Pripetljaj

Zgodilo se je/se bo ... Referendum 2010 oz. imenovanje volilnih komisij. V volilni komisiji sem vsaj že 10 let in vsa ta leta pošiljajo napačne podatke ali v odločbah ali v spremnem gradivu. In deset let jih prijazno opominjam, da naj vendarle popravijo podatke. No sedaj je bil napačen priimek, ker sem se poročila in se je spremenil tudi moj priimek - že pred kakšnim letom in pol. To sem jim sporočila in prosila, da naj vsaj izbrišejo napačne podatke, če jih že popravit ne morejo in naj izdajo veljavne odločbe. In zgodilo se ni nič... do včeraj, ko sem dobila odločbo o razrešitvi iz volilne komisije.

Očitno je bila prošnja po posodabljanju podatkov malo preveč za sposobne žene na volilnem okraju. Vedno znova me "razkuri", ko ljudje vsevorek pljuvajo po državni upravi, saj sem del nje in prav presneto trdo delam. Ampak ob takšnih pripetljajih pa ne vem kaj lahko drugega rečem kot "nesposobna javna uprava".

Žalostno...

Naklonjenost

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico o rojstnih dnevih. Omenila je, da ji njen ne pomeni kaj dosti in, da se zato tudi rojstne dneve drugih ne zapomni. Zdela se mi je zanimiva filozofija. Recimo meni je moj rojstni dan (oz. rojstni dan mojih bližnjih) odličen razlog zato, da se dobimo in kakšno rečemo in kakšno zamolčimo. Predvsem mi je pomembno druženje, pogovor, gradnja na odnosih. Pomembna mi je pozornost. moja do drugih in drugih do mene. Nima to nobene veze z razkošnimi zabavami in darili. To je drugotnega pomena. In zanimivo je kako smo si ljudje različni kar se tega tiče. Verjetno je to precej odvisno od tega kakšne vrste človek/osebnost si. Kaj ti pomeni in kaj ne.

Nikoli mi tudi ni bilo jasno kako si nekateri ljudje predstavljajo, da lahko kupijo odnos/ljubezen/naklonjenost. Eno je naklonjenost, ki si jo pridobiš zaradi tega, ker si takšen kot si in delaš tako kot delaš in nekaj popolnoma drugega je "naklonjenost", ki jo izkazujemo zaradi tega ker mislimo, da moramo. In odkrivam, da veliko ljudi ne loči med eno in drugo. To mi je dejansko nadvse fascinantno. Saj če nimaš iskrenih odnosov, potem pravzaprav nimaš nikogar in nič, kaj ne?

Prijateljstva

Danes sem po predolgem času govorila s prijateljico s katero sva se spoprijateljili že v vrtcu. Strašlivo, ko pogledam kako dolgo se že poznava in kaj vse sva preživeli skupaj. Od obiskovanju iste OŠ v različnih razredih, obiskovanja različnih gimnazij, sicer iste fakultete, a drugih oddelkov in izbiranja precej različnih življenskih poti. Navkljub različnosti osebnosti in življenskih stilov ugotovim, da je neverjetno fino imet okoli sebe ljudi, ki te dejansko poznajo.

Ne samo zadnjih 5 let. Ampak, ki so te poznali še ko si iskal sebe in smisel. Prijetelje s katerimi si prežural najbolj nore žure in s katerimi še vedno dejansko govoriš in jih dejansko hočeš ob sebi. In oni želijo tebe ob sebi. To JE spektakularno "razodetje", ki da polet življenu.

Odvisnost

Ali ni najhujša rezultat katerekoli (predvsem tiste od opojnih substanc) odvisnosti, da postaviš le-to pred vse drugo. Da si pripravljen tvegati vse kar si ustvaril in svoje življenje ter celo življenje drugih zato, da dobiš svoje. Kdaj je možna pot nazaj, do svojih dragih in do življenja, ki ti omogoča upanje in prinaša zadovoljstvo? Ne govorim v superlativih. Govorim o zadovoljstvu ne užitku. Zakaj je odvisnost pomembnejša od ljudi, ki te imajo radi in življenja, ki bi ga lahko imel? Zakaj je za odvisnost vredno živeti v bedi in neprestani nevarnosti, konfliktih? Lahko nekomu, ki ne želi spremembe sploh pomagamo?

