Pasivnost?

Vedno znova se zaletavamo v ovire, ki se nam postavljajo. Vedno znova jih preklinjamo. Guruji današnjega časa nam razlagajo, da to niso ovire, ki nam bi jih postavljali drugi, ampak si jih postavljamo sami. Jaz pa menim, da je že samo poimenovanje slabo. To je življenje. Od nas zahteva žrtvovanje in veselje. Ne pusti nam biti ravnodušen. To je zgolj maska, ki smo si jo nadeli. Maska, da se na zunaj ne vidi, da boli, ali da ne vemo kaj se dogaja ali pa da se nam enostavno ne da. 

Pasivnost je problem oz. če obrambni mehanizem/masko ponotranjimo. Ni več način reševanja težav ampak postane izvor težav. Pasivnost te ubije. Izpije vse tisto, kar je dobrega v tebi. Potrebno se je zavedati kdo si in kam greš oz. zakaj sploh greš. Ti je vseeno? Ti je vseeno za vse kar se dogaja okoli tebe?

Pasivnost in apatija sta nekaj popolnoma drugega kot sprejemanje sveta takšnega kot je. Mnogi mešajo vse pojme zato, da se v zmešnjavi nebi videlo kako zmedeni so. To pa je poraz na vseh frontah.

Navkljub zavedanju dejstev vlade splošno prepričanje, da so danes ljudje apatični in popolnoma pasivni. V kolikor je to res, težko sodim. Vem pa, da večina ljudi s katerimi se družim oz. prihajam dnevno v stik ni takšnih. Niso pasivni. Izražajo in delujejo na svojih področjih, pa naj bo to poklicno ali pa zasebno. Ljudje smo začeli   iskati svoje poti do izkušenj in spoznanj. Ni več tradicionalno preizkušenih poti. Za to je preprost razlog, družba ni več običajna oz. nič ni več tako kot je bilo. Te relativno hitre spremembe vnašajo precejšen nemir in v kolikor se ne znamo umiriti in osredotočiti, nas kaj hitro posrka in se nekje vmes izgubimo.

Po drugi strani smo lahko še tako fizično aktivni, a kaj, ko ne razmišljamo več s svojo glavo in srcem. Zakaj je tako neverjetno težko poslušati tistega, kateremu bi morali že od začetka zaupati? Zakaj popustimo in nas vodijo drugi? Zakaj se prepustimo črednemu nagonu? Težava apatije je, da smo izkoriščeni, da nam je vseeno. Nikoli nam nebi smelo biti vseeno!

Tako so mnogokrat ovire, ki se navidez zde nepremagljive le stvor naših glav. V resnici jih ni. In včasih zahtevajo le malo potrpežljivosti, zaupanja in ljubezni. In seveda odprtih oči za vse lepo!

Razmišljanje pred dogodkom leta

Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.

Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.

Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.

Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.

Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.

In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti.  Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.

Blagoslovljene praznike!

To je to!
Takšen občutek me preveva že cel dan! Neverjeteno! Prišlo je samo od sebe, ne da se programiram že žnj dni prej. Veliko pričakovanje! Veliki petek je!
Blagoslovljene praznike!

Igra usod

Ste se že kdaj znašli na prostoru kjer je bilo zbranih res veliko ljudi? Recimo na neki zelo turistično obiskani točki. Ste se kdaj vprašali koliko usod se v tistem trenutku stika? Na prav tem mestu? Kako se lahko življenja spremenijo v trenutku? Sliši se zelo klišejsko, ampak je resnično. Če se nekaj zgodi na tej točki, se zgodi vsem. Tega se zavemo, ko se zgodi kaj slabega. Recimo WTC. V zelo kratkem času smo vedeli kje vse je kdo bil, kdo je zamudil v službo in kdo ni bil na stavbi, ker je pozabil fotoaparat v avtomobilu. Popolnoma običajno dopoldne, ki pa ga je presekala tragedija. Hvala Bogu se v takšni veličini  to ne dogaja tako zelo pogosto, a vseeno se. Zakaj potrebujemo tragične dogodke, da se zavemo svoje blagoslovljenosti in minljivosti?

Drži, da nas ne smejo posrkati drugi, toda prav tako je res, da je potrebno veliko več strpnosti in razumevanja. Kako je možno, da pričakujemo razumevanje in spoštovanje od drugih, sami pa ga ne dajemo. Kako je možno, da je zadosten argument za rušenje ljudi pred sabo, da nam oni ne izkazujejo zadostno spoštovanje, pozornost ipd.?  

