Plavanje proti in s tokom

V zadnjem času se vse večkrat pojavijo izjave v smislu kaj moraš imet, da nekaj si. In vedno znova me pretrese kako različna so dojemanja ljudi. Recimo veren si samo če hodiš v cerkev ali pa veren si že če hodiš v cerkev. "Zarukan" si, če si iz vasi in len če si debel ter še in še bi lahko naštevala. 

Predalčkanje in nepotrpežljivost so nas pripeljali precej v napačno smer. Nismo se več v stanju poslušati ali pogovarjati. Vedno znova smo prepričani, da imamo prav le mi in da je le naš prav pravi prav za vse. Nedopustno se mi zdi, da se zahteva, da je le nekaj res. Vsak ima svojo resnico, a tudi to pride z zelo pomembnimi pogoji. Tvoja resnica je le tvoja in je ne smeš vsiljevati nikomur in hkrati moraš sprejemati tudi resnice drugih. Nikakor ne razumem zakaj imamo tak neverjetno željo po dopovedovanju. 

Prejšnji teden je ekstremno posebna ženska in meni zelo draga prijateljica postavila sila smiselno vprašanje, in sicer: "Kdaj veš, da nekaj dejansko čutiš in kdaj je to naučen odziv?" Moje odgovor je bil sila hiter in preprost: Čutiš! Ampak verjetno je veliko težje v kolikor si bil vedno v pravem predalčku, ali pa nikoli nisi o tem razmišljal. Nikoli ni enostavno se izviti iz glavnega toka. Nikakor ne trdim, da je v toku kaj narobe, le različni smo si. Nekaterim je tam OK, drugim pa je tam smrt. Ampak, ko enkrat naredimo korak stran, potem ni vrnitve nazaj. Pot ni lahka je pa silno zadovoljujoča. Smiselno je najti svoj način, svojo pot. 

Stereotipi so neverjetno zahtevna komponenta v družbi, in če spoznavam kaj je to, da velikokrat ne držijo. Še večkrat pa se zgodi, da ravno tisti, ki se jih trudijo "razbijati" vedno znova ustvarjajo nove in obsesivno posplošujejo. 

Se kdaj vprašaš kolikokrat izrečeš nekaj kar tako na "slepo"? Kolikokrat posplošiš, brez premisleka? Se zavedaš, da s tem tudi ti ustvarjaš stereotipe? 

In še medklic! Niso vsi mladi neumni in nemotivirani, vsi moški ne varajo in ženske ne opravljajo niti pol toliko, kot si moški mislite, da. Življenje je veliko bolj pisano, kot si ga upamo videti!

Politična bitka na osebni ravni - Ne hvala!

Poln kufr imam napadanja! Ja SDS pridobiva in ja NSi pridobiva in ja v nekaterih cerkvah se govori o politiki. V naši se ne. Ne strinjam se z lobiranjem pri službi božji. Tako kot se ne strinjam še z marsičem. Tako mi potem ni jasno zakaj me potem vsak, ki ima 5 minut časa zaslišuje zakaj to cerkev dela in kako si MI to predstavljamo in nevemkajše vse! A lahko lepo prosim date mir?!!! Ne nisem PR Cerkve na Slovenskem, niti nisem članica nobene politične stranke. Prakticiram neobičajne kombinacije, ki pri marsikaterem niso sprejete in to je njihov problem. Na mojo vero ne vplivajo zgodovinska odkritja, da se je Kristus razmnoževal ali pa da je imel še žnj bratov in sester ipd. To nima nobene veze s tem v kar verjamem. Večina stvari so pravljice, a nauki so jasni in glasni. Niso prepuščeni interpretaciji in so konkretni moralni kompasi. Ljudje imajo težavo z nekom, ki reče "Nisem za vse svinjarije, ki se dogajajo in smiselno se mi zdi prakticirati tisto v kar verjamem!" Kdor ima s tem probleme naj se pač ukvarja sam s sabo. 

Pred dnevi (oz. se mi zdi, da je bilo včeraj) je mladinska pisateljica Janja Vidmar na svoji FB strani objavila en še posebej sočen komentar na javnomnenjsko raziskavo, ki je pokazala napredek NSi in SDS. Govorila da je to sprejemljivo "Mogoče v kaki fari, iz katere so izgnali Rome, homoseksualce, narkomane in matere samohranilke, preostalim pa predpisali družinski kodeks pader padrone + dnevno nedeljsko mašo." To je botrovalo moji takojšnji "odjavi". Polno vrečo imam ljudi, ki se tako neverjetno na glas izražajo za blazne strpneže in podobno, potem pa prisekajo take stereotipe. Ni mi jasno kaj je narobe z ljudmi, ki tolčejo po vseh, kar tako na slepo in vmes mogoče še za kanček podkrepijo tisto za kar se "prizadevajo". Lepo prosim, če je takšen "liberalizem" bi vseeno rekla ne hvala. 