Po mojih izkušnjah je odgovor na zadnje vprašanje ne. Navkljub prizadevanju. Ker nismo stroji čez čas ugotovimo, da je nujno, da poskrbimo najprej zase, da se zaščitimo. Da dosežemo to se moramo običajno oddaljiti. To je v konfliktu z vsem v kar verjamem, toda drugače te oseba, ki je odvisna, potegne v svoje globine in nisem prepričana, da bi pot navzgor ali pa že navzdol preživela.

Ne rečem, da se ne poskusi pomagati, toda ko po letih poskusov ni uspeha... počasi obupaš. Se umakneš s poti direktnega napada. Ne rečem, da se napadi nehajo, le spretneje se naučiš izmikati. Ne rečem, da bolečina popusti, le ohromi del tebe in ne trdi, da je to najboljša pot. Ampak to je edina pot, da sama preživim in se poskusim iztrgati krogu, ki se neusmiljeno vrti naprej in intenzivno drvi v neslutene globine.

Če me vprašate ali obstaja vrnitev in prekinitev peklenskega kroga? Srčno upam toda, ko na situacijo pogledam s hladnim srcem in trezno glavo me optimizem pusti v hladni resničnosti. Toda nikoli nočem obupati!

Družbena klima

Občudujem celo vrsto ljudi. Zaradi njihove neodvisnosti, razmišljanja, pronicljivosti, zanimivih osebnosti. Privlačijo me močne osebe. Ni važno s katerega področja delovanja, družbene sfere, verske ali politične orientacije. Zame so te stvari v večji meri zanemarljive.

V zadnjem času opažam trend, da je zanimiv samo tisti, ki jambra. Pa ne samo jambra, ampak pljuva po dolgem in počez čez druge. Če ste na Twitterju lahko to opazujete s prve vrste. Ljudje so zanimivi, ne rečem, da ne. A hkrati tako presneto "težki" in zamorjeni. Ajme ljudstvo! Pa kaj vam manjka?? Mislite, da boste kaj manj kul če boste izrekli pohvalo, rekli kdaj hvala in prosim. Kdaj je pri nas postalo pomembno, da si agresiven in nesramen? Zakaj izpade kreten nekdo, ki spoštuje pravila in je olikan. Ne ni starinsko pomagat starejšim in okarti otroke, ki si to zaslužijo. Ne s tem nam ne bo padla krona z glave in otroci ne bodo trpeli za večno, ker jih je nekdo okrcal za grdio govorjenje in obnašanje. Nujno potrebno je postavljati meje in merila. Potrebno je dihat in pustiti ljudem živeti. In ja ni prav, da se dogajajo napaka in pomote. Ko se to zgodi je potrebno dvignmit glavo, se opravičit in iti dalje. Ne to ne pomeni, da je potreben javen linč, le spoštovanje do sočloveka in prevzemanje odgovornosti.

Vem, da so včasih rekli, da odrasteš takrat, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja. Kaj to pomeni, da je vsaj polovica odraslih danes dejansko kriplov, ker ne znajo in nimajo niti te intergitete, da priznajo, da ne vedo vsega in so se zmotili. Že samo priznanje je včasih dovolj. Opravičilo pa pride tudi precej daleč. Ker pa smo na to pozabili se je v družbi nagnetel gnev nad vsemi. Vsakomur, ki nam pride naproti.

Ljudje! Ni prav, da samo kritiziramo druge. Vljudnost in priznavanje zaslug tistim, ki si jih zaslužijo je ključnega pomena za integriteto ljudi. Bodimo fer in priznavajmo svoje napake in hkrati uspehe! Svoje in uspehe drugih.

In še zadnja opomba ... cinizem in pljuvanje po drugih nista kul!

Spomni se me v molitvi...