Silno radi se jezimo na druge. Brez sekunde namenjene sočloveku. V tistem trenutku vem samo to, da sem prizadeta, nekdo me izrablja, govori slabo o meni etc. Se kdaj vprašamo zakaj je nekdo takšen kot je? Zakaj se nam trgovka ne nasmeji tako zelo bleščeče, kot bi si mi to želeli? Zakaj nas sodelavec ne razume ipd. Tisoč vprašanj, katerih odgovori bi dejansko prispevali k boljšemu razumevanju situacij in dogodkov, ki se dogajajo v naših življenjih. Praktično nemogoče je znanstveno/analitično dojemanje lastnega življenja. To je tudi prav, saj je moje! Toda vseeno je potrebno del pozornosti in energije posvetiti tudi sočloveku, ljudem, ki so nam blizu in tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Na začetku letošnjega posta sem prebrala zanimiv prispevek Doc. dr. Tadeja Trošt Sedej, ki razlaga, da se je za letošnji post zaobljubila, da ne bo kritizirala. Zanimiva obljuba, ki jo je verjetno stala kar nekaj moči in upam si predvideti, da jo je spremenila.

Se upaš spremeniti tudi ti?

Izjava dneva

Izjava dneva, ki neverjetno dobro sovpada s prejšnjim zapisom!

Premik na boljšo stran

Kako neverjetno lahko je vzgajati tuje otroke in drugim govoriti kako naj se obnašajo pozitivno, do svojega življenja, svojih težav, ljudi, ki jih obkrožajo. Dajanje nasvetov je dejansko en poseben šport.

Teorijo načeloma poznamo vsi. Ravnaj se po občutku, zaupaj si, imej se rad ipd. Toda, ko se zatakne je, še tako dobronameren nasvet, lahko tudi kaplja čez rob. Ni enostavno. Včasih lahko nasvet sicer pomaga, toda mnogokrat vpliva silno frustrajoče, ker drži rek, da smo sami sebi največji sovražniki.

Najtežje je premagati lastne frustracije, strahove, dvome, ki so vgrajeni globoko v nas. Težko se je soočiti z idejo, da za ljubljene nikoli ne boš dovolj. Pa je to res ali je to zgolj strah, ki je prerasel v nekaj več? Smo si določene zadeve izmislili sami in jih sedaj projiciramo na druge? Se kdaj vprašamo ali so se določene zadeve dejansko zgodile ali pa smo si jih izmislili?

Precej neprijetno vprašanje, kaj ne? Precej časa dejansko preživimo obremenjeni z drugimi ljudmi, kaj mislijo, govorijo, delajo. Tudi tisti, ki se načeloma ne obremenjujemo pretirano z mnenjem drugih. A takšna je cena bivanja v skupnosti. Kolikokrat pa smo sposobni samo biti? Neobremenjeno? Sprejemati, kar nam življenje ponuja in ne povzročati slabih misli, delati slabih dejanj, ki slabo vplivajo na druge in ne govoriti slabih in neresničnih stvari? Zahtevno, kaj ne? 

Bi danes poskusili vsaj s sprejemanjem in zahvalo, da smo? 

Priprave na poletne projekte...

Se še spomnite kakšnega projekta, ki je bil popolnoma vaš? No tudi jaz se ga oz. se jih. 

Projekt je bil uspešen in me je prevzel, postal je del mene. Po parih letih premora se je ponudila priložnost sodelovati v podobnem projektu v domačem okolju/skupnosti in ponovno sem se počutila, kot jaz. Popolnoma se mi je prilegala vloga. Počutila sem se spet cela, navdahnjena, če želite. In prišlo je letošnje leto. Ponovno sem bila povabljena zraven. Prvi odziv je bil seveda logično, zakaj pa ne. A na pripravah me je spreletelo, da je vsaj polovica ostalih voditeljev vsaj 10 let mlajša od mene. Bi morala iti naprej? Je res tako čudno, če še vedno uživam pri preganjanju otrok in poskušam na svoj način prispevati k projektu, ki me je že tako ali tako nedoumljivo zaznamoval? Bi morala že zdavnaj obesiti animatorsko majico na klin?

Če sem iskrena sem popolnoma zbegana. Življenje se mi je močno spremenilo, a občutek je ostal isti. Nikoli se nisem imela za osebo, ki bi živela od tega, da jo drugi potrebujejo. Toda občutek, ki ti ga da 100+ vreščečih otrok in kombinacija pesmi, molitve ter konkretni pogovori, je neverjeten. Ideje, ki se krešejo, otroška naivnost, razigranost in hitro zaupanje... Mogoče je to občutek, ki me vrne na začetek mojega "duhovno-osamosvojevalnega" popotovanja. Ko se ozrem in ugotovim, da sem naredila tako veliko, a hkrati ne dovolj. Da so prepreke vedno večje in vedno višje. Da je izziv vsakodnevno življenje in ne 2 uri "puščave". In ob tem zavedanje, da imam ob sebi prvič nekoga, ki mi da svobodo iskanja pravega mesta, razvoja in izziva. 

Pa da se vrnem nazaj k obetom letošnjega poletja. Še vedno ne vem ali je dobro ali slabo, da me misel na župnijski oratorij še vedno tako zelo razveseli. To sploh kdaj prerasteš?

Sprejemanje...

Zanimivo kako drugačen je dan, če vstaneš pred peto zjutraj. Vidiš prebujanje dneva. Ok vem, da se vam zdi, da se mi je utrgalo, ampak na svoje veliko začudenje ugotavljam, da mi silno ugaja jutranje vstajanje. Drugače se pripraviš na dan. Še posebej na power play v službi.

