Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Petkov preizkus

Včeraj sem bila postavljena pred nalogo, da moram na glas pred vsemi povedat svoje 3 največje uresničljive želje. Ni enostavno. Deloma zato, ker hočeš bit iskren in zvest sam sebi, a hkrati se s tem močno izpostaviš. Ampak naslednji impulz je bil Pa kaj! Gremo! Če ne živiš polno in iskreno, sploh ne živiš!

Kasneje sem razmišlja in ugotovila, da sploh nisem dobro definirala svojih želja. Kar je absurdno. Kako je možno, da ne znam definirat 3 največjih želja? Kako sem lahko tako zelo ne orientirana? Ali pa me je strah priznati lastna hrepenenja?

Prehitro pozabimo biti konkretni. Veliko se diskutira in filozofira, teoretizira in še kaj. V osnovi pa kaj hitro pozabimo, da je potrebno biti zelo konkreten in iskren. Obstati z odprtimi ušesi in srcem. Potrebno je prisluhniti. Sebi in drugim. To je tako zelo oguljeno, da mi je kar nerodno pisat. Ampak idiotzem prve sorte je, da je bilo neštetokrat napisano in tako zelo malokrat izvedeno v življenju. Kolikokrat gre mimo nas? Sliši se lepo, a zahteva tako zelo veliko energije in časa. Verjetno pa je najbolj zahtevno bit zvest. Sebi in svojim prepričanjem.

In seveda v skladu s pripetljaji v mojem življenju smo včeraj brali Priliko o sejalcu. In spet val misli, tehtanj. Očitno se nikoli ne neha, kaj ne?

Razmišljanje pred dogodkom leta

Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.

Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.

Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.

Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.

Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.

In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti.  Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.

Naj bo dan boljši tudi zaradi tebe!

V zadnjem času sem se zalotila, da večkrat rečem, da imam zaradi določenih življenjskih odločitev občutek, kot da vsak dan v sebi malo umrem. Hkrati sem se zalotila, kako iščem novo pot. Nič mi ne manjka, zadovoljna sem, a hkrati imam občutek, da mi življenje polzi iz rok. Vse to do momenta, ko razmišljam z zornega kota drugih. Toda, ko razmišljam o svojem "stanju" s sprejemanjem sebe, se pokaže druga slika. Ne rečem, da je lahko in da je to že postalo del mene, a se trudim in včasih že lahko opazi jasen preblisk sebe. 

Zanimivo je, kako se razjasnijo nekateri občutki in dogodki, ko se odmakneš iz vsakodnevnega okolja. Ohladijo se glave in marsikaj najde svoje mesto. Po drugi strani pa ugotoviš kako neverjetno velik del sebe si dal na čakanje zato, da bi ugodil drugim. Da bi drugi lažje živeli s tabo. To ugotoviš dejansko šele takrat, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takšnega kot si. V mojem primeru se je takrat začela revolucija. Noja niso padale glave, ampak začele se je obdobje mene. Ne mojih mask, ampak mene. Vsekakor to ni nekaj kar se zgodi hitro ampak je proces. Niti se ne odvija sam od sebe ampak zahteva veliko časa in moči.

Danes sem prebrala dobro misel, ki je verjetno tudi v doberšnji meri prispevala k temu zapisu. I choose my choice. Sliši se smešno in mnogokrat verjetno uporabljeno bolj izgovor, kot vodilo. Toda, če si zvest sebi in hkrati ne rušiš vsega pred seboj, zna biti močno vodilo. Življenje ni igra, ampak ga je potrebno živeti. Tukaj in sedaj. Ni časa za "igranje vlog".

Izkoristi čas, ne opravičuj se, ker si izbral sebe in ne idejo sebe. Sprejmi svoje napak in gremo naprej. Svet te čaka! Naj bo danes boljši tudi zaradi tebe! 

Vsesplošna zarota

Včeraj sem bila na zanimivi delavnici. Delavnica je bila OK, saj sem se celo naučila nekaj novega. Noja priznam, da me je neizmerno zabavala gospa, ki ni mogla slediti ničemur in je vseskozi stokala, da gre vse prehitro in da ona ne more. Noja na koncu ji je uspelo tako znervirati skupino da smo se enostavno porazgubili.