Ne razumem zakaj ne morem biti konservativka, ki misli s svojo glavo? Kar se je pokazalo v tej volilni "bitki" je kako zmešani so ljudje... ne politiki. Oni tako ali tako igrajo drug špil.

Sanje, želje, načrti, cilji in zavrnitve ter strahovi na pohodu!

Šele danes sem opazila, da sem nazadnje pisala že skoraj teden dni nazaj. Razlogov za to je seveda več, med drugim tudi to, da ne maram govoriti o zadevah "na pamet". Nočem prepisovati in izvajati kolažev. Ampak vse to na stran.

V zadnjem času se dogaja precej zanimivih stvari. Ideje se kar kotalijo ene čez druge in v glavi se formirajo načrti. Med tem, ko se nekateri že spravljajo v tek pa za druge vedno znova zmanjka časa. Zakajev je verjetno več, a vedno bolj se sprašujem tudi ali za to obstaja še kakšen skrit vzrok. Vedno znova sanjarim o podobnih stvareh, a se mi vedno znova izmuznejo. 

Pred časom sem slišala in nato še kar nekaj prebrala o teoriji, da je potrebno zaupati in včasih zavzeti stanco aktivne pasivnosti. V nekaterih primerih to verjetno drži, v drugih pa ne. Pri neuspehih se velikokrat vprašamo zakaj je prišlo do propada, a malokdaj se vprašamo kaj nam nek cilj sploh pomeni in kaj smo zanj pripravljeni storiti.

Vedno znova imam občutek, da moram narediti še kaj, da se moram dokazati še nekje drugje, da nikoli ni dovolj. A pred časom me je moja boljša polovica postavila na trdna tla. Na to se spomnim vedno, ko želim svojemu že tako polnemu urniku dodati še kaj, ko me prosijo, da dodam še kaj... 

Še vedno se poskušam navaditi, da je potrebno reči tudi ne in da zato nimam slabe vesti in da je tako bolje. Še vedno poskušam razumeti zakaj ni sedaj pravi čas za določene projekte in se hkrati ne prepustiti paniki, da mi vse polzi iz rok, da ni dovolj. Panika se nato preseli na občutek zmožnosti doseganja želenih ciljev in tako silno z veseljem razplamti občutek nezadostnosti. Negotovost pa mi še z podvojeno močjo šepeta v uho, da sem zavrnila priložnost življenja in da se priložnost nikoli več ne vrne.

Vedno znova pa se je potrebno vrniti vase in si zaupati in tukaj delovati v aktivni pasivnosti. Sprejeti in biti strpen tudi do sebe. Ne le na zunaj ampak predvsem v sebi.  

Smo sami krivi za "stanje v družbi"?

Ta teden sem imela priložnost pogovarjati se z neverjetno osebo, ki je premagala marsikaj v življenju, da je prišla tja kjer je sedaj. Premaguje tako stereotipe, kot omejitve družine. Pogovor je nanesel tudi na dojemanje  družbe okoli nas. Zanimivo je kako hkrati želimo povezanosti brez obremenitve. Brez opravljanja, obsojanja in komentiranja.

In včeraj je bil spet eden tistih dni... pogovor s prijateljem, ki odpira oči in ti daje občutek, da si "top". :) Občutek, ko te tvoji razumejo. In danes spet. Prijatelj iz otroških dni, ki točno ve o čem govorim in kaj hočem. Neverjetno!

Tako ne razumem kako lahko ljudje govorijo, da ni več dobrih ljudi. Da je vsem vseeno in da so samo še barabe in oportunisti! Mogoče je to v povezavi s tem kaj čutimo in mislimo o sebi? Ne vem kaj je pripeljalo do tega, a vem, da je svet poln neverjetnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudje, ki so navkljub mladosti odgovorni in razumevajoči. Ljudje, ki imajo "nekaj".

