Brezbrižnost ali samoevalvacija

Ta vikend je bil uvertura v tiste lene poletne vikende, ko lahko spremeniš svet ali pa ga preživiš z dragimi. Lahko se napolniš ali pa pustiš da te napolnijo dragi. Možnosti je neskončno. In prav taki ležerni vikendi, s kozarcem dobrega vina (ali drugega strupa po izbiri) porodijo najbolj filozofska razmišljanja in pogovore.

Moje razmišljanje se od pogovora s S.-jem se še vedno vrti okrog Primoža Trubarja. Vem verjetno se sliši smešno, a me je pretreslo. Kako je možno, da smo tako zelo brezbrižni. Kako je možno da nam je popolnoma vseeno. Vseeno nam je za sočloveka, za jezik, za vse tisto od čigar nimamo direktne koristi. Posplošujem, priznam. A vseeno mi ne da miru razmišljanje, zakaj smo dopustili, da se je pozabilo toliko žrtev, toliko življenj. Ljudje so umirali zato, da danes lahko živimo kakor živimo. In na tem mestu se vprašam ali s svojim življenjem opravičujem vse žrtve? Živim življenje tako, da vsaj pokimam v smer vseh, ki so žrtvovali svojo ljubezen, mir, življenje zato, da sem danes to, kar sem?

Spreleti me srh. Kako je možno, da ne zmoremo premostiti svoje male zamere, obsedenost s popolnostjo in plehkostjo. Spet posplošujem, a hkrati spoznam, da je posploševanje in sodba neupravičena. Kdo sem, da bi sodila, kdo je vreden žrtve in kdo ne. Nimam filtra skozi katerega bi lahko gledala na svet in odločala kdo je "vredeno" žrtve in kaj ni. Edini za katerega lahko s kakršnokoli mero verodostojnosti trdim, da vem kaj je prav in kaj ne, sem jaz. In spet se sprašujem. Na tem mestu tu in zdaj, sem naredila dovolj? Sem "opravičila" svoj obstoj? Spoštujem in dovolj živo pomnim vse žrtve? Verjetno je izpraševanje vesti vedno na mestu, odgovori pa vedno kanček drugačni od pričakovanega. A včasih je že samo izpraševanje dovolj. Brez izpraševanja se tako ali tako ne začne pot sprememb in bogatejšega, globljega življenja.

Pa spet sem nazaj pri debati s S.-jem; pri njegovih modrostih in mirnosti. Smešno kako naši prijatelji vplivajo na nas. Njegova mirnost pronica vame in me dela boljšo. Manj obsojajočo, a ne zaradi lenobe ali indiferentnosti. Ne, boljša sem zaradi zavedanja, da življenje potrebuje več miru in sprejemanja, več zaupanja in potrpljenja, pa hkrati več akcije in več pripadnosti. In vedno znova moramo presojati kaj v nas je tisto, kar bo prevladalo. Marsikatero občutje ni tako zelo izključujoče, kot se sprva zdi in racionalizacija je veliko precenjena. 

Hvala S.!

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Ljubiti in sprejemati ne pomeni biti kreten ali šleva!

Že nekaj časa me je mučila ideja o tem kaj pravzaprav pomeni sprejemati (recimo celotna filozofija holding space), krščanska ljubezen etc. Vse skozi se je namreč dogajalo, da so tisti, ki so več "sprejemali" in "ljubili" bili ali totalni kreteni in so delovali v kontra tistemu kar so pridigali ali pa so bili totalne šleve. 

Sama se že dalj časa ukvarjam s tem kako jaz dojemam določene nauke in filozofije. Jaz, ne vsi ostali in ne kaj trobijo naokoli bolj ali manj zaupanja vredni osebki. Danes sem brala lušten zapis Mastina, ki govori ravno o tem, da tisti, ki ljubijo niso šleve. Ljubiti pomeni hkrati veliko odgovornost in zahtevo, da si si zelo na jasnem kaj je prav in kaj ne in kaj storiti. Hkrati pa ti ne da nobene pravice, da si kreten. V imenu vere ali filozofije se pač ne gre obnašati nedopustno. Vera in filozofija življenja tako ne moreta biti maski in izgovora za nestrpnost in kretenizme.
Neverjetno kako veliko odgovornost imamo. Nekje sem enkrat prebrala misel, ki govori o tem, da tvoja osebna svoboda seže le do svobode sočloveka. S tem se strinjam. Veliko prevečkrat smo posiljevani z mnenji, teorijami in nevemšečem. In tukaj mora spregovoriti tudi naša ljubezen v nas in reči Dovolj! Postaviti se moramo zase. To ne pomeni, da moramo biti pri tem prepotentni in neobzirni, le trdno se moramo postaviti za svoja prepričanja, brez žaljenja in neumnosti.
Skrajni čas je, da se začnemo obnašati odgovorno in usklajeno z našimi prepričanji. Predolgo smo tulili s tropom in hkrati skrbeli za naše male vrtičke. Potrebno bo zavihati rokave in začeti ravnati odgovorno, to pa lahko storimo le vsak zase. Šele, ko bomo sami "pometli pred svojim pragom" bomo lahko začeli združevati moči.

Kdaj uspemo?

