Igra, ki to ni

Kupi posnetih razmišljanj in napol napisanih tekstov. A  ničesar od tega se ne bom lotila. Miru mi ne da včerajšnji pogovor z mojo M.  

Kako neverjetno navajeni smo funkcionirati pod masko. Kako malo ljudi nas vidi brez nje. Kolikokrat lahko čustvujemo in govorimo brez filtra. Kdo nas bo razumel tako, kot čutimo/mislimo? Kako je možno, da je pretvarjanje postalo način življenja??

Ugotovitev je bila, da smo zelo zadržani in smo vedno "potegnjeni" nazaj, kot da bi se bali, da nismo dovolj. In potem se skoraj ves čas počutimo kot prevaranti, igralci  drugačne variante sebe ipd. Za tem pa je takoj sledilo še vprašanje, koliko vez, zakonov in prijateljstev razpade ravno zaradi pretvarjanj, filtrov in domnevanj, da se poznamo, ko pa se dejansko ne. Kolikokrat si rečemo, da vemo kaj bo on/a rekel/rekla, kaj si misli in kaj čuti. Kolikokrat ne pustimo, da ljudje so ali še bolje kolikokrat si dovolimo,  da smo sami pristni.

Pred časom mi je bilo svetovano, da edini način, da se z "gracioznostjo" prebijem čez lastne izbruhe jeze (zdaj običajno uperjene navznoter) je,  da sem iskrena do sebe in pričvrščena. Da sem gotova v tem kaj sem in kdo sem. Da konstantno osebnostno rastem in delam svet boljši. Le tako lahko kar se da milostno prejadram viharje.

Kolikokrat sem se spomnila na to odkar mi je bilo to "položeno na srce"? Prevečkrat! Priznam, da vsaj v polovici primerov se je vse spremenilo v nasmeh, ker sem v trenutku spoznala igro ega in lasten lapsus, ki pa se ga da z vajo umiriti... se pravi nič nepopravljivega. :)

Življenje ni igra... je veliko boljše in vredno smeha in ljubezni.

Neprijetna jutra 2. del

Naivno sem domnevala, da je bilo eno neprijetno jutranje srečanje za ta teden dovolj. No pa se je danes ponovilo. Z drugim staršem in z še večjo ignoranco in iskreno, ne vem kakšnim namenom. Razjezilo me je, dvignilo pritisk do mere, ko mi piska v ušesih. A nisem rekla nič, nisem naredila nič. Pustila sem, da je pljusknilo čezme.

Zadnje čase spet več razmišljam, poslušam, tipam. V zadnjih dneh sem večkrat naletela na idejo, ki se mi je zdela sama po sebi nora, a mi je današnje jutro prineslo nov pogled. Ideja je, da ni nič pomembno. Drži, potrebno je stremeti k stvarem in si srčno želeti stvari, uresničevati sanje. A nič od tega ni pomembno. 

Te ideje se ne da razložiti umsko,a jo presneto občutimo. Kot, da bi odložili del bremena. Nismo odgovorni za dejanja in besede drugih; ni nam potrebno reševati vsega. Ideja, da ni nič pomembno nam omogoča, da se lažje vključimo v tok energije okrog nas. Da izpolnjujemo svoje poslanstvo, bolj zaupamo in temeljiteje dojemamo našo okolico z vsemi ljudmi vret. Lažje slišimo ljudi, tudi, ko ne govorijo; na koncu koncev pa lažje slišimo sebe. Tisti glas v nas, ki ima vedno prav, če mu le pustimo da govori.

Težko se je ne postaviti na okope in se ne "boriti" nazaj. Težko je ne jokati. Težko je sprejeti realnost, ki tako zelo boli in ima arsenala za celo življenje bolečine. A hkrati... ne dovolim, da me zastrupi. Ne dovolim si vzeti sanje, želje, ideje. Sprejemam dejstvo, da me tisti, ki so me ustvarili ne prenašajo. Ne rečem, da je dober občutek, a sprejemam, da tako čutijo. Hkrati pa sledi spoznanje, da to niti ni pomembno. Izkušnje me oblikujejo, njihova mnenja, kritike in prezir. Ves koktajl emocij se me dotakne, a me ne determinira. Ne bo me uničil ali pa zastrupil. 

