Vpliv mam...

Razmišljam o starih starših. Koliko utehe nam prinesejo in hkrati koliko se lahko od njih naučimo. Ob njih se začnemo zavedati kroga življenja. Njegove krutosti, a hkrati naravnosti in lepote.

V mojem primeru je domet babic skorajda epski. Ne pretiravam. Če sem kdaj potrebovala navdih ali idola sem ga vedno lahko našla v mamah. Spektakularno! Bili sta pozitivki veliko prej preden je bilo to popularno.

Smeh je vedno odzvanjal v hiši Smrekarjeve mame. Ko smo bili pri njej na počitnicah (kar je velikokrat pomenilo vsaj mesec med počitnicami) smo bili svobodni. Počeli smo neumnosti. Ščitili eden drugega, dirkali s kolesi, se šli znanstvenike, raziskovali skrivnosti podstrešij, se mikastili pri nogometu, rabutali češnje (eni so z njih tudi padali, a to hvala Bogu, ni pustilo trajnejših posledic). A obstajalo je pravilo. Vedno smo se morali javit, ko je zvonila "Ave Marija". Takrat je sledil dnevni pregled poškodb, če bera ni bila prehuda smo lahko oddirkali nazaj igrat nogomet, se skrivat v temi in še kaj. Mama je bila zakon! Saj nam ni "težila" pa še najboljše žgance in štrukle dela! :)

Ampak, ko odrasteš šele spoznaš vrline in veličino njenega vpliva. Ženska, ki je že takrat sama postavljala pogoje kdaj se bo poročila in s kom. Dekle, ki se je postavila po robu staršem, ko jim ni odgovarjal njen izbranec. Mati petih otrok in s kmetijo, ki se je postavila na noge, ko je mlada izgubila moža... Babica, ki je vedno imela lepo besedo in odprto uho za vnuke. Mama, ki je vesela vsakega obiska in pozornosti, ki ne jemlje nič za samoumevno in katera ve, kaj je v življenju pomembno in ni izgubila dobre stare kmečke pameti. Zgled...

Imela sem privilegij poznati tudi, zdaj na žalost že pokojno, Mihcovo mamo (katere citat je tudi "opis" mojega bloga). Ženska, ki je trdno verjela v družino in trdo delo. Ki je sama po vojni sezidala družinsko hišo in poskrbela za družino. Tudi takrat, ko so jo vsi izkoristili in zapustili. Verjela je, da na otrocih svet stoji, da mora človek delati, da preživi in da lahek denar ni vreden spokojnosti duha. Verjela je v Boga, strpnost in pravičnost, a ni bila nikoli naivna. Mati, ki je držala skupaj družino s trdno voljo in mehko roko, ki ni pustila, da bi jo oblastni moški v njenem življenju zastrupili s pohlepom in grabežljivostjo. Ženska, ki je bila dokaz, da lahko obdržiš ponos in spoštovanje do konca. Zgled ...

Od njiju sem se naučila veliko... in se še učim. Spoštovanja, zaupanja, razumevanja. Bedarij o medgeneracijskih razlikah nikoli nisem razumela, niti nasilja nad starejšimi. Skrb za naše drage je osnovna naloga, ki jo dobimo, ko se rodimo. Tako, kot so skrbeli za nas, mi skrbimo, ko nastopi čas, zanje.

Mame so zakon!

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?

Pogovor...

The real art of conversation is not only to say the right thing

at the right place but to leave unsaid the wrong thing

at the tempting moment.

~Dorothy Nevill~

Družina

Koliko stvari, dogodkov in vtisov se ti podi po glavi, če le daš "možgane na pašo". To se mi je zgodilo danes, ko sem bila po res dolgem času sama v avtu. Vedno prisedam ali vozim. Danes pa je bil splet okoliščin takšen, da sem se vračala iz službe sama... in pristala v prometnem zamašku. Idealen čas za razmišljanje.

Včasih se mi zdi, da sem kot spužva.. "porajtam" res veliko stvari. Jaz mislim, da je zaradi tega moje življenje bolj pestro in polno.. noja nekateri mislijo, da sem enostavno tečnoba, ki ji nič ne uide. :) Danes sem brala o zelo posebnem projektu Aleša Čerina. Kako preživeti s hrano v vrednosti 1€ na dan. Za nekoga nemogoče, no Aleš preizkuša in o tem izčrpno poroča. Držim pesti!!!

Njegova pravila so me presenetile. Prvo je " s tem ne bom težil družini". Nekaj, kar premnogokrat pozabimo. Smo strpni in vljudni do popolnih neznancev, marsikdaj pa ne zmoremo malo strpnosti z ljudmi, ki jih imamo najraje - naši družini.

