Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Začetek novega obdobja?

V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati. 

Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.

Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta. 

Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.

Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!

Mesec preizkušenj?

Očitno so februarji meseci preizkušenj. Vedno znova postavijo na kocko vse tisto za kar načeloma garamo. Vedno znova se trudim, da ne pametujem in poskušam opazovati in se učiti. Nisem pretirano dobra v nevmešavanju. Kaj je prav in kaj narobe ne vem, vem pa da mnogokrat ravnam instinktivno. Nisem dobra v smehljanju in igranju "vlog". Nisem za igrice in taktiziranje in definitivno nisem diplomat. Za nekoga je pomanjkanje teh lastnosti pogubno, meni pa je vedno bolj osvobajajoče! Res je, da si potem veliko bolj izpostavljen, a si tudi bolj iskren in miren. 

Po napisanem bi morala biti v nekam zen stanju, a ne? ;) No naj vas pomirim, še vedno tulim na gospo, ki vozi 30km/h, še vedno sem namreč prepričana, da če te je strah vozit v snegu, pojdi na avtobus. Še vedno nisem imuna na grobe opazke in obsojanja. Še vedno ne štekam veliko preveč stvari in še vedno se ne počutim "odraslo". Vedno bolj se sprašujem kaj to dejansko pomeni in ali prideš do tega sam ali te s tem nazivom "okronajo" drugi?

Je pa vsekakor potrebno doumeti, da je življenje lepše, ker te nekdo razume, te sprejema in ne obsoja. Življenje ni le niz slabih ali niz dobrih dogodkov. Niso nanizani le porazi ali le zmage. Vedno je potrebno krmariti med njimi. Tudi takrat, ko izveš, da so se ti sesule življenjske sanje in da si popolnoma nemočen. Ko veš, da ne boli samo tebe, a se hkrati zavedaš, da ta bitka ni le tvoja. Življenje vzema in daje, tega ne smemo nikoli pozabiti... 

Ko so na obzorju težki časi ...

Včeraj sem naletela na tole misel:

“People can help us heal, can give us medicine, advice, many forms of help, but nobody can manage our minds for us.” (Lee Lozowick) 

Kako res je. Velikokrat se zapletemo v krog, ko na veliko svetujemo in smo pametni "za druge", a kaj hitro se plošča obrne, ko zaškripa nam. Mnogi izmed nas težko sprejmemo nasvet. Včasih molitev in le objem ali stisk roke pomaga bolj kot si mislimo. Toda, ta obsedenost "pomagati" prinaša s sabo tudi precej zahtevno breme. Neverjetno težko je spustiti in pustiti, da ljudje naredijo stvari po svoje in ne tako, kot smo si to zamislili mi. Če pa nam dejansko že uspe spustiti pa si kaj hitro očitamo, da smo spustili prehitro. Ujamemo se v past, ko si očitamo skoraj da vse, kar smo ali pa niso storili. In najtežje šele pride. Kako si oprostiti. Kako sprejeti dejstvo, da nekomu nismo mogli pomagati tako, kot je on potreboval. Kako si nehamo očitati stvari na katere tako ali tako nimamo vpliva.

Šele, ko si nehamo očitati, ker smo poskušali pa nismo naleteli na odziv in kasneje, ko si oprostimo, da smo nehali in seveda, ko si oprostimo še naše sprejetje stanja, šele takrat lahko gremo naprej. Takrat lahko stojimo ob strani tistim, ki nas potrebujejo, smo opora, a ne tisti, ki nase prevzame vso odgovornost za drugega, za njihovo motivacijo in duševno stanje. Ne moremo reševati ljudi, lahko smo jim zgolj v oporo. Sprejeti moramo odgovornost zase in živeti prvenstveno svoje življenje in hkrati dovoliti, da to store tudi drugi. Le tako se v življenje povrne mavrica različnih osebnosti.
Navkljub preizkušnjam, ki se obetajo na obzorju upam, da imam dovolj modrosti, odločnosti in moči, da naredim tisto, kar je za vse vpletene najbolje.


Opomnik sebi: "Zaupaj! On že ve česa si sposobna."

"V tvojo smer" ali oratorij 2011

V domači župniji smo včeraj zaključili z letošnjim oratorijem. Še preden se je začel, sem imela občutek, da bo zame velika preizkušnja. Verjetno sem to čutila že v času, ko sem se odločala ali naj bom sploh del vsega tega. Po spletih okoliščin se je zgodilo, da se mi soanimator ni mogel pridružiti in sem ostala sama, noja ni čisto res. Pridružili sta se mi še dve animatorki, ki imata precejšnje izkušnje. Toda nepravično je bilo pričakovati od njiju, da bosta kar takoj skočili v vse skupaj. 

Še nikoli se nisem tako zelo sekirala, kot sem se letos. Še pred poroko, med maturo in pred zagovorom diplome sem spala, kot dojenček.. toda pretekli teden.. pretekli teden nisem spravila skupaj več kot uro spanja. Vseskozi me je preganjal občutek popolnega poloma. Popolnoma sem pogorela in še tako velika želja mi ni pomagala. Razočarala sem sebe in seveda tudi skupino, ki mi je bila dodeljena.

Že prvi dan me je obšel neverjeten občutek, da mi je namenjeno - da sem preizkušana, zato sem se še posebej borila. Sprejela sem izziv, saj nisem želela popustiti in izbrati lažjo pot. Priznam, da sem se borila, a nikoli, res nikoli me poraz ni tako zelo prizadel, kot letos. Še letos, ko mi z vsem tekom in dietami ni uspelo shujšati ni bilo tako zelo hudo, kot ravno kolaps prejšnjega tedna. O tem nisem želela govoriti, toda, ko nisem mogla več zadržati so se ulile le solze, ki niso nikakor ponehale. Te so me tudi včeraj dušile praktično veš čas zaključka in so botrovale mojemu pobegu z animatorskega zaključka. Ampak to so moje bitke, ni potrebe, da s tem obremenjujem kompletno druščino.

Letos je bila animatorska druščina silno pisana in je bila neverjetno odkritje! Res lepo je bilo videti kako prihajamo skupaj z različnih vetrov in vsi delamo za eno. Vesela sem, ker sem imela možnost preživeti čas z zelo posebnimi ljudmi s katerimi se drugače, na žalost, sploh ne družimo. 

Z vsem srcem bi rada napisala, da je bilo vredno. Da sem vesela, da sem sprejela izziv in se še enkrat podala v animatorske vode... toda z vso iskrenostjo tega ne morem. Ne morem stati tu in govoriti nekaj kar ni res. Premočno me je zdelalo, preveč bolelo. In če me vprašate ali se naslednje leto vrnem... vam ne morem lagati. a vam hkrati ne morem odgovoriti.

Toda nekaj je res, vedno znova smo opomnjeni, da se ne smemo počutiti preveč gotovo v svojih vlogah, ker nas bo mimogrede "stresel iz hlač" in tudi za to je potrebno biti hvaležen.