Danes se mi je zgodilo nekaj res lepega. Noja zgodilo se mi je več lepih trenutkov. Prvi je definitivno bil, da sem se zbudila. Že samo to je bilo spektakularno, saj se zavedam, da je veliko ljudi, ki nimajo tega privilegija. Drugi bonus je bil, ker sem se zbudila v moževem objemu. :) Ja, ker imava oba precej zmešane urnike, se to ne dogaja pogosto, zato to še toliko bolj cenim. Naslednji dogodek je bila kava z mamo. Še vedno se razumeva in govoriva in se celo slišiva. Danes je bila tema kako prpraviti presenečenje za eno od nečakinj, ki je imela rojstni dan. Naslednji neprecenljiv dogodek je bil, ko se mi je ena od nečakinj vrgla v objem. :) Ja ja vem raznežena sem. Toda zavedam se da je bolj zadržana in me še toliko bolj veseli, ker se sprosti in mi pokaže, da ji ni vseeno ali sem tam ali ne. In izjava ene od nečakinj... "OK dost lupčkov.. noja lahko še 2..." Če to ni lušno, ne vem kaj je!

In potem se je zgodil še razlog za ta zapis. Sporočile sestre selezijanke. Kratko in iskreno sporočilo na FB-ju. Spomnim se te v molitvi. Pojma nimam zakaj, ampak ta pozornost me vedno gane. In ob tem se vprašam "Kolikokrat se spomnim v molitvi tistih, ki jo potrebujejo?" Če sem iskrena, se poskušam v molitvi spomniti tistih, ki nimajo takšne sreče in, ki potrebujejo pomoč.

Ampak bolj kot to ali se spomnim? me grize motiv. Kakšen je naš motiv, da se nekoga ali nečesa spomnimo v molitvi? Je razlog sebičen ali pa le zavedanje, da naš namen in molitev lahko prineseta olajšanje? Mnogokrat namreč naš molitveni namen pospremimo s prošnjo. Pa konec koncev s tem ni nič narobej, dokler se zavedamo, da to ni prosta "štacuna". Ni jaz ti "dam" en očenaš ti pa meni 5. pri matematiki. Ne gre sitem tako.

In vedno znova me preseneti, ko se pogovarjam s sestrami, in omenijo, da koliko staršev ne preseže stopnje "verovanja" običajnega za cca. 4. razred. Se razume, da nisem tu, da moraliziram ali pa da imam rešitev. Mislim le, da se mnogokrat niti ne zavedamo kakšno moč imamo pa je ne izkoristimo. Si ne pustimo, da prerastemo določenih okvirjev. Saj kdo pa smo če pogledamo čez ograjo? Ali še hujše splezamo čez njo?

In vedno znova me preseneti kako zgrešeno je dojemanje "neverujoče" javnosti. Češ, da smo vsi fanatiki in netolerantneži. Moja osebna ugotovitev namreč je, da so običajno ravno tisti, ki so globoko verni najbolj strpni ljudje. In v mojem primeru, mislim, da me ravno vera ohranja stabilno in prisebno. In da sem kristjan ni zgolj folklorno dojemanje okolice in običajev. Krščanstvo je ukoreninjeno globoko v meni in je del mene. In na to sem ponosna.

Kdaj si nazadnje molil po namenu? Ti je mar, da nekje nekdo moli zate? Se zavedaš moči molitve?

Hvala sestra Marija za misel in molitev!

Huliganstvo in primitivizem...

Včeraj se je zgodil incident. Znimivo kako smešno plehka se sliši ta beseda... Noja kakorkoliže. Nisem bojazliv tip človeka in ne pustim se ustrahovati. Ne na cesti in ne drugače. To ne pomeni, da izziva, toda nisem "pushover". Pač takšna sem. In včeraj je bil to povod za manjšo avtomobilsko neprijetnost. Nekdo me je iz gneva. ker nisem dovolila vrivanja (ker sem pač čakala že cca 10 min v vrsti) neki stari kripi s sosednjega pasu, ki se je hitreje premikal in je bil za v drugo smer. No in oseba za volanom je svoje nestrinjanje pokazala tako, da mi je zanalašč odrsala avto. Šesti čut mi je rekel, da se naj ne ukvarjam s tem, a sem vseeno stopila ven pogledat (stali smo na rdečem semaforju v stoječi koloni) kaj se je zgodilo. Ko sem z mimiko povprašala voznika, ki je storil zgornje dejanje me je napadel s hupanjem in zmerjanjem in seveda s sredincem.