Tukaj se poraja drugo vprašanje, in sicer ali sami ne znamo videti dobrega v drugih ali pa ne znamo prepoznati dobrega v sebi. Je možno, da za trenutno stanje tegobe ni kriva ne država, ne finančna kriza in ne barabe in oportunisti in niti Bog, ampak mi sami? Tisti, ki ne vidimo več ne dobrega in ne pozitivnega? Tisti, ki ne znamo pokloniti druge priložnosti, pokazati sočutja ali pa odpustiti? Smo se tako zastrupili s čustvi, da ne prepoznamo dobrega pa če nas mahne na nos?

Življenje je neverjetno! Tega nikoli ne pozabi!

Dan je takšen, kot ga dojameš sam...

Očitno se je ta teden nekaj "poravnalo" saj se mi zdi, da se stvari močno dogajajo. Saj ne, kot da bi imela veliko dni, ko se nebi dogajalo, a zdi se mi, da je današnji dan storilnostno naravnan in občutek je fantastičen. 

Ta vikend sem imela srečo in sem za par ur pobegnila na sonce. neverjetno je kako te lahko le par ukradenih trenutkov popolnoma napolni. Mnogokrat v vsej "storilnosti" pozabimo, da postanemo popolnoma neučinkoviti, če ne uravnamo stvari. Potrebno je živeti na večih "nivojih"/ področjih , kakorkoli že rečemo temu. 

Danes sem pogledala Midful Smack v katerem  Elena Brower citira Neville Goddard, ki pravi da so zdravje, bogastvo, lepota in genialnost le manifesstacije našega mišljenja. Zanimiva teorija. Verjetno je svet tistega, ki bolj temno dojemajo svet, bolj teman. Vsak dan je lahko zelo težak, a le če ga dojemaš kot takega. Mislim, da ne obstajajo instant rešitve, kot tudi ne takšne, ki so primerne za vse. Važno je le, da si vzamemo čas zase in ga sebi tudi posvetimo. Pa doživljanje in spoštovanje svojih čustev načeloma tudi pomaga. ;)

Ni vse za vse...

Ugotovitev današnjega dne? Da ni vse za vse. Vem, da je popolnoma smešno, a naj malce razložim.

Ta teden sem prvič dala svoja mazila ljudem, ki jih dejansko ne poznam. Priznam, da sem bila precej nervozna kaj bodo rekli. Ali bo dovolj OK ipd. Špasna stvar je v tem, da dejansko želim, da so vsi izdelki, ki pridejo izpod mojih rok super. Da so narejeni odlično, z uporabo res dobrih sestavin. Vse je tudi delano z mislijo na dobrobit tistega, ki bo izdelke uporabljal. A vsemu navkljub, me je bilo strah. Danes pa me je prešinilo, da je popolnoma noro, da se živciram, če nekomu ne bo odgovarjala kozmetika, ki jo izdelujem. Ljudje imamo popolnoma različne življenjske stile, potrebe in tipe kož. Nikoli ne bo vsem vse OK, pa naj si še tako želim.

Vedno je precej strašljivo dati v svet "svojega otroka", a v nekem momentu je to nujen korak. Vem, da se trudim delati dobro in v dobro uporabnikov. Z veseljem pričakujem odzive in mnenja. Z njihovo pomočjo bomo lahko oblikovali  kozmetiko, ki bo zdrava in bo dobra zanje in za naravo. Vem, da so nekatera načela po katerih izdelujem kozmetiko nekaterim malce trčena, a vseeno trdim, da je bolje da se krema pokvari v 14 dneh, kot da tudi v kvalitetne sestavine vmešam stabilizatorje neznanega porekla.

Prav tako se mi zdi pomembno, da za kvaliteto odgovarjam jaz. Moja beseda mora zdržati. Zagotovilo za dobre izdelke je moja osebna integriteta. V kolikor se bom začela "prilagajati" ali pa izdelovati izdelke "za naše" in "ostale" vem, da sem zgrešila bistvo.

Bistveno je da se razvijam in se širi paleta izdelkov, a prav tako je nujno potrebno, da se še naprej zavedam dejstva, da moram ostati zvesta sebi in načelom v katere zaupam in trdno verjamem. Upam, da bom s svojimi žaubcami še komu polepšala življenje. Meni že sama izdelava pomeni zelo veliko in mi prinaša obilo zadovoljstva.

Moj način je pravi le zame!

