Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Odskok v novo dimenzijo življenja

Že dalj časa se poigravam z mislijo in jo bom poskušala predelati tukaj, da me končno spusti... sem obljubila, a ne M. ;)

Vsak dan bentimo in komentiramo. 1000 in 1 stvar nam ne odgovarja, ni takšna, kot smo si jo zamislili ipd. Čutimo se poklicane, da razložimo kaj vse bi moralo biti bolje, bolj učinkovito, PRAVILNO! Namesto, da bi končno sprejeli dejstvo, da naš prav mogoče ni pravi prav za našega partnerja/prijatellja/soseda. Stvari, ki se odvijajo kot se, zahtevajo našo prisotnost in ne naše komentiranje in neaktivnost. Opažam, da veliko govorimo, a redkokdaj uresničimo svoje besede in "velike načrte". Vse to nam onemogoča videti spektakularnost današnjega dne. Ne vidimo veličine v drugih. In ko živimo življenje "na avtopilotu", namesto, da bi uživali v njem in v trenutku, pa kakršenkoli že je, si ga uničimo z iskanjem kaj vse NI, namesto, da bi videli kaj vse JE!  Postavljamo si omejitve; omejuje nas naša nesposobnost odpreti se in videti, da ne dojemamo ali sprejmemo vse veličine, ki je okrog nas. Ne vidimo neverjetnega potenciala naših ljubljenih, lastne moči, da delamo svet boljši in ne vidimo poslanstva, ki nam je bilo dano. 

Ne govorim, da imamo vsi poslanstvo biti Aleksander Veliki ipd. Vsak ima svojo veličino in svoje poslanstvo. Tukaj ni "standarda". Nekateri so tisti, ki ženejo stvari naprej in so v ospredju, poslanstvo drugih je da so stabilizatorji in opora. Eni brez drugih ne moremo! Omejuje nas naš lasten strah in hkrati prepotentno mišljenje, da mi dejansko vemo kaj je za druge najboljše!

Sprejemanje, odpiranje za idejo, da verjetno ne vemo vsega in da vsaka stvar verjetno ne potrebuje našega kritiziranja, znajo biti boleči opomniki, a hkrati ključni za odskok v popolnoma novo življenje.

Zapri oči in odpri srce in skoooooooooooooooooočiiiiiii!!!! 

Srečno!