Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili! 

Poroka sezone!!

Pa je bila še ena poroka v družini! Poroke so zakon. Vedno pripeljejo družino skupaj in vedno je fešta. Tudi sobotna ni bila nič drugačna, hvala Bogu. Bila je neverjetno posebna, ker sta sestrična in njen mož uspela ostati zvesta sebi in nista poroke spremenila v cirkus, ki ga diktirajo starši in ni bilo prevelikih egotripov. Bilo je sproščeno in namenjeno njima in njuni zaobljubi pred Bogom, uradne zadeve sta popedenala že med tednom.

Zanimivo je, kako različno se dojema nekatere stvari in kako hitro smo užaljeni. Ampak to se po mojem dogaja le zaradi tega, ker ne razumemo kako nekomu ni do nečesa, kar bi nam pomenilo res veliko. Priznam, da sem se mnogokrat spomnila na lastno poroko, kako veliko bi meni določene stvari pomenile. Noja za nazaj menda ne gre spreminjati stvari.

Dan je bil namenjen sestrični in njenemu izbrancu. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako srečna je, njega pa še ne poznam dovolj, da bi lahko presodila. Upam, da se bo to spremenilo (to, da ga bom bolje spoznala, ne da bi kdorkoli nehal biti srečen, Bog ne daj!).

In res je zanimivo kako je gledati, ko pridejo skupaj ljudje, ki se v začetku sploh ne poznajo. Nekateri se kaj hitro "začutijo", med tem, ko z drugimi enostavno ne moreš dobiti kontakta. Ampak, to je tako ali tako normalno.

Kakorkoliže, vesela sem, da sem lahko bila del njunega praznovanja. Še posebej sem vesela, ker sem videla mladoporočenca, ki se razumeta in sta srečna. Da ni poroka le "zaradi papirja", ker poroka je veliko več.

Vsi tisti, ki kdaj pa kdaj svojo misel in molitev namenite tudi družinam, dodajte tudi tisto za mladoporočence in za zakonce. Življenje že tako zahteva preveč in malo pomoči nikoli ne škoduje...

p.s. Pri maši je bila izrečena tudi prošnja za samske. Njen konec gre nekako takole: " .. za vse samske, da bi našli svoje sanjske!"  Ker mi je res simpatična se je pridružila moji košari prošenj in molilnih namenov.. 

V primerjavi s čim?

Smešno je, ko se zavem, da vse primerjam. Ne včasih ali občasno in le tu ali tam kaj, ampak vse! Vse postavljam v neke predalčke. Ta je višji od onega, ona bolj suha, kot tista tam. Letošnji dopust viharnejši od lanskega ipd. Vedno so neke primerjave. 

Pripravlja se poroka sestrične. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako zelo srečna je. Spektakularno je videti srečne ljudi. Človeku postane toplo pri srcu. Toda ne morem mimo dejstva, da je tudi moja poroka še relativno sveže v moji glavi in poroka prijateljic. Ja smo generacija, ki se na relativno veliko poroča in vedno nekaj primerjam. Kako je imel kdo, kaj se mi zdi.. in to me ubija! Zakaj enostavno ne morem reči tukaj bo tako in to je spektakularno! Ker je za bodoča zakonca TO najbolje. Zakaj smo tako zelo neverjetno "objektivni" in "realni"?

To so neumnosti in ne služijo nikomur! Ni potrebe po "muštru" Ni potrebe po primerjavi in mojih komentarjih; ne služijo nikomur in nihče me zanj ni vprašal! Zakaj tako zelo radi ponudimo svoje mnenje? Koga to pravzaprav SPLOH zanima?

Svet bi bil lepši, če bi bilo manj kritikov in več nasmehov in vzpodbud. Verjemite mi!