Prav smešna reč kako se ljudje hranijo s tem, kdo ima več moči. Ob tem je žalostno, ko ugotoviš, da dejstvo kdo ima prav ne igra popolnoma nobene vloge. Prav tako ne igra nobene vloge ali je končni rezultat legalen in pravičen. Važno je le "kdo ima večjega". Vulgarno, a zelo resnično.

Ob tem se spomnim na slogan mlade motivatorke. Njen slogan je "Holding space". Zakomplicirana teorija, ampak gre nekako takole: Ljudi je potrebno sprejemat na neobsojujoč način, brez potrebe pomagati in reševati njihove probleme. Ljudje največkrat potrebujejo le nekoga ob sebi, prosto ramo, naprej zmorejo sami. 

Kako drugačen pristop do shajanja z okolico! Osvežujoče! Saj se spomnite, ko vam znova in znova svetujejo, da se "utrdiš" in pridobiš "trdo kožo"? Nikoli mi ni bil blizu ta način. Nekako sem imela vedno občutek, da je z vsakim "utrjevanjem" umrl del mene. Nesposobnost videnja drugih, kot celotnih oseb in ne le kot sitnih strank, nadvladujočih šefov, egoističnih kolegov, obsojajočih družinskih članov, ampak da jih vidimo kot osebnosti. Dejansko je tako težje kriviti vse druge za naše težave, saj moramo celostno pogledati tudi nase in lastna dejanja. Nujno je, da prevzamemo odgovornost tudi za stvari, ki nam ne dišijo. Družba je danes precej naravnana k prelaganju krivde oz. običajno je krivo nekaj in ne nekdo. Recesija, politika, ekonomija, cerkev ipd. Nikoli pa ni kriv skorumpiran in zadrogiran politik, pogolten ekonomist in osebe, ki so podobne ostalim klišejem. Nihče ne prevzame odgovornosti za stanje duha in financ v katerem smo se znašli. In vse te težnje k stanju pred "težkimi časi". Ali ni ravno to narobe? Zakaj bi želeli nekam, kjer smo že bili? Mar nas ni ravno takšno stanje pripeljalo v stanje obupanega duha in splošnega nezaupanja? Kaj ni potrebno poiskati novo pot in novo upanje?

Ampak Tricijina teorija se mi zdi zanimiva in sploh ne švohotna, toda že v začetku se mi postavljata dva pomisleka. Prvi je ali ni res, da si sposoben prosto sprejemati druge, moraš najprej sprejeti sebe, z vsem "sranjem" vret. Brez izgovorov, racionalizacij in krivde. Drugi pomislek je, kako sprejeti druge, tudi ko se ti dogaja krivica? In kako lahko konec koncev ob tem sprejemanju ohraniš svoj jaz. Kako se na nek način obvarovati? Kako prepustiti, da gredo "skozi" in ne pustiti, da njihovi problemi obvisijo na tebi? Vsekakor vredna razmisleka in mogoče celo posvojitve...

Naj bo dan boljši tudi zaradi tebe!

V zadnjem času sem se zalotila, da večkrat rečem, da imam zaradi določenih življenjskih odločitev občutek, kot da vsak dan v sebi malo umrem. Hkrati sem se zalotila, kako iščem novo pot. Nič mi ne manjka, zadovoljna sem, a hkrati imam občutek, da mi življenje polzi iz rok. Vse to do momenta, ko razmišljam z zornega kota drugih. Toda, ko razmišljam o svojem "stanju" s sprejemanjem sebe, se pokaže druga slika. Ne rečem, da je lahko in da je to že postalo del mene, a se trudim in včasih že lahko opazi jasen preblisk sebe. 

Zanimivo je, kako se razjasnijo nekateri občutki in dogodki, ko se odmakneš iz vsakodnevnega okolja. Ohladijo se glave in marsikaj najde svoje mesto. Po drugi strani pa ugotoviš kako neverjetno velik del sebe si dal na čakanje zato, da bi ugodil drugim. Da bi drugi lažje živeli s tabo. To ugotoviš dejansko šele takrat, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takšnega kot si. V mojem primeru se je takrat začela revolucija. Noja niso padale glave, ampak začele se je obdobje mene. Ne mojih mask, ampak mene. Vsekakor to ni nekaj kar se zgodi hitro ampak je proces. Niti se ne odvija sam od sebe ampak zahteva veliko časa in moči.

Danes sem prebrala dobro misel, ki je verjetno tudi v doberšnji meri prispevala k temu zapisu. I choose my choice. Sliši se smešno in mnogokrat verjetno uporabljeno bolj izgovor, kot vodilo. Toda, če si zvest sebi in hkrati ne rušiš vsega pred seboj, zna biti močno vodilo. Življenje ni igra, ampak ga je potrebno živeti. Tukaj in sedaj. Ni časa za "igranje vlog".

Izkoristi čas, ne opravičuj se, ker si izbral sebe in ne idejo sebe. Sprejmi svoje napak in gremo naprej. Svet te čaka! Naj bo danes boljši tudi zaradi tebe!