Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Ljubezen

Malo manj pisarim, vem. Razlogov je več, a to vsekakor ne pomeni, da ne bom povedala tistega, kar me presune. Eden takšnih "presunkov" se je zgodil tudi včeraj, ko mi je pod prste priletel kratek, le 40 sekundni video o ideji, da mora vse naše delovanje stremeti k enemu cilju. Povečevanju in plemenitenju ljubezni.

Presunilo me je kolikokrat se izgubimo in zapletemo v lovke vsakdana in zdrah. Kolikokrat pustimo, da nas omreži ego in pohlep. Dejansko pa vse kar delamo stremi k ljubezni. Naše delovanje v službi, cerkvi, družini in med prijatelji, vse bi moralo biti podkrepljeno z ljubeznijo in v službi ljubezni. 

Vedno znova me preseneti kako lahko mala dejanja ljubezni in pozornosti spreminjajo svet. In svet potrebuje vso ljubezen in premik v drugo smer. Potrebuje vsakega izmed nas da delujemo in ustvarjamo ne samo boljši jutri ampak tudi boljši danes. Svet in sprememba se ne začneta jutri, ampak danes! 

Kolikokrat si v zadnjem tednu deloval v prid ljubezni in ne v prid ega? Kolikokrat si pustil Delovati in nisi premaknil nebo in zemljo, da bi bilo po tvoje?

Danes je dan za spremembo!

Včeraj zvečer mi je bilo povedano, da vedno mislim, da mi nekdo hoče slabo, da me zafrkava ipd. Izjava me je popolnoma šokirala in v meni sprožila popolno blokado, saj sem se kot na avtopilotu postavila na okope. "Jaz že nisem taka!" Dejansko se ne dojemam, kot nekdo, ki vedno dojema, da se mu dogajajo le slabe stvari. Nasprotno. Zavedam se, da imam neverjetno srečo! Izjava me je še toliko bolj vrgla s tira, ker jo je izrekel nekdo, ki mi je zelo pri srcu. Namesto, da bi se prepustila avtopilotu, sem pustila, da gredo čustva zavračanja, zgroženosti in užaljenosti skozi. Dovolila sem si, da jih občutim, a sem jih hkrati izpustila. Nisem zamerila izjave, a sem ob tem tudi jasno povedala, da ne domnevam, da se mi vedno dogajajo slabe stvari. Izjava, ki bi v preteklosti lahko v momentu sprožila požar, je bila pogašena s pogovorom v nekaj minutah. 

Dogodek je v meni zbudil marsikaj. Med drugim tudi pogled v preteklost. Kolikokrat ponotranjimo "oznake", ki nam jih nalepijo drugi. Da nismo vredni ljubezni, da z nami ni mogoče živeti, govoriti, da smo zamerljivi, prepirljivi... Oznakam ni ne konca in ne kraja, dobrih in slabih. Ni pomembno kaj o nas govore drugi, ampak kaj si mi mislimo o sebi. Saj oznake, ki nam jih dajejo drugi, so le to Njihove oznake! Če se strinjamo z njimi, super. V primeru, da ne sovpadajo z mnenjem, ki ga imamo o sebi pa je na nas, da se na to odzovemo. Ali poslušamo druge ali pa poslušamo sebe in hodimo po poti razvoja in iščemo najboljšo verzijo sebe. Vsekakor je pomembno poslušati tudi okolico, a le sami iskreno vemo, kakšni smo in kaj počnemo. Nujno je, da smo iskreni do sebe in si priznamo tako naše šibkejše, kot tudi naše močnejše strani. Le tako lahko rastemo.

Vsak dan je priložnost, da se spremenimo. Vsak dan imamo možnost, da smo korak bližje cilju. Življenje ni namenjeno temu, da se skrijemo v majhno luknjo in čakamo na boljše čase. Boljše čase si ustvarimo sami! Srečno!

