Srečkoti in brce v rit...

Pred časom je nekdo navrgel misel, da vedno, ko potrebujemo pomoč ta pride. Že dalj časa traumiram o poslanstvih, ne da bi prišla kam. Potem pa ko ti nekje "ne spelje" imaš občutek, da na nobenem področju nikamor ne gre in traumiraš naprej. Občesplošne neumnosti pač. 

No in po izkušnjah sem se, ko imam vsega dovolj, potopila vase. Vzela čas za tišino, sproščanje. Brez muzike in knjige in čaja ipd. Le jaz in moje pregrete varovalke. 

Smešno kako privrejo na plano neverjetne kombinacije. In v enem trenutku bruhne na plano tako jasno, da tudi, če bi želel tajiti ne moreš. Nikoli pa ni pomen jasen. Vedno moraš razmislit s katerega konca ti govori. Kaj pomeni in čemu je namenjen. Interpretacije so sitne reči. Najboljše je, če ti ni potrebno nič interpretirati in preprosto veš. Noja roko na srce, vedno veš kaj ti je bilo položeno na srce. In tudi, če se začneš zavijat v besede in "ugotavljaš" točno veš kaj je res in kaj ne. 

Ob vsem tem me zadane ugotovitev kako ljudje uživajo v dramatiziranju. Zakaj je tako zelo pomembna drama nekoga, ki vpije na glas; drama nekoga, ki tiho trpi pa ne? Zakaj znamo slišati le najglasnejšega, ne pa tistega, ki potrebuje našo pozornost. Zakaj nismo odločni takrat, ko to šteje?

Vedno znova opazujem, da ne opazimo. Ne opazimo pozornosti, ki nam jo nekdo izkaže. Ne opazimo, da se oddaljujemo od naših najdražjih, ne opazimo krivic, ki se dnevno dogajajo. Ne opazimo, da nekdo potrebuje naše sočutje in razumevanje. 

Kolikokrat smo rekli hvala? Ne zato, ker nam je nekdo podal kavo ampak, ker je? Kolikokrat smo rekli rad te imam (takrat, ko si pod dozo ne šteje!)? Kolikokrat si sam pri sebi rekel, "svet je boljši, ker je on/ona tukaj!"? 

V kolikor je od katerekoli izjave preteklo več, kot 24 ur je današnja naloga, da si vsaj v mislih zahvališ za vse tisto/tiste, ki delajo življenje lepše. Naštevanje blagoslovov je nujno potrebno. Brez tega se ne zavedamo, da smo v resnici neverjetni srečkoti in vse kar nam manjka je brca v rit, da bi srečo delili naprej. 

Naj bo ta zapis tvoja brca! :))

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Izkoriščanje pogovora...

V zadnjih dneh sem imela manj časa za pisanje, saj sem se v večji meri posvečala ljudem. Vsi tisti s katerimi sem v zadnjih dneh bolj pošteno debatirala vam lahko potrdijo, da me je napadla modrost.

Ne se smejat ali nasmihat! Prepovedano! Mislim popolnoma resno. tvorim misli in ugotavljam, na relativno smiseln način povem svoje misli, kar je prej izjema, kot pravilo. Vseskozi pa se navdušujem nad neverjetno močjo prijateljic in prijateljev, ki gredo skozi življenje z dvignjeno glavo z občutkom za druge in se hkrati borijo za njim najpomembnejše stvari v življenju. Molim, upam in držim pesti zanje. Za vse projekte, ki so se združili v ta teden. 

neverjetno kako poživljajoč je lahko pogovor s prijateljico. A ne to tisti opravljali pogovor, ampak pogovor o konkretnih stvareh. O otrocih, življenju, upanju, smrti, smiselnosti dojemanja življenja takšnega kot je... O vsem tistem, kar se nam dejansko podi po glavi. Takšni pogovori dajo zagona in motivacije. Dajo kar nekaj smisla stvarem in odločitvam ter nam konec konec tudi vrnejo malo načete vere v ljudi in življenje. Odlično je včasih slišat kako pritrditev in kakšen drugačen pogled na isto situacijo. 

Pogovori se velikokrat zlorabljajo. Za kritiziranje, opravljanje ipd. To nima smisla. Dejansko mnogokrat izgubljamo čas in energijo za negativo, med tem ko nam zmanjkuje časa še za pozitivo. Poskušaj izkoristiti čas pogovora za smiselne stvari. Ni potrebno težko filozofiranje, le dovoli si občudovati in čutiti. Svet je takoj lepši in življenje pravo darilo. 

p.s. Sem že omenila, da je ta teden namenjen modrovanjem? Sam vprašam... ;)

Biti najboljša verzija sebe...