In ravno družina je neverjetno kompleksna celica, ki me dnevno facinira in frustrira. Včeraj sem bila udeležena v pogovru o tem kako širša "žlahta" teži enemu izmed simpatičnih očetovih bratrancev, ker nima "žene". Sicer ima spremljevalko.. ampak ne "žene"! Seveda pri njih so tudi standardne "zakaj še nisi diplomiral?/magistriral?/nimaš fanta (punce) /se poročil?/ nimaš otroka? etc." Vprašanja, ki so kdaj pa kdaj sicer res zastavljena iskreno in dobronamerno, ampak večinoma služijo le kot provokacija... in povzročajo bolečino. Še posebej tista o otrocih. Mogoče, ker sem mu trenutno bolj izpostavljena. Ne rečem če tako sam izbereš... mnogokrat pa ne...

In še en fenomen družine.. kako prenašamo kaprice. Običajno izkoriščevalcev v družini. Skoraj vedno se najde kdo. Seveda je samoumevno, da se požre vse, prilagaja, gre iz poti, da se ustreže.. toda v zameno običajno izkoriščevalec ne da ničesar. Vnaša obup in razočaranje. Dokler nekomu ne poči "film", običajno črni ovci, ki reče: "Nič več!" in to sproži plaz... V najboljšem primeru se družina zave kaj se z njo dogaja... v najslabšem pa Status Quo. Tvegaš pač nekaj solz in glasnih besed. Za možnost spremembe.. noja te pravzaprav nikoli ni.. ampak splača se poskusiti. In nato nastane konflikt iz vsake, ampak mislim VSAKE stvari. In postane sporno tudi to, da greš pomagat prijateljem, ki so bili res močno prizadeti v poplavah...

V družini smo verjetno najbolj izpostavljeni. Je ne izbiramo, vanjo se rodimo. Ampak če ne stojimo ob strani svoji družini (z vsemi kapricami in posebnostmi) in ljudem, ki jih imamo radi.. kaj je potem sploh še smiselno?

Ko narava pokaže svojo moč...

Narava, za nekatere del vsakdana in vitalen del našega življenja in obstoja, za druge nepotrebna neprijetnost, ki jo opazijo le, ko jim prekriža načrte.

Dober primer za to so bile poplave tega vikenda. Pozidava zemlje, kjer je bila še pred par desetletji voda, barje, kjer imajo še danes starejše hiše priveze, so danes stanovanjske soseske s kletnimi garažami. Ljudje, predvsem tisti v mestih so popolnoma šokirani nad nedavnimi poplavami, saj se v betonu hitro pozabi, da se naravi ne da ukazovati. To nas znova in znova opominja voda, ki potrebuje svoj prostor. Nekomu zalije klet in gume novega avtomobila in je KATASTROFA in je vsega, seveda kriva država. Drugemu pa zalije in poplavi travnike kjer je gojil pridelek prve klase, pa lahko le nemo gleda kako gre po gobe celoletno delo.

Kdo mislite, da bolj besno skače in kriči na druge? Tisti, ki je ceneje kupil stanovanje zatiskajoč si oči, da je na poplavno nevarnem območju? Ali tisti, ki se zaveda moči narave in ne poskuša za vsako ceno uveljaviti svojega?

Razjezi me, ko vedno znova dviga glas mesto češ "kmetavzarji na periferiji" so krivi, da nam zaliva mesta. Podivjani traktorski mitingi so nam preprečili poplavno varno mesto. Res? Ali pa so vam vaši župani s "poslovno žilico" spremenili popolnoma nezazidljive parcele v zazidljive, na področjih kjer so vsakoletne poplave. Ampak seveda tega niso krivi ne tisti, ki so omogočili gradnjo, ne tisti, ki so gradili ali tisti, ki so tam kupili stanovanja in hiše. NEEE! Krivi so kmetje, ker ne pustijo, da bi jim polja, ki jih obdelujejo že stoletja in njihove vasi, ki so tam že več kot 300 let zalivala voda, zato, da bi žabarji imeli suhe ulice.

Problem se pojavi, ker vsak skrbi le za svoje dvorišče (noja v mestih niti toliko ne.. ampak pozabimo to malenkost). Se še spomnimo, ko je pri Krškem odneslo takšne "zadrževalnike" in so nato prav ti "zadrževalniki" naredili največ škode. Si predstavljate kaj bi se zgodilo če bi se to zgodilo tudi tu? Na Vič in Rakovo jelšo nebi prineslo zgolj vode ampak tudi ogromno materiala.. kdo bi bil potem kriv?? Verjetno ponovno kmetje in ne tisti, ki so izvajali dela...