Smešno, če pogledaš. Toda oseba je bila tako zelo vstrajna v zmerjanju, da je vzbudila mojo poznornost. In ko je opazil, da ne bom pričela jokat in se opravičevat me je začel zmerjati na precj nisem nivoju. Pač glede na to kako izgledam. Kar je še posebej smešno, saj so to bitke, ki jih bojujem še iz vrtca. Vedno se najde nekdo, ki ti absolutno mora razložiti kako zelo debel si. Nikoli mi v takih momentih ni jasno, ali res mislijo, da se ne vidim oz. ali mislijo da sem tako zelo blazna, da ne opazim konfekcijske številke oblek, ki jih nosim? Nikoli mi ni bilo jasno.

Noja najbolj meje presenetilo, kako sem si zapomnila ta dogodek... noja pustimo ob strani, da me je človek prehiteval na prehodu za pešce, med tem ko so pešci prečkali prehod... noja z vsem tem ob strani. Presenetilo me je kako zelo me je presenetil napad.

Mogoče zato, ker nanj nisem bila pripravljena ali pa, ker se že precej dolgo nihče ni spravil name na tak način. Mogoče zato, ker sem sprejela sebe takšno kot sem in nisem več vajena, da mi ljudje razlagajo z vso paleto vulgarnosti, kdo sem? Noja vse je možno, a vseeno mi ni popolnoma jasno zakaj mi je incident ostal tako v spominu. In nekako mi je jasno kako se tolerantnost kaj hitro spremeni v prah. Oseba, ki je to storila je bila namreč temnopolta in me je zmerjala v angleščini.. ja multikulturni dogodek. :)

Ampak, kar bi želela izpostaviti je, da kako zelo je postalo običajno, da ljudje napadajo druge, pa če so do tega upravičeni ali pa ne. Da je najlažje pljuvat in zmerjat in ne priznavat stvari, ki smo jih storili narobej. In še posebej mi ni jasno zakaj je vedno potrebno poniževanje, da se izkazuje večvrednost. Ali ni večvrednost lastnost, ki se pokaže sama od sebe?

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?

Živeti...

Včeraj je bil zanimiv dan. Ampak to je običajno vsak, ko se dobim s prijateljicami.. zanimivo, da lahko rečeš in kakšno strokovno in kako čist opravljalsko... in počutiš se malo bolj normalnega, ko vidiš, da nisi edini, ki ima mnenje.

Zanimivo je kako se lahko kosilo razvije v celodnevno debato/pokušino/salve smeha.. you name it. V popolen čik večer. Ko imaš občutek, da si nazaj na faksu in da stvari vseeno veliko bolj štimajo :)

Ampak, kar sem želela povedat je, da kako malo je treba, da se takšni popoldnevi začno. Povabilo. In to ti da misliti. Kolikokrat bi lahko spremenili stvari in potek dogodkov na bolje pa se odločimo, da jih ne. Kolikokrat bi bilo potrebno samo povedati želje/pričakovanje/sanje/upanje in bi se stvari LAHKO začele dogajati. Potrebno je krenit v pravo smer in ne obstat na mestu in cvilit kako hudo ti je. Potrebno je dvignit glas in storiti tisto kar je prav. Potrebno se je boriti za stari, ki so nam pomembne.

Čas pasivnosti je mimo. Ne, nihče drug ne bo poskrbel za tvoje in tebe, če tega ne storiš sam. Nihče te ne bo varoval, le sam se lahko! Že pokojni dedek, ki je bil v svojem času in kraju obče spoštovan je govoril "Pazi nase. Če ti ne boš, ne bo nihče drug..." In tega se ljudje ne zavedajo več. Ne sprejema se odgovornosti za svoja življenja, ampak jo le prelaga na druge. In to ni prav. Potrebno je živeti svoje življenje.

Bodi ponosen na svoje življenje in uživaj. Pusti, da te dogodki, ljudje in stvari fascinirajo. Dovoli, da ti glasba napolni srce in dušo...

Kaj se sme?

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljicami o tem kako različni smo ljudje. Ne samo vizualno in v glavi, ampak tudi kako različne stile življenja živimo. Nihanje med popolnim bluzenjem in brezciljnim tavanjam, do ekstremno trdne odločenosti s kristalno jasnimi cilji.

