Odnosi!

Včeraj je bil dan, ko se je res veliko govorilo  donosih. Predvsem odnosi moški-ženska oziroma, če sem iskrena sem včeraj kar nekajkrat slišala izjavo: "Deci! Sami križi in težave so z njimi!" Hmmmm... Zanimivo se mi zdi, da me je vsakokrat prešinilo, da zgodba verjetno ni enostranska. Za vsak odnos sta potrebna dva. In vedno znova me prešine, kako enostavno je kriviti druge za naše dojemanje realnosti. Kolikokrat si sami skonstruiramo prepir? Kolikokrat se odzovemo z vsem arzenalom na preprosta dejstva?

Mogoče je bil včeraj dan, ko sem določene stvari videla drugače, a vseeno. Prešine me spoznanje. Koliko odnosov sem žrtvovala zaradi ega ali pa zaradi ideje v glavi, ne dejanskih stanj? Ne govorim o tem, da se ne smemo postaviti zase. Nikakor! Govorim o tem, da lahko vedno odreagiramo na vsaj tri načine. Ponorimo, ignoriramo ali pa smo mirni, razumevajoči, a trdni. He! Verjetno vam je jasno kaj je moj primarni odziv in kam želim prit. ;) A šalo za kanček na stran.

Včeraj sem nihala med zmedenostjo in zvedavim začudenjem. Zanimivi so se mi zdeli komentarji, ki so v meni prebudili tako spomine, kot zavedanje kako velik srečko sem.

Predvsem se me je dotaknilo sporočilo, ki je bilo zakopano v kontekstu. Edini odnos katerega lahko spreminjamo in je resnično pomemben je odnos, ki ga imamo sami s sabo. Šele takrat, ko bomo sposobni spoznati to bomo stopili iz piedestala in začeli sprejemati odgovornost za svoja dejanja in odnose, ki jih imamo v našem življenju. Živeti življenje in si domišljati, da bomo spremenili druge v resnici ni nič drugega, kot le žalostna zgodba sebičneža. Uživaj v pestrosti, ki jo imaš privilegij užiti. Dovoli da se te dotakne in ob tem dovoli, da tudi tvoja smrkastična oseba dotakne in bogati druge.

Spoznanja tega tedna

1. Zvedav pogled na svet s čimmanj predhodnega obsojanja sta precej spodoben začetek. 

2. Strah ne pomeni, da si švoh, pomeni le, da se zavedaš stvari. Od tebe je odvisno ali mu boš predal moč, da te oropa želje po življenju. 

3. Nasmeh in odprto srce delajo svet boljši in ne nujno bolj naiven. 

4. Mirnost v srcu se ne meri po zunanjem obnašanju.

5. Hvaležnost je veliko premalo uporabljena.

Kolikokrat naša dejanja motivira temna plat življenja?

Včeraj je bil neverjeten dan. Moja postna zaobljuba je, da se bom na dneve strogega posta postila. Sreda je bila neproblematična, med tem, ko je bil včerajšnji dan, milo rečeno, izziv. Vseeno pa ni bilo spregledano sporočilo, ki je bilo "vrženo" v mojo smer. Še vedno nekako ne dojemam kako lahko slišimo prave besede ob pravih trenutkih, če si le pustimo in poslušamo. Tenkočutno in s spoštovanjem. 

In kaj me je nagovorilo? Berilo pri sveti maši. Maše ob delavnikih so zakon! Praktično nič ljudi, intimnost, ki je ne doživiš ob nedeljah in praznikih. Zaradi manjšega števila ljudi je tudi manj motenj, manj vplivov in se posledično lažje skoncentriraš in "odpreš". In včeraj je bilo... ohhhh! Ko sem že cel dan sitnarila in bila popolnoma zakrčena, besede. Ne spomnim se točno kako so šle ampak bistvo je bilo, da tvoj post ni vreden kaj prida, če se ne postiš v Miru. Če se do drugih ne obnašaš sočutno in s sprejemanjem.

Dvomim, da me je kdaj kaj še bolj izrazito mahnilo po glavi. Dan sem videla v polonoma drugi luči in s tem tudi postne zaobljube in Post na splošno. 

