, meni veliko manj ljubemu duhovniku. Misli so mi odtavale in sem slišala le odlomke, ki sem jih na svoj način zlagala v svoj film. Jasen preblisk je bil predvsem v tem, da potreba po pogovoru in odobravanju nima smisla. Sam v sebi veš, ko delaš prav in kdaj narobe. Zaplete se, ko se poskušaš zrinit v nek okvir odobravanja. Ko poskušaš najti svoje mesto v ustaljenem sistemu. Šele, ko sem se ujela, da tisto moje razmišljanje, da moram poklicati tega in tega za pogovor o precej konkretni stvari pravzaprav motivira moja želja po sprejetosti, me je popolnoma šokiralo. Sama zase čutim kaj je prav, zame. Vem, da sem sedaj bolj iskrena v svojem verovanju in bolj čuječa, kot kadarkoli prej.

Nikoli nisem razumela smisla ločevanja na naše in vaše ipd. Ne razumem zakaj je moje več vredno, kot tvoje in obratno. Tega ni. Moder mož je rekel, da v kolikor nekaj služi tvoji "duši" je to super, če služi milini in milosti nekoga drugega je to blagoslov, v kolikor pa nekaj ne služi ničemur pa v tej stvari ne sodeluj.  Smiselen nasvet, ki se ga vse premalo držimo. 

Vedno znova si zapolnjujemo čas s skrbjo o našem imidžu, o naši pomembnosti in oboževanosti. Nič od tega pa resnično ni pomembno. Pomembno je zavedanja sebe in drugih. Brez laganja in z nujno brutalno iskrenostjo do sebe. V kolikor tega ne zmoreš, ti vsa nemenja s hrano in alkoholom ali adrenalinom oz. čemerkoliže, ne bodo pomagala. Če nisi čuječ bo tako ali tako šlo vse dobro in pomembno mimo tebe!

Začetki sprememb ali spremembe začetkov?

Začetki so smešna reč. Obstaja več vrst začetkov. Včasih vanje polagamo velike upe (novoletne obljube, začetki partnerstev, gradnje novih objektov, ipd.), jih na veliko komentiramo in okrog njih zganjamo veliko trušča. Kdaj pa pridejo popolnoma nepričakovano in neopaženo. Ampak za začetke se dejansko ne potrebuje nobenih datumov, ni potrebnih zrežiranih prelomnic. Začetki se dogajajo v nas samih. Velikokrat se niti ne poslušamo dovolj, da bi jih zaznali. 

Vzemimo tipičen primer. :) Novoletna, velikonočna ali pa vse življenjska obljuba, zaobljuba želja, sanje ipd. Kako se "naprogramirati", da dosežemo željen cilj. Vedno znova si rečeš "Ampak danes pa bi..".. hja pa danes mogoče ne, jutri je preveč obveznosti, da bi se ukvarjal še s tem ipd. izgovor na izgovor. Če imaš srečo se enkrat zgodi preskok v glavi. Ko si že zjutraj rečeš "Jupi, danes pa JE!" 

Ampak kaj sploh je začetek? Takrat, ko si rečeš, da boš začel hujšati ali takrat ko si začel razmišljati o tem? Ali pa mogoče takrat, ko izgubiš prvi kilogram? Ali takrat ko prvič rečeš ne., pa čeprav si bil vzgajan, da je potrebno potrpeti in "zdržati"? Je začetek, ko so vidni rezultati na zunaj ali takrat, ko si odpustimo? To je eden tistih neopaznih premikov, ki se začnejo veliko prej preden so vidni zunanji rezultati. In pri večini RES velikih stvari v življenju je tako. Potrebna je akumulacijska doba. Tako, da ne razumem, zakaj ljudje vedno znova od sebe zahtevajo vse in TAKOJ. Ko so se oni izmisli, da bi bili "zenovski", ampak ne gre takoj prvi dan ali pa prvi teden in nato ugotovi, da je to tako ali tako brez veze.  Se razume, da karikiram in pretiravam, ampak daleč od resnice nisem.

Na žalost se je ta nepotrpežljivost preselila tudi na medsebojne odnose. Zahtevamo takojšen učinek, časa, da bi vlagali in "akumulirali" pa si ne damo. Želimo globoke in smiselne odnose, ki nam bodo osmišljali življenja. S tem ni nič narobe, toda zavedati se je potrebno, da ti odnosi ne pridejo sami od sebe.  Potrebno je ogromno časa in energije, potrpljenja, poslušanja in smeha. Ne rečem, da se ne "začutimo" silno hitro, nikakor ne trdim tega. Smešno je, da z leti izostrimo ta občutek in da kaj hitro uvidimo ali z nekom lahko vzpostavimo trajnejši odnos ali pa vse ostane nekje pri oznaki "znanci po sili". Ampak s tistimi s katerimi se začutimo je dovolj že minimalno malo (recimo zaprta vrata), kar nam da povod za spoznavanje in ustvarjanje trdnih temeljev odnosa. :) 

Življenje nam vsak dan ponuja nepredstavljivo veliko možnosti za začetke. Ne začeti znova. To se ne da. Lahko pa začnemo danes, ta trenutek! Vzeti si čas in misliti bolj pozitivno, se več smejati, več upati, manj očitati, moliti več, se smejati več, pohvaliti, ko je pohvala na mestu, manj komplicirati, manj težiti in uresničevati sanje. Če ne sebi pa drugim. Potrebno je zelo malo.

Si pripravljen preskočiti teoretiziranje in začneš s spremembami? Začeti s spreminjanjem svojega življenje na bolje? Si pripravljena si odpustiti in stopiti naprej z dvignjeno glavo in doseč vse tisto, česar si sposoben?