Ampak ta razkorak niti ni tisto kar intrigira, ampak dejstvo kako se je zalezlo v ljudi ideja, da ne potrebujejo za nič odgovarjat. Vsi bi bili podjetniki, a nič delali in imeli vrh glave denarja. Vsi bi samo uživali, a za to nič storili. Izgubilo se je zavedanje, da je potrebno za uspeh delati in da je vsako delo častno, če ga tako izvajamo. Da je prezira vredno goljufanje in izkoriščanje. Vrednote in moralne smernice so se precej zabrisale. Tukaj se spomnim enega citata iz Filma City Hall, ko Al Pacino reče: "Začneš s tem, ko malo prekoračiš mejo.. da dosežeš višji cilj. Nato to storiš večkrat in meja se tanjša ... in nato se zaveš, da enostavno ne veš več kje sploh je..."

In prav zabrisanot je pripeljala do popolnega kaosa. Nič več ni dovolj dobro, nič več ni vredno truda, odrekanja. Ljudje so stalno nesrečni, nesramni, nepozorni... ampak za to nikoli niso krivi sami ne ne.. zato so vedno krivi drugi. Najraje država oz. tretja oseba. Nima to nobene povezave z nekontroliranimi izbruhi in impulzivnim zapravljanjem.

Po drugi strani je potrebno vedno napast tistega, ki ne jambra v isti rog. In potem se gnev nad življenjem preseli nanj. Kar je res kontraproduktivno. In vse se vrne na začetek kroga, ko se ne prevzema odgovornosti za lastna dejanja. Nihče ne odgovarja za nepošteno in neodgovorna dejanja.

Ampak če sem iskrena je velik problem v nepriznavanju avtoritete. Tukaj ne mislim samo na Boga, Alaha .. kogarkoli .. ampak enostavno, da se ne priznava več, da nismo najpomembnejši in edini. Da nimaš vedno prav in da je včasih skupni interes pomembnejši od zasebnega.

Pri nas se enostavno ne zavedamo več, kaj se sme in kaj ne in kaj je vredno graje in kaj ne!

Oktober

Ugotovila sem, da smo že 4. pa še vedno nisem napisala nič pametnega.. to res ni OK! :)

Oktober je vedno zanimiv mesec. Mesec, katerega vsi pričakujejo indijansko poletje, ampak to se le redko zgodi .. tako kot res lepo poletje avgusta... Miti, ki ostajajo neglede na neizpolnitev pričakovanj zadnjih let.

Nekako se jesen vedno izkaže za pestro. Zakaj? Družinska srečanja, ki so v večjem ali manjšem obsegu, kmetovanje (noja občasna pomoč dveh rok in v včerajšnjem primeru teže :) - nadvse zadovoljujoče) in opazovanje sprememb. Vedno znova me očara.. tako kot pomlad z njenih "KABUM" me vedno znova fascinira jesen.. kako počasi izgublja zalet. Nekaj lepega, a hkrati malo žalostnega. Ampak ne v slabem smislu ... očara.

Kolikokrat si vzamemo čas? Čas za stvari, ki so nam pomembne? Trenutek za čudež v naravi? Sproščujoče fizično delo? Družino? Zase?

Vpliv mam...

Razmišljam o starih starših. Koliko utehe nam prinesejo in hkrati koliko se lahko od njih naučimo. Ob njih se začnemo zavedati kroga življenja. Njegove krutosti, a hkrati naravnosti in lepote.

V mojem primeru je domet babic skorajda epski. Ne pretiravam. Če sem kdaj potrebovala navdih ali idola sem ga vedno lahko našla v mamah. Spektakularno! Bili sta pozitivki veliko prej preden je bilo to popularno.