Zanimivo je, da naša dejanja ne pomenijo kaj dosti, pa tudi, če so izvedena s silno dobo mislijo, ako niso izvedena celovito. Če ne delamo stvari "uigrano". Najboljši primer je, da se ne moreš odkupit s plačilom "odpustka". Noja lahko se na zunaj ampak v resnici se pa ne. Kolikokrat se vračajo slaba vest in zavedanje krivic, ki smo jih storili. Kolikokrat ne morem odpustiti, pa ne zato, ker bi bila nam narejena tako velika "škoda" ampak, ker smo se sfiksirali nanjo. Kolikokrat ne odpustimo, ker enostavno ne znamo, ker nas drži pokonci le zamera in po malem hudobija. Neverjetno, ko začneš razmišljati za koliko naših dejanj je motiv dejansko naša nečimrnost, obsojanje in želja po maščevanju.  

 Ne slepim se, da se boste strinjali ali pa priznali. Nikakor! Vsak gre s svojim tempom po poti svojega življenja. A zase lahko rečem, da sem končno začela spuščati. Predvsem ljudi in odnose ter priznavati tudi svoj del krivde. In ne ni lahko, a letošnji post bo, očitno, namenjen predvsem temu. Zato sem že na začetku, navkljub težki poti, ki je pred mano, neizmerno hvaležna.

Spoznanja ali ...

... kaj vse se zgodi človeku še pred pol osmo zjutraj. :)

Danes je bil neverjeten dan. Oziroma je še! Že navsezgodaj sem reševala ubogo pišče iz prijema elastike, ko sem se spomnila, da je Pepelnica in s tem strogi post in nič piščeta danes... Potem nezgoda na cesti, beganje okrog zdravstvenega doma, izgubljanje osebnih dokumentov in snega cel kup in nič sčiščenih parkirnih prostorov, stanje na snegu in prepotentni egoisti (it takes one to know one, a ne?). Ja, ja spektakularen dan! Začelo se je. Post je tu! Spoznanja, upanje in obeti miru. Uvid, da se je možno nasmejat vsezgodaj zjutraj, da so zaprta vrata priložnost (pa kaj imam jaz z zaklenjenimi vrati???) in čudaški svet avtomobilskega transporta, nasmehi ljudi in postopki, ki delujejo!

Najpomembneje pa se je zgodilo, ko sem v mrazu stala ob cesti. Nihče od tistih, ki "krijejo moj hrbet" ni dvigal telefona, moj preljubi sneg je naletaval in silno nepraktična obutev za v sneg lahko iz človeka potegnejo marsikaj. In tudi so. Zavedanje, da je res lepo ob sebi imeti ljudi na katere lahko računaš, na katere se zaneseš in jim zaupaš, a dejstvo vseeno ostaja, da si odvisen ob samega sebe.

Odlično je, da ti ni potrebno biti sam za vse, a hkrati biti gotov, da zmoreš. Navkljub vsemu je to zavedanje, ki mi ga je vcepila moja mami. Funkcionirati v skupnosti, a se zavedati, da si na koncu sam. Ne v tistem depresivnem smislu, ampak, da si dejansko sam. Sam si odgovoren za svoje življenje, delo, sanje, postavo. Sam imaš v rokah vajeti svojega življenja. Od tebe je odvisno ali jih boš uporabil, da se usmeriš na prave poti, ki vodijo k vsemu tistemu, kar si si kadarkoli želel in upal ali pa se boš z njimi obesil.

Bodimo iskreni, tega se nikakor ne zavedaš, ko se ti dogaja življenje. Tega se zaveš kasneje. Ko adrenalin popusti in gledaš nazaj. Res neverjetno je opazovati kaj vse lahko sam in še lepše je videti kaj vse lahko storimo skupaj. Ne z vlečenjem in porivanjem ampak s sodelovanjem. Z zaupanjem, nasmehom in razumevanjem.

Da pa sem realna, še vseeno bi tisto ženski zaradi katere sem 15 minut stala v snegu, plundri in brez plašča, zavila vrat... in ne, ob tem verjetno nebi spoznavala kako lep je svet. ;)