In še to. Kmetje, ki se borijo za ohranitev NJIHOVE zemlje niso dobili do danes nobenega odgovora s strani MOP-a. Na presenečenje tistih, ki poskušajo "kmetavzarje" metat na poceni finte, so med kmeti tudi visoko izobraženi, artikulirani in razmišljujoči ljudje, ki se jih ne da kupiti..

Pa še posnetek, kako je bilo na Dobrovi BREZ zadrževalnikov.. Hvala Bogu če bi bili, bi bile hiše vsaj meter ali dva pod vodo...

Zgodbe o uspehu

Včeraj je bil eden tistih popoldnevov s prijateljicami. Včasih so bili to večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.. sedaj so to popoldnevi, ki se navkljub možem in otrokom, zavlečejo v večer.

Ob prijateljih s katerimi lahko deliš tako vsakodnevne kot življenske travme in banalnosti vsakdana, se zaveš spektakularnosti življenja in sanj. Česa vse si sposoben, kaj si pozabil in kaj si želiš. Opomin ljudi, ki ti stojijo ob strani že leta.

Moje punce mi vedno dajo misliti. Včasih grem z naših srečanj popolnoma zmedena, zaradi količine idej in informacij.. drugič pa potrebujem le čas, da vse izčebljam, Včeraj se je zgodilo prvo in zato se danes dogaja ta zapis. Spodbudila me je prijateljica, ki si je upala tvegati. Postaviti vse na kocko. Tako zelo drugače kot večina ljudi naše generacije, ki bolj ali manj vegetira in se pritožuje. Ona je zbrala pogum in "dala denar tja kjer so njene besede" oz. v njenem primeru, talent. In danes lahko rečem, da ji gre super. Uživa, živi življenje, ki si ga želi in tako ali tako tudi zasluži.

In ravno takšne zgodbe dajejo navdiha. Da svoje sanje in hobije spreminjamo v dejanja. Ko gledam okoli sebe in se pogovarjam s kolegi iz faksa, spoznavam kako malo lahko potegneš iz študija za svojo kariero, in kako nekateri životarijo na delovnih mestih ali pa doma v brezdelju (kar meni nikoli ni bilo jasno). Med tem, ko so drugi sledili sanjam (eni iz ljubezni do hobijev, drugi iz nuje po preživetju) in so razvili neverjetne kariere. Spektakularno! Anja in Irena sta dva dokaz tega kaj vse se da, če se hoče!

Ravno to me opomni, da je vsak dan lahko nov začetek. Da vsakodnevnemu "Kaj je novega?" ne odgovorimo "Nič posebnega, pa pri tebi?" ampak "Ja! Veš česa sem se lotila? .... " (sledi plaz navdušenega razlaganja idej, dosežkov ...)

Pomisliš kdaj kaj vse bi lahko storil pa ne? Preprosto zato, ker si pozabil, da lahko ...

Čas za hvaležnost

Zadnjič sem prebirala zgodbo, ne popravek ni zgodba ampak opis dogodka, ki je spremenil življenje. Vem sliši se suhoparno in nepomembno. Ampak če malo odmakneš svoj zid ciničnosti in nejevere ter si dopustiš začutiti, se te dotakne in te prisili k razmišljanju.

Z dogodkom mislim na požar v katerem je znana bloggerka The Ivory Hut zgubila dom. To sem izvedela preko Kay (Kayotic Kitchen blog). Ja vem dolga pot. Toda kaj in predvsem kako sta pisali o tem dogodku me je presunilo. The Ivory Hut je pisala z neverjetnim optimizmom in hvaležnostjo, da so vsi njeni živi in zdravi. OK izgubili so dom, ampak bo že. Izgubili so vse tiste stvari, na katere vežemo spomine. Nakit babic, prvo sliko otroka, krstno in poročno svečo, spomine, obleke, dokumente... Nekoga bi to sesulo, toda ona je ostala pokončna.. in hvaležna.

In tudi to je razlog, da piše v neskončno praznino spleta. Ker sem mi zdi pomembno, da se ne pozabi za kaj smo najbolj hvaležni...

Kdaj si ti nazadnje naštel ljudi, dogodke in stvari za katere si hvaležen? Ne kaj ti manjka, ampak s čim vse si blagoslovljen?

Občutek ponižnosti pred veličino neznanega ni slab občutek...je le predpogoj, da si lahko hvaležen.