Vsega tega se moram spomniti tudi naslednje neprijetno jutro...

Ponedeljkovo jutranje spoznanje ali odnosi s starši

Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?" 

Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole. 

Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav. 

V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik. 

Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico. 

V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje." 

Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.

Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...

Ostati miren v nemiru

Včeraj sem prebrala, danes pa občutila nekaj zelo nenavadnega. 

Včeraj sem prebrala blog v katerem avtor govori o tem kako čuti poslanstvo, da JE ljubezen sredi kaosa. Govori o tem kako neverjetno napeto je bilo ozračje na protestih v Los Angelesu. S prijatelji so se čutili poklicane, da se ne pridružijo jezi in vznemirjenju ampak so pričeli z meditacijo. Nekdo drug je začel celo igrati na trobento in skupaj so močno umirili množico in policiste. Samo po sebi se sliši smešno, a psihološko je dokazano, da se večina izgredov začne z neko miniaturno zadevo. Recimo, ko se nekdo spotakne in prileti v drugega, to pa razjarjena množica hitro doživi, kot napad in začne se plaz.

Danes se je nekaj podobnega zgodilo meni. V službi sem bila dvakrat deležna precej žolčne debate. Prva me ni potegnila vase, ker sem se fizično umaknila; v drugi pa sem nevede pristala. A tam sem se zavedla, da je bistveno, da me ne posrka vase. Tako se zavestno nisem udeležila obtoževanja, komentiranja in kritiziranja ter malo opravljanja. Zavestno sem se koncentrirala na to, da sem ostajala mirna in razumevajoča. Sliši se smešno, toda kolikokrat nas zajamejo plazovi in ne moremo ven? Kolikokrat se zavestno izognemo opravljanju in pametovanju ter malim lažem? 

Zavestna odločitev, da ne bomo ustvarjali negativizma lahko mnogokrat prinese veliko večje učinke, kot žuganje s prstom. Ne pozabimo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve, čustva in dejanja.

Politična bitka na osebni ravni - Ne hvala!

Poln kufr imam napadanja! Ja SDS pridobiva in ja NSi pridobiva in ja v nekaterih cerkvah se govori o politiki. V naši se ne. Ne strinjam se z lobiranjem pri službi božji. Tako kot se ne strinjam še z marsičem. Tako mi potem ni jasno zakaj me potem vsak, ki ima 5 minut časa zaslišuje zakaj to cerkev dela in kako si MI to predstavljamo in nevemkajše vse! A lahko lepo prosim date mir?!!! Ne nisem PR Cerkve na Slovenskem, niti nisem članica nobene politične stranke. Prakticiram neobičajne kombinacije, ki pri marsikaterem niso sprejete in to je njihov problem. Na mojo vero ne vplivajo zgodovinska odkritja, da se je Kristus razmnoževal ali pa da je imel še žnj bratov in sester ipd. To nima nobene veze s tem v kar verjamem. Večina stvari so pravljice, a nauki so jasni in glasni. Niso prepuščeni interpretaciji in so konkretni moralni kompasi. Ljudje imajo težavo z nekom, ki reče "Nisem za vse svinjarije, ki se dogajajo in smiselno se mi zdi prakticirati tisto v kar verjamem!" Kdor ima s tem probleme naj se pač ukvarja sam s sabo. 

Pred dnevi (oz. se mi zdi, da je bilo včeraj) je mladinska pisateljica Janja Vidmar na svoji FB strani objavila en še posebej sočen komentar na javnomnenjsko raziskavo, ki je pokazala napredek NSi in SDS. Govorila da je to sprejemljivo "Mogoče v kaki fari, iz katere so izgnali Rome, homoseksualce, narkomane in matere samohranilke, preostalim pa predpisali družinski kodeks pader padrone + dnevno nedeljsko mašo." To je botrovalo moji takojšnji "odjavi". Polno vrečo imam ljudi, ki se tako neverjetno na glas izražajo za blazne strpneže in podobno, potem pa prisekajo take stereotipe. Ni mi jasno kaj je narobe z ljudmi, ki tolčejo po vseh, kar tako na slepo in vmes mogoče še za kanček podkrepijo tisto za kar se "prizadevajo". Lepo prosim, če je takšen "liberalizem" bi vseeno rekla ne hvala. 

