Ko lastna kri spregovori

Včasih se zgodi. Ko mi je ponovno povedano kdo sem in kam sodim. Človek kar pozabi. Te besede so bile del nočnih mor in za katere sem ob dnevni svetlobi mislila, da so le del dramatizacije in da se z mano igra moja domišlija. Pa se ni. V soboto so ponovno oživele, dobile obliko, dobile usta, ki so jim dale glas in tako dale na plano. A ne ponoči, ampak v neokrnjeni naravi, osvetljeno s soncem... in postalo je jasno, da edina možna pot je pot, ki vodi stran. Bilo je dovolj. Dovolj je bolelo in ne dovolim več, da se zaprem le zato, ker me moja kri ne priznava, ker moja kri ve kako stojijo stvari. Prav, oni imajo svojo resnico in jaz svojo. Ne bom se več trudila in opravičevala svoj obstoj. Dovolj. Ne, to ne pomeni, da ne bo poplave slabe vesti, a sedaj je motivator drugje. Nič več kletke in sklonjene glave. Nič več iskanja zavetja in ponižnosti. Dovolj je bilo. Sedaj je čas zame in za moje ljubljene. Ne bom se več prilagajala zato, da bom pripadala. Moja oblika je moja in oni so dobrodošli v mojem svetu, a ne pod njihovimi pogoji.

Smešno. Krute besede, ki so zarezale po še nezaceljenih ranah do srca, so hkrati prerezale vezi in okovje, ki me je držalo. Lepo je ponovno videti svet in zadihati. Zanimivo, da sploh nisem vedela, da diham le na pol. Da vseskozi zadržujem dih, da si vseskozi krivim hrbet za vsaj priznanje, če že ne za sprejemanje. Dobila sem priznanje. Priznanje o tem, kaj sem po mnenju moje krvi. Lena, nehvaležna, nesposobna in parazitska. Prav. Žal mi je, da morajo to videti in doživeti, saj sem njihovo potomstvo. Hvala Bogu niso stavili le na enega konja. Oni prvi teče tako, kot je prav. Vesela sem zanje. Da le življenje ni popolno razočaranje. Moja pot pa gre, spet hvala Bogu, drugam.

Hvaležna sem za spoznanja, pa iz katerihkoli ust že pridejo in kamorkoli že zarežejo. Hvaležna sem za ponovni vdih in odprte oči. 

Z vsem biti

Zadnji čas nisem pretirano prisotna... Moja nemirnost je verjetno pogojena s fizično izčrpanostjo, neprespanimi nočmi in predolgimi urami v službi, vse seveda začinjeno z globokim nemirom, ki se kuha v meni že zadnjega pol leta. Potem pa se zgodi... Pogovor, ki te pretrese do tvoje biti. Enega taklšnih sem imela včeraj. M. je prihitela naokoli in si dejansko vzela čas, ki ga nima, in bila prisotna. Imeli sva pogvor, ki mi ne da miru. 

Vprašanja o obstoju, o "kriku nemega v puščavi", vprašanja o tem kaj si v resnici, ampak res v resnici želiš... Pretrese te. Zavedanje, da si navkljum trepetu v svojem bistvu srečen in se čutiš neverjetno blagoslovljenega, da lahko si... Kontradiktorno kakor se to sliši je dejstvo, da nismo samo eno ali samo drugo. Življenje je vedno kombinacija akcije in reakcije. Nikoli ni samo eno. Zelo malo stvari lahko odbijemo kot ponev jajca... Nič ni le belo ali črno. Je IN belo IN črno. Žaljivke, ki so zavite v celofan nasveta, ko ti povedo/svetujejo v smislu, da se tvoje misli ne ustavijo, ker nimaš dovolj dela... Vse te stvari se te dotaknejo, te pobijejo, te prisilijo, da se umakneš in deloma zapreš.

A ugotovitev včerajšnjega dne je tudi, da edino življenje, ki ga hočem živeti je (kot je rekel kolega kakih 15 let nazaj... ) "with a heart in my hand". Z mojim vse! Hočem delati dobro, živeti, dihati in biti. Biti prisotna. V dobrem in trpkem, se nehati opravičevati za to, ker sem in omejiti slabo vest, zato, ker se postavim zase. Omejim in priznam izsiljevanja, ki mi pijejo življenje; da jih imenujem in prekinem. Razpiham meglo, ki je prekrila in zabrisla odnose mojega vsakdanjika. Spustim zamero in bolečino in ponovno zadiham... 

In ko sem pisala ta zapis mi je v nos skočilo to... Očitno je res skrajni čas, da se odvrže toliko plasti zaščite in podre zidove. Zidovi ne le varujejo ampak tudi utesnjujejo... 

Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.