Na vsake toliko se pojavijo vprašanja v zvezi z mojim zelo intimnim dojemanjem sveta. Običajno ta vprašanja prihajajo od ljudi s katerimi se ne poznamo dobro. Velikokrat se nanašajo na moje verovanje, zaupanje, prakticiranje vere in duhovno življenje. Vem, mnogim so se postavile pokonci vse kocine na vratu.

Toda v mnogih primerih sem ugotovila, da so vprašanja postavljena z namenom provokacij in izzivom prepira ter nelagodja. Vedno znova ponavljam, da nisem ne teolog in ne ekspert na katerem koli od teh področij. Prakticiram stvari, za katere čutim, da so dobre zame in so v skladu z mojim moralnim kodeksom. Nekaterim se določene prakse zdijo nevzdržne in nedopustne, spet drugim pa se zdijo popolnoma konzervativne. Sprejemam katerokoli od teh oznak, a hkrati opozarjam, da je življenje moje. Delam stvari, ki se mi zdijo najboljše in najbolj smiselne. A načini in poti, ki jih ubiram sama so pravi le zame, za nikogar drugega. Svoje mnenje, znanje in videnja delim le z namenom, da bodo mogoče v nekom sprožile nekaj, kar bi ga lahko pripeljalo do prave rešitve in poti zanj!

Ni univerzalnih rešitev in poti. Čredni nagon je močan, a le če mu to dopustimo. Nič ni narobe, če nam je blizu resnica večina, le vprašati se moramo, če je prava zame. V kolikor je super, a v kolikor se ne čutimo je precej priporočljivo, da najdemo način, da se bomo počutili, kar se da cele.
Vedno znova slišim, da ljudje berejo takšne in drugačne priročnike tako za osebno rast, kot tudi za reševanje problemov etc.  In vedno znova poslušam o razočaranjih, ko nasveti ne pripeljejo do takšnega rezultata, kakršnega so želeli. Vedno znova je moj odgovor enak: Nisi se poslušal. Knjige, pogovori in nasveti so namenjeni zgolj temu, da ti pokažejo, da obstaja tudi drugačna pot. Niso kuharski recept, kjer se držiš določenih pravil in slediš korakom in ti te nato pripeljejo do želenega rezultata. Ne gre tako. Vse so le pripomočki, katerih naloga je da v tebi vzbudijo nekaj kar bi te lahko pripeljalo do tega, da narediš nekaj drugače in s tem sprožiš nov val. Val rasti, včasih celo rešitve.
Velike težave imamo, ko veliko preveč stvari dojemamo dobesedno, kot da nebi znali videti priložnosti, ki se nam ponujajo in potem vse izvajamo "črko po črko". Vedno, ampak res vedno je potrebno uporabiti intuicijo in slišati notranji glas, ki je v večini primerov pravilen.
Danes je vse kar sem želela povedat predvsem to: Moja pot je le moja! Moje odločitve so prave le zame. Najdi svojo pot in živi svoje življenje, kot najboljša verzija sebe! Na svoj način!

Vztrajanje pri novih začetkih...

Zadnje čase se precej govori o novih začetkih, novih priložnostih in upanju. Ni važno s katere strani se gleda. Politično, duhovno, versko, socialno, kulturno... A hkrati je močno prisotna tudi  splošna obupanost, nezaupanje, občutek izdanosti in izigranosti. Ne zaupa se več ne politikom, ne državi, ne proizvajalcem hrane, ne zdravnikom ali farmacevtom. Na koncu ne zaupamo ne sočloveku in ne Bogu.

Vem, da sem o priložnostih za nove začetke že govorila in še vedno se močno strinjam s tem, da je dejansko lahko vsak dan prelomni dan v našem življenju. A mnogokrat zamolčan vidik novih začetkov je "dan po tem". Čas, ko je potrebno vztrajati, ko adrenalin začetka popusti, ko čar novega zbledi. Kaj storimo takrat? To ni odvisno od politikov, zdravnikov ali sočloveka. Odvisno je od nas, od naše predanosti, osebne integritete. 

Za nove začetke ni potreben nov avtomobil, obleke ali karkoli drugega. Nov začetek je v prvi vrsti obljuba samemu sebi. Zaveza, da se podaš na pot v neznano a z znanim ciljem. Postati najboljša verzija sebe. Zavedanje, da je pomembno potovanje, vztrajanje na potovanju, ne le cilj. Če gremo po poti, do "cilja" kot konj s plašnicami tudi "dosežen cilj" nima tiste sladkosti, kot bi jo moral imeti ali pa smo si predstavljali, da jo bo imel. Sama pot mora postati cilj. To vam lahko povedo romarji. Stopijo na pot z jasnim ciljem, a vsak vam bo povedal, da so se najbolj spektakularna doživetja in spoznanja zgodila na poti sami. Življenje je isto. Vsi vemo kaj nas čaka na koncu, a pot je važna!