Smeh je vedno odzvanjal v hiši Smrekarjeve mame. Ko smo bili pri njej na počitnicah (kar je velikokrat pomenilo vsaj mesec med počitnicami) smo bili svobodni. Počeli smo neumnosti. Ščitili eden drugega, dirkali s kolesi, se šli znanstvenike, raziskovali skrivnosti podstrešij, se mikastili pri nogometu, rabutali češnje (eni so z njih tudi padali, a to hvala Bogu, ni pustilo trajnejših posledic). A obstajalo je pravilo. Vedno smo se morali javit, ko je zvonila "Ave Marija". Takrat je sledil dnevni pregled poškodb, če bera ni bila prehuda smo lahko oddirkali nazaj igrat nogomet, se skrivat v temi in še kaj. Mama je bila zakon! Saj nam ni "težila" pa še najboljše žgance in štrukle dela! :)

Ampak, ko odrasteš šele spoznaš vrline in veličino njenega vpliva. Ženska, ki je že takrat sama postavljala pogoje kdaj se bo poročila in s kom. Dekle, ki se je postavila po robu staršem, ko jim ni odgovarjal njen izbranec. Mati petih otrok in s kmetijo, ki se je postavila na noge, ko je mlada izgubila moža... Babica, ki je vedno imela lepo besedo in odprto uho za vnuke. Mama, ki je vesela vsakega obiska in pozornosti, ki ne jemlje nič za samoumevno in katera ve, kaj je v življenju pomembno in ni izgubila dobre stare kmečke pameti. Zgled...

Imela sem privilegij poznati tudi, zdaj na žalost že pokojno, Mihcovo mamo (katere citat je tudi "opis" mojega bloga). Ženska, ki je trdno verjela v družino in trdo delo. Ki je sama po vojni sezidala družinsko hišo in poskrbela za družino. Tudi takrat, ko so jo vsi izkoristili in zapustili. Verjela je, da na otrocih svet stoji, da mora človek delati, da preživi in da lahek denar ni vreden spokojnosti duha. Verjela je v Boga, strpnost in pravičnost, a ni bila nikoli naivna. Mati, ki je držala skupaj družino s trdno voljo in mehko roko, ki ni pustila, da bi jo oblastni moški v njenem življenju zastrupili s pohlepom in grabežljivostjo. Ženska, ki je bila dokaz, da lahko obdržiš ponos in spoštovanje do konca. Zgled ...

Od njiju sem se naučila veliko... in se še učim. Spoštovanja, zaupanja, razumevanja. Bedarij o medgeneracijskih razlikah nikoli nisem razumela, niti nasilja nad starejšimi. Skrb za naše drage je osnovna naloga, ki jo dobimo, ko se rodimo. Tako, kot so skrbeli za nas, mi skrbimo, ko nastopi čas, zanje.

Mame so zakon!

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?

Pogovor...

The real art of conversation is not only to say the right thing

at the right place but to leave unsaid the wrong thing

at the tempting moment.

~Dorothy Nevill~

Družina

Koliko stvari, dogodkov in vtisov se ti podi po glavi, če le daš "možgane na pašo". To se mi je zgodilo danes, ko sem bila po res dolgem času sama v avtu. Vedno prisedam ali vozim. Danes pa je bil splet okoliščin takšen, da sem se vračala iz službe sama... in pristala v prometnem zamašku. Idealen čas za razmišljanje.

Včasih se mi zdi, da sem kot spužva.. "porajtam" res veliko stvari. Jaz mislim, da je zaradi tega moje življenje bolj pestro in polno.. noja nekateri mislijo, da sem enostavno tečnoba, ki ji nič ne uide. :) Danes sem brala o zelo posebnem projektu Aleša Čerina. Kako preživeti s hrano v vrednosti 1€ na dan. Za nekoga nemogoče, no Aleš preizkuša in o tem izčrpno poroča. Držim pesti!!!

Njegova pravila so me presenetile. Prvo je " s tem ne bom težil družini". Nekaj, kar premnogokrat pozabimo. Smo strpni in vljudni do popolnih neznancev, marsikdaj pa ne zmoremo malo strpnosti z ljudmi, ki jih imamo najraje - naši družini.

In ravno družina je neverjetno kompleksna celica, ki me dnevno facinira in frustrira. Včeraj sem bila udeležena v pogovru o tem kako širša "žlahta" teži enemu izmed simpatičnih očetovih bratrancev, ker nima "žene". Sicer ima spremljevalko.. ampak ne "žene"! Seveda pri njih so tudi standardne "zakaj še nisi diplomiral?/magistriral?/nimaš fanta (punce) /se poročil?/ nimaš otroka? etc." Vprašanja, ki so kdaj pa kdaj sicer res zastavljena iskreno in dobronamerno, ampak večinoma služijo le kot provokacija... in povzročajo bolečino. Še posebej tista o otrocih. Mogoče, ker sem mu trenutno bolj izpostavljena. Ne rečem če tako sam izbereš... mnogokrat pa ne...