Ampak kar je bolj zanimivo je, kako se skorajda vedno pogovor nekako obrne v smeri "To je zarota velikih korporacij!" ali pa "To je zarota politike!" ali "To je zarota cerkve!" Priznam, da me takšne izjave vedno znova zabavajo. Vem sliši se grozno ampak vzemimo za primer korporacije. Dvomim, da se usedejo vsako jutro in rečejo "Danes bomo pa škodovale kar se da največ ljudem!" Brez dvoma sem, da delajo tisto, kar jim prinaša kar se da največ dobička. Eni z večjo socialno in ekološko odgovornostjo, kot drugi. Ampak več kršitev in neodgovornega ravnanja kot jim dopuščamo več in več ga bo. Dejansko se moramo sami zavedati, da ne smemo dopuščati takšnega ravnanja. Družbena odgovornost in socialno zavedanje je vseeno priplavalo nekam nizko. In zato se tudi prihaja do t.i. "zarot". Ljudje smo postali preveč neobčutljivi. Vse kar zahtevamo je da se zamenja par ljudi, v skrajnem primeru razdre kakšna pogodba in to je to. Dejansko se ne zahteva realnih ocen, neprirejenih podatkov in ne zahtevamo strogega razvoja, da se podobne zadeve nebi dogajale.

Vzemimo še dva primera "zarot". Recimo British Petrol in njihova packarija pred obalo ZDA. Prva stvar, dvomim, da bi se o tem toliko govorilo, če bi se to zgodilo na obali Indije ali pa Kitajske. Par ekologov bi skakalo to bi bilo pa verjetno tudi da vse. Noja ampak ker se je to zgodilo v svetih Združenih državah Amerike je pa to KATASTROFA!!! Roko na srce je katastrofa. In roko na srce ZDA so to dopuščale, saj so imele od tega precejšen dobiček. Ekologi so skakali že prej. Ali ni žalostno, da se je morala zgoditi katastrofa, da so lahko začele spremembe in so malček pristrigli peruti korporaciji, ki je na koncu škodila vsem in doprinesla še več v blagajno ZDA?

No pa še domač primer. Lafarge Trbovlje. Vsi poznamo prizadevanja Eko kroga. Mnogo vas ne ve, da dokler so bile Cementarna Trbovlje se v Trbovljah resnično ni dalo živeti, okoliški hribi pa so bili več centimetrov na debelo posuti s cementom. In Cementarna je molk plačevala, Lafarge pa tega baje naj nebi počel. No kdor se je vozil v preteklih letih mimo je verjetno opazil, da so zdaj prav lušno zeleni. In vse prerekanje okoli podatkov. Verjetno vas mnogo ne ve, da ima Ministrstvo za okolje v sami tovarni merilne naprave, ki avtomatsko odčitavajo. Teh naprav oz. podatkov se ne da prilagajat saj je dostop do njih onemogočen in zaplombiran. Smešno, da potem MOP ne more, do pravih podatkov oz. da jih Eko krog ne priznava kot prave podatke. Se pa po drugi strani popolnoma strinjam z Eko krogom, da opozarja in ne pusti, da bi se polenili in začelo delati traparije.

Kaj želim povedati je, da smo sami prav tako odgovorni oz. soodgovorni za dogajanje okoli nas. Nujno je, da nas zanima kaj se dogaja v naši bližnji in daljni okolici. Nujno je da nismo tiho in da smo socialno aktivni. Da SMO aktivni del družbe, ne da se oglasimo le ko bi malo kritizirali za boljši danes in jutri pa dejansko nebi storili nič! Kakor grobo se sliši je potrebno, da postanemo spet aktivni.

No za konec še politika. dokler bomo pustili (ja PUSTILI), da počno traparije in nam prepovedujejo pomoč pomoči potrebnim ne bo nič bolje. Ključna je aktivacija. Noja to pa samo od sebe ne gre oz. je nemogoče če prej nimamo izoblikovanega mnenja! To je nujno!

Veš v kaj verjameš in kaj je nujno in kaj ne? Ti je vseeno kaj se dogaja okoli tebe? Želiš boljši svet in fair play! POTEM NAREDI NEKAJ ZA TO!!!!

Ostati ali obstati?