Kot sem izvedela v ponedeljek, se danes začenja nova doba. Lahko nam je navdih, da začnemo novo pot ali pa potrditev in motiv, da vztrajamo. Pomembni so majhni, a vztrajni koraki, saj le ti prinesejo velik napredek. Srečno!

Nekorektna objava, bi se lahko reklo...

Že v začetku... Ta objava ne bo niti "politično" korektna, niti "versko" korektna. Samo povem...

Pred dnevi sme bila na jogi in še preden smo začeli z uro, smo malo poklepetali, tudi o tem kaj kdo bere. In prišla je beseda na knjigo Življenje duš. Zanjo sem že slišala, a je še nisem brala. Ko se je pogovor razvil okrog tega se nikakor nisem mogla otrest občutka, da smo se o tem že pogovarjali. In ugotovila sem, da smo skoraj identično debato imeli na duhovnih vajah. Kdaj pride duša v dete, ki je še v mami... recimo. Mislim bodimo iskreni, kdo smo, da si domišljamo, da lahko kaj takega "vemo". To so špekulacije in filozofiranje. Prav tako naša večna obsesija z "vedeti zakaj smo tu". Tu si, da postaneš najboljša verzija sebe in to je to. Iskreno, kdo pa si domišljaš, da si, da boš lahko dojeli Božji načrt? Pač uporabljam krščansko terminologijo, ker mi je najbližje.

Ni mi jasno kdo sploh lahko govori o takšnih stvareh. Noben teolog ali pa psihoterapevt, vsaj po mojem ne. Lahko deluješ in debatiraš na podlagi nekih teorij, a ne moreš trditi, da je to "zabetonirana" resnica. Dejstvo je, da vem veliko premalo, da bi lahko o tem razpravljala znanstveno. Pravim le kar v sebi vem. V osnovi je večina ver, vsaj kolikor je meni znano, naravnana tako, da ti, kot "verovalec" stremiš k temu, da si boljši, da spoštuješ sočloveka in priznavaš, da nisi Alfa in Omega ter da si strpen. Tako ne razumem zakaj je toliko, tudi verske, nestrpnosti. Zakaj je potrebno vse definirati in določiti nalepke? Zakaj je potrebno vse ukalupiti in zbanalizirati? Zakaj ne živimo življenja tako, kot vemo in čutimo, da je prav. Zakaj se nas sili, da izbiramo? Zakaj je tako zelo veliko tendenc po "naših" in "vaših"? Zakaj bi zavračal nekaj, kar te dela boljšega?

Nočem biti groba, a nikakor mi ni jasno naslednje: Večina ver in vseh, ki se ukvarjajo z duhovnostjo tako ali drugače, trdi, da so strpni in razumevajoči, a ob prvem znaku drugačnosti zakrčijo in privlečejo na dan ves arzenal, ki ga imajo. Zakaj nas je tako strah drugačnosti? Drugih kombinacij?

Sedaj pa resno vprašanje za vsakega posebej. Ali si pripravljen se izpostaviti in zbrati pogum ter najti svojo pot, svojo kombinacijo? Si pripravljen intuitivno sprejeti, kar ti govori stvarstvo, ali pa se boš temu izognil zato, ker zakoni človeka, ki jih je seveda tudi napisal človek, trdijo, da ni združljivo z ideologijo, ki te obkroža? Koliko časa lahko živiš le na pol?

Blagoslavljanje

Ne morem verjet kako neverjetno zanemarjeno je blagoslavljanje. Ne mislim, da je potrebno hoditi naokoli in "mahat". Blagoslavljanje je na nek način sprejemanje. Sprejemanje lastnih čustev, odzivov in drugih. Njihova dejanja, dogodki ipd. 

Kot sem že pisala ta teden, me je pretresla izpoved gospe, ki si ne more odpustiti dejanj, ki jih je storila pred 45 leti. Svoja dejanja si očita, zanemarjajoč tudi tiste dobre stvari, ki so bile direkten produkt njene odločitve. Mnogokrat si očitamo stvari, brez racionalnega pogleda na dejansko stanje. Tako trdno se oklepamo zgodovine, da nismo sposobni videti dejanskega stanja. Niti nismo sposobni stopiti naprej in ne moremo izpolnjevati svojega poslanstva, ali pa to delamo le napol.