In še en fenomen družine.. kako prenašamo kaprice. Običajno izkoriščevalcev v družini. Skoraj vedno se najde kdo. Seveda je samoumevno, da se požre vse, prilagaja, gre iz poti, da se ustreže.. toda v zameno običajno izkoriščevalec ne da ničesar. Vnaša obup in razočaranje. Dokler nekomu ne poči "film", običajno črni ovci, ki reče: "Nič več!" in to sproži plaz... V najboljšem primeru se družina zave kaj se z njo dogaja... v najslabšem pa Status Quo. Tvegaš pač nekaj solz in glasnih besed. Za možnost spremembe.. noja te pravzaprav nikoli ni.. ampak splača se poskusiti. In nato nastane konflikt iz vsake, ampak mislim VSAKE stvari. In postane sporno tudi to, da greš pomagat prijateljem, ki so bili res močno prizadeti v poplavah...

V družini smo verjetno najbolj izpostavljeni. Je ne izbiramo, vanjo se rodimo. Ampak če ne stojimo ob strani svoji družini (z vsemi kapricami in posebnostmi) in ljudem, ki jih imamo radi.. kaj je potem sploh še smiselno?

Ko narava pokaže svojo moč...

Narava, za nekatere del vsakdana in vitalen del našega življenja in obstoja, za druge nepotrebna neprijetnost, ki jo opazijo le, ko jim prekriža načrte.

Dober primer za to so bile poplave tega vikenda. Pozidava zemlje, kjer je bila še pred par desetletji voda, barje, kjer imajo še danes starejše hiše priveze, so danes stanovanjske soseske s kletnimi garažami. Ljudje, predvsem tisti v mestih so popolnoma šokirani nad nedavnimi poplavami, saj se v betonu hitro pozabi, da se naravi ne da ukazovati. To nas znova in znova opominja voda, ki potrebuje svoj prostor. Nekomu zalije klet in gume novega avtomobila in je KATASTROFA in je vsega, seveda kriva država. Drugemu pa zalije in poplavi travnike kjer je gojil pridelek prve klase, pa lahko le nemo gleda kako gre po gobe celoletno delo.

Kdo mislite, da bolj besno skače in kriči na druge? Tisti, ki je ceneje kupil stanovanje zatiskajoč si oči, da je na poplavno nevarnem območju? Ali tisti, ki se zaveda moči narave in ne poskuša za vsako ceno uveljaviti svojega?

Razjezi me, ko vedno znova dviga glas mesto češ "kmetavzarji na periferiji" so krivi, da nam zaliva mesta. Podivjani traktorski mitingi so nam preprečili poplavno varno mesto. Res? Ali pa so vam vaši župani s "poslovno žilico" spremenili popolnoma nezazidljive parcele v zazidljive, na področjih kjer so vsakoletne poplave. Ampak seveda tega niso krivi ne tisti, ki so omogočili gradnjo, ne tisti, ki so gradili ali tisti, ki so tam kupili stanovanja in hiše. NEEE! Krivi so kmetje, ker ne pustijo, da bi jim polja, ki jih obdelujejo že stoletja in njihove vasi, ki so tam že več kot 300 let zalivala voda, zato, da bi žabarji imeli suhe ulice.

Problem se pojavi, ker vsak skrbi le za svoje dvorišče (noja v mestih niti toliko ne.. ampak pozabimo to malenkost). Se še spomnimo, ko je pri Krškem odneslo takšne "zadrževalnike" in so nato prav ti "zadrževalniki" naredili največ škode. Si predstavljate kaj bi se zgodilo če bi se to zgodilo tudi tu? Na Vič in Rakovo jelšo nebi prineslo zgolj vode ampak tudi ogromno materiala.. kdo bi bil potem kriv?? Verjetno ponovno kmetje in ne tisti, ki so izvajali dela...