Veliko sem razmišljala o precej vsakodnevnih stvareh. Za eno je kriva prijateljica, ki mi je zastavila par silno tehtnih vprašanj. Vprašanja so bila v večji meri povezana z dojemanjem vere in življenja. Tako na enkrat ugotovim, da to kar sem mislila, da je prav in da funkcionira je prav in funkcionira le zame. Da ni nič samoumevno. Ob najinem pogovoru sem dojela tudi to, da sem dejansko šla čez fazo ko imam občutek, da si moram vse razložiti razumsko. Vse vedeti in razumeti. Dejansko nočem vedeti kar precej stvari. Noja to v resnici ni res. Želim vedeti ogromno, saj me ljudje in življenje ter znanost, umetnost ipd. močno fascinirajo. Toda nočem si znanstveno razlagati vere. Verjetno zato, ker imam občutek, da bi bilo potem kar nekaj stvari z malo grenkega priokusa. So določene stvari v življenu ko želiš le zaupat in upati. Verjeti v dobro in ne spraševati zakaj in kako. In jasno mi je, da je to naivno ampak v sebi čutim, da je prav. Nikakor pa ni rečeno, da je prav še za koga drugega. In jasno mi je, da sem s to izjavo silno lahka tarča za vse, ki bi rekli radi kakšno čez Mariborsko škofijo, pedofile ipd. Ampak smešna reč je, da to na mojo vero ne vpliva. Vem ni razumno, ali pač. Če dam primer. Jaz sem ponosna Slovenka, čeprav imamo en kup kriminalcev med našimi voditelji in še večji kup egoistov, ki ne opravljajo tistega za kar so bili tja postavljeni. Vidite kam ciljam?
Druga zadeva pa so bila razočaranja. Dejansko nisem imuna nanja. Pa ni važno ali se dogajajo v službi ali doma. Ne maram jih in mnogokrat me razburijo. Sem pač tak tip človeka, ki se precej razburja. Priznam, da me razkuri če se kdo spravlja name po nepotrebnem. Recimo, da mi očita, da nisem dovolj verna ali pa da nisem sposobna biti tiho, pa me sploh ne pozna! Kdo mu daje pravico sodbe, ko pa niti ne ve kaj govori? Razkuri me če se kdo spravlja na koga od mojih. Če mi zavrnejo kartico, ker jo ne znajo pravilno potegnit čez čudo tehnike, ki čita kartice. Razkuri me nespoštovanje.Razkurijo me zdravniki, ki me nočejo poslušati, ko jim razlagam, da je z mano nekaj narobej in da naj me prosim na vsaj vsakih 5 let pogledajo. Danes me je še posebej razkurilo nedelovanje mesta kjer je prej gostoval moj blog. Ponovno je nedosegljiv. To se intenzivno dogaja že zadnji mesec. In tega imam dovolj. Zato tudi preselitev.
Na koncu pa še ena zadeva, ki mi je zelo polepšala dan. Oglasila se mi je prijateljica, ki je močno vplivala na moje življenje v času, ko res nisem imela pojma, da znam in lahko uporabljam svojo glavo (noja še za kaj drugega kot le za tuhtanje o žurih in fantih). Zakaj mi je tako polepšala dan? Ker je srečna. In ne ni na novo zaljubljena in v poslu ni nekih posebnih sprememb, ampak srečna je. Ne samo zadovoljna. In zaveda se, da je za svoj uspeh, psihično in fizično stabilnost odgovorna sama.
Mislim, da nam manjka ravno to. Zavedanje, da smo za svoj obstoj in razvoj odgovorni sami. Da ne krivimo partnerjev in družine zato, da smo nekje obstali. Da ni vedno krivo pomankanje časa, denarja in stanje v družbi, da nismo tam kjer mislimo, da bi morali biti. Mislim, da si veliko ljudi ni pripravljeno priznati, da enostavno niso želeli ali mogli narediti koraka naprej in prekoračiti nevidno mejo. Po mojem je ena hujših zadev, ki jih lahko ugotoviš to, da je isto in si ti isti kot si bil eno leto ali pa 10 let nazaj. Da si ISTI!. Stopicanje na mestu te sčasoma tako utrudi, da samo še životariš in počasi a vztrajno propadeš.
Življenje ni enostaven šport. Zahteva zbranost in vzdržljivost ter veliko mero zaupanja, upanja in smeha. Kdaj si bil nazadnje toliko pri sebi in si zavestno začutil kako pozitivnost sonca prodira vate in te napolnjuje z močjo, ki ti jo daje narava? Kdaj si bil nazadnje srečen... srečen ker si?