Ne razumem zakaj ne morem biti konservativka, ki misli s svojo glavo? Kar se je pokazalo v tej volilni "bitki" je kako zmešani so ljudje... ne politiki. Oni tako ali tako igrajo drug špil.

Obremenilni odnosi

Ste se že kdaj zalotili z občutkom naveličanosti v odnosu? Ko enostavno ne morete in nočete več vlagati energije v določen odnos. Kaj botruje temu, je verjetno v vsakem odnosu drugače, a verjetno imajo skupni imenovalec v občutku prevaranosti in razočaranja. Odnosa nikoli ne more graditi le ena stran, to je jasno. Prav tako je jasno tudi, da je življenje polno preizkušenj. Mnogokrat niti ne vemo, kaj se dogaja v glavi in duši ljudi okrog nas. In tako kaj hitro obsojamo brez, da bi si dovolili odpreti se in dojemati občutke. 

OK sliši se popolnoma abstraktno-trapasto in newagevsko, ampak če pomislite, ravno z osebami s katerimi imamo slab odnos se običajno zapremo v svoj oklep. Obrambni mehanizem. S tem ni nič narobe in hkrati vse. Logično je, da se zaščitimo, a hkrati s tem preprečimo kakršenkoli napredek pri problematičnem odnosu. Ko se vsak utrdi na svojih okopih in samo cvili na drugega. Tako se je potrebno odločiti ali se zavestno oddaljimo od odnosa in energijo posvečamo drugim odnosom in sebi ali pa se izpostavimo in ponudimo roko. Se odpremo in tvegamo popoln polom ali pa novo prebujenje odnosa, ki nas utruja in teži. 

Nikoli ni enoznačnega odgovora. Vedno je le kombinacija izkušenj, osebnosti, nivo rizika in trenutnega počutja. Ko pa v to mešanico dodamo še čustva in pretekle zamere dobimo neverjetno smrtonosno kombinacijo, ki postaja s časom še nevarnejša. Potrebno je pokazati pripravljenost in rešiti, kar se rešiti da, če vam je to seveda v interesu, ali pa enostavno izpustiti. V kolikor ohranjamo status quo, nas bo le-ta pokončal.

Imej se dovolj rad, da se rešiš, preden te potegne navzdol. Srečno!

Grenak priokus

Že od malega oz. odkar so za mano na poti v vrtec kričali zmerljivke, se tako ali drugače borim proti "predalčkanju". Proti teoriji, da vsak spada v vsaj en predalček. Menim, da če imaš določeno lastnost ne pomeni avtomatsko, da imaš nato še cel kup drugih lastnosti, značilnosti in podobno. Zato se temu poskušam izogibati. Ne maram "predalčkati" ljudi, njihovih lastnosti ipd. To je sicer malo bolj zakomplicirano zaradi profesije v kateri delujem, a se zadeve precej izključujejo, kar pa je odlično in spet neobičajno in spravlja "predalčkarje" ob živce.

Glede na to, da je očitno nenamerna tema tega tedna jeza, nadaljujem v tem tonu. Predvsem zaradi šoka, ko sem ugotovila kako sem si v svoji glavi izoblikovala "poslanstvo", ki ga naj bi vse to pisanje imelo. Nekaj tistih, ki berete te zapise redno, ste mi jih (večina v živo) pokomentirali in od večine sem dobila podobne komentarje. Tako sem si, tudi s pomočjo teh komentarjev, izoblikovala namen. Kar samo po sebi ni nič napačnega, če me ne bi to včasih spravilo v konflikt z mano. Šokirana sem, ko ugotovim, da se cenzuriram zato, ker nočem razjeziti koga, ki to bere. In to se mi ne zdi pošteno.

Smešno kako hitro si v glavi postavimo meje. Namesto da bi delovali tembolj neomejeno in svobodno, sami sebe pospravimo v škatlico in odložimo nekam daleč. Potem se pa usedemo v kot in se hudujemo češ nihče nas ne razume, noče pomagati karkoli že. Ni prav! Kako lahko je metati naokoli nasvete, namesto, da bi jih poslušal sam.