Premik na boljšo stran

Kako neverjetno lahko je vzgajati tuje otroke in drugim govoriti kako naj se obnašajo pozitivno, do svojega življenja, svojih težav, ljudi, ki jih obkrožajo. Dajanje nasvetov je dejansko en poseben šport.

Teorijo načeloma poznamo vsi. Ravnaj se po občutku, zaupaj si, imej se rad ipd. Toda, ko se zatakne je, še tako dobronameren nasvet, lahko tudi kaplja čez rob. Ni enostavno. Včasih lahko nasvet sicer pomaga, toda mnogokrat vpliva silno frustrajoče, ker drži rek, da smo sami sebi največji sovražniki.

Najtežje je premagati lastne frustracije, strahove, dvome, ki so vgrajeni globoko v nas. Težko se je soočiti z idejo, da za ljubljene nikoli ne boš dovolj. Pa je to res ali je to zgolj strah, ki je prerasel v nekaj več? Smo si določene zadeve izmislili sami in jih sedaj projiciramo na druge? Se kdaj vprašamo ali so se določene zadeve dejansko zgodile ali pa smo si jih izmislili?

Precej neprijetno vprašanje, kaj ne? Precej časa dejansko preživimo obremenjeni z drugimi ljudmi, kaj mislijo, govorijo, delajo. Tudi tisti, ki se načeloma ne obremenjujemo pretirano z mnenjem drugih. A takšna je cena bivanja v skupnosti. Kolikokrat pa smo sposobni samo biti? Neobremenjeno? Sprejemati, kar nam življenje ponuja in ne povzročati slabih misli, delati slabih dejanj, ki slabo vplivajo na druge in ne govoriti slabih in neresničnih stvari? Zahtevno, kaj ne? 

Bi danes poskusili vsaj s sprejemanjem in zahvalo, da smo? 

Naj bo dan boljši tudi zaradi tebe!

V zadnjem času sem se zalotila, da večkrat rečem, da imam zaradi določenih življenjskih odločitev občutek, kot da vsak dan v sebi malo umrem. Hkrati sem se zalotila, kako iščem novo pot. Nič mi ne manjka, zadovoljna sem, a hkrati imam občutek, da mi življenje polzi iz rok. Vse to do momenta, ko razmišljam z zornega kota drugih. Toda, ko razmišljam o svojem "stanju" s sprejemanjem sebe, se pokaže druga slika. Ne rečem, da je lahko in da je to že postalo del mene, a se trudim in včasih že lahko opazi jasen preblisk sebe. 

Zanimivo je, kako se razjasnijo nekateri občutki in dogodki, ko se odmakneš iz vsakodnevnega okolja. Ohladijo se glave in marsikaj najde svoje mesto. Po drugi strani pa ugotoviš kako neverjetno velik del sebe si dal na čakanje zato, da bi ugodil drugim. Da bi drugi lažje živeli s tabo. To ugotoviš dejansko šele takrat, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takšnega kot si. V mojem primeru se je takrat začela revolucija. Noja niso padale glave, ampak začele se je obdobje mene. Ne mojih mask, ampak mene. Vsekakor to ni nekaj kar se zgodi hitro ampak je proces. Niti se ne odvija sam od sebe ampak zahteva veliko časa in moči.

Danes sem prebrala dobro misel, ki je verjetno tudi v doberšnji meri prispevala k temu zapisu. I choose my choice. Sliši se smešno in mnogokrat verjetno uporabljeno bolj izgovor, kot vodilo. Toda, če si zvest sebi in hkrati ne rušiš vsega pred seboj, zna biti močno vodilo. Življenje ni igra, ampak ga je potrebno živeti. Tukaj in sedaj. Ni časa za "igranje vlog".

Izkoristi čas, ne opravičuj se, ker si izbral sebe in ne idejo sebe. Sprejmi svoje napak in gremo naprej. Svet te čaka! Naj bo danes boljši tudi zaradi tebe!