Blagoslavljanje ima pri tem res veliko vlogo. Blagoslavljanje je hkrati sprejemanje in odpuščanje. Pustimo, da gre zagrenjenost skozi nas in se ne naseli v nas. Nas ne preraste in zastrupi. Blagoslov ima po mojem mnenju veliko moč.

Naslednjič, namesto da nekoga "pošlješ nekam" ga blagoslovi. Zanima me kako se bo obneslo pri vas... Zase vem, da sem hvaležna, ker sem lahko spoznala čar blagoslova.  

Odnosi in sprejemanje...

Včeraj je bilo očitno nekaj v zraku, saj je bil dan za izpovedovanja. 2x tedensko delujem v vaški knjižnici. Knjižnica na vasi ima še poseben pomen. V mojem primeru tudi zato, ker otroci podružnične šole nimajo knjižnice. A čar knjižnice na vasi niso le konstantna vprašanja piškov miškov, ki prihajajo "kupovat" knjige v knjižnico, ampak tudi vsi pogovori, ki se napletajo v knjižnici. Od najbolj banalnih do hudo psihično obremenilnih. Ampak neverjetno je kako močno zgodbe ljudi, ki pridejo v knjižnico vplivajo na vse vpletene in knjižnico samo.

Pogovori so ključni za odnose. Kakršnekoli odnose. In če sem se naučila česarkoli je, da poslušamo, a slišimo nekaj povsem drugega. Ni vseeno kaj slišimo. Ni vseeno kaj rečemo. Nujno je da preverimo ali nas je sogovornik razumel. Predvsem partnerski odnosi so velikokrat izpostavljeni pritiskom nerazumevanja. In bolj ko se manjša razumevanje, se niža tudi nivo tolerance. Mnogokrat sogovornika obtožujemo in hkrati ignoriramo. Zamerimo partnerjem, ker nas ne ljubijo tako, kot smo si zamislili, da bi nas morali ljubiti. Zamerimo staršem in prijateljem, ker nas ne razumejo tako, kot si predstavljamo, da bi nas morali razumeti. Zamerimo družbi, ker nas ne sprejema tako, kot smo si zamislili, da nas mora sprejemati. Ob vsem tem se ne zavedamo, da smo zelo pokroviteljski in egoistični. Zahtevamo, da so ljudje okoli nas takšni, kot si predstavljamo mi. Ne takšni, kot oni dejansko SO.

In spet smo pri razhajanjih. Kdo bo sprejel in kdo bo odstopil. Komu bo ego dejansko dopustil, da bo drugega videl takšnega kot je. Kdaj si bomo dovolili stopiti iz piedestala in zaživeti spektakularno in veličastno življenje, neobremenjeni s težo če-jev, ko-jev in pogojev. Kdaj si bomo dopustili biti ljubljeni in ljubiti, brezpogojno? Kaj si bomo končno dovolili imeti radi sami sebe?

Spoznanja

Po skoraj celotedenski odsotnosti spet nazaj. V tem času se je zgodilo precej stvari. Izmed vseh pa najbolj spoznanja:

1. Določenih ljudi ne more pokvarit niti družba niti družina. 

2. Proti nekaterim stvarem se nima smisla boriti, ampak se jim raje umaknemo in se z njimi ne obremenjujemo. 

3. In predvsem, da določenih stvari ne morem razumeti. 

Ne razumem kako prostovoljno posežeš po pasivnosti. kako rajši izbereš pasivno vegetacijo, kot pa aktivno udeležbo pri dejanju, ki bo v pomoč tvoji družini. Ne razumem zakaj si nekateri ljudje predstavljajo, da je opravičljivo, da ignorirajo ponujeno roko. Ne razumem kako ljudje ignorirajo in to celo "razumsko" argumentirajo.

Vem, da ne vem vsega. Vseeno sem mnenja, da so mi nekatere stvari jasne. Jasno mi je, da je potrebno stopiti skupaj. Jasno mi je kdaj je potrebno pomagati in presneto jasno mi je, da je ego velika stvar, ki večkrat uničuje kot pa rešuje življenja!

Ob tem pa mi je jasno tudi kdaj v naša življenja stopijo ljudje, ki nam spremenijo življenja. Sanje se uresničujejo in čudeži se dogajajo. Vsak dan, če si jih le dovolimo videti.