Neverjetno kakšno razočaranje me preveva ta teden. Prejšnji je bil namenjen sprejemanju in upanju na nove začetke. Ta teden pa je na vse te dogodke vrgel drugačno luč. Ni novih začetkov. Le pogrevanje starih zamer, novi konci in nova razočaranja. Še več grenkobe in konstantno brzdanje. Zanimivo kako nekateri v meni sprožajo konstantno željo po fizičnem nasilju. Ne v prikupno-smešnem smislu ampak v krvavo-krutem smislu. In to nisem jaz. Tako zamerim njim, ker vzbujajo v meni te občutke in sebi, da si to še vedno dopustim. Ampak korakam proti odpustitvi in prevzemu kontrole nad lastnim življenjem. Zdaj vsaj že vidim majhno bunkico, ki je videti kot zametek svetlobe na koncu tunela. Je upanje in to je vse kar trenutno potrebujem!

Korakam dalje...

Jeza in nadvlada

Že včeraj sem se usedla, da napišem današnji blog, a sem bila veliko preveč nemirna, da bi mi to uspelo in sem na koncu raje celotno zadevo izbrisala, kot pa da bi ji sploh namenila še en pogled. Pa da vidim, če mi bo danes šlo kaj bolje izpod prstov. ;)

V zadnjem času se večkrat zalotim, da sem jezna. Ne jezna "Zavila ti bom vrat!" ampak tista bolj nevarna jezna, ko se jeza spreminja v zagrenjenost in zamero, ki te prevzame, da ne moreš več gledati realno na situacije, odnose in konec koncev, svet. Ko te nekdo razjezi je to lahko kratkotrajno, če pa se to dogaja znova in znova in nas ob tem še prizadene in kaj hitro se zgodi, seveda če se z vzroki in našimi odzivi nanje ne spoprimemo takoj, da se jeza in zamera zažreta v nas.

In kot naročeno se danes spotaknem ob citat (seveda po tem, ko sem se ravno nekaj "razpištolila") 

“He who angers you conquers you.”

E. Kenny

in prešinilo me je, da je to res. Tisti, ki te jezi te dejansko obvladuje, saj ti zaposluje misli znova in znova in te tako odvrača od stvari, ki so res važne! In mi dopuščamo, dejansko na dnevni bazi, da nas prav ljudje, ki nas najbolj spravljajo ob živce, obvladujejo. Kaj ni to sprevrženo? Zakaj se ne spopademo s tem in najdemo druge poti za spopad s stvarmi in ljudmi, ki nas jezijo. Vsekakor sem zagovornik doživljanja čustev in njihovo "predelavo" v dobre vibracije. No to pa nikakor ne gre če jih potlačimo. Te poniknejo za kratek čas, potem pa te celotnega preplavijo in te spremljajo kot smrad, kamorkoli gremo.

Se kdaj vprašaš zakaj dopustiš določenim ljudem "kontrolo" nad tvojim življenjem? Včasih se nam zdi prikupno in včasih zato, ker imamo občutek, da nimamo druge izbire. Pa je to res? Res ne gre drugače? Saj smo vendar sami odgovorni za svoja čustva in komu dopuščamo vstop v naše življenje. 

Je pa še nekaj zelo pomembnega: tako, kot smo sami odgovorni za svoja čustva, nismo odgovorni za čustva nekoga drugega. Ne moremo vplivati na to kako druga oseba čustvuje. Prekomerna skrb ali pa bolj ali manj prikrita želja po "vladanju" pa marsikoga prižene do tega, da poskuša urejati čustveni svet oseb okrog sebe. Nikakor tega ne gre razumet narobe! V vsakem primeru je potrebno upoštevati tudi čustva oseb okrog nas oz. tistih, ki se jih določena zadeva pritiče, le urejati oz. dopovedovati jim ne smemo kako naj se počutijo, kakšna čustva naj čutijo. Če nekomu "nadvladamo s čustvi" mu vzamemo samostojnost in s tem vzamemo eno barvo mavrici!

Zdaj pa se grem držat lastnega nasveta in se grem naprej NEjezit! :)