Naletela sem na nasvet. Poskusi v ljudeh, ki jih običajno kritiziraš, videti najbolje. Njihovo najboljšo različico. Ideja se mi je zdela absurda in smešna, a nikakor mi ne da miru. In sedaj sedim tukaj z brzečimi prsti po tipkovnici, s tisoč stvarmi, ki jih moram danes opraviti. A razmišljam o točno tem in vem, da v kolikor to ne dam iz sebe me bo morilo... dokler ne dam tega iz sebe! :)

No, če vzamemo to predpostavko, da dojemamo vse ljudi, ko njihova najboljša verzija njih, potemtakem dojemamo tudi sami sebe, kot najboljšo različico sebe. Hej to pa sploh ni napačno! Kdaj si nazadnje nekaj ali nekoga kritiziral? Pa ni rečeno, da je bilo po krivici ali grdo. Jaz vem, da sem to storila zjutraj, ko sem se vozila v službo. In vem, da mi je bilo zamerjeno, čeprav je bila moja opazka namenjena zgolj k odpiranju oči. Pač nisem mogla poslušati več zavajajočih besed. Po izrečeni opazki, čeprav pospremljeni z razlogom zanjo, se je v avtu ohladilo za vsaj 10°C. Tako se mi vseskozi poraja vprašanje, kako bi vse to lahko storila drugače. Mogoče me zato še posebej žuli zgornja predpostavka. 

Ampak sprejmem izziv. In takoj sem postavljena pred izziv. Kako videti najbolje konstantno. Ne naivno in z rožnatimi očali, ampak realno, a hkrati pustiti da nas ljudje navdahnejo in z odprtim srcem. Tukaj se mi spet pojavi ideja popolnega in neobsojujočega sprejemanja. Takoj mi je jasno, da se to ne zgodi čez noč ali pa z enim vdihom. Zahteva veliko vaje, dihanja in ponavljanja. A z vajo se baje izpilimo. Zanimivost pri vseh teh idejah pa mi je ne vsiljevanje. Dejanska "prepoved" vsiljevanja idej komurkoli. To mi je še posebej pri srcu.

Ker želim biti najboljša kar sem lahko začenjam sedaj. Jasno mi je, da me bo danes močno bolela glava, ampak upam, da uspe.

In kot vedno, ko se podajam na neznano področje me je malo strah, adrenalin dela in vsekakor je prisotna misel "Kaj mi je tega treba!". Normalno, zato je potrebno vse občutke priznati, jim dati imena in jih hkrati izpustiti. Potreben je prostor za nove stvari. 

Kdaj si ti nazadnje zavestno poskusil kaj novega?

Smola ali življenje?

OK nikoli se nisem imela za pretirano štorasto ali pa nekoga, ki se ga drži smola. No v zadnjem času pa sem mi kar dogajajo nesreče, ena za drugo. Ne dolgo nazaj sem se močno spekla, potem sem stopila na stekleno črepinjo, ki se mi je zabilo cca 1,5 cm v podplat. Zaustavitev je bil kar projekt. Predvčerajšnjim sem stopila na injekcijsko iglo v bližini metadonske ambulante. Tako, da mi kar uspeva. :)

Ampak dejansko nikoli nisem tega dojemala kot smolo. Se pač zgodi. Na to me je opozorila sodelavka. Nikoli o tem nisem razmišljala tako, ampak verjetno je ravno v tem vsa poanta. Človek dojema stvari, ki se mu dogajajo kot konstanten napad nanj/nesrečo/krivico ali pa kot življenje. No jaz vsekakor sodim v drugo skupino in vem, da sem velik srečko. Življenje je pač spektakularno in ne vidim razloga, da ga nebi živeli in dojemali kot takega.

Nisem naivna in mi je jasno, da se dogaja cel kup svinjarije in nikakor ne gledam skozi "rozasta očala". Hkrati pa vem, da je življenje in svet veliko več, kot le temna luknja iz katere se pride zgolj s smrtjo. Ogromno smeha in neverjetni ljudje, ki me obkrožajo in jih vedno znova in znova srečujem mojo teorijo vedno znova potrjujejo. Ne, ni nam hudega. Drži, da nimamo vsega, kar želimo... in po pravici Hvala Bogu! Ne vem kje sem pred kratkim slišala izjavo, da "človeka najhitreje pokvariš tako, da mu daš vse kar potrebuje". Strinjam se! Potrebno se je malo zganiti in narediti kaj zase in za druge. Potreben je smeh, ples, petje in sočutje. Verjetno bo vsak dodal še kup svojih stvari, in prav je tako!