Pred nekaj dnevi mi je prišla pod roke knjižica, ki je imela smešno osladen naslov, ki me že v začetku odbijal. Še vedno ne vem, zakaj sem jo odprla, mogoče je bil pravi čas za to. Govori o tem kako neverjetno pomembno je, da verjamemo vase in v naše želje. Ne, da si nekaj želimo, a delamo vse, da se sabotiramo. Zavestno ali podzavestno. Dejansko ne morem govoriti kaj je res in kaj ne, ampak očitno sem v tako dojemljivem obdobju, da se me modrosti dotaknejo. Pri sebi sem ugotovila razliko. Drugače gledaš na stvari. Še eden izmed idej tiste knjižice je bil, da se moraš obnašati tako kot, da se ti je želja oziroma prošnja že uresničila. Brez dvomov! In smešna reč. Danes sem pogledala vlog Tommyja Rosenja, o škodi, ki nam ga dela ego. Noja Tommyja sem že večkrat citirala. Danes ogledan vlog pa govori o tem, kako nas ego prepričuje, kaj je prav in kaj ne in seveda predvsem, da sem JAZ in imam VEDNO prav. Zanimivo kako dve popolnoma različni deli govorita o dejansko istih stvareh. 

Potrebno se je z vsem srcem in vedenjem predati in zaupati v Božjo/Univerzalno silo in se ne prepustiti dvomu, nezaupanju ali egu. Ne racionaliziraš in ne dvomiš, ne iščeš za in proti ipd. Najpopolnejša oblika je verjetno v popolnem zaupanju v Božji načrt. To po mojem ne pomeni, da samo sediš na riti in ne narediš ničesar. To nima popolnoma nobenega smisla. Bistveno je, da delujemo za druge in zase. Da smo najboljša verzija sebe, a ne le zase, ampak za vse stvarstvo. Nikakor ne moremo živeti življenja, kot samostojen otok, to je ugotovil že Will Lightman v "Vse o fantu".

Noro je, ko vedno znova opazuješ spopade egov in ne združevanje sanj, znanja in vizij. Dejansko postane napredek in boljše življenje žrtev Jaza. V družbi, kjer je še posebej izrazito poudarjeno moje in jaz, je še toliko bolj razvidno kako razdiralno moč ima Ego in njegovo šepetanje v naših glavah.

Omogoči si boljše življenje in uresničene sanje, naj ne bo življenje stopicljanje na mestu le zato, ker ti ego govori, da imaš prav le ti.

Kaj je tvoje poslanstvo?

Vedno znova me fascinira kako smo nagnjeni k jambranju. Ne k pritoževanju na splošno ampak k tarnanju, kritiziranju in splošnemu nezadovoljstvu.

Ne zanikam, da nas pravzaprav celo življenje težijo skrbi. Včasih so večje, drugič manjše. V odločilnih trenutkih so eksistencialne težave, spet drugič se ne moremo odločiti ali bi si privoščili kavo ali čaj. Drži trditev, da je življenje ena sama odločitev. Od najbolj banalnih, do takšnih, ki imajo velik vpliv in posledice. Naše odločitve in dejanja imajo posledice. Tega se marsikdaj ne zavedamo ali pa "prikladno" pozabimo. Je bolj udobno, temu nikakor ne oporekam, a je tudi neodgovorno.

Kaj me je spravilo v ta tir razmišljanj? Graditude question of the day.. ja spet. :) Včerajšnji je bil: "What do you love about being in service?" Smešno kako te lahko eno samo vprašanje spravi v razmišljanje. Ampak ni bilo le vprašanje, ključen je bil zelo dober pogovor s prijateljico. Zelo mi je bil všeč njen citat "Oblikujemo se v 20-ih in do 30. moramo razčistiti stvari z družino, prevzeti odgovornost, če ne, smo celo življenje sužnji in pohabljenci svojih družin." Močno se strinjam s to izjavo. In v kombinaciji z vprašanjem dneva je tu zahteva, da definiram sebe. Odnos do družine in odgovornost do družbe. Ni enostavno toda nujno za življenje je, da si postavimo jasno vizijo kaj bi radi bili. Kaj bi radi od življenja, kaj je tisto kar bomo zapustili. In ja konec koncev tudi ali bomo izpolnili pričakovanja, ki jih ima Bog z nami.

Nikakor ne gre pozabiti še na en ključen element, ki pa se mu vedno več ljudi izogiba. Prevzeti odgovornost! Zase, za svoja dejanja in za svojo prihodnost. Ni vseeno kaj počnemo tukaj danes. Ključno je, da živimo vsak dan kot ga najbolje lahko. Seveda v povezavi z vsemi ostalimi stvarmi, ki vplivajo na nas. Ne moremo biti vedno enako učinkoviti in dati od sebe 100%. To realno ne gre. Odlično je če lahko damo od sebe največ kar v danem trenutku lahko in ohranjamo konsistenco našega dela.

Zelo modra prijateljica je omenila še en zanimiv fenomen in sicer: "rastemo le takrat, ko si zastavljamo cilje, ki so stopnjo nad našim običajnimi zmožnostmi". Tudi s tem se strinjam. Napredek, predvsem osebni, poganja motivacija in želje po več, po biti boljši. Tako res ni vseeno kaj delamo vsak dan. Ne smemo si dopustiti, da postanemo brezbrižni in neobčutljivi za svoje okolje, za tiste, ki nas potrebujejo. Mi imamo srečo. Dihamo, ljubimo, ustvarjamo, smejemo se. Kaj bi še radi? Imamo vse kar potrebujemo. Sedaj je na nas, da začnemo vračat. Mislim, da ni zastonj toliko upov položenih v nas. Zmoremo, le malo zaupanja vase nam manjka.

Kdaj si se nazadnje vprašal kaj je tvoje poslanstvo? Zakaj si tu? Počneš tisto kar moraš? Uporabljaš talente, ki so ti bili dani? Jih razvijaš? Jih uporabljaš za višje dobro?