In še to. Kmetje, ki se borijo za ohranitev NJIHOVE zemlje niso dobili do danes nobenega odgovora s strani MOP-a. Na presenečenje tistih, ki poskušajo "kmetavzarje" metat na poceni finte, so med kmeti tudi visoko izobraženi, artikulirani in razmišljujoči ljudje, ki se jih ne da kupiti..

Pa še posnetek, kako je bilo na Dobrovi BREZ zadrževalnikov.. Hvala Bogu če bi bili, bi bile hiše vsaj meter ali dva pod vodo...

Zgodbe o uspehu

Včeraj je bil eden tistih popoldnevov s prijateljicami. Včasih so bili to večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.. sedaj so to popoldnevi, ki se navkljub možem in otrokom, zavlečejo v večer.

Ob prijateljih s katerimi lahko deliš tako vsakodnevne kot življenske travme in banalnosti vsakdana, se zaveš spektakularnosti življenja in sanj. Česa vse si sposoben, kaj si pozabil in kaj si želiš. Opomin ljudi, ki ti stojijo ob strani že leta.

Moje punce mi vedno dajo misliti. Včasih grem z naših srečanj popolnoma zmedena, zaradi količine idej in informacij.. drugič pa potrebujem le čas, da vse izčebljam, Včeraj se je zgodilo prvo in zato se danes dogaja ta zapis. Spodbudila me je prijateljica, ki si je upala tvegati. Postaviti vse na kocko. Tako zelo drugače kot večina ljudi naše generacije, ki bolj ali manj vegetira in se pritožuje. Ona je zbrala pogum in "dala denar tja kjer so njene besede" oz. v njenem primeru, talent. In danes lahko rečem, da ji gre super. Uživa, živi življenje, ki si ga želi in tako ali tako tudi zasluži.

In ravno takšne zgodbe dajejo navdiha. Da svoje sanje in hobije spreminjamo v dejanja. Ko gledam okoli sebe in se pogovarjam s kolegi iz faksa, spoznavam kako malo lahko potegneš iz študija za svojo kariero, in kako nekateri životarijo na delovnih mestih ali pa doma v brezdelju (kar meni nikoli ni bilo jasno). Med tem, ko so drugi sledili sanjam (eni iz ljubezni do hobijev, drugi iz nuje po preživetju) in so razvili neverjetne kariere. Spektakularno! Anja in Irena sta dva dokaz tega kaj vse se da, če se hoče!

Ravno to me opomni, da je vsak dan lahko nov začetek. Da vsakodnevnemu "Kaj je novega?" ne odgovorimo "Nič posebnega, pa pri tebi?" ampak "Ja! Veš česa sem se lotila? .... " (sledi plaz navdušenega razlaganja idej, dosežkov ...)

Pomisliš kdaj kaj vse bi lahko storil pa ne? Preprosto zato, ker si pozabil, da lahko ...

Čas za hvaležnost

Zadnjič sem prebirala zgodbo, ne popravek ni zgodba ampak opis dogodka, ki je spremenil življenje. Vem sliši se suhoparno in nepomembno. Ampak če malo odmakneš svoj zid ciničnosti in nejevere ter si dopustiš začutiti, se te dotakne in te prisili k razmišljanju.

Z dogodkom mislim na požar v katerem je znana bloggerka The Ivory Hut zgubila dom. To sem izvedela preko Kay (Kayotic Kitchen blog). Ja vem dolga pot. Toda kaj in predvsem kako sta pisali o tem dogodku me je presunilo. The Ivory Hut je pisala z neverjetnim optimizmom in hvaležnostjo, da so vsi njeni živi in zdravi. OK izgubili so dom, ampak bo že. Izgubili so vse tiste stvari, na katere vežemo spomine. Nakit babic, prvo sliko otroka, krstno in poročno svečo, spomine, obleke, dokumente... Nekoga bi to sesulo, toda ona je ostala pokončna.. in hvaležna.

In tudi to je razlog, da piše v neskončno praznino spleta. Ker sem mi zdi pomembno, da se ne pozabi za kaj smo najbolj hvaležni...

Kdaj si ti nazadnje naštel ljudi, dogodke in stvari za katere si hvaležen? Ne kaj ti manjka, ampak s čim vse si blagoslovljen?

Občutek ponižnosti pred veličino neznanega ni slab občutek...je le predpogoj, da si lahko hvaležen.