Svet je lep! in tega upam, da nikoli ne pozabim!

Prostovoljstvo in urednikovanje

Pred časom me je mami prosila za mnenje glede Zbornika, ki bi ga izdaja njena planinska sekcija (izključno dame 60+.. noja razen moja mami in še nekaj entuziastk). Ker sem urednikovala dobrih 5 let (študentska revija) nekako vem kako se zadevi streže, in sem obljubila, da prevzamem nalogo.

Včeraj se je "projekt Zbornik" začel. Presenetilo jih je, da to ne pomeni, da bom zadevo oblikovala v Wordu in bomo potem zadevščino kopirali. Aktivirala sem stare sodelavce in nekaj novih. Popolnoma me je šokiralo, ker so praktično vsi pripravljeni pomagati brezplačno in dejansko zato, ker sem jih prosila. Oblikovalec mi je celo povedal, da se s takimi zadevami sploh ne ukvarja več ampak, ker sva že toliko sodelovala in mu je všeč kako sodelujeva in kaj vse sva že ustvarila, bo projekt sprejel. In to je dejansko pripravljen storiti zastonj. Popoln šok! Po več letih so ljudje še vedno pripravljeni stopiti v stare razcapane "magazinske" čevlje in delati za ljudi. ki jih niti ne poznajo zgolj zato, ker smo včasih že sodelovali. Neverjetno in strašansko počaščen občutek!

Včerajšnje pozno popoldne sem tako preživela na telefonu in moram priznati, da se odlično počutim v uredniški koži. Vloga mi neverjetno pristoji in sem jo pogrešala.

Tako me nikoli, ampak res nikoli ne bo nihče prepričal, da smo ljudje pasivni, nezainteresirani za druge in nepozorni. Potrebno se je zavedati, da so osebe, ki so včeraj zaznamovale moj dan, mladi oz. mladi odrasli, ki si formirajo svoje družine in so ali mladi starši ali pa polno zaposleni ipd. In nihče me ni zavrnil, nihče ni postavljal pogojev! 

Druščina navdušena sem, da bomo ponovno sodelovali... Bilo je predolgo!

Najti ravnotežje...

Včasih, ko sem v družbi, z mislimi odplavam. To sem mi kar rado pripeti. Pa ne, da bi razmišljala o čem določenem, le odplavam. Toda v zadnjem času ugotavljam, da sem nekaj silno napeta in raz dražljiva, da nenavadno hitim. To mi ni všeč, ker ne odplavam več. Navkljub temu, da uživam v dogajanju in akciji za protiutež nujno potrebujem umirjenost, beganje misli in kanček počasnosti. Zamerim si, ko pozabim in začnem brezglavo bezljati, zato, ker mi drugi diktirajo tempo. Tega ne prenesem, ker vem, da mi ne prinaša nič drugega kot razdraženost in neučinkovitost. Škoda mi je, da zabijam čas za stvari, ki mi jih drugi "prodajajo" kot pomembne.Ne rečem, da se temu da v popolnosti izogniti, se pa vsekakor da omejiti. In to me jezi, ker se bolj intenzivno ne borim za svoj čas, svojo svobodo in možnost razvijanja svojega talenta. Huda sem nase, ker dovolim, da se vsak, ki ima občutek da se lahko, se obregne vame. Tega ne maram in me jezi!

OK, ko sem dala to ven lahko rečem, da je začetek tega poletja divji. Dejansko se kar odbijam. Dogaja na polno in je luštno. Mogoče celo preveč lušnih stvari. Čeprav nekateri pravijo, da luštnega ni nikoli preveč, toda jaz sem mnenja, da je potrebno vse dajati v perspektivo. Ljudje smo čudna bitja in če se nam predolgo dobro godi, kar naenkrat ni nič dovolj dobro.Temu pa bi se sama rada izognila in poskušam srkati vse dobre zadevščine, ki se mi dejansko dogajajo in  biti zadnje hvaležna. Ampak to vseeno ni dovolj. Potrebno je deliti in delati čim boljše s tem kar imamo. No ježešna, tole se sliši, kot iz ust kakega guruja pozitivnega nevemčesa. Noja teh je zadnje čase, kot listja in trave. Ampak, ker sem sama veliko premalo podjetna in ne znam pretirano dobro prodajati tujih idej, še ne morem biti guru. Šment! ;))

Pa da se vrnem na osnovno misel. Potrebno je najti stvari, ki nas veselijo in jih moramo živeti. Potrebno je ugotoviti kdo si. Nujno je, da udobno živiš v svoji koži. Če ne moreš doseči nič od tega te lahko ljudje podajajo z ene strani na drugo in vmes izgubiš še tisto, kar si enkrat že imel. Nato se zbudiš v zreli odraslosti in ugotoviš, da ne veš ne kdo si ne kaj hočeš in niti kaj si naredil. Ko pa se temu pridruži še iskrena ugotovitev, da svet zaradi tebe ni boljši... takrat se sesuje mnogo življem. Ne glede na to, kdaj pride do te ugotovitve.

Mislim, da ni potrebno, da se vsi najdemo v karierah ali takšnih in drugačnih uber presežnikih. Potrebno se je le sprejeti in svet je lepši in mi ga lahko delamo še boljšega. To pa je bistveno...

Po koncertno polnem tednu...

Tale zapis se je v moji glavi začel že vsaj pred enim tednom, ko sem soanimatorju poskušala razložit kdo je Billy Idol. Ja vem, vem ne se držat za glavo, ampak pač nekateri ne vedo. Kakorkoli že, ob razlaganju sem ugotovila kako drugačen glasbeni okus imam. To, da mi glasba neverjetno veliko pomeni pa tako ali tako ni skrivnost! Če sem iskrena to v večji krivim prijatelje, ki so me okužili z oboževanjem glasbe v živo. 

Dejansko ne diskriminiram kaj dosti, le da je glasba izvedena korektno in pa "z dušo". Ne prebavljam playbackov in podobnih nategov. Ali pa jamranja v mikrofon in kompenzacij z mišicami ali globokimi dekolteji. To pri meni pač ne gre. Jaz sem fen muzike. Kako zelo velik se je izkazalo tudi ta teden, ko je bi glasbeno še posebej aktiven. Udeležila sem se dveh velikih koncertov. prvi je bil v Zagrebu (Bon Joviji seveda) in pa včerajšnji v Stožicah (Sting seveda). Noja kakorkoli je ugotovitev, da so Bon Joviji pač legende in da fantje pri svojih 50-ih prekašajo večino konkurence. Ne samo zaradi Richija na kitari ampak tudi v energiji in fairplayu do poslušalcev in "sodelujočih" na koncertu. Dejansko se res pri nobenem komadu nisi počutil izpuščenega. Ozvočenje je bilo noro dobro, fantje so igrali pošteno dobro muziko in seveda ljudstvo je bilo z njimi cel koncert. Da se ne bom distancirala, pojma nimam kdaj sem tako naglas "sodelovala" pri koncertu. :) Bilo je divje in imam občutek, da jih bo potrebno ujeti vsaj še enkrat v sklopu njihove evropske turneje.

Med tem, ko Sting hudo dobro zgleda za gospoda pri 60-ih in ima tudi glas, so Stožice še enkrat pogrnile. Akustika je obupna, da o ozvočenju niti ne izgubljam besed. Noja pa tudi naši filharmoniki bi si lahko potegnili preklo iz riti. Verjetno bi pripomoglo k sproščenosti. Predvsem njih. Ampak suma sum, definitivno je bil koncert, ki ga je bilo potrebno videt in slišat.

Bolj, kot vsa tehnična plat koncertov sem sama presenetila sebe in sicer kako zelo me potegnejo. Hkrati ugotavljam, da je z glasbo povezanih res veliko dogodkov v mojem življenju. Neverjetno kako zelo uživam in vse to. Verjetno imamo vsi svoje male obsedenosti, kaj ne? ;)

Vsekakor sem želela le povedat, da me je presenetilo kako veliko ljudi glasba v živo sploh ne gane in jim je popolnoma vseeno, da jih imajo za norca. Da hodijo gledat glasbo. Ne rečem, da je s tem kaj napak, a hkrati vem, da mene tja ne dobite z nobeno "vprego". Naj ne bom razumljena narobe, le povedati želim, da smo si zelo, zelo različni. :)

Ja, ta teden gre v spominski sef, kot teden, ko so se mi uresničile še ene sanje. Hvaležna sem za uresničene sanje in mojo malo obsesijo! Zdaj pa novim poletnim